Za nekatere je jesen najlepši letni čas. Za druge le žalosten spomin na poletje. Za tretje priprava na zimske radosti. Za vse pa je še vedno prilika, da nadaljujemo sprehode in izlete v sredogorje, nekateri celo v visokogorje. Ko minejo najostrejše jutranje sape pa vse do poznih popoldnevov je še vedno čas za kolesarjenje. Zlasti pri nas ob morju. Tako, čisto rekreativno, z družbo ali v samoti.

Kdor se ga bo jeseni šele v pozni jeseni, že skoraj na prehodu v zimo lotil, in to z resnimi nameni, naj se seveda da prej zdravniško pregledati, posebno če gre že preko tridesetega leta. Zdravnik bo ocenil zlasti sposobnosti srčnožilnega in pljučnega sistema.

Predhodna priprava seveda ne bo odveč. Pomembna je primerna obleka in seveda pravilna prehrana. Ter seveda ustrezno kolo. Katero izbrati (če ga še nimate) je odvisno od namenov: se bomo vozili predvsem po mestu ali po poljskih poteh ali morebiti po strminah gor in dol. Saj smo že vsi slišali za city bike, za mountain bike in za klasično kolo V vsaki dobri trgovini poznajo vse tipe in podtipe in tudi dobro svetovati,. zato v tem, medicinskem članku rajši malo več o zdravju. Kako ga kljub kolesarjenju ohraniti in kako ga s kolesarjenjem vzdrževati in izboljšati.

Držali naj bi se dveh načel: postopnosti in trajnosti.

Ko začenjamo s kolesarjenjem naj bi se tedensko odpravili ven dva do tri krat, ne več kot kako uro naenkrat in bolj po ravnem kot v klančke. Dober začetek je tak, da prvi dan prevozimo kilometer in nato vsakokrat en kilometer več; v drugem tednu tako prevozimo pet do sedem kilometrov.

Koliko se naprezati? Najlažje se boste znašle ženske: ob stalnem poganjanju je najboljša tista hitrost, ki nam še vedno omogoča neutrudljivo govorjenje z ostalimi morebitnimi kolesarkami (-ji). Ko pridobimo občutek boljše kondicije, si izberemo zahtevnejše, še vedno pa ne prestrme poti. Nevarna je pretirana navdušenost, pretirana zagnanost: prisluhnimo telesu in svojemu počutju in koristi ne bodo izostale.

Katere koristi? Tako mladi kot starejši po letih si lahko s kolesarjenjem izboljšajo zdravje. Ne verjamete?

Gre za to, da se poveča takoimenovani aerobni metabolizem, to je sposobnost organizma tvoriti in izkoristiti energijo na najboljši možni način. Pri tem se seveda pokuri precej kalorij in odvečna telesna teža upade.

Ojača in poveča se količina srčnih mišic in sposobnost srca da dlje in bolje dela pri večjih fizičnih naporih.

Izboljša se delovanje pljuč: to pomeni, da se v celem organizmu nahaja več kisika.

Izboljša se odtok venske krvi skozi nogi proti srcu zaradi stalnega delovanja nožne mišične črpalke. Pomemben in znan nasvet za vse, ki trpijo zaradi krčnih žil!

Poveča se HDL holesterol v krvi; to je tisti, ki ga imenujemo "dobri, zaščitni". S tem se zmanjša tveganje za obolenje koronarnih (srčnih) žil.

Ojačajo (in polepšajo - bi rekli nekateri) se prednje in zadnje bedrne in golenske mišice.

Izboljša se splošno telesno in zlasti psihično počutje. Ta del dobrobiti je pomemben zlasti za tiste, ki čutijo, da živijo stresno življenje in da nikoli nimajo dovolj časa.

Omenil sem tudi pravilen način oblačenja. Kavbojke in majica nista najbolj posrečeno oblačilo. Povprašajte v specializiranih kolesarskih trgovinah; jeseni je potrebno kolesarsko obleko dopolniti, če naj nebi trpeli ledvica in križ. Obutev je za "ta resne" posebna kolesarska, za druge pa so primerni športni copati s kratkimi vezalkami ali pa še bolje z ježki. Vetrovko imejmo pri sebi tudi ob toplih jesenskih dnevih.

Kako se hraniti. Osnovno pravilo: ne gremo kolesarit s polnim želodcem. Prej zaužita hrana naj bo lahko prebavljiva. Med daljšo potjo so idealna lahka in energetsko bogata živila. Pomembno je zalagati telo z dovolj tekočine in to ves čas vožnje: vsaj liter tekočine na 30 kilometrov, če gremo na daljšo vožnjo. Tudi voda je dobra, če jo pijemo po malem in če ni ledena. Zavedajmo pa se, da s pitjem čiste vode ne nadomeščamo s potenjem izgubljenih mineralov: vodi v čutari dodajajmo mineralne nadomestke (običajno v vrečkah, preberite navodilo). Zelo dobri so tudi naravni sadni sokovi (imajo veliko kalija, ki ga zlasti primanjkujem pri težkih fizičnih naporih). Alkohola do konca vožnje sploh ne uživamo. Gazirane pijače tudi niso primerne.

Komu kolesarjenje odsvetujemo. Zelo malo je zdravstvenih stanj, kjer ne bi smeli kolesariti. Na kolo gredo lahko namreč vsi med nekaj leti in 60 leti starosti.

Predvsem "hrbteničarjem" odsvetujemo kolesarjenje brez posveta z zdravnikom. Če jim je kolesarjenje dovoljeno pa naj se ne spuščajo po velikih strmina po neznanih terenih in po luknjastih poteh. Prav za ljudi s takimi težavami so narejena kolesa z ročaji, ki omogočajo vožnjo v bolj pokončnem položaju.

Ljudje s problemi s prostato ali s hemeroidi morajo posebej pozorno izbirati vrsto kolesa: sedež naj bo mehak in udoben, ne pa tako ozek kot ga občudujemo pri tekmovalnih biciklih.

Tudi z obolenji srca in z motnjami cirkulacije se raje ne povzpnite na kolo. Vrtoglavi lahko poškodujejo sebe in druge. Zelo visok krvni pritisk se lahko med vožnjo še dvigne! Nekatera zdravila vplivajo tudi na sposobnost za vožnjo (preberite opozorila). Po 50. letu bi kolesarjenje bilo lahko škodljivo ženskam, ki bolujejo za globoko spuščeno maternico.

Sicer pa lahko gornja spoznanja uporabite tudi spomladi. Ne glede na to, zakaj se lotevamo kolesarjenja pa bomo slej ko prej priznali: gibanje ni le koristno, je tudi čisto veselje, življenjska radost.