Silva Ferletič

Slapovi v Istri so nekaj posebnega. Ne bučijo in vznemirjajo svojega okolja, marveč se nežno in pojoče prelivajo čez previs peščenjaka in se v spodnjem delu zajedajo vedno globlje v mehke flišnate plasti in jih votlijo.

Marsikdo bo zmajal z glavo ob podatku, da je v Slovenski Istri prepoznanih vsaj 8 slapov, ki so višji od 10 metrov in najmanj 23 manjših, visokih od 2 do 10 metrov. Vendar je večina izmed njih rezervirana za sladokusce, saj so skriti v goščavju podrasti, v danes težko dostopnih grapah. V zimskem času, ko drevesa odvržejo liste, in ko visoka trava omaga pod težo nočnih ros in slan, se marsikateri izmed njih "odkrije" in povabi k občudovanju. Takšen je tudi 19 metrov visok Trebeški slap. Pravijo, da je najvišji v Slovenski Istri. Slap ob bližnjih Starcih je, ob deževju, še višji, a je le hudourniške narave, zato imamo zelo malo možnosti, da ga doživimo.

Dostop in izhodišče

Za obisk Trebeškega slapa se moramo odpraviti v notranjost Slovenske Istre, od koder koli pač pridemo. Kot že ime pove, slap sodi k vasi Trebeše, ki je od Kopra oddaljena 19 kilometrov. Iz Kopra je najbolje dostopna mimo Bertokov, Pobegov-Čežarjev in Sv. Antona, mimo smetišča nadaljujemo pot poti proti Galantičem in Butarom. Trebeše so nekoliko umaknjene z glavne ceste, ki se nadaljuje proti Gradinu in znanim Abitantom ter Belvedurju. Avto pustimo pred vasjo, kjer se tudi odcepi poljska pot do slapa. A ne sme se nam preveč muditi. Najprej si odpočijmo oči na mehkem Šavrinskem gričevju, ki se razprostira v smeri proti morju, potem stopimo še do vasi. Takšne, kot so Trebeše, je večina vasi v Istri. Stare, nekoliko vase potegnjene hiše pripovedujejo o še ne tako oddaljenih časih, ko je bilo v teh krajih življenje daleč od razkošja, bleščeče bele novogradnje pa optimistično sporočajo, da je otroški živ-žav (podobno, kot v marsikateri drugi istrski vasi) v nekem obdobju utihnil le začasno. Gotovo bo priložnost za srečanje s katerim od domačinov, ki so na začetku nekoliko zadržani, a prijazni gostitelji.

Opis poti do slapa

Pred vasjo, tik ob puču, se spustimo v levo. Čez približno 100 metrov pot ostro zavije v levo in že slišimo tiho žuborenje vode, ki nas usmeri k slapu. Iz pristopne strani vidimo le pritok in del previsa, prava podoba pa se nam odpre, ko prečkamo vodo in se po nekaj metrih spustimo desno po brežini do struge. Zaradi gostega rastlinja imajo fotografi tudi v zimskem času težavo, da bi ga zajeli v celoti. Slap oblikuje potok Stranica, ki izvira tik za odcepom iz glavne ceste proti Trebešam. Izvir imenujejo Tepla voda ali Gorka voda. V njem so vaške ženske v preteklosti prale perilo. Nad slapom je še več manjših izvirov, zaradi česar voda skoraj nikoli ne usahne. Seveda je v poletnem času pretok bolj kapljičast, pravo podobo pokaže ob večjih deževjih. Potok Stranica se po krajši poti pod Trsekom zlije v Dragonjo. Ko se naužijemo miru ob prijetnem žuborenju, se vzpnemo po gozdni poti proti cesti. Po približno 20 minutah smo pri Pićurih, zaselku Trebeš, ki pa je pravzaprav ena sama sestavljena hiša. Pripadala je dvema družinama, danes pa v njej prebiva le starejši domačin. V istrskih vaseh srečamo veliko starih sestavljenih hiš. Ljudje so si zaradi praktičnosti in prihranka posodili zid, ko se je kdo odločil za novogradnjo. Včasih je bilo v nizu hiš lahko več, tudi 4 ali 5 družin. Pot nadaljujemo po glavni cesti in po približno 200 metrih zavijemo levo na kolovoz, ki se kmalu izteče v ozko pot, ki poteka ves čas po hrbtu peščenjaka. Ni razlogov, da bi zašli, vseeno pa nam pravo pot vsake toliko pokažejo drobne rdeče-modre oznake. Če bomo dovolj pozorni, bomo na približno polovici poti opazili puščico, ki v levo, pod skalo usmerja v jamo. Za običajne pohodnike zaradi zaraščenosti ni prehodna, za jamarje bi bila pa gotovo nekaj posebnega. Po približno 20 minutah smo pri Starcih.

Starci - stolpi, ki še danes vzbujajo domišljijo

To sta dva okrogla, visoka stolpa, za Starca naj bi jih poimenovali domačini, ker sta tam že od nekdaj in ni podatkov, kdaj sta bila postavljena. Zgradili naj bi ju v času, ko so Turki prihajali v naše kraje. Bila sta obzidana, v njem pa naj bi, pravi izročilo, domačini iz bližnjih vasi imeli vrtove, ki bi jih uporabljali v primeru turških vpadov. O številnem lastništvu pričajo podatki iz katastra. Na majhni krpi zemlje med dvema stolpoma je lastnikov, po besedah poznavalca, najmanj 50. Stolpa počasi izgubljata bitko s časom. Posebej spodnji, ki je precej poškodovan, žal pa ni znano, da bi kdo načrtoval kakšen obnovitveni poseg. K njegovi poškodbi je gotovo prispevala legenda o skritem zakladu, ki naj bi bil tukaj zakopan. Mnogi so ga iskali, kot je videti po izkopanem kamenju, a zaenkrat neuspešno. Stolpa sta postavljena na višini 350 metrov nad morjem na mesto, od koder je izjemen pogled na Dolenjščino, dolino, ki se odpira proti Buzetu. V naročje so nam postavljene vasice Sokoliči, Sočerga, Mlini, Olika, Šeki, Karli, Pisari, Peraji. Mimo Mlinov teče potok Reka, po njem poteka meja s Hrvaško. Prava reka postane ob velikih nalivih. Bolj oddaljeno se nam nad Sočergo kaže pokopališče Sv. Kirik, desno od njega značilni skalni spodmoli – ušesa Istre jim tudi pravijo, takoj ob njih prelep naravni most – z daljnogledom ga bomo gotovo opazili, nekoliko dlje pa še Buzet, lepo srednjeveško mestece z gradom. Starci niso obljudena izletniška točka. Ko pridemo do njih, jih imamo povsem zase. Lahko se prepustimo domišljiji in se prestavimo za 5 stoletij v preteklost. Koliko skrivnosti hranijo v sebi danes tako zelo osamljene kamnine... Kraj je tudi geološko zanimiv. Ob peščenjaku, skalni gmoti, ki postane vidna že v Ospu in se od tam bolj ali manj izrazito izpostavlja vse do Starcev, kjer zelo slikovito zaokroži razgledišče v dolino Dolenjščine ter se nadaljuje naprej proti Hrvaški, do zanimivih flišnih plasti, ki so zelo krhke in se drobijo tako rekoč pred našimi očmi. Čez nekaj let bo iz tega nastala zemlja, tako značilna za sivo Istro. Vrnemo se lahko po isti poti, ali pa izberemo pot po žlebu nad slikovitimi flišnimi rebri – obe nas pripeljeta nazaj na cesto, kjer se mimo Pićurov spustimo po stezi, od koder smo prišli do Trebeškega slapa, ter se povzpnemo v vas Trebeše do avtomobila.

Najprimernejši čas

V Istro se lahko odpravimo v vsakem času, najlepša doživetja pa so gotovo spomladi, jeseni in pozimi. Takrat narava tudi ni tako zarasla, kot poleti, zaradi česar so številne poljske poti in steze težje prehodne. Za vsak slučaj je dobro imeti s seboj vinogradniške škarje, s katerimi spotoma odrežemo kakšno robido ali nadležno vejo. Potrebujemo planinsko obutev, pozimi tudi toplejšo obleko, saj je v dolinah lahko kar hladno ter nekaj hrane in pijače, posebej ob daljših pohodih. V zaledju Slovenske Istre namreč ni kaj veliko gostinskih lokalov. Dobro je imeti s seboj tudi fotoaparat in daljnogled.

Zemljevidi in vodniki

Večina pohodnih poti v notranjosti Istre ni posebej označena. Nekatere bolj obljudene so prepoznane z rdečo-modro črtico, drugače se je potrebno zanesti na občutek in se posvetovati z domačini. Zelo prav pride karta Slovenska Istra, ki so jo izdale občine Koper, Izola in Piran. Na njej razberemo, kako prepredene so v zaledju Istre različne sprehajalne, kolesarske in jahalne poti, vinske ceste in druge zanimivosti, ki si jih izberemo glede na možnost in čas.

Dolžina izleta

Pot, ki smo jo prehodili danes, bi lahko trajala približno 3 ure. Če se nam seveda mudi naprej. Če pa imamo čas, lahko "skočimo" še do grdega potoka in Mazurinovega mlina na Dragonji. Ko se vračamo od Starcev poiščemo, preden pridemo do Pičurov, gozdno pot proti Pavličem – pod električnim drogom, in se od tam spustimo proti dolini. Grdi potok oblikuje nekaj posebnih vodnih spustov, Mazurinov mlin na Dragonji pa je edini ohranjen in obnovljen od približno 60-ih, ki so bili nekdaj dejavni na tej reki in sosednji Rokavi.

Kaj še priporočamo

Morda obisk Abitantov, ki je zadnja leta predvsem vas umetnikov. Vsako leto maja je v danes žal prazni vasici likovna kolonija. Izseljeni domačini to lepo kamnito vas obnavljajo. Iz Abitantov je skok do Belvedurja in Hrvojev, kjer imajo zvonik na najvišji točki v Istri. Od tu je razgled na " 3 m or j a " (slovensko, hr vaško in italijansko), pravijo mu tudi fižolov zvonik, saj so njegovo gradnjo dokončali z dobro letino fižola. Še mnogo drugih zanimivih točk je v okolici opisanih krajev. Velja si vzeti čas in jih zlagoma odkrivati in doživljati.

Vir: Revija Za srce