Bogat je otrok, ki ima babico in dedka

Članek je pripravila
dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič

Sem šele kandidatka za babico, kot pravijo moji prijatelji. V krogu mojih prijateljev je novica o vnukinji ali vnuku dragocena, posebna. Vsi se veselimo in smo po svoje udeleženi v radostnem pričakovanju. In tisti moji prijatelji, ki so že babice in dedki, govorijo vzhičeno o novem, nepojmljivem veselju, ponosno nosijo fotografije s seboj in vznemirjeno čakajo, kdaj bodo malo dete smeli sami popaziti.

Ker sem imela priložnost povprašati trideset generacij študentk in študentov, trideset generacij vnukinj in vnukov torej, o njihovih izkušnjah z babicami in dedki, vem, kakšno posebno mesto lahko imajo stari starši v njihovih življenjih: spomnijo se njihove ljubezni, da so si vedno vzeli čas zanje, da so jih razumeli, da so jih pogosto ščitili, da jim je bilo mogoče zaupati, da so jih razvajali …

Iz osebne in strokovne izkušnje vem, da je otrok, ki ima, ob starših, še ljubezen, zanimanje, skrb in spoštovanje starih staršev, bogat otrok. Dedek in babica širita mrežo dobrih ljudi v otrokovem svetu, od njih se uči nekaj drugega, novega. Povežeta ga s preteklostjo družine z vedenjem in pripovedovanjem o tem, kako je bilo, ko sta bila oče in mama majhna, deček in deklica.

Staršem otroka in vnuka pripade naloga, da prevzamejo svoj delež odgovornosti za to, da se ta kompleksna mreža razširjene družine vzpostavi in vzdržuje tako, da bo otrok lahko z dobrim občutkom šel od mame k babici, od babice k dedku, od dedka k očetu - in k mami nazaj. Da bo smel dobiti in vračati vso ljubezen, ki jo v družini premorejo.

Vem, da je za zgodbe s srečnim koncem treba opraviti delo: razumeti, sporazumeti se, biti hvaležen, videti konflikte, iskati sprejemljive rešitve. Starši in stari starši potrebujemo dobre nove izkušnje v tem, da povemo, kdo smo in kaj si želimo, da mladi poslušamo stare in stari poslušamo mlade. Da postavimo meje, razmejimo in razločimo mlado družino od stare - in vstavimo vrata, ki se odpirajo, da povežejo in razmejijo.

Stari starši in starši

Dobro se spominjam, kako je bilo, ko sta se rodila najina dva otroka, vnuk in vnukinja, dvema babicama in enemu dedku. (In ne morem verjeti, da je od takrat minilo že trideset let.) Spomnim se ljubeče topline mojih staršev in moževe mame, na podporo, na ponos. Dobro mi je delo, varovalno me je obdalo.

Vsa moja pozornost pa je bila usmerjena na nas tri, pozneje na nas štiri, in na to, kako bomo živeli. Morala sem se znajti in obvladati vso to ljubečo ranljivo nežnost, razumeti in sporazumeti se z otrokom - in s samo seboj. In osvojiti milijon nujnih praktičnih znanj o dojenju, previjanju, oblačenju, spanju, da bi organizirala novo življenje in ga obvladala. Tudi očete čaka ista naloga - sprejeti očetovstvo in prepoznati svoj delež v življenju z otrokom. O tem govorimo malo, premalo. Mladi starši potrebujejo posebno, novo zavezništvo za otroka. To je zavezništvo, ki nastane iz življenja z otrokom in za otroka, ko se starši učijo upoštevati drug drugega v ravnanju z otrokom, da se vloge zakoncev, partnerjev in staršev hkrati ne bi nasprotovale.

Mladi starši potrebujejo izjemno veliko časa, da na svoj način prepoznajo svojo moč, svojo odgovornost in svojo kompetentnost.

In stari starši? Najbolje je, če so podporniki in varovalci iskanj in učenja mlade družine. Odločajo starši. Babica in dedek vprašata, predlagata, se dogovarjata, posvetujeta - in se pogajata. Temeljna naloga ni, da učijo mlade, kako ravnati. Temeljna naloga je, da stari starši mlade podprejo tam, kjer to znajo, zmorejo in si želijo - in na način, kot mladi prosijo in stari starši želijo in zmorejo.

Dobro se spominjam, kako sva v prvih mesecih po rojstvu sina morala o vsem odločati sama. Predvsem meni je bilo pomembno, da zgradim notranjo gotovost in izkušnjo polne odgovornosti. Šele ko sem to opravila, sem bila sposobna slišati predloge babic, drugačna mnenja, nasvete.

Večno bom hvaležna naši omiki, moji tašči, ki je razumela in sprejela najino odločitev. In jo spoštovala, čeprav je mislila drugače, čeprav se z mojo odločitvijo sploh ni strinjala. Tisoč drobnih konfliktov sva morali razreševati sproti. Od tega, ali k sinu pritečem takoj, ko zajoka ponoči (kar sem delala), ali ga pustim, ker je sit in suh. O oblekah, o sladkarijah … Še pred kratkim, ko je najina hči bila stara več kot dvajset let, mi je poočitala, da ji nisem dovolila klicati naše Ane drugače kot Ana, ker sem zelo strogo hotela preprečiti, da se lepo ime popači. Danes pa ji včasih rečem Ančica, Ančuha, Ancla. Zdaj sva se temu obe smejali, ampak takrat sem potrebovala to strogost in jasnost. In šele ko sem se okrepila v izkušnji biti mati, sem bila sposobna poslušati nasvete, razmisliti, pretehtati, sprejeti ali ne.

In ko smo mladi starši tako daleč, se začne nova etapa v učenju. Doslej smo meje postavljali mladi starši, in dobro je, če so bile jasne, čeprav so bile preveč toge. Temu mora slediti dogovarjanje, skupno iskanje, pogajanje - in preizkušanje naše sposobnosti za konflikt.

Sposobnost za konflikt in sposobnost za pogajanje

Starši in stari starši potrebujemo dogovarjanje, ki bo vsem dovoljevalo, da dajo otroku, kar lahko in zmorejo dati, na način, ki nikogar ne bo ogrožal. Ni treba, da starši in stari starši ravnajo povsod povsem enako. Samo dogovoriti se morajo ter sebi in otroku dovoliti, da razloči, razume.

Kot kandidatka za babico znova poslušam zgodbe, ki jih poznam še iz časov, ko smo si jih pripovedovale matere med seboj. O babici, ki vnuka prav zasleduje s hrano; o babicah in dedkih, ki pretirano strogo vzgajajo vnukinjo k čistoči; o babicah in dedkih, ki v eni sami sobotni noči podrejo težko dosežen dogovor, da bo dete samo zaspalo v posteljici. In z druge strani: zgodbe babic, ki so vedno bolj negotove in nesrečne, ker hčeri ali snahi ničesar ne znajo narediti prav; zgodbe starih staršev, ki sicer srčno radi popazijo vnuke, ampak ne brez najave ob vseh dnevnih in nočnih urah, in se jezijo, trpijo, ne da bi se pogovorili ali celo uprli. Pa zgodbe o darilih - o napačnih, nevzgojnih, vsiljenih, zavrnjenih …

Vsaka družina je konfliktna skupina, ne more biti drugače. Zato je tako pomembno, da razvije sposobnost, da konflikte prepozna, sprejme in rešuje. Tudi s pogajanjem. Sposobnost za pogajanje je sposobnost, da vsakdo pove, kdo je in kaj si želi, da posluša drugega, da bi skupaj iskali rešitve, ki vsakemu prinesejo kaj dobrega. Sposobnost za pogajanje je sposobnost, da se v družini konflikti rešujejo tako, da so vsi zmagovalci.

Mislim, da je sposobnost za pogajanje tista, ki jo moramo starši in stari starši bolje trenirati. Da ne bo pomote - ne moremo se pogajati o čustvih, lahko pa se o delu, vedenju, o pravilih, rešitvah. Nihče ne more namesto otrok, vnukov, staršev in starih staršev najti dobre rešitve. Vsakokrat to morajo napraviti sami.

Mogoče je in vredno je začeti pogovor o bonbonih in o spanju in o vzgoji in o čuvanju otrok, zato da najdemo dober razplet. Kot kandidatka za babico upam, da bom smela, ko bom enkrat babica, razvajati svoje vnuke. Seveda po dogovoru s starši, toliko kot bodo tudi oni lahko sprejeli. Ampak razvajanje starim staršem pripada. Zoper nikogar, za vse.

Za konec: R. Skynner, zdrava družina

V eni svojih zadnjih knjig znani družinski terapevt Robin Skynner govori o temeljnih značilnostih zdrave družine. Navajam jih za konec, skoraj brez komentarja in z vabilom, da starši in stari starši razberejo svoj delež v nastajanju “dovolj dobre” družine.

Robin Skynner pravi: to so družine, ki imajo pozitivno in prijazno naravnanost do ljudi; družinski člani znajo hkrati biti avtonomni in neodvisni, pa odvisni in povezani; starši so zavezniki, ki premorejo dovolj moči, da se odločijo, vendar se prej temeljito posvetujejo z vsemi; to so družine, ki si upajo imeti zelo jasno podobo o svetu, saj smejo sprejeti svoja lastna čustva in jih ni treba projicirati navzven, na druge ljudi; in končno - to so družine, ki zmorejo izjemno veliko sprememb, saj lahko računajo na izredno čustveno podporo, ki temelji na transcendentnem vrednostnem sistemu.

Kaj pravite? Meni so vedno dragocene besede, ki ubesedijo mogoč dober razplet - v tem primeru za življenje staršev in starih staršev, otrok in vnukov. Zato vsem nam želim mnogo dobrih delovnih pogovorov.

 

Članek je pripravila dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič.