ZA SRČIKO ZDRAVEGA SRCA
Zakaj ne obupati?

Piše: dr. Zdenka Zalokar Divjak, spec.logoterapije

Ko razmišljam o dejstvu, da je pri nas med mladimi tako veliko samomorov, se vedno vprašam, zakaj je temu tako. Dejstvo, da si v Sloveniji vsako leto vzame življenje približno dvajset mladostnikov, je vredno razmišljanja in nas vse zavezuje k bolj odgovornemu starševstvu in bolj odgovornemu izobraževanju.

Starši in vzgojitelji moramo poiskati odgovor na vprašanje, kaj lahko odrasli naredimo, da bodo naši otroci odhajali v svet s pozitivno naravnanostjo do življenja, da ne bodo obupali ob vsakodnevnih življenjskih težavah, ki bi jih morali znati sproti reševati. Kako jih lahko opremimo za takšno življenje, ki jih bo izpolnjevalo kot posameznike, in da bodo našli v njem tudi svoje mesto?

Menim, da je ena od možnosti tudi v tem, da znamo dati odrasli s svojim trdnim, pozitivnim stališčem do življenja otrokom oporo, ko se jim njihovo videnje omaja. Da jim znamo pričarati življenje kot najvišjo vrednoto.

Zdaj pa si bližje poglejmo, kaj pomeni, da je življenje vrednota. Že beseda pove, da gre za vrednost. Vrednost pa imajo stvari, dogodki, ljudje, ki so za nas posebnega pomena, nekaj dragocenega, nekaj, kar želimo postaviti nad druge, običajne stvari.

Pomeni tudi, da ta vrednost ni odvisna od našega dela, ker je nismo mi ustvarili, povezana pa je z našim odnosom do te vrednosti. Gre torej za to, koliko smo kot posamezniki sposobni spoznati, začutiti, dojeti, uporabiti to vrednost v svojem vsakdanu ali pa te vrednosti sploh ne opazimo, za nas in naše dojemanje sveta ne pomeni nekaj bistvenega ali pa je sploh ne želimo vključiti v naše razmišljanje in delovanje.

Življenje je gotovo velika danost in velika vrednota za vse tiste, ki ga tako sprejemajo. Ker je danost, tudi pomeni, da je vsem nam enako na razpolago. Od nas posameznikov pa je odvisno, ali imamo v to življenje kaj položiti, ga obdariti z našim prispevkom.
Kajti življenje je naše samo toliko, kolikor ga lahko uresničujemo s svojimi odnosi, s svojim delom in s svojim prenašanjem vseh stisk, naporov, bolezni, ki nas doletijo.

Če življenje ne bi bila danost in vrednost, potem bi si lahko vsakdo od nas izbiral "svoje življenje". Izbral bi si seveda najboljše, in to po navadi najboljše zase. Tako bi se dogajale zelo krivične izbire. Ker pa to ni mogoče, smo kot posamezniki odgovorni za sprejemanje nalog in izzivov, ki se nam kažejo v slehernem trenutku.

Pomeni, da se moramo in se tudi lahko trudimo iskati najboljše možnosti in najboljše rešitve za problem, ki se nam trenutno pokaže.
Ko na primer opazimo žalostnega otroka, je smisel tega trenutka, da ga potolažimo. Ko se srečamo z znanci, je smisel trenutka, da jim namenimo pozdrav, lepe želje, skrb za njihovo počutje, družino. Ko ima otrok težave v šoli, je smisel trenutka, da najdemo pot iz krize, da ga spodbudimo, se z njim pogovorimo, določimo zahteve, da otrok čuti, da nam ni vseeno, kako se počuti, in da smo mu pripravljeni pomagati.

Ko smo utrujeni, je smisel trenutka, da se odpočijemo, naspimo, si naberemo nove moči. Ko zbolimo, je največji smisel, vložiti vso svojo energijo in moč v ozdravitev.
Pri dojemanju življenjskih nalog in izzivov je največja težava spoznati, da nam nihče ne more povedati, "katera je najbolj prava in najbolj napačna odločitev" za določeno situacijo. To moramo spoznati sami.

NAJRAZLIČNEJŠE IGRE ŽIVLJENJA

Pot k samostojnosti je tudi za otroke najtežja naloga. Pomeni, da se otrok mora naučiti odločati o najboljših možnostih, da ne bo mogel vedno računati na pomoč odraslih, zato mu je treba že zelo zgodaj dati vedeti, da je on posameznik, kateremu nihče drug na svetu ni podoben niti po osebnostnih lastnostih niti po sposobnostih ali značaju in tudi nihče drug ne more biti odgovoren za njegove odločitve.
Potrebno je, da otroci zbirajo informacije, različna mnenja, postajajo čim bolj odprti za razumevanje vsega, kar se dogaja okrog njih. Skratka, življenje mora biti za njih velika skrivnost, ki jo morajo počasi odkrivati.
Življenje se včasih tudi zelo poigra z usodami posameznikov. Takrat se posamezniki najprej odzovejo z različnimi čustvi: jezo, strahom, razočaranjem, obupom. To so normalne reakcije, ki jih lahko s svojo duhovno naravnanostjo - usmerjenostjo v pozitivne rešitve - tudi rešimo.
Zelo pomembna je zavest, da se nam ne more zgoditi nič tako hudega, česar ne bi zmogli prenesti in najti rešitve. To zavest morajo dojeti tudi otroci. Ko se posameznik umiri, ko začne dojemati svoj položaj tudi z drugih zornih kotov, se mu začno samodejno avtomatično porajati nove ideje, nove rešitve.

UPANJE VEDNO OBSTAJA

Upanje je sploh posebna kategorija, ki zahteva, da se mu malo bolj posvetimo. Že v laičnem jeziku poznamo izreko, ki pravi: "Upanje umre zadnje" ali "Upanje vedno obstaja" ali "Nikoli ne smeš izgubiti upanja".
Iz teh izrekov lahko spoznamo naravo upanja, ki ga postavljamo nad vsa druga stanja - nad čustva, nad mišljenje. Velikokrat dajemo prevelik poudarek našim čustvom, ker si vse prevečkrat dovolimo, da ona usmerjajo in vodijo naša življenja.
Naš namen pa je bil pokazati, da razpolagamo z duhovno močjo, ki lahko nadzira, preseže, uravnava naša čustva. Drugače se obnašamo in rešujemo veliko življenjskih nalog na otroški ravni kot odrasli; slabo je, če drugi, ki so z nami v nekem odnosu, zaradi tega trpijo.
Torej, upanje ni povezano z našim telesnim niti z duševnim delom naše notranjosti, ampak z duhovnim. Na duhovni ravni pa lahko samo verjamemo v upanje ali pa ne. Gre za brezpogojno vero v smisel upanja, ki ga ne more ničesar omajati. Vmesne poti ni. Zato tudi spodbujamo posameznike: "Upaj!", ker je to pozitivno, daje boljši občutek. Tako tudi pošiljaš v svet pozitivne možnosti.


ALI SPOPAD Z ŽIVLJENJEM ALI VDAJA?

Zanimiva so pričevanja ljudi, ki so se znašli v težkih usodnih stanjih in ki povedo, da so vedno imeli pred očmi pozitivne možnosti, čeprav jih realno sploh ni bilo.
Pozitivna naravnanost na življenje je sestavni del upanja. Pomeni najprej, da smo se pripravljeni z življenjem spopasti. V sleherni situaciji imamo za njegovo rešitev na razpolago dve možnosti - vdajo ali spopad.

Kadar se odločimo za vdajo ponavadi mislimo, da ni v naši moči uravnavanje in izid. Vdaja vedno vodi do obupa na psihični ravni in do poslabšanja bolezni na telesni ravni.
Kadar se odločimo za spopad, potem celotna osebnost deluje v smeri pomoči posamezniku. Pomeni, da smo se sproti pripravljeni soočati s težavami in jih tudi premagovati. Vedeti moramo, da z našo odločitvijo za pozitivno naravnanost povečujemo upanje, da se bo vse dobro izteklo, gotovo pa to še ni stoodstotno zagotovilo, da bo vse resnično v redu. Brez pozitivne naravnanosti pa smo samodejno na negativni strani, kjer ni več upanja.
Tudi vsa stanja na psihični ravni, ki jih ni malo in so zelo neugodna, saj izhajajo iz našega najbolj občutljivega čustvenega dela osebnosti, nas pri tem ne smejo ovirati.
Za dojemanje življenja je pomembno tudi spoznanje, da je življenje vedno takšno, kot je, in nič drugačno. Prej ko ga sprejmemo "takšnega, kot je", prej se rešimo svojih negativnih občutkov in začnemo iskati nove poti.

Mladostniki so že zaradi svojega razvojnega obdobja nagnjeni k pretiranim čustvenim dojemanjem vsega, kar se dogaja okrog njih, zato se ponavadi tudi odzivajo tako, kot da se je zanje sesul svet, in se začno vrteti v začaranem krogu svoje lastne prizadetosti. Navzven se to kaže v njihovih izjavah, da je življenje krivično, da je vse brez veze, da jih je življenje razočaralo in da ne vedo, kaj še lahko pričakujejo od življenja.
Svojo duhovno moč in energijo porabljajo za svoje lastno pomilovanje, zato jih je nujno treba preusmeriti k drugačnemu videnju življenja. Življenje ni še nikomur nič dalo, niti nas ne more razočarati, ker smo mi tisti, ki ga oblikujemo, zato tudi dobivamo njegove sadove v različnih oblikah.

ZA OTROKA JE LJUBEZEN VARNOST

Ko dojamemo, da je življenje velika vrednota in za vse nas enaka danost, nas to tudi obvezuje, da se do njega obnašamo odgovorno. Karkoli se nam zgodi na tej poti odkrivanja skrivnosti, vedno je treba iskati pozitivne možnosti in rešitve. Treba se je le doživljati kot svobodno in ustvarjalno bitje.
Poglejmo si praktično razlago. Kot prvo pomembno vrednoto smo opredelili ljubezen. Vsem staršem je jasno (ali bi moralo biti), da imajo svojega otroka brezpogojno radi, takoj ko v svojo kategorijo ljubezni vključijo razmišljanje o tem, kaj bi moral otrok za to ljubezen narediti, pa se ta vrednota prestavi na dimenzijo čustev, ki pa je že količinska dimenzija, zato tudi podvržena različni intenziteti. Potem se tudi že samodejno začne pogojevanje ljubezni, na primer starši imajo otroka radi, ko je priden, in malo manj ali nič radi, ko ni priden. To pa ni več vrednostna kategorija ljubezni, ampak poskus uporabe te vrednote v vzgojne namene, zato sta ljubezen in vzgoja dve povsem različni kategoriji. Če je ljubezen brezpogojna, potem velja za vzgojo ravno obratno - veliko pogojevanja. Medsebojno pa ju povezuje odnos, ki se na podlagi brezpogojne ljubezni lahko razvije v človeški, iskren, zaupljiv odnos ali v njegovo nasprotje, ko je ljubezen uporabljena in zlorabljena v vzgojne namene.

V vsakdanjem življenju je takšnih negativnih odnosov veliko, saj otroci zelo hitro razvijejo svojo obrambo. Ko je starševska ljubezen pogojena z njihovimi odzivi, se morajo v primerih neuspehov "znajti" in si najti svoje rešitve. Otroku pomeni namreč ljubezen predvsem varnost, zato se raje zateče k negativnim rešitvam, kot da izgubi ljubezen.

Te rešitve so na prvi pogled naivne (izmikanje, neupoštevanje dogovorov, majhne laži), dolgoročno pa so to mehanizmi, s pomočjo katerih se gradi odnos med starši in otroki. Velikokrat sem že obravnavala otroke, ki so izgubili zaupanje pri starših zaradi različnih vzrokov. Sama poskušam staršem dopovedati, da je ustvarjanje zaupanja povezano z njihovo ljubeznijo do otroka. Torej so oni tisti, ki se morajo v svoji ljubezni brezpogojno razdajati. Glede na svoja vzgojna načela pa morajo vedeti, kaj so otrokom dovolili in zakaj je bilo tako. Ko so te relacije jasne, otrok sprejme tudi vse omejitve in meje, ki mu jih določimo, ko pa imamo slabo vest in se odkupujemo z raznimi materialnimi dobrinami ali smo strpni do vseh otrokovih želja, potem ponavadi nastopijo težave. Otroci so v svojih željah nenasitni in znajo pripraviti starše, da ne uvidijo več svoje vzgojne funkcije. Sledi razočaranje, in to na obeh straneh. Prizadeto je zaupanje staršev do otroka, otroci pa so ponavadi že tako daleč v svojih vedenjskih težavah, da iščejo samo še opravičila zanje.
Kje je rešitev? Ljubezen spada v duhovno področje človekove notranjosti, to pomeni, da se zanjo lahko odločimo in potem tudi delamo vse, kar nam ta vrednota nalaga. Na drugi strani pa se moramo soočiti s svojo vzgojno nalogo, ki nam nalaga dobro poznavanje otroka, duha časa, v katerem živimo, in tudi naše odločitve v zvezi z našim in otrokovim življenjem. Otroci pričakujejo, da jih odrasli vodimo v svet, da jih utrjujemo v njihovih življenjskih pozicijah in jih tudi obvarujemo nevarnosti.

Pričakovanja otrok in mladostnikov so torej jasna, kakor tudi pričevanja tistih otrok, ki v svojih stiskah nimajo nikogar, na katerega bi se lahko naslonili. Po izkušnjah, ki jih imamo pri delu z mladostniki, ugotavljamo, da kar tretjina ob raznih razočaranjih in stiskah pomisli na prekinitev življenja. Torej njihovo razmišljanje ne gre v smeri, kaj narediti, da odpravim težavo, ampak "nič ni mogoče narediti", zato je rešitev v tem, da me ni več tu. Naslednja ugotovitev pa se nanaša na reševanje njihovih stisk. Kadar so mladostniki v hudi stiski, številni med njimi nimajo nikogar, s katerim bi se lahko pogovorili in reševali svojo stisko. Gre torej za osamljenost naših otrok, ki kljub vsem mogočim umetnim pomagalom ostajajo sami v težkih situacijah. Tu smo že na področju medsebojnih odnosov, katerih pomen smo poskušali razodeti s pojmovanjem naše ljubezni do otroka.

Ker otroci nimajo ob sebi ljudi, na katere bi se lahko oprli, morajo reševati svoje stiske z vsemi vrstami omame in agresijo, ki se velikokrat sprevrže v agresijo do samega sebe. Nizko samospoštovanje in nemoč ter osamljenost so idealna izhodišča za misel o samomoru.