VIDETI
Z OČESOM SRCA!
Piše:
Feri Lainšček
Pred
dnevi sem v televizijski oddaji ujel popotni utrinek Toma
Križnarja, ki se mi zdi pravšnji uvodni akord tega nagovora.
Indijanka ga je povprašata, kaj se mu zdi večje od največjega,
ali pač, kaj je torej lahko večje od vsega? Ko seveda ni "zgruntal"
odgovora, mu je odvrnila, da je to prav gotovo lahko samo
človeško srce, saj je le v njem dovolj prostora za vse.
Srce je
seveda življenjsko središče človeškega bitja, saj zagotavlja
kroženje krvi v telesu. Je prvi organ, ki se izoblikuje v
zarodku, in zadnji, ki umre. Tako je, če govorimo o njem kot
o delu telesa. Nič manj središčna pa ni njegova funkcija
tudi na simbolni ravni, saj je v številnih tradicionalnih
civilizacijah prav srce tisti prostor, kjer prebiva duh individuuma.
Je center osebnosti, središče čustev, kraj intuicije in vsaj
na nek način tudi prostor intelektualnosti, saj, kot pravi
Pascal, velike misli prihajajo iz srca. V modernem izročilu
pa je postalo srce predvsem simbol ljubezni, usmiljenja in
prijateljstva. Se pravi vsega tistega, kar bistveno opredeljuje
naš odnos do soljudi in opisuje našo humano držo v skupnosti.
Številnim
čudovitim Ijudem se imam zahvaliti, da je bilo moje otroštvo
prepolno pripovedi in pravljic, ki so se izrekale o vprašanju
dobrega in zla. Tako sem že zgodaj začel presojati ljudi predvsem
po tem, ali so dobrega ali hudobnega srca. Veliko mero te
infantilnosti sem najverjetneje ohranil še danes, zato
se mi zdijo vsakršna druga razločevanja, pa naj bo to
po rasi, pripadnosti, statusu ali prepričanju, hudo malovredna
in nesmiselna. Menim celo, da je duhovni drobir postmodernega
človeka že tako prekril nekatere temeljne vrednote naše civilizacije,
da je naravnost zdravilno se o njih znova povprašati.
V
zaslepljujoči in varljivi bleščavosti sodobnega sveta je še
kako pomembno videti z očesom srca. Le tako lahko zmeraj
še ob času razumemo, da so dejanja, ki nam jih nalaga srce,
bistvenejša od vsega drugega in nam edina resnično podeljujejo
smisel. Seveda se jim bomo zaradi tega velikokrat zdeli neprilagojeni,
drzni ali celo divji v srcu, toda le mladost ima vso pravico,
da si na novo ureja svet in pri tem terja več, kot so ji pripravljeni
dati.
