Življenje
je vaše!
Piše: Tone Pavček
Velikokrat
sem poskušal, često brez haska, pisati iz srca za srce. Tokrat
pišem z isto iskro iskrenosti za revijo Za srce.
Rekli
so mi: Napišite nekaj za mlade. In sem pomislil: Človek v
večeru naj piše o jutru. Prav, toda nobene epistole, nikakršne
poslanice, zgolj prijazno besedovanje s svojimi tako mladimi
sodobniki. In sem se spomnil, kako so me doslej enkrat, desetkrat,
stokrat spraševali, ne mladi, ampak nadzorniki mladih: Kaj
zamerite mladi generaciji? In zmeraj sem v hipu, brez razmišljanja,
do kraja iskreno butnil: Nič! Naj
bodo taki, kot so! In ko so še in še vrtali vame,
kaj bi jim, mladim, svetoval, nisem, ne svétnik in ne svetník,
niti pomislil na nasvete, ampak le izrazil tisto največjo
svojo in vseslovensko željo: Naj
imajo radi življenje. In to je vse.
Tako nimam
ne volje in ne prave misli, da bi pel ode ali lamentacije
rodu, čigar je prihodnje stoletje, to, ki je pred vrati. Rajši
bi se učil pri njih ali jih le poslušal in gledal, kako se
mladost igra z njimi, kako jim kipi v duši in telesu, kako
jih nese in včasih zanese, kako neskončna sila življenja preigrava
na klaviaturi njihovih src in uma neskončno široke skale razpoloženj,
hotenj, čustev in čutov. Dan je njihov,
oni sami so praznik.
Toda čemu
ta "oni" in "njihov", čemu to ovinkarjenje,
namesto da bi rekel naravnost: Vam pišem, vas gledam, vas
poslušam in vas skušam razumeti. Vi ste resnična sol zemlje,
njena vsakokratna pomladitev in bogatitev. Torej,
obrnimo ploščo od mojega valčka in polke na vaš rock in rave!
Začenjam
te stavke za vas na večer, ko dan že mineva. Spušča se mrak,
na solinah pod nami so goste meglice, vse prehaja - nebo in
morje - v enako sivomodro vezenino, v katero štrle temne silhuete
dreves (oljk in cipres) kot zvesti stražarji sveta med nebom
in zemljo. Stojijo trdno, samozavestno, zakoreninjeni v dnu,
v globini in se dvigujejo s krošnjami navzgor, v višine. Drevo
- večna prispodoba za življenja. Med njimi, spodaj med sušečo
se travo blodijo zakasnele kresnice kot drobne lučke ali vrtajoča
misel, ki išče. Luč - večna prispodoba človekovega iskanja
smisla. Gledam in vidim oboje: naraščajočo temo in pojemajočo
luč in vem, kako konec ni nikoli samo konec, ampak že tudi
začetek, kako črno sonce - noč nazadnje belo sonce - dan,
kako se en rod pomika k večeru in se drugi z jutrom začenja,
da bi bil že jutri visoko v zenitu.
Vi,
dragi moji, ste tak začetek. Danes v jutru, jutri v zenitu!
Nič ni
bolj dragocenega kot nov začetek, pravi modrec filozof, in
vsako rojstvo, vsaka nova ideja, vsak nov rod, vsak nov iskalec
potrjuje njegovo misel. V stare kolesnice življenja stopa
mlada noga, nov sejalec seje novo seme v stare brazde za novo
žetev. Tako tudi vi brez utrujenosti let, z zagnanostjo iskalca,
s kljubovalnostjo potohodca in z milo naivnostjo vere vase
prihajate z novim, mlajšim, sposobnejšim, bolj svežim, boljšim,
zato tudi bolj zanesljivo in bolj naravno kot nosilci in znanilci
- greste z novim v korak. Vaše uteži na uri življenja so visoko
in se še dolgo ne bodo povesile, zdaj kažejo muževnost in
mladoletje. Pa vse tisto kajpak, kar sodi zraven: radovednost,
vedoželjnost, radoživost življenja. Čas, ki je glavni,
je vaš čas, že današnji in še bolj jutrišnji. Vzemite ga pod
roko z vso upravičeno naklonjenostjo, s čustvom in pametjo,
ki vam govorita, da vam pripada, ali ga, vranca divjega, zajahajte
in se držite trdno v sedlu, a tudi ne obupujte, če ne boste
ravno zmeraj na konju.
Blagrujem
vas za vaš začetek. Kajti: na vašem začetku ni videti dni,
ki jih boš izgubljal, ne krvi, ki jo boš puščal po poti, ne
postankov v oazi, ne hoje po goličavi, ni videti ran, danih
ali zadobljenih, raz v razpokah časa, krutosti in krivičnosti,
neuslišanih ali zavrženih ljubezni, neizpolnjenih sanj, neizrabljenih
priložnosti storiti dobro - vse to bo in še mnogo, a na začetku
je tako vse hitro, bežno, tako sveže in obetavno, da vidiš
veliko več vsega pred seboj in se ne oziraš za sabo, saj mnogo,
mnogo več dobivaš, kakor izgubljaš.
Saj je v zraku in v tebi tak čas, ko je zmeraj mogoče, da
se duša odpre duši in da zadiši po bližini. In po svetlobi
srčnih svetilk.
Čas, ki
opasuje vašo mladost, je v znamenju te svetlobe. V vas črta
svoje odseve in svoje svetle znake. In ko prebiraš te zapise
luči, verjameš v človekovo srečo in hkrati veš, da je sicer
zmeraj na pomolu nesreče, a da ti je zoper njo dana moč
in poslana luč. Zato greš za to svetlobo in skušaš nositi
luč v sebi, tako kot prenašaš nemir krvi ali nepotešeno misel.
In četudi so na svetu vsevedneži in nekakšne večno važne resnice,
pridigarji in prišepetavci, ostaja vsa ta učenost tuja, ničevo
seme, dokler iz lastne skušnje, iz svoje doživete bolesti
in iskanja skrivnosti ne zrasteta mukoma in počasi trdnost
drevesa in svetloba kresnice, kar te postavi na svoje mesto
in razsvetli pota. Vse drugo je drugo: kratkega daha in krotkega
duha.
Čas pada
v vašo notranjost. Mlad in lep. Ga slišite, kako diha, teče,
pada, govori, sporoča? Vam govori: Vi
ste prihodnost te dežele. Močni ste, da bi lahko držali svet
na ramenih in sveto v srcu.
Lepi
ste! Tako lepih še ni bilo. Stvarnik in stvarnica, nebo
in zemlja, vse, vse, vse se čuti in ne načudi lepoti, ki še
ni začela menjavati oblik, ki še zmeraj in bo še dolgo zorela
navznoter in zunaj.
Pametni
ste! Ne zaradi modrosti let, ampak zaradi mladosti, ki
išče resnico, ki se upira laži, ki ni preračunljiva po zgledu
starejših povzpetnikov, pametni zaradi mladosti, ki hoče,
kot se spodobi, nemogoče. Saj je zmeraj pravo tisto, kar svet
premika za drobno makovo zrno naprej, samo in zgolj nemogoče,
ki je za vas, dosegljivo, mogoče.
In
zaljubljeni ste. Ne vase kot samovšečni samogovornik,
ki egoistično pozna samo monolog, a v vse bližnje: vrstnike,
veselje, vesolje. Naj je še spomladanska slutnja ljubezni
ali gostolevnost majskih noči, naj je v pesemvzetje duše in
telesa ali blažena hvaležnost spoznanja, da se ljubezen vodi
v duši in udomi v telesu, zmeraj je visoka pesem, prvi čudež,
posestrima večnega, po tistem našem Prešernovem verzu, da
pravi bog se kliče bog ljubezni.
Zmožni
ste. Delate lahko tri in več stvari hkrati. Osvajate dosegljivo
in sanjate o nedosegljivem, ne stojite pred zaprtimi vrati,
a ste kot gejzir, uporen, čvrst, prodoren, ki butne na dan,
premaga ovire, se razlije po svojem prostoru in reče: Sem
in bom!
A glejte,
prav to je najbolj važno: da ste! Da veste poglavitno:
Zdaj je naš čas. Naša priložnost. Ne bomo je zamudili. Izkoristili
jo bomo. Potrdili življenje in potrdili se sami. S srcem in
umom. S svetlobo, ki je luč mladosti,
sije nad temno reko časa.
Tone
Pavček
