Medicina
danes razlikuje med tremi vrstami hormonov, in sicer glede
na način njihovega izločanja v organizem:
1.
Endokrini hormoni
Endokrini hormoni nastajajo v povsem določenih žlezah, kakor
na primer v trebušni slinavki (pankreasu), nadledvičnih
žlezah ali ščitnici, odkoder se izločajo v krvni obtok in
se po njem napotijo do celic v ciljnih organih, ki imajo
zanje ustrezne receptorje. Krvni obtok lahko primerjamo
z najmodernejšo avtocesto, po kateri endokrini hormoni z
vso naglico prispejo od kraja svojega nastanka do zaželenega
cilja. Endokrini hormoni potemtakem za sporazumevanje potrebujejo
pomoč tretjega - t.j. krvnega obtoka. Endokrini hormoni
veljajo za prenašalce na dolge razdalje. Mednje sodijo:
- insulin
- kortizol
- glukagon
- rastni
hormon
- hormon
žleze ščitnice
- estrogen
- testosteron
.Hipotalamus, center podatkov za endokrine hormone
Center
podatkov vseh endokrinih hormonov je hipotalamus, kot češna
nja velika tvorba, ki leži sredi možganov. Hipotalamus od
telesa neprestano sprejema signale o temperaturi, krvnem
tlaku, vrednosti krvnega sladkorja in različnih drugih hormonskih
vrednostih. Te signale sprejme osrednji živčni sistem in
jih neposredno prenese hipotalamusu.
Ze to, kar se godi samo v hipotalamusu, presega zmožnost
najživahnejše človeške domišljije: vsako sekundo prispe
na milijone dinamičnih vstopnih signalov v hipotalamus;
ta se nemudoma odzove nanje in sunkoma izloči snovi, ki
se po kratki progi odpravijo do hipofize (žleze možganskega
priveska). Te prenašalce, ki upravljajo hipofizo, imenujemo
sproščujoči in zaviralni hormoni.
Hipofiza leži v možganskem dnu in ima, četudi je sama del
moždeset raz~ičnih ganov, neposredno, intenzivno povezavo
s krvnim sistemom. Ta drobna žleza proizvaja deset različnih
hormonov, ki jih neposredno oddaja v kri, glede na to, ali
je hipotalamus odposlal sproščujoče ali, nasprotno, zaviralne
hormone. Nekatere od teh hormonov, na primer rastni hormon,
hipofiza neposredno odda v kri, drugi hormoni pa odpotujejo
do nadledvičnih žlez, ščitnice in drugih endokrinih žlez.
2.
Parakrini hormoni
Parakrini hormoni se izločajo prek kratkih razdalj in običajno
po natančno določeni poti - na primer, od hipotalamusa do
hipofize. Te poti so živci ali pa medcelični prostori. Parakrini
hormoni so del evolucijskega razvoja med skupinami endokrinih
in avtokrinih hormonov in jih ne najdemo v krvnem obtoku.
Če prenesemo opis na naš primer z mrežo podatkov, so parakrini
hormoni odgovorni za lokalne klice.
Parakrini hormoni so med drugim:
- melatonin
- serotonin
- sproščujoči
hormoni.
3.
Avtokrini hormoni
Avtokrini
hormoni učinkujejo prek medsebojnega izločanja celic. Mednje
sodijo eikozanoidi. Avtokrini hormoni so bili prvi hormoni,
tako rekoč pra-hormoni, saj so svoje podatke soseščini prenašali
od cefice do celice. Avtokrini hormoni so najpomembnejši
hormoni v človeškem telesu, če upoštevamo, da upravljajo
skoraj 60 bilijonov (!) celic. Vplivajo na vse druge hormone
- podobno kot intel-računalniški procesorji, ki usmerjajo
vaš osebni računalnik. Celo ko endokrina hormonska raven
z naraščajočo starostjo slabi, lahko kljub temu ohranimo
solidne stike med hormoni, če le varujemo avtokrine hormone.
Avtokrini
hormoni je, na primer:eikozanoi
|
