Izobražen
laik je nenadomestljiv
Bolezni
srca in ožilja so velik problem sodobne civilizacije, saj zaradi
njih v razvitih deželah, kamor sodi tudi Slovenija, oboleva in
umira največ Ijudi. Dobri varovalni ukrepi, med katere prištevamo
zgodnje odkrivanje in zdravljenje povečanega krvnega tlaka, krvnih
maščob, sladkorne bolezni, prenehanje kajenja in zdrav način življenja,
sicer lahko zmanjšajo breme teh bolezni, odpraviti pa jih ne morejo.
Zato mora biti vsak laik pripravljen, da se vsaj enkrat v življenju
znajde v situaciji, ko bo lahko svojcu, prijatelju ali pa neznancu
na cesti rešil življenje.
Nenadna srčna
smrt in "veriga preživetja"
Najbolj zahrbtna
je nedvomno tako imenovana nenadna srčna smrt, saj praviloma nastopi
povsem nepričakovano in je pogosto prva znanilka koronarne bolezni.
Več kot polovica teh bolnikov namreč pred tem usodnim dogodkom
nima prav nobenih težav z srcem. Do nenadne srčne smrti zato praviloma
pride zunaj bolnišnice - največkrat v domačem okolju, na cesti
ali v službi. Nenadna srčna smrt nastopi zaradi prekatne motnje
srčnega ritma - največkrat fibrilacije. Mehanična aktivnost srca
- torej črpanje krvi po telesu - naenkrat preneha, in če ne ukrepamo
takoj, se začne proces umiranja, ki v petih do desetih minutah
postane dokončen. Časa za pravilno ukrepanje, ki bolniku lahko
reši življenje, je zato zelo malo. Ker nenadna srčna smrt največkrat
nastopi zunaj bolnišnice, so ob tem, za bolnika usodnem dogodku,
praviloma navzoči samo laiki in ne ustrezno opremljeno medicinsko
osebje. Laiki zato predstavljajo prvi in drugi člen tako imenovane
"verige preživetja", ki je temelj uspešnega zdravljenja teh bolnikov.
Veriga, ki je trdna toliko kot najšibkejši člen, namreč sestoji
iz štirih med seboj neodvisnih enot:
1) Takojšnje
prepoznavanje bolnikovega stanja in obveščanje nujne medicinske
službe s strani laikov
2) Osnovno
srčno oživljanje s strani laikov
3) Čimprejšnja
električna defibrilacija
4) Oživljanje
na višji ravni
Vsak laik
se bežno spominja osnov srčnega oživljanja, bodisi iz pouka v
osnovni ali srednji šoli bodisi s tečaja Rdečega križa pred vozniškim
izpitom. Ker večina ljudi nikoli ni bila v situaciji, da bi morala
resnično oživljati, in ker tega znanja redno ne obnavljamo, povprečen
laik redko pravilno ukrepa. Najboljši način, da si laik pridobi
znanje o pravilnem ravnanju, torej o prvem in drugem členu "verige
preživetja", in verjetno v bližnji prihodnosti tudi o tretjem,
je obisk tečaja o postopkih osnovnega oživljanja. To znanje je
nato treba redno obnavljati. Tega načina pridobitve ustreznega
znanja ne more nadomestiti pričujoči sestavek, v katerem želim
opozoriti predvsem na glavne principe pravilnega ukrepanja.
Prepoznava
nenadne srčne smrti
Bolnik se
nepričakovano in največkrat brez predhodnih znanilcev, kot sta
bolečina v prsih in občutek nerednega bitja srca, zgrudi brez
zavesti. Na klic se ne odziva, tako rekoč ne more mo ga "zbuditi".
Pogosto ima bolnik v začetku tudi krče, in to stanje lahko napačno
interpreti ramo kot božjast (epileptični napad). Velikokrat
ti bolniki v začetku tudi hropejo (agonalno podihavanje), kar
lahko napačno ocenimo za "težko" ali celo normalno dihanje.
Takojšnje
obveščanje nujne medicinske službe
Če ugotovimo
znake nenadne srčne smrti, moramo o tem takoj obvestiti nujno
medicinsko službo. V ta namen z najbližjega ali prenosnega telefona
takoj pokličemo številko "112" in dispečerju kratko in jedrnato
povemo naslednje podatke:
- naše ime
in priimek;
- od kod
kličemo;
- kaj se
je zgodilo in kakšno je stanje bolnika.
Če je ob dogodku
navzočih več prič, naj ena priča opravi "112-klic", preostali
pa naj takoj začnejo osnovno srčno oživljanje.
|
Najboljši
način, da si laik pridobi znanje o pravilnem ravnanju, torej
o prvem in drugem ter verjetno v bližnji prihodnosti tudi
o tretjem členu "verige preživetja", je obisk
tečaja o postopkih osnovnega oživljanja.
 Vse
raziskave so pokazale, da takojšnje osnovno srčno oživljanje
s strani laikov reši bistveno več življenj kot zapletene
in drage naprave v sodobnih reševalnih vozilih in na urgentnih
ter intenzivnih oddelkih bolnišnic. Ker so bolniki večinoma
neznanci, se laiki ob dihanju "usta na usta" pogosto
bojijo okužbe. Če bolniku niste pripravljeni dajati umetnega
dihanja, morate obvezno izvajati zunanjo masažo srca. Vse
dosedanje raziskave so pokazale, da je za preživetje teh
bolnikov bistveno bolj pomembna dobra zunanja masaža srca
kot umetno dihanje.
Nenadna
srčna smrt praviloma nastopi povsem nepričakovano in praviloma
zunaj bolnišnice. Ob tem za bolnika usodnem dogodku so praviloma
navzoči samo laiki, ne pa tudi ustrezno opremljeno medicinsko
osebje. Laiki zato predstavljajo nepogrešljiv prvi in drugi
člen tako imenovane "verige preživetja", ki predstavlja
temelj uspešnega zdravljenja.
|
Osnovno
srčno oživljanje
Z osnovnim
srčnim oživljanjem, ki ga izvajamo, medtem ko je nujna medicinska
ekipa na poti do bolnika, ustvarimo približno 20 % normalnega
srčnega pretoka. Na ta način lahko začasno vzdržujemo življenjsko
pomembne organe, kot so srce in možgani, pri življenju. Preživetje
drugih organov v tej fazi ni ogroženo. Lahko bi rekli, da za bolnika
"kupimo" pomembne minute do prihoda urgentne ekipe, ki lahko edina
ponovno vzpostavi delovanje bolnikovega srca. Praktično vse raziskave
so pokazale, da osnovno srčno oživljanje v prvih minutah lahko
reši bistveno več življenj kot zapletene in drage naprave v sodobnih
reševalnih vozilih in na urgentnih ter intenzivnih oddelkih bolnišnice.
Vsak laik bi zato moral poznati osnovne postopke srčnega oživljanja,
ki so v bistvu veliko bolj preprosti kot na primer delo z računalniki,
gospodinjskimi aparati ali vožnja avtomobila. Podatki na področju
Ljubljane so pokazali, da samo 20 % laikov ob prihodu medicinske
ekipe izvaja osnovno oživljanje.
Bolniku najprej
sprostimo dihalna pota, in če ne diha, mu damo dva umetna vdiha
usta na usta. Če tudi potem ne kaže znakov življenja, začnemo
zunanjo masažo srca, ki jo izvajamo s pritiskom na spodnjo tretjino
grodnice v ritmu okoli 100/min. Ob masaži se mora prsni koš vgrezniti
vsaj za tri do pet centimetrov. Blago masiranje prsnega koša,
ki ga lahko pogosto videvamo v filmih, ni učinkovito. Na vsakih
15 masaž se priporoča en vdih "usta na usta".
Ker so bolniki
večinoma neznanci, se laiki ob dihanju "usta na usta" pogosto
bojijo okužbe, poleg tega pa imajo ta poseg pogosto za nehigienski.
Izvajati umetno dihanje ali ne, je nedvomno osebna odločitev vsakega
posameznika. Izredno pomembno pa je, in tega ne morem zadosti
poudariti, da zaradi umetnega dihanja nikoli ne opusti zunanje
masaže srca. Torej, četudi niste pripravljeni bolniku dajati umetnega
dihanja "usta na usta", morate obvezno izvajati zunanjo masažo
srca na prej opisan način. Vse raziskave na živalih so pokazale,
da umetno dihanje v prvih petih do desetih minutah verjetno ni
potrebno, če je dobra masaža srca. Ti eksperimentalni rezultati
so bili potrjeni tudi s prvo raziskavo na Ijudeh, ki je bila objavljena
letos. Pokazala je, da ob dobri zunanji masaži srca umetno dihanje
ne reši dodatnih življenj. Torej, za preživetje bolnikov z nenadnim
srčnim zastojem je bistveno bolj pomembna dobra zunanja masaža
srca kot umetno dihanje "usta na usta".
Zgodnja
defibrilacija - bliža se doba samodejnih zunanjih defibrilatorjev
Čimprejšnja
električna defibrilacija je edini poseg, ki lahko vzpostavi ponovno
delovanje srca. Če bolnika defibriliramo v treh minutah po izgubi
zavesti, lahko oživimo tudi 80 % umirajočih src. Če je zamuda
večja kot 10 minut, pa je možnosti za uspeh manj kot 10 %. Veliko
večje možnosti za uspeh so, kot smo dejali, pri bolnikih, ki so
deležni dobre zunanje masaže laikov. V naših razmerah defibrilacijo
lahko izvede samo urgentna medicinska ekipa, saj je za prepoznavanje
te motnje ritma in pravilen poseg potrebno medicinsko znanje,
ki ga laik nima. Da bi zmanjšali zamudo do defibrilacije, se v
razvitih zahodnih deželah vedno bolj uveljavljajo samodejni zunanji
defibrilatorji. To so naprave, ki jih namestimo na bolnika, same
pa prepoznajo motnjo ritma in defibrilirajo, če je to potrebno.
Ker je ravnanje s temi napravami zelo preprosto in ne presega
ravni tečajev osnovnega oživljanja, z njimi lahko ravnajo tudi
laiki. Ti samodejni zunanji defibrilatorji so nameščeni na javnih
mestih, kjer se zbira veliko Ijudi - na železniških in avtobusnih
postajah, letališčih, v kongresnih in športnih dvorane in celo
v letalih. V bistvu bi bili samodejni defibrilatorji lahko nameščeni
podobno kot javni telefoni, gasilski aparati, ali doma kot na
primer radio ali televizija. Dosedanje izkušnje s temi napravami
in laiki, ki so jih uporabili, so zelo ugodne. Pričakovati je,
da se bodo samodejni zunanji defibrilatorji v nekaj letih pojavili
tudi v Sloveniji.
Oživljanje
na višji ravni
Oživljanje
na višji ravni izvaja urgentna medicinska ekipa, ki pride na mesto
srčnega zastoja. Za izvajanje je potrebno medicinsko znanje, ki
ga ima le posebej izurjena ekipa z urgentnim zdravnikom. Bistvena
intervencija je čimprejšnja defibrilacija, ki je v naših razmerah
za zdaj laiki še ne izvajajo. Kot smo že omenili, pa lahko laiki
s pravočasnim prepoznavanjem nenadne srčne smrti in takojšnjim
in ustreznim obveščanjem urgentne medicinske ekipe močno skrajšajo
čas do prihoda ekipe. To ob dobrem osnovnem oživljanju bistveno
vpliva na preživetje bolnikov z nenadno srčno smrtjo.
|
