Ker je
športno strelstvo šport, ki ni preveč popularen in ki ga večina
ne pozna, so naši dosežki na svetovnih športnih medicinskih
igrah (World Medical Games) običajno le omenjeni ali pa še
to ne. Nas ne spremlja POP TV, naš šport ni košarka in ne
nogomet, vendar prav tako ali še bolj uspešen. Zaradi vsega
tega sem se odločila, da vas z rezultati in dogajanji na zadnjih
igrah z naše, strelske plati, seznanim sama.
Prva težava,
ki jo imamo strelci je prenos orožja iz Slovenije v države
EU. Za to potrebuješ posebno dovoljenje, ki ga po vložitvi
prošnje in vseh možnih dokumentov in seveda proti plačilu
dobiš na ambasadi republike Italije, če greš v Francijo preko
Italije. Sama sem to dovoljenje letos pričela pridobivati
že maja, tako da sem ga do julija res prejela. Ne bi posebej
omenjala zapletov pri prehodu meje, vendar si vedno, ko kot
zločinec stojim na posebnem odstavnem pasu na meji, želim,
da bi se ukvarjala s kakšnim drugim športom.
Poleg
svojega orožja, moraš imeti še opremo in strelivo - skupno
okrog 50 kg teže. Ker je bil letos prvič na sporedu trojni
program tekmovanja, sem peljala s seboj dve puški in eno pištolo.
Obilna in težka oprema in občutljivost orožja, ki bi zahtevala
še dodatne zaščitne kovčke, ki jih nimam, so mi onemogočile
uporabo letala ali drugega javnega prevoza za prihod na igre.
Tako sem se na to dolgo pot odpravila z osebnim avtomobilom
in k sreči z razumevajočim soprogom.
Strelci
tekmujemo v dveh starostnih skupinah: A do 45 let in B nad
45 let. Letos smo tekmovali v Antibesu z malokalibrskim orožjem,
zračnim orožjem ter v trapu in skeetu. Sama sem tekmovala
s puško MK, zračno puško in zračno pištolo. Letos sem se iger
udeležila tretjič. Prvič, pred dvema letoma v Celovcu, sem
osvojila prvo mesto in zlato medaljo v streljanju s puško
MK. Lani v St. Tropezu srebrno medaljo prav tako v streljanju
s puško MK, kolega Branko Košir pa zlato. Letos sem bila v
Cannesu zopet sama in izredno uspešna. Osvojila sem kar dve
zlati in eno srebrno medaljo. Zlato medaljo sem osvojila s
puško MK 40 leže (ženske) s 374 krogi, srebrno medaljo sem
prejela v disciplini angleški match t.j. 60 leže v enotni
konkurenci (moški in ženske) v skupini B. 546 krogov je bil
tudi absolutno drugi rezultat (ne glede na spol ali starost).
Drugo zlato medaljo sem osvojila prav tako v enotni konkurenci
moških in žensk v streljanju z zračno puško. Mojih 545 doseženih
krogov pa je bil daleč najboljši dosežek med vsemi (drugi
rezultat je npr. imel tekmovalec iz Slovaške v kategoriji
A, vendar skoraj 50 krogov slabši). Z zračno pištolo pa sem
s 448 krogi zasedla 6. mesto v skupini B.
Menim,
da so to rezultati vredni objave, toliko bolj, ker sem jih
dosegla v izredno težkih razmerah. Ko smo streljali z orožjem
MK je pihal močan veter spremenljive smeri in vplival na dosežke,
k sreči vseh enako. Z zračnim orožjem smo tekmovali na strelišču,
kjer je vladala izredna vročina (vsaj 30 stopinj), tako da
smo tekmovanje končali povsem izčrpani. Ne smete namreč pozabiti,
da ima tekmovalec pri streljanju poleg svojega perila oblečeno
še strelsko perilo in povrhu še posebni strelski jopič in
hlače, na roki pa strelsko rokavico. Za primerjavo naj povem,
da je toplotni normativ za naša strelišča 16 do 18 stopinj
Celzija. V takih pogojih tekmujemo doma, če je več kot 20
stopinj, pa že skoraj govorimo o spremenjenih pogojih.
Poseben
problem pa so tudi prireditelji, ki se na športno strelstvo
očitno ne spoznajo prav dosti. Pravila na teh igrah so povsem
drugačna kot so pravila Mednarodne strelske zveze. Tako sem
še vsako leto imela težave priborjeno medaljo tudi dobiti.
Letos so si npr. Italijani na vse pretege prizadevali, da
bi spremenili pravila, kajti težko so gledali žensko na prvem
mestu.
Kljub
vsemu, če pogledam nazaj, je udeležba na teh igrah posebno
doživetje. Žal mi je le, da nismo Slovenci bolj povezani,
tako da bi tudi na svečanih proglasitvah kakšen več zaploskal,
ko stopi Slovenec na zmagovalne stopnice. V lanskem letu sem
se iger udeležila skupaj s kolegi iz Prekmurja, letos sem
se, kot sem že omenila, na igre odpravila sama in bila vsa
presrečna, ko sem srečala prof. Horvata, s katerim sva izmenjala
neprijetne izkušnje, ki sva jih imela na letošnjih igrah.
Končno
lahko ugotovim, da moraš, ko greš na te igre "biti Francoz"
in brez vznemirjanja sprejeti spreminjanje pravil, časovih
razporeditev in še mnogo trenutnih prilagoditev.
Vesna
Mele
Trije
absolventi Medicinske fakultete (Mateja Marc, Tomaž Malovrh,
Primož Trunk) in dve visoki medicinski sestri (Renata Zupančič,
Maja Čamernik) so se konec novembra 1999 v okviru Tropske
medicine MF podali na trimesečno prostovoljno delo v Zambiji.
S pomočjo sponzorjev, ki so podprli njihov projekt, jim je
uspelo zbrati in poslati v misijonsko bolnišnico 700 kg zdravil
in bolnišničnega materiala.
Vsak ima
svoje sanje, majhne in velike. Nekatere postanejo resničnost,
tako kot naša Afrika.
Po dolgih
pripravah, zbiranju zdravil in sponzorskega denarja, študiju
in urjenju ročnih spretnosti za zdravniško delo na terenu,
smo bili pripravljeni, da naše udobne postelje in polne hladilnike
zamenjamo za glinene koče, koruzo in banane.
Leteli
smo naravnost v Zambijo, eno najrevnejših afriških držav,
ki leži v srednji južni Afriki in ima okoli 9 milijonov čokoladno
črnih prebivalcev. Vmes je še za vzorec nekaj belih, ki pa
so večinoma avanturistični priseljenci za krajši ali daljši
čas, in vsak po svoje iščejo možnosti uspeha v vroči deželi.
Večino
časa smo preživeli v bolnišnicah, ob tem pa spoznali tudi
precej njihovih življenjskih navad in razmer.
Vrači
- bolnikova prva postaja
Po globoko
ukoreninjeni afriški tradiciji je bolnikova prva postaja lokalni
vrač (traditional healer). Vrači imajo svoje diplome, ki jih
ponosno obesijo na vrata 'ambulante'. Njihovi pripomočki so
nenavadni in zelo raznovrstni. Koreninice, koščki slonove
kože, zelišča, koščki lesa, lubje. Nekaj jih služi kot zdravila,
s svojimi uroki pa ti vrač pomaga tudi osvojiti srce ljubljene
osebe ali maščevati se komu, ki ga ne maraš, v življenje ti
prinese srečo in bogastvo. Ljudje so izredno vraževerni. Zgodbici
o leteči košari s pogonom na človeško kri bi se pri nas še
otroci samo nasmihali. V Zambiji pa preprosti ljudje iskreno
verjamejo, da take košare obstajajo; nekateri celo povedo,
da je nedolgo tega sredi Lusake pristala ženska s košaro,
saj se je uštela pri porabi goriva in ji je le tega zmanjkalo.
Niso pa povedali, kje je potem dobila kri za nadaljevanje
potovanja. Njihovemu vraževerju primerno vrače spoštujejo
in se jih bojijo; skratka, popolnoma verjamejo v njihovo moč.
V bolnišnico se odpravijo večinoma šele, ko je stanje brezupno
in velikokrat jih tja napoti vrač, ko je izčrpal vse svoje
pripomočke. Bolnika, ki je prišel od vrača, takoj prepoznaš.
Bodisi po zagnojeni rani, med katero se meša zeliščni zvarek
ali po že zastaranih, pol milimetra dolgih vzporednih zarezicah
nad obolelim organom, ki kažejo na dolgotrajnejše težave.
Bolnišnica je zadnji adut, ki ga vrači znajo obrniti sebi
v prid. Če človek v bolnišnici umre, so krivi zdravniki; če
preživi, častijo predvsem vrača, ki je prav svetoval.
Hiša
smrti
UTH (University
Teaching Hospital) je glavna in učna bolnica v nerazviti,
revni Zambiji; nekaj podobnega kot Klinični center v Ljubljani.
Bolnišnica je razdeljena na kirurgijo, interno medicino, ginekologijo
s porodništvom in pediatrijo s skupaj približno 2.000 posteljami.
V bolnišničnem kompleksu je cel kup dvonadstropnih stavb,
ki so med seboj povezane z zunanjimi hodniki in ogromno zelenja.
Prostori so nabiti z ljudmi. V nos ti udarja vonj po njihovem
znoju in urinu. V nasprotju z notranjostjo je zunanjost prav
prijetna.
V bolnišnici
je zaposlenih približno 400 zdravnikov in več kot 800 medicinskih
sester. Znanje zdravnikov je na presenetljivo visoki ravni
in v koraku z novejšimi odkritji. Vseeno je UTH črnska bolnišnica,
ki med temnopoltimi slovi kot hiša smrti in kamor belci in
bogataši ne zaidejo. Slednji iščejo zdravniško pomoč v zasebnih
bolnišnicah ali kar v Južnoafriški republiki. Razumljivo.
Brez materiala in v slabih razmerah ostane tudi najboljši
zdravnik brez moči.
Stavka
mladih zdravnikov
Tropske
izkušnje smo začeli nabirati na oddelku za podhranjene otroke.
Na naše presenečenje je vizito na natrpanem oddelku z več
kot 100 malimi bolniki opravljal en sam zdravnik, ki je zmeraj
bolj nestrpno pogledoval na uro in se tu in tam bežno ozrl
proti vhodnim vratom. Nihče v beli halji se ni več prikazal.
Ne zdravnik ne študent (ti so ravno odšli na počitnice). Zvečer
smo izvedeli, da se je ta dan pričela stavka mladih zdravnikov,
zaposlenih v UTH. Zaradi slabih pogojev in slabih plač.
Prazna
zdravniška mesta so zapolnili" uvoženi zdravniki (iz
Kube, Indije, Konga). Na pediatriji, kjer je normalno zaposlenih
več kot 50 zdravnikov, jih je zdaj delalo osem. Približno
normalno je delo potekalo samo na sprejemnem oddelku, kamor
sva na pomoč priskočila še Mateja in Tomaž. Maja je ostala
s sestrami na oddelku za podhranjene. Renata in Primož sta
pomagala v porodni sobi. V univerzitetno učno bolnico v Lusaki
smo prišli z namenom, da bi pod vodstvom mentorjev nabrali
čimveč izkušenj s področja tropske medicine in pridobljeno
znanje kasneje uporabili v misijonski bolnišnici na podeželju.
Zdaj smo bili vrženi v reko in morali smo splavati. Hudo,
ampak učinkovito.
Tupi
kupya, kosomola, kutulula...
Ob pogledu
na čakajoče nismo dolgo oklevali. Vsak si je našel svojo ambulanto
in se iz študenta prelevil v zdravnika. Naučili smo se nekaj
osnovnih zdravstvenih izrazov v jeziku, ki ga govori večina
ljudi v lusaškem okolišu - nyanji. Vročina (tupi kupya), driska
(kutulula), bruhanje (kuluka), kašelj (kosomola), kri (magazi)
in podobno. Mame so velikokrat ob našem angleškem uvodu samo
zbegano gledale, tako da nam je znanje nyanje prišlo presneto
prav. Kadar nismo vedeli, kaj storiti, smo za nasvet vprašali
zdravnika v sosednji ambulanti. Na srečo se je skoraj vedno
našel kdo, ki je pomagal.
Na oddelkih
je vladal kaos. Na tistih najbolj napolnjenih sta si po dva
otroka delila eno posteljico. Zdravil je zmanjkovalo. Na oddelku
za podhranjene otroke so kar nekajkrat ostali celo brez mleka.
Kadar je bolnišnica ostala brez zdravil, smo navaden list
papirja (na zadnji strani pogosto že popisan) pretrgali na
štiri dele in nanj napisali recept. Podpis in žig sta listek
spremenila v uradni dokument, s katerim so bolnikovi sorodniki
lahko kupili zdravilo v lekarni. Pod pogojem, da so imeli
dovolj denarja. Plačevali so tudi vse preiskave in material
za njihovo izvedbo. Vsak bolnik si je kupil svojo iglo, ki
jo je ves čas hospitalizacije skrbno čuval in preko nje dobival
vsa potrebna zdravila. Z iglami so v bolnišnici kljub izredno
velikemu deležu prebivalstva, okuženega s HIV, ravnali zelo
malomarno. Že uporabljene igle so nezavarovane ležale po tleh,
na robovih postelj, po omaricah. Grozljivo, še posebej, če
se ti taka igla zapiči v sandale, nedaleč od prstov (od takrat
naprej smo vsi kljub vročini v bolnici hodili z zaprtimi čevlji).
Malarija,
tuberkuloza, podhranjenost, HIV!
Bolniki
so bili izključno temnopolti. Njihovi črni barvi smo se hitro
privadili, precej težje pa boleznim, ki so jih ubijale iz
dneva v dan. Tuberkuloza, malarija, podhranjenost. V bolnišnico
prihajajo večinoma že umirajoči ljudje. Nič čudnega, če se
malo ozreš na njihov odnos do zdravja. Pomoč iščejo šele,
ko jih bolezen že močno onesposobi. Ta miselnost povzroči,
da v bolnišnice, ki jih neredko upravičeno imenujejo kar hiše
smrti, prihajajo v zadnjih vzdihljajih.
Tri četrtine
bolnikov, ki so ležali na oddelkih, je bilo HIV-pozitivnih,
večinoma sami mladi ljudje. Nekateri so dražeče kašljali in
pljuvali s krvjo obarvan gnoj v posode ob njihovih posteljah.
Tuberkuloza. Drugi so negibno ležali in tu in tam zastokali
od bolečin, ki jim jih je prizadejal virus herpesa. Suha,
z glivicami obložena usta. Shujšani okostnjaki. AIDS, kuga
20. stoletja. In prav Afrika je za širjenje virusa HIV idealna
dežela. Njihov način spolnega življenja je vse prej kot monogamen.
Krščanski misijonarji so sicer spolno življenje v vseh teh
letih v nekaterih delih uspeli malo omejiti, uvedli poroke.
Vendar tudi v okolici misijona niso redki, ki imajo po dve
ali več žena, da o ljubicah ne govorimo. Prisegajo na tako
imenovani "suhi spolni odnos", ki zavrača predigro
in pripravo partnerke, tako da partner lahko v polni meri
izrazi svojo moškost z grobim utiranjem poti, pri čemer nastanejo
majhne poškodbe in krvavitve sluznice. Če upoštevamo še, da
je ogromno spolno prenosljivih bolezni, kot so gonoreja, klamidijske
okužbe in sifilis, ki sluznico naredijo bolj občutljivo in
ranljivo, lahko razumemo, zakaj se virus HIV tako pošastno
širi med prebivalstvom.
Sodobna
terapija proti HIV zaradi svoje vrtoglave cene tu ne pride
v poštev, pogosto so ljudem finančno nedostopna celo osnovna
protibakterijska zdravila.
V izobraženih
krogih so, kar zadeva aids, dobro osveščeni. Izobrazba pa
je v Zambiji zavoljo cene dostopna le redkim. Različne akcije
osveščanja prebivalstva, poskusi preprečevanja širjenja virusa
in prostovoljna testiranja tako naletijo na zaprta vrata domačinov
in so bile vsaj zaenkrat neuspešne. Zgovoren primer je reakcija
moških, ki so jim razdelili kondome za uporabo. Večina je
kondome z zaničevanjem zavrgla kot premajhne, velikost da
ustreza samo Kitajcem in belcem. Nekateri so odkrili celo
nov način uporabe kondomov, na kar so bili izredno ponosni.
Kondomu so pred uporabo odrezali kapico. To jim je bolj ustrezalo,
pa še zdravnika so ubogali (ljudje namreč zdravnike zelo cenijo).
Volk sit, koza cela. Nenazadnje je ob vsem tem zanimivo tudi
dejstvo, da so testiranja vselej zgolj in samo prostovoljna.
Če bolnik ne želi biti seznanjen s svojim HIV-statusom, je
vsakršno testiranje proti vsem pravilom. Razlog za ta ukrep
naj bi bil strah pred vsesplošno paniko...
Naj zaključim
z zgodbo naše pacientke, ki smo ji operirali in izpraznili
gnojno kolekcijo iz prsi. Čez dober teden se je stanje kljub
dodatnemu protibakterijskemu zdravljenju ponovilo. Med pogovorom
smo izvedeli, da sta ji pred leti zaradi "bolezni"
umrla mož in otrok, pred kratkim dojenček, njen sedanji partner
pa se zdravi zaradi tuberkuloze in je v zelo slabem stanju.
Kdo je kriv?
Konec
stavke?
Po štirih
tednih se je stavka še vedno nadaljevala. Študenti so stavko
hoteli podpreti, pa jih je policija razgnala še preden so
pričeli z demonstracijami. Brez žrtev. Sestre so bile vse
bolj utrujene in naveličane kaotičnih razmer. Med njimi se
je vse bolj širila ideja, da bi stavkale še same. Zdravil
je bilo vse manj, zmanjkalo je mleka. Prava kaotična žalost.
Matere so se zaskrbljene zbirale pred stavbami. Nejevolja
in jeza sta se vse bolj razširjali.
Neko ponedeljkovo
jutro smo v časopisih prijetno presenečeni prebrali, da je
stavka končana. Bedna potegavščina. Vlada je namreč odpustila
vse stavkajoče. Brezposelni ne morejo več stavkati, torej
je problem zaključen. Preprosta logika zambijske vlade. Če
opazuješ od daleč, se ti lahko zdi celo zabavno. V bolnišnici
s prenapolnjenimi čakalnicami in redkimi izčrpanimi zdravniki
pa vse skupaj izgleda obupno. Pregledi, sprejemi, vizite,
poleg tega pa še manjši posegi - odvzem krvi, vstavljanje
kanil, izvajanje hitrih testov so tu zdravnikova dolžnost.
Pa otroški jok, ki se ne neha. Noro.
Delo v
Lusaki smo na ministrovo prošnjo podaljšali s štirih na pet
tednov, do prihoda njihovih študentov s počitnic. Stavka se
je po našem odhodu še kar nadaljevala. Nobena stran ni hotela
popustiti. Vlada je bila vztrajnejša in na koncu so se po
dobrih dveh mesecih zdravniki brez kakršnih koli izboljšav
vrnili na svoja delovna mesta.
Kratka
doba v UTH je bila za nas bogata izkušnja. Izkušnja življenja
in smrti, mimo katere ne moreš iti, ne da bi te spremenila.
Grenak okus nam je pustil beden občutek nemoči ob bolniku,
ki bi mu lahko pomagal, pa na koncu zaradi denarja vse ostane
samo na papirju. Za nas je bilo to le prehodno in nekje na
drugem koncu sveta. Nekaterim pa se to dogaja v njihovem svetu.
In vse kaže, da so okovi pretrdi, da bi se jih dalo razmakniti.
Povsem razumljivo je, da tem ljudem potrpljenje in zagnanost
slej ko prej usahneta.
Slovenski
misijon Nangoma
Oboroženi
z bogatimi izkušnjami smo delo nadaljevali na podeželju, kjer
smo preživeli dva meseca. Nangomska misijonska bolnišnica,
katere pobudnik in glavni pogon je slovenski pater Stanko
Rozman, je sicer afriško skromna, a v primerjavi z glavno
učno bolnišnico v Lusaki bolnikom mnogo prijaznejša - predvsem
mnogo manj natrpana, bolj mirna in čista. Celoten kompleks
sestavljajo tri stavbe. Prva predstavlja odrasli oddelek,
ki se imenuje lokalnemu šefu v čast "Chifuntu ward"
(Chifuntu je šefovo ime) in je razdeljen na dve sobi, moško
in žensko. V vsaki sobi je približno 20 postelj, v času hude
malarije ali drugih epidemij pa k posteljam pristavijo še
ustrezno število žimnic. Včasih si morata posteljo deliti
tudi po dva bolnika, kar se nam ni zgodilo. Med obema prostoroma
je še porodniška soba. Druga stavba je namenjena otrokom "Nzima
ward", manjši del pa mamicam z novorojenčki po carskem
rezu. V otroški stavbi imajo še dve operacijski dvorani, za
večje in manjše posege. V tretji stavbi sta dve sprejemni
ambulanti, laboratorij, rentgenska soba in lekarna.
Delo je
potekalo presenetljivo urejeno. Z veseljem smo ugotovili,
da je bilo kar nekaj organizacijskih in strokovnih izboljšav
narejenih tudi na pobudo slovenskih študentov medicine, zako
upamo, da bodo tudi naše ideje ostale žive v njihovih rokah.
Kar zadeva opremljenost, je tudi tu veliko pomanjkanje, tako
da jih je poleg naše pomoči pri delu zelo razveselilo tudi
petdeset škatel, polnih zdravil in zdravniškega materiala,
ki smo jih za njih uspeli zbrati v Sloveniji.
Glavni
problemi so podobni kot v mestu. Malarija, tuberkuloza (HIV),
podhranjenost. Temačno vzdušje, prežeto s smrtjo, na srečo
razsvetljujejo srečni trenutki, ko uspeš. Ko uspeš zaradi
malarije umirajočega bolnika z infuzijo kinina iztrgati smrti
iz rok, izgine vsa depresija. Otroci, ki so ponosno razkazovali
svoje nove okraske okoli polomljenih rok in nog, ki smo jim
jih izdelali iz mavca, so nas vsakič znova napolnili z dobro
voljo. In zdravi novorojenčki, ki so prvič zajokali v bele
obraze. Hvaležni pogledi ozdravljenih in skromen "zikomo"
(hvala) so nam pregnali vse dvome o našem poklicu.
Črna
Afrika, ki ni tako črna
Takoj
za ograjo misijona nas je pozdravila "prava" Afrika.
Sredi koruze so stale ilovnate koče domačinov, z izvirnimi
poslikavami na zunanji steni. Znotraj nimajo mnogo stvari
- nekaj posteljam podobnih ležišč, posode in drugih drobnarij.
Je pa prijetno hladno. Ilovnate stene iz dveh plasti in slamnata
streha nudijo neverjetno dobro izolacijo. Elektrike nimajo.
Ko se okoli sedmih zvečer znoči, zlezejo v koče. Televizije,
radia ali drugih zabavnih sredstev nimajo in čas noči izrabijo
po svoje; zato ni čudno, da imajo toliko otrok.
Običajna
družina jih ima blizu deset. Da, v Afriki smo se zavedli,
kako trpežno bitje je človek. Pri nas se skoraj bojimo prijeti
otroka, v strahu da bi mu kaj zlomili. Tu pa je otrokovo mesto,
dokler ne shodi, na maminem hrbtu, kamor ga mati držeč za
roki zaluča z mojstrskim zamahom. Na hrbet ga učvrsti s čitengo
(rute, ki ženske spremljajo vse življenje - kot obleka, otroški
nahrbtnik, čistilna cunja, smrtna rjuha za prezgodaj umrlega
otroka), ki jo učvrsti z vozlom na prsih. Dokler ima svoje
mesto na materinem hrbtu in je v materinih prsih zanj dovolj
mleka, je otrok zadovoljen. Hrano imajo domačini na sploh
zelo enolično. Za zajtrk si pripravijo "porridge",
za kosilo in večerjo pa "nsimo", ki je prav tako
narejena iz bele koruzne moke, po okusu pa bolj podobna naši
polenti. Zraven si navadno privoščijo omako iz popraženih
zelenjavnih stebelc, samo za praznike pa tudi atletsko grajeno
kokoš ali govedo.
Edinstveno
je tudi njihovo dojemanje časa, ki čistokrvnemu Evropejcu
(kamor se štejemo oziroma smo se šteli tudi mi) sprva dobesedno
para živce; po določenem času pa se privzgojena točnost in
dirka za urinimi kazalci mine in začneš uživati z njimi. Občutek,
da bo svet ostal cel, čeprav v stoječem avtobusu, z evropskega
vidika, "izgubljaš" dragoceni čas in ti je vseeno,
je nepopisen. Pravega voznega reda avtobusov tako ali tako
ni. Sprevodnikov odgovor, da bo avtobus odpeljal "now,
now" (zdaj, zdaj), pomeni, da to še ne bo tako kmalu.
Voznik odpelje šele, ko so dodobra natrpana tudi vsa stojišča.
Zanimivo, da pred cestnimi policijskimi kontrolami (na naši
poti smo se ustavili pri treh) vsi stoječi počepnejo in se
pretvarjajo, da sedijo na sedežih. Malo je verjetno, da bi
policaji nasedli temu triku, najbrž pa so zadovoljni ob tej
gesti, ki kaže spoštovanje ljudi do uradnih oseb. To jim očitno
zadostuje.
Zambija
od svoje osamosvojitve še ni naredila kaj dosti za razvoj
turizma. Brez dvomov jo lahko uvrstimo med turistično nerazvite
in s tem, kar je bolj pomembno, turistično nepokvarjene države.
Resda bodo poti morebitnega popotnika naporne, dolge in večkrat
težko dostopne, a bo vedno poplačan s pristnostjo in prijaznostjo
radovednih in poštenih domačinov. Povsem nasprotno od dežel
vzhodne Afrike (Kenija, Tanzanija). Poleg ljudi pa Zambija
v sebi skriva tudi neokrnjene bisere narave; poleg opevanih
Viktorijinih slapov tudi veliko edinstvenih narodnih parkov
polnih živali, ki se po lepoti uvrščajo v sam Afriški vrh.
Afrika
te spremeni
Andrej
Trampuž, dr.med., ki nas je že pred leti vse po vrsti navdušil
nad zdravniškim delom v Afriki, nas je tik preden smo novembra
zapustili Slovenijo, povabil na večerjo. "Vedite, ko
se boste vživeli v Afriko, se vam bo trdno zasidrala v srce.
Nikoli več ne boste taki, kot ste zdaj. Afrika te spremeni."
Afrika.
Dežela, kjer hodita življenje in smrt z roko v roki. Dežela,
kjer je narava tako pristna in lepa, da te hipoma vsega osvoji
in hkrati tako kruta, da te spravi v jok, se nam je vpojila
v srca. Vedno bo del nas in mi del nje. Ljubezen. Naravna
spontanost. Odprtost. Smeh. Revščina. Lakota. Aids. Smrt.
Odvisno pač, s katere strani vrat UTH-ja jo gledaš.
Mateja
Marc, Tomaž Malovrh
