Med.Over.Net - Revija ISIS

Ministrstvo za zdravstvo - Urad republike Slovenije za zdravila, Register zdravil R. Slovenije VI, junij 2000. Uredništvo in založništvo: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije Ljubljana 2000, 6 vsebinskih sklopov, 581 strani.

Dobili smo šesti Register zdravil Republike Slovenije. V njem so osnovni podatki o zdravilih, ki se izdajajo na recepte in tistih, ki se izdajajo v lekarnah brez recepta. Dvanajstčlansko komisijo za pripravo registra pod vodstvom prof. dr. Aleša Krbavčiča, mag. Farm., je imenoval minister za zdravstvo dr. Marjan Jereb, dr. med., 17. 7. 1997. Gradivo so pripravili in uredili Silva Pečar Čad, mag. farm., Andreja Oražem, mag. farm., Polona Košir in Tone Hribovšek. Register predstavlja nepogrešljiv priročnik, katerega vzame vsak dan vsaj nekajkrat v roke zdravnik, ki predpisuje zdravila.

Od pete izdaje je minilo poldrugo leto in v tem času je prišlo do pomembnih sprememb. Sprejet je bil zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih, v veljavo je stopil pravilnik o natančnejši opredelitvi, načinu razvrščanja predpisovanju in izdajanja zdravil za uporabo v humani medicini in druga popravljena in dopolnjena klasifikacija ATC (anatomsko terapevtska klasifikacija). Sredi maja 2000 je bilo v Sloveniji 2.754 zdravil, ki so imela dovoljenje za promet.

Prvi sklop registra obsega seznam zdravil po lastniških imenih. Ta del obsega 265 strani. Ob posameznem zdravilu je poleg lastniškega imena navedena v kurzivu še zdravilna učinkovina, tovarna, ki zdravilo proizvaja, oz. podjetje, ki zdravilo razpečuje v Slovenji. Ob vsakem zdravilu je navedena še razvrstitev po klasifikaciji ATC, oblika zdravila, način izdajanja zdravila, število enot v posameznem pakiranju, razvrstitev na liste, ki določajo plačilo, cena zdravila in navodila za odmerjanje.

Drugi vsebinski sklop obsega 212 strani in zajema Zdravila razvrščena po drugi popravljeni in dopolnjeni anatomsko terapevtski klasifikaciji (ATC), iz leta 1999. ATC določata odločba o določitvi enotnega nacionalnega poimenovanja zdravilnih učinkov in sprejeta leta 1997 in Formularium Slovenicum (FS), to je slovenski dodatek k evropski farmakopeji oblikovan v Odredbi o določitvi nacionalnega dodatka k evropski farmakopeji, ki je bila sprejeta leta 1998.

Zdravilne učinkovine so razvrščene v posamezne kategorije anatomsko terapevtske klasifikacije. V skupini določene učinkovine so preparati razvrščeni po abecednem redu lastniških imen. Vsaka oblika zdravila je opisana posebej tako, da je naveden proizvajalec in/ ali uvoznik, koncentracija učinkovine, število enot v posameznem pakiranju, razvrstitev na liste, ki določajo plačilo in cena zdravila. Prva dva vsebinska sklopa zavzemata 82 odstotkov knjige.

Tretji del navaja na 28 straneh abecedni seznam zdravilnih učinkovin. Ob vsaki učinkovini so navedena tudi vsa lastniška imena zdravil, v katerih so prisotne.

V četrtem delu so pripravljeni podatki o varnosti uporabe zdravil v nosečnosti. Iz raznih virov zbrani podatki so razvrščeni v pet skupin.

Peti del vsebuje abecedni seznam predlagateljev za promet z zdravilom. Na seznamu je kar 63 podjetij, ki se ukvarjajo s prometom z zdravili in ki imajo ustrezno licenco za tako poslovanje. Poleg imena je naveden tudi natančen naslov podjetja, ime firme, ki jo podjetje zastopa, in seznam preparatov, ki jih trži na temelju dovoljenja za promet v republiki Sloveniji.

Zanimive so priloge ki oblikujejo 6. del knjige, kjer so zbrani različni pregledi, podatki in navodila:

Razen navedenih sestavkov so v prilogi še: seznam veljavnih slovenskih in mednarodnih predpisov o predpisovanju in prometu z zdravili, navodila za naročanje imunoprofilaktičnih sredstev, seznam koordinatorjev cepljenja, koledar cepljenj v letu 2000, poročilo o spremljanju stranskih pojavov po cepljenjih, seznam regijskih koordinatorjev za zdravstveno vzgojo, navodila za izdelavo poročila o neželenem učinku zdravila, obrazec za obvestilo opaženih nepravilnostih pri sprejemu, izdaji in uporabi zdravila ter obrazec za prijavo neželenega učinka zdravila.

Knjiga je bila težko pričakovana in je v resnici nepogrešljiva. Vse priznanje komisiji in sestavljalcem, za izjemen trud, vestnost in natančnost pri opravljanju tega dela.

Šesta izdaja registra poskuša biti tudi oblikovno vse bolj prijazna do uporabnika. V impressumu preberemo, da je naslovnico oblikovala Laura Tratnik Belopavlovič, tehnične priprave je opravil Mojmir Klovar, univ. dipl. ing., knjigo pa je natisnila tiskarna Present d.o.o. v 4.200 izvodih.

Ko jemljemo v roke razne medicinske knjige in priročnike, ki jih izdajajo v razvitih evropskih državah in v ZDA, smo vselej navdušeni nad njihovo preglednostjo in zlasti tehniško in oblikovno dovršenostjo. Tiskarske in grafične tehnike so zadnja leta tudi v Sloveniji napravile izjemen razvoj. Pri pregledovanju registra se zato pojavlja nekaj vprašanj ravno s tega področja.

Ali moramo pri nas še kar naprej izdajati priročnike na temelju vzorcev, ki so se oblikovali v nekdanji državi pred tridesetimi leti z Registrom gotovih ljekova? Ali ni mogoče s sodobnimi računalniško oblikovanimi preglednicami in z dvobarvnim tiskom, bolj poudariti podatke, ki jih iščemo pogosteje, kot so cena zdravila, oblika, pakiranje, ali režim predpisovanja? Tehtna vsebina bi bila tako veliko bolj pregledna.

Knjigoveznice lahko danes brez veliko truda tudi pri nas vežejo knjige tako, da jim ob desnem robu vrežejo abecedni register in s tem pomagajo k hitrejšemu iskanju. Zlasti prvemu in drugemu vsebinskemu sklopu registra bi bilo to v prid. Če bi bil zato register za tisočaka dražji, to gotovo ne bi predstavljalo ovire pri prodaji tako koristne knjige.Uporabnikom prijazen priročnik je gotovo enako pomemben kot dovršena vsebina.

Protomedico goritiensis

Ob odkritju njemu, spominske plošče v Mostu na Soči in predstavitvi faksimila njegove knjige "CLIMA GORITIENSE" v Novi Gorici in Tolminu, oboje dne 30. junija 2000

Ob vznožju prepadnih, z gostim drevjem obraslih obronkov okoliških vrhov in vzdolž zelene, baladno temne vode soškega jezera je stisnjen Muznikov kraj, Sveta Lucija na Tolminskem po starem, danes Most na Soči. Kraj, ki s svojimi stavbami nosi pečat visoko, v gorsko dolino potisnjen topli nadih Sredozemlja, ki se širi od ustja Soče navzgor, tja daleč gor, do prvih zaplat Kaninskega snega. Tu so prelepi kraji in dobri slovenski ljudje, ki so morali v preteklosti prestati toliko preizkušenj. Povsod, kamor se ozreš, so kaverne, rovi in luknje vseh vrst, izdolbeni v trdo kraško skalo, ki bolščijo v tebe kot ogromne, mrtve in črne oči, ti pomniki prve svetovne morije.

In med temi ljudmi, toliko nam vsem dragih posameznikov, ki so se rodili v soški dolini, tam delovali in živeli, Gregorčič, Pregelj, Čargo, Kogoj, Bevk, Kosmač in še drugi.

Mednje sodi Anton Muznik, protomediko in pisec knjige "Clima Goritiense". Od kod in čigav je bil Anton Muznik. Podatki pravijo, da se je Anton, zelo bister in nadarjen otrok, rodil leta 1726 v družini tolminskih kmetov. Pisatelj Pregelj meni, da se je pri vaškem župniku opismenil, pri podeželskem zeliščarju pa seznanil z ljudskim zdravilstvom. Medicino je uspešno končal na Dunaju, kjer je 1758. leta zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom "Dissertatio inauguralis de delirio febrili".

V tistem času, kot pravijo zapisi, je pruski cesar Ferdinand napovedal vojno mladi cesarici Mariji Tereziji, ki jo je srčno sovražil. Zdravnik Muznik se je celih sedem let podil po teh bojiščih in bil tako tudi ranjen. Po koncu vojne, ko mu je cesarica Marija Terezija podelila doživljenjski naziv protomedico, se je preselil v Gorico, kjer je ostal dejaven štiri desetletja.

Že pred tem se je na Dunaju poročil s hčerko trgovca. Med njunimi otroci je bil tudi sin Jožef, zdravnik, ki je spomladi 1801 še mlad umrl. Izgubo sina je oče težko prenesel. Anton Muznik je umrl dve leti kasneje, 1803. leta v Gorici.

Živel je v času, ki je globoko posegal v mišljenje in dejavnost zdravnikov. Uveljavljal se je nazor, da je potrebno bolezen, to je bolnika opazovati, uvajalo se je cepljenje proti črnim kozam, razvija se sodobna bakteriologija, ob pomembnem prispevku zdravnika Plenčiča z njegovim naziranjem o "contagium vivum". Trdno so verovali, upravičeno, okolje vpliva na zdravje in bolezen človeka. Protomediko Muznik je ves čas svojega delovanja na Goriškem bil izredno dejaven ter pokrival vrsto visokih in odgovornih položajev. Trudil se je z uvajanjem cepljenja, ki ga je tudi sam vršil, bil je ravnatelj kirurške šole v Gorici, ki so jo označevali kot "juxta facultatis Medicae Vindobonensis", bil je tudi član številnih društev, znanstvene akademije v Roveretu ter član Goriške arkadijske družbe. Toda kot zdravnik je bil tudi neprekosljiv opazovalec vsega, kar se je dogajalo in bilo okrog njega in o tem je tudi veliko pisal in zapisoval.

Tako je nastala svojevrstna in unikatna knjiga z naslovom "Clima Goritiense", ki je izšla 1782. leta. Gre za zbir poročil in opisov goriških razmer v 18. stoletju, kjer najdemo številne podrobne opise, ki se zadevajo bolezni ljudi ter zdravnikovih izkušenj ob stiku s temi.

V dvanajstih poglavjih najdemo številna medicinska opazovanja ter opise, ki so obogateni s poglavji, ki izhajajo iz natančnih opazovanj najrazličnejših dejavnikov okolja, pomembnih za življenje človeka, kot so voda, flora, vetrovi, podnebje in zemljepis pa še o vinu, astronomiji in drugo. Vse to na 136 straneh latinskega originala. Slovenski prevod te knjige je skoraj pred tremi desetletji pripravil prof. S. Kopriva. Besedilu pa so dodane zgodovinsko medicinske opombe, ki bralcem razložijo zadeve, ki se zdijo morda danes nejasne in nerazumljive.

V prvem poglavju, kjer je govor o zemljepisu njegove dežele, nam pove, da ime mesta Goriza pomeni "monticulus" ali majhna gora. Spomni nas, da se v Sočo, ki jo imenuje Sontius, izteka reka Vipava ali Mrzla (Vippacum seu frigidum), torej reka, ob kateri sta se v daljnjem 394. letu spopadla branitelj krščanske vere Teodozij I Veliki, cesar vzhodnega rimskega cesarstva s pogansko vojsko Claudiusa Flavusa, ki je branil staro vero v rimske bogove. Teodoziju, kot poroča tudi Valvasor, je do zmage pripomogla tudi silna burja, ki je sovražniku obračala kopja in puščice. O taki burji, tipičnem vetru te dežele, pravi avtor, da "...plane s silnim navalom ter besni. Tedaj odnaša ljudi, živali ter vozove s konji ... in jih trešči v zemljo". Nadalje velja tukaj omeniti poglavje o vinu, kakšne so vrste in kakovosti te pijače, ki jih natančno opiše in istočasno tudi lege in kraje, kjer taka trta najbolje uspeva in rodi. Zelo natančen je pri opisu nastajanja vina, kjer neuk bralec lahko spozna, kako zapleteno in delikatno je to delo.

Vsako poglavje utegne bralca pritegniti, saj kaže, daje bil pisec res mojster opazovanja in besede. Opisi so natančni in izostreni, opazovanja bogata in barvita, osebne izkušnje pa globoke in nje zaključki temeljiti. Toda o vsem tem zvemo še veliko več v treh prispevkih, ki zelo lepo predstavijo Antona Muznika znotraj tedanjega časa kot zdravnika in pa v delih pisatelja Ivana Preglja.

Znotraj in v okviru takratnega časa zgodovinar dr. B. Marušič opisuje Antona Muznika kot znanstvenika, človeka in pisca. Njegov temeljit opis odseva tudi temeljito poznavanje časa in ljudi s strani avtorja prispevka, dr. B. Marušiča.

Kot zdravnika nam ga v vseh najbolj skritih posebnostih temeljito predstavi avtorica mag. Zvonka Zupanič Slavec. Osmo, deveto, enajsto in dvanajsto poglavje so za Antona Muznika, kot zdravnika najbolj značilna in za bralca izredno zanimiva. Z njegovim zgledom in vsebinsko se še vedno zgleduje po Hipokratu, vendar vero povzame od takratnih pomembnih sodobnikov, med njimi tudi od zdravnika Santorio Santorio, Koprčana, utemeljitelja iatrofizike in kvantitativne medicine. Avtorica poudari, da je Anton Muznik živel v času, ko je medicina konceptualno prehajala v modernizem, čas ko postane človek, to je pacient, osrednji interes njegovega dela.

Tretji prispevek izpod peresa dr. M. Dolgana uokviri odnos pisatelja Ivana Preglja do zdravnika Antona Muznika. Med njunima žilvljenjskima obdobjema zeva stoletje. Vendar je dr. I. Pregelj zdravniku Muzniku posvetil vrsto svojih odličnih del, natančneje "Zgodbe zdravnika Muznika", nadalje novelo "Runje" in ciklus štirih novel "Vigilije". Avtor na podlagi napisanega vidi, da je pisec v portretih zdravnika Muznika poudaril njegov vzpon, da pa je po značaju ta ostal umirjen ter sočuten do bolnega človeka. Toda nikoli ne more preseči svojega kompleksa izhodiščne manjvrednosti.

Za lepoto slovenskega jezika si je prizadevala slovenistka prof. D. Lavrič, na naslovnici pa je prikazana Gorica z gradom, kot je izgledala pred dvema stoletjema. Podobo je lično oblikoval prof. B. De Gleria. Vse to se lepo ujema s posvetilom knjige ob tisočletnici prve omembe Gorice in posredno goriške dežele.

Ob odkritju spominske plošče na zidu Zdravstvenega doma Mosta na Soči smo tisti petek poslušali besede v nagovoru našega zdravnika prof. dr. G. Mikuža, profesorja patologije medicinske fakultete v Innsbrucku, našega rojaka doma prav iz Mosta na Soči, ki je ploščo tudi odkril. Podal je vrsto novic o slavljencu, ki nam še niso bile znane, in ni mogel skriti svojih čustev kot človek, domačin in zdravnik, ob odkritju pomnika.

Tudi domačini izredno cenijo ta dogodek, saj so možje postave med proslavo enostavno za ves promet zaprli glavno cesto, ki vodi skozi kraj, in pika.

Predstavitev knjige, ki jo tu opisujemo, pa je potekala v dvorani novogoriške občine, nedaleč stran v tolminskem muzeju. Avtorja mag. Z. Zupanič Slavec in dr. B. Marušič sta prisotnim na zelo zanimiv način povedala, kako je to delo potekalo, bilo je seveda vezano na vrsto težav in ovir. Vendar konec koncev dobre volje in želja je bilo vendarle toliko, da je knjiga doživela izid, spominska plošča pa našla svoje pravo mesto.

Tudi tisti, ki smo temu dogodku prisostvovali, smo doživljali srečo trenutka. Veselilo nas je, da smo med nami srečali spoštovanega in priljubljenega prof. S. Baniča, mikrobiologa, sicer pa odličnega latinista, ki je sodeloval pri nastanku te knjige.

Ne gre spregledati, da je bil med nami, v naše veselje in zadovoljstvo tudi njihov rojak in domačin, nikdar preseženi Saša Vuga. Razkošnost njegovih misli in idej ter bogastvo in lepota njegovega jezika napravi pravzaprav vsak razgovor z njim kar poglavje za eno, pač neko knjigo.

Zagotovo pa v tem spisu ne gre prezreti vsega dela, bodisi kot pisca bodisi kot neutrudne organizatorke, naše mag. Zvonke Zupanič Slavec, ki ni varčevala ne s časom ne z delom in tudi ne s svojim širokim znanjem, da je oboje, odkritje plošče, predvsem pa faksimile latinske knjige s prevodom, tako odlično uspelo. Še en pomnik v še vedno pomanjkljivi podobi preteklosti slovenskih zdravnikov, ki jo mag. Zupanič Slavec tako temeljito in vztrajno zapolnjuje in oblikuje.

Sestrska študija (The Nurses Health Study) se je začela leta 1976 v Brighamski in ženski bolnišnici (Brigham and Womens Hospital). Gre za najdaljšo obsežno epidemiološko študijo pri ženskah. Njen rezultat je več sto objavljenih člankov v strokovnih revijah, med njimi jih je veliko prineslo pomembna odkritja oziroma zaključke, kako preprečiti nekatere od vzrokov obolevnosti in umrljivosti pri ženskah.