Ko govorimo
o prehrani, v grobem razmišljamo na eni strani o varni hrani
in na drugi o prehrani in prehranskih navadah (ter posledičnem
vplivu na zdrav življenjski slog). Varnost hrane je v EU že
kompleksno regulirana, za drugo področje pa v EU še ni normativnih
zakonskih podlag. S "francosko pobudo" se je tudi
na področju prehrane in prehranskih
navad
(ki so povezane s številnimi kroničnimi nenalezljivimi boleznimi)
pričela vzpostavljati mreža, sistem, ki naj zagotovi zadostno
količino podatkov in vse potrebne mehanizme, ki bodo predvidoma
vključeni v normativne akte EU, in naj bi dolgoročno omogočili
zmanjšanje bremena kroničnih nenalezljivih bolezni, ki so
povezane z nezdravo prehrano in nezdravimi prehranskimi navadami,
torej nezdravim življenjskim slogom.
Na Kreti
je tako od 18. do 20. maja 2000 potekala ena od zaključnih
predstavitev projekta "Nutrition and Diet for Healthy
Lifestyles in Europe" (oziroma na kratko "Eurodiet"
projekta). Izvedba projekta je podprta s strani generalnega
direktorata EU za zdravje in zaščito potrošnikov (Directorate
General of Health and Consumer Protection - Unit F/3).
Dveletni
projekt bo prispeval h koordiniranemu programu promocije zdravja
na področju prehrane in zdravega življenjskega sloga, ki se
bo izvajal na ravni Evropske unije in na ravni posameznih
držav članic. Predstavljal bo ogrodje za razvoj evropskih
dietnih priporočil.
V okviru
projekta delujejo štiri podskupine. Delo v podskupinah so
opravile skupine strokovnjakov, ki so vsaka za svoje strokovno
področje pregledale epidemiološke podatke za Evropo in vse
v literaturi dostopne podatke o povezavi med prehrano in zdravjem.
Breme, ki ga bolezni, povezane z nezdravim načinom prehranjevanja
in nezdravim življenjskim slogom, predstavljajo za države
EU, je povzročilo potrebo po temeljiti oceni stanja, ki bi
omogočila celovit multidisciplinarni pristop na vseh ravneh
za izboljšanje stanja.
Prva
delovna podskupina je pregledala povezave med prehrano (oziroma
vnosom posameznih hranil) in življenjskim slogom na eni strani
ter zdravjem in pojavljanjem različnih bolezni na drugi strani.
Prikazani
so bili promotorji večje obolevnosti, posebej nove razsežnosti
naraščajoče revščine, ki se pojavlja v državah EU, različni
vplivi fizične dejavnosti na zdravje in vse večja pomembnost
dojenja. Od stanj, ki so povezana s prehrano in vplivajo na
zdravje odrasle populacije, je bilo posebej predstavljeno
področje debelosti in diabetesa, kardiovaskularnih bolezni
ter raka. Posamezne skupine, ki so bile deležne posebne obravnave,
so ženske (predvsem prehranske zahteve, povezane z reproduktivnim
obdobjem s poudarkom na moderni folni kislini in tradicionalnem
jodu), otroci (posebej so bili poudarjeni diabetes, anemija
in zobni karies), starejši (posebne prehranske potrebe, osteoporoza)
in imigranti. Največje breme kroničnih nenalezljivih bolezni
se nahaja v povprečju populacije, zato že malenkosten premik
v levo za določen dejavnik tveganja (majhna sprememba pri
večini ljudi v "zdravo smer") predstavlja pomembno
znižanje obremenjenosti populacije z določeno boleznijo in
seveda zmanjšanje vseh vrst stroškov, ki jih tako obolenje
pomeni.
Prikazan
je bil predlog prehranskih priporočil, ki bodo sprejeta v
EU in bodo predstavljala osnovo za razvoj nacionalnih prehranskih
priporočil držav članic, prilagojeno glede na posebnosti vsake
članice. Predlog le malo odstopa od prehranskih priporočil
Svetovne zdravstvene organizacije.
Druga
podskupina je pregledala uspešnost načinov določanja prehranskih
navad prebivalstva, različne možnosti razvoja prehranskih
smernic za živila (angl. food-based dietary guidelines oz.
FBDG) glede na razlike med evropskimi državami ter predlagala
praktične pristope za vpeljavo smernic. Skupina predlaga,
da so smernice postavljene na osnovi obstoječih nepravilnosti
v prehrani (s priporočenimi spremembami naj se postopno približujemo
zaželenim ciljem) in ne na direktnem izravnavanju razlik med
zaželenimi in trenutnimi vnosi hranil v obravnavani skupini
prebivalstva. Pri pripravi smernic naj bodo upoštevane tako
prehranske navade prebivalstva kot tudi socioekonomske in
kulturne značilnosti posameznega področja.
Predloženi
predlog se zavzema, da se prehranske smernice za živila razvijejo
najprej na nivoju držav članic, nato pa še za posamezna geografska
področja. Za olajšanje in harmonizacijo tega procesa se bo
potrebno sporazumeti o skupni metodi pri izvedbi študij prehranskega
vnosa. Iz dokumenta je možno razbrati, da bo skupna metodologija
lahko sprejeta v državah članicah, v katerih metodologija
še ni vpeljana, v državah z že vpeljano metodologijo pa se
bo za primerjavo izvajala v tarčnih podskupinah.
Kot najbolj
splošne prehranske smernice za živila v EU, je skupina predlagala
naslednje: zvečati uživanje sadja in zelenjave, povečati fizične
dejavnosti in zvišati prevalenco dojenja.
Tretja
podskupina je pregledala možne prehranske javnozdravstvene
strategije in načine uvedbe in izvajanja prehranskih smernic
za živila v EU. Smernice naj bi predstavljale stalno
komunikacijsko orodje in bile obenem odskočna deska za planiranje,
uvedbo in evaluacijo prehranske strategije.
Bolezni,
povezane z nepravilno prehrano in pomanjkljivo fizično dejavnostjo
predstavljajo v EU precejšen strošek, za preventivo teh bolezni
pa je namenjen le majhen delež finančnih sredstev (manj kot
1 odstotek skupnega zdravstvenega proračuna). Pomembno se
je zavedati, da glavno breme teh bolezni ni vezano na visoko
rizične skupine, ampak na večino populacije, zato je delovna
skupina predlagala populacijski pristop, ki se je na podlagi
študij izkazal tudi kot najbolj učinkovit. Problematika zgoraj
omenjenih bolezni ima tudi široko socialnomedicinsko ozadje,
zato problemov ni mogoče reševati le z informiranjem ljudi,
temveč se bo treba spoprijeti z obsežnejšimi determinantami
zdravja. Delovna skupina za predlagane dejavnosti priporoča
redno spremljanje kazalcev zdravja, življenjskega stila, socialnih
dejavnikov in dejavnikov okolja z namenom ocene učinkovitosti
vpliva na zdravje in ocene učinkovitosti stroškov.
Skupina
je pripravila pregled potencialnih ciljnih skupin in okolij
ter možnih pristopov do njih. Med njimi pomembno mesto zavzema
tudi zdravstveni sektor, ki je za mnoge najbolj verodostojen
vir informacij. Zdravstveni delavci in sodelavci (tu mislim
predvsem na nutricioniste - dietetike, katerih znanje zdravniki
v Sloveniji še vedno premalo izkoriščamo in cenimo) imamo
možnost ne le sodelovanja s posameznim pacientom, temveč lahko
kot javni delavci vplivamo tudi na širšo skupnost.
Četrta
podskupina se je ukvarjala s politiko, trgovino, ekonomskimi
in tehnološkimi vidiki izboljševanja prehranjevanja in prehranskih
navad v Evropi. Pregledala je trende v proizvodnji, oglaševanju
in prodaji hrane, politiko v državah članicah EU na področju
izboljševanja prehrane in življenjskega stila ter pripravila
smernice za nadaljnje delo na tem področju. Delo so osnovali
na 152. členu Amsterdamske pogodbe, ki govori, "da morajo
vse aktivnosti in politike, ki bodo sprejeti v EU, zagotavljati
tudi visok nivo varovanja človeškega zdravja. Dejavnosti skupnosti,
komplementarne nacionalnim politikam, naj bodo usmerjene v
izboljševanje zdravja, preventivo bolezni in preprečevanje
škodljivih vplivov na zdravje." Skupina je priporočila,
da ima izboljševanje prehrane in prehranskih navad visoko
prednost v vsaki v javno zdravje usmerjeni strategiji v EU,
prav tako pa naj bi bile vse politike v EU ocenjene tudi z
vidika učinkovitosti vpliva na zdravje v povezavi z vplivom
na prehrano in prehranske navade oziroma življenjski stil.
Skupina
je predlagala, da se v EU ustanovi nov prehranski komite,
ki bo zagotavljal vsestransko in koherentno prehransko politiko
v uniji, imel pa bo vpliv tudi na druga politična telesa unije.
Poudarjena je bila še potreba po stalnem spremljanju (monitoringu)
prehrane, prehranskih navad in celotnega življenjskega stila
ter stalnem organiziranem izobraževanju in raziskovalni dejavnosti,
ki naj bo financirana iz proračuna unije. Ne nazadnje je bilo
govora tudi o varovanju potrošnika (označevanje živil, živila
za posebne prehranske namene, obogatitev živil, dodatki k
prehrani).
V razpravah
ob predstavitvi dokumenta so svoje poglede razložili predstavniki
kmetijstva, živilskopredelovalne industrije, potrošnikov,
zdravniki, združenja na področju javnega zdravja in številni
drugi. Prispevki so bili pestri, tako da sem se odločila,
da predstavim le nekaj tistih, ki so se mi zdeli posebej zanimivi.
Kar se
tiče deleža maščob v prehrani, so zadnje raziskave pokazale,
da ni nujno, da tisti posamezniki, ki zmanjšajo energijski
delež maščob v prehrani, spremenijo tudi sestavo vnesenih
maščob. Če želimo na primer doseči tudi ugodnejše razmerje
med nasičenimi in nenasičenimi maščobnimi kislinami, je potrebno
opredeliti in po potrebi spremeniti oskrbo z živili ter posamezniku
svetovati kakovost maščob v prehrani. Povprečnih 30 odstotkov
dnevnega energijskega deleža iz maščob je cilj EU za populacijo
(populacijski cilj EU za indeks telesne mase je 22).
Zanimivo
je bilo priporočilo, da se prehranski vnos sadja in zelenjave
v prihodnje pričneta obravnavati ločeno, ker so se primerjane
prehranske navade glede sadja in zelenjave pri preiskovancih
razlikovale med tistimi, razporejenimi v zgornji oz. spodnji
kvartil porabe določenih živil.
Jasno
je bilo določeno tudi, kaj pomeni prehransko priporočilo o
vnosu 400 g sadja in zelenjave na dan. V količini 400 g sadja
in zelenjave na dan lahko do 100 g zaužijemo v obliki naravnega
sadnega soka, 30 g pa kot stročnice ali oreščke in semena;
v to količino ni vključen krompir.
Iz zaključnega
poročila delavnice o vitaminih in mineralih je razvidno, da
so mnenja o potrebnosti vitaminsko mineralnih dodatkov v prehrani
zdravih odraslih in posebej otrok še vedno deljena. V zaključku
so se odločili za "evidence-based approach", ki
naj prepreči prehranske deficite in omogoči optimalen vnos
vitaminov in mineralov. Največ pozornosti so posvetili jodu
(pomanjkanje joda je v EU kljub vsem prizadevanjem še vedno
velik problem) ter folatom in folni kislini. Pomembno se mi
zdi, da je bil posebej omenjen tudi zadosten vnos vode (tekočine),
saj se zadnja leta v strokovni literaturi pojavlja vedno več
poročil o zdravstvenih posledicah blage kronične dehidracije.
O prehrani
se danes brez povezave s fizično dejavnostjo ne govori več.
Norvežani so na primer predstavili svoje prehranske smernice
(iz leta 1996), v katerih je priporočeni dnevni energijski
vnos podan v štirih nivojih, glede na fizično dejavnost posameznika.
Pomembno je vedeti, da lahko s pestro, mešano prehrano zagotovimo
zadostno hranilno vrednost hrane samo s primernim energijskim
vnosom, ki pa je lahko za sedeči način življenja previsok.
Tako imamo pri fizično nedejavni osebi dve možnosti - ali
imamo glede na svojo fizično (ne)dejavnost primeren energijski
vnos in (četudi ob pestri mešani prehrani) premajhen hranilni
vnos, ali pa imamo zadosten hranilni vnos in prevelik energijski
vnos, kar hitro lahko vodi v prekomerno telesno težo in debelost
- pomen vsakodnevne fizične dejavnosti je izjemen. Vedno bolj
se raziskuje tudi pomen mišičja in njegove metabolne funkcije
pri sladkorni bolezni in debelosti.
Povečanje
fizične dejavnosti ima v predlogu dokumenta najvišjo prednost
tako pri otrocih kot pri odraslih. Evropske smernice bodo
po predlogu povzele smernice SZO in Ameriškega kardiološkega
združenja: 5- do 6-krat ne teden 30 in več minut hitre hoje
kot osnova. Pokazala se je potreba po definiranju fizične
dejavnosti na področju javnega zdravja kot novega področja
(poklica) oz. samostojne znanosti, ki bo imela finančno podporo
in bo sposobna opraviti raziskave ter bo opredelila svojo
politiko.
Zdravnikom
ne najbolj v ponos je izzvenelo predavanje dr. Jana Aghina
(Standing Committee of European Doctors). Zdravstveni delavci
in sodelavci imajo različna izhodišča, pristope in vloge na
različnih področjih dela s pacienti oziroma uporabniki, zato
je predstavil raziskavo, ki je skušala prikazati razlike med
posameznimi skupinami zdravstvenih delavcev in sodelavcev
ter različnimi področji dela.
Tabela
1. Vloga posameznih skupin zdravstvenih delavcev in sodelavcev
na področju kurative in promocije zdravja
|
|
Promocija
zdravja
|
Kurativa
|
|
Zdravnik
|
+/-
|
+
+
|
|
Medicinska
sestra oz. tehnik
|
+
|
+
|
|
Nutricionist
- dietetik
|
+
|
+
|
|
"Health
promotor"*
|
+
+
|
+/-
|
Uvod
Odvisnost
je motnja, ki zajame tako telesno kot duševno in socialno
blagostanje zasvojenca in njegove okolice. Nedvomno pa ni
samo razvada in stil življenja, temveč tudi bolezen, ki danes
popolnoma dokazljivo spremeni strukturo in delovanje možganov
zasvojenca.
Želja
in pripravljenost opustiti škodljivo vedenje morda še zadostujeta
za vzpostavitev abstinence, nikakor pa ne za njeno vzdrževanje.
Če bi bilo to tako preprosto, bi se ljudje pač odločili, da
s škodljivim vedenjem prenehajo in odvisnosti sploh ne bi
poznali. Pa morajo poleg odločitve, ki je seveda začetni in
nujno potrebni korak za spremembo življenja, spremeniti še
marsikaj drugega.
Zdravljenje
je proces, ki je sestavljen iz doseganja zadostne motivacije
oziroma priprave na zdravljenje, zdravljenja samega ter zdravstvene
in psihosocialne rehabilitacije.
Pri tem
mora zasvojenec seveda prepoznati, da je sploh zasvojen, se
odločiti za spremembo, to izpeljati ter se jo naučiti in imeti
moč obdržati. Odvisnost je kronična, recidivirajoča in progredientna
bolezen, pri kateri le približno tretjina vzpostavi trajno
abstinenco, čeprav je tudi pri njih možnost povrnitve bolezni
(recidiva) večja kot pri ostali populaciji.
Kronično
ne pomeni neozdravljivo, dejstvo pa je, da je prognoza vseh
kroničnih bolezni približno enaka. Pri približno tretjini
bolnikov se bolezen z ustreznim zdravljenjem in spremljanjem
dobro zazdravi, druga tretjina ima obdobja zazdravljenja z
občasnimi ponovnimi izbruhi bolezni, tretjina pa ima slabo
prognozo s pogosto prisotnimi težavami in morda prezgodnjo
smrtjo. Pri boleznih odvisnosti je zadnja skupina bolnikov
nekoliko večja, saj je med zasvojenci približno desetkrat
več samomorov in nasilnih smrti kot v celotni populaciji.
Pri uživalcih drog pa so pogosto prisotne tudi okužbe.
Očitno
torej vsem ne uspe. Morda ne le zato, ker tega nočejo, temveč
ker ne zmorejo. Vloga terapevta pri tem je zasvojencu pomagati
na njegovi poti in pospešiti spremembe, ki jih zmore. Tudi
če te ne vodijo do končne ozdravitve, naj mu pomaga doseči
čim bolj zdrav način življenja in ga naučiti z boleznijo živeti.
To je nekako znano za vse druge težave v življenju, le pri
razmišljanju o odvisnosti tega zaradi moralnih pomislekov
ne moremo sprejeti.
Obravnava
zasvojencev z drogami mora pomagati tistim, ki želijo z drogo
prenehati in vzdrževati abstinenco. Tistim, ki tega ne zmorejo,
pa omogočiti, da ne umrejo in se ne okužijo. Tako imajo možnost
doživeti trenutek, ko se bodo morda odločili za spremembo,
do tedaj pa s svojim ravnanjem ne ogrožajo sebe in drugih.
Razviti morajo biti "nizkopražni" programi, v katerih
aktivno iščemo stik s populacijo uživalcev drog, ki pomoči
ne iščejo sami (takih je vsaj polovica), kot tudi programi,
v katerih morajo zasvojenci prestopiti višji prag, da pridejo
do pomoči; torej v abstinenco usmerjeni programi.
Javna
zdravstvena služba je namenjena vsakomur, ki išče pomoč. Pri
tem ne more biti selektivna in sprejemati npr. le t. i. motivirane
paciente. Do ljudi naj bo prijazna. Spoštljiv odnos, pripravljenost
na pomoč in strokovnost bodo olajšali marsikak nesporazum.
Dobra povezanost z nizkopražnimi programi, ki so pretežno
v domeni socialnega skrbstva in nevladnih organizacij, in
sodelovanje s programi socialne rehabilitacije, za nekatere
tudi v terapevtskih skupnostih in komunah, je pogoj za dobro
oskrbo bolnikov.
Dobra
medsebojna povezanost in prehodnost programov je nujno potrebna,
saj naj imajo ljudje v programih takoj možnost vstopiti v
visokopražni program, če to zmorejo, oziroma v tisto obliko
programa, ki mu lahko sledijo.
Nikakor
jih ne izključujmo iz programov, kajti z njimi lahko delamo
samo, ko so v programih. Če malo pretiravava, je boljši kakršen
koli program kot nobeden.
Pomembno
pa je, da delo, ki ga opravljamo, delamo po svojih najboljših
močeh. Obravnava naj poteka dovolj dolgo. Uspešni so tisti
programi, ki zmorejo uporabnikom dati oporo tudi dolgoročno.
Dolžnost
terapevtov je, da zmorejo ljudi usmerjati v tiste programe,
ki so zanje najustreznejši, ne pa biti prepričani, da je njihov
program najboljši, čeprav mu uporabnik ni sposoben slediti
ali pa je program zanj premalo zahteven in ponižujoč.
Zakaj
je odvisnost bolezen
Desetletja
je veljalo, da gre pri odvisnosti od drog le za pomanjkanje
motivacije, volje in moči osebnosti. S temeljitimi študijami
naravnega poteka odvisnosti in z genetskimi, molekularnimi,
nevrofiziološkimi in epidemiološkimi raziskavami je danes
dokazano, da je odvisnost od drog bolezen z jasnimi in predvidljivimi
znaki in znamenji.
Dodatni
razlogi, zaradi katerih prištevamo bolezen odvisnosti med
bolezni, pa so:
- Kljub
različnim kulturnim, etičnim in socialnoekonomskim okoliščinam
obstaja jasna konsistentnost v anamnezi in znakih bolezni
pri vseh posameznikih, ki so odvisni od drog.
- Tudi
po dolgih obdobjih abstinence je velika možnost recidiva.
Poželenje je pri osebi, odvisni od drog, tako močno, da vodi
v nadaljevanje uživanja drog, kljub močno izraženi motivaciji
in velikim socialnim pritiskom za prenehanje uživanja drog.
- Uživanje
drog vodi do patofizioloških sprememb na možganih. Uživanje
drog je tudi življenjski stil, ki pa zelo hitro povzroči strukturalne
in funkcionalne spremembe možganov, ki so pri nekaterih genetsko
predisponiranih pacientih lahko ireverzibilne.
- Bolezni
odvisnosti so tudi v mednarodni klasifikaciji bolezni WHO
in DSM IV uvrščene med bolezni (F 10 do F 19). Pri več kot
polovici pacientov, po nekaterih študijah celo do 80 odstotkov,
poleg bolezni odvisnosti ugotavljamo dodatne duševne motnje,
ki jih je treba zdraviti sočasno z boleznimi odvisnosti. Tu
seveda razne terapevtske skupnosti in komune ali druge alternativne
oblike "zdravljenja" odpovedo.
Seveda
pa tisti, ki z drogami še eksperimentirajo in od drog še niso
odvisni, ne potrebujejo zdravljenja, ampak različne oblike
psihosocialnih intervencij. Tudi nekateri že odvisni zmorejo
vzpostaviti abstinenco brez zdravljenja, in ker nimajo pridruženih
duševnih ali telesnih bolezni, ga tudi ne potrebujejo, čeprav
ti brez različnih psihosocialnih intervencij oz. socialne
rehabilitacije abstinence ne zmorejo vzdrževati. Dobro je
znano, da so tako razvoj bolezni odvisnosti kot zdravljenje
in rehabilitacija dolgotrajni in pogosto tudi doživljenjski
proces.
Zdravljenje
odvisnosti
Zdravljenje
odvisnosti od drog zaradi vsega navedenega spada nedvomno
v področje medicine in je v svetu večinoma pod okriljem psihiatrije
ali pa tesno povezano z drugimi vejami medicine kot medicina
odvisnosti. Odvisnosti od drog so v celem svetu eden glavnih
zdravstvenih problemov in povsod v Evropi in na zahodu tako
kot preprečevanje in zdravljenje vseh drugih bolezni pod okrilji
ministrstev za zdravstvo. Različni vladni organi, kot na primer
pri nas Urad vlade RS za droge, pa le koordinirajo delo različnih
ministrstev ter vladnih in nevladnih izvajalcev.
Seveda
pa je že po definiciji zdravja kljub temu treba upoštevati
tudi psihosocialno zdravje in v zdravljenje vključiti tudi
druga nemedicinska področja, a nikakor ne pustiti, da neke
oblike "alternativnega" zdravljenja poskušajo izpodriniti
oblike dela, ki jih poznajo vse evropske in tudi druge razvite
države.
Mreža
centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih
drog nudi zdravstveno oskrbo vsem zavarovanim osebam. V centrih
poteka preventivno delo, posvetovalnica za uživalce drog,
svojce in pedagoge, ambulantna detoksikacija, individualna,
skupinska, družinska terapija, priprava na hospitalno obravnavo,
substitucijski programi, pomoč pri rehabilitaciji in reintegraciji
v družbo, patronaža, konzultacije za zdravstvene in socialne
službe, povezava z vladnimi in nevladnimi organizacijami
na področju preprečevanja in zdravljenja odvisnosti, izobraževanje,
raziskovalno delo, epidemiologija, priprava strokovnih publikacij,
ter sodelovanje pri izdaji strokovne revije Odvisnosti.
Slovenski
projekt mreže centrov je bil julija letos izbran kot eden
od dveh vzorčnih modelov obravnave uživalcev drog pri Organizaciji
združenih narodov (UNDCP - United Nations Drug Conrol Program
s sedežem na Dunaju).
Slovenija
je bila tudi kot edina država izven Evropske skupnosti povabljena
junija letos v elitni krog strokovnjakov iz Velike Britanije,
Nizozemske, Španije, Portugalske, Nemčije in Italije, kjer
smo pripravili evropska priporočila za zdravljenje odvisnosti,
ki so v angleškem jeziku že natisnjena. Zdravljenje pri nas
je v celoti v okviru evropskih priporočil, saj so bili pri
njihovi pripravi upoštevani številni naši predlogi. Marsikatero
merilo je pri nas postavljeno strožje, npr. da se prva indikacija
za predpisovanje metadona lahko postavi le skupinsko in da
v delovni skupini sodeluje tudi psihiater (zahteva razširjenega
kolegija za psihiatrijo).
Tudi pri
skupini Pompidou Sveta Evrope smo letos vodili revizijo pred
štirimi leti sprejetih priporočil (tudi tedaj smo isto skupino
vodili mi) za obravnavo žensk, uživalk drog.
Verjetno
ne delamo tako slabo, kot nam v zadnjem času očitajo, saj
smo bili v številnih tujih revijah predstavljeni kot dober
model in tudi nominirani za najbolj bleščeče tuje nagrade.
Vsekakor pa je tudi dovolj zgodaj vzpostavljeno metadonsko
zdravljenje prispevalo k temu, da smo še pravi otoček v grozeči
epidemiji aidsa okoli nas. Najbrž ni treba poudarjati, koliko
nepotrebnih smrti in tragedij je s tem preprečenih, pa tudi
koliko so zato manjši stroški zdravljenja teh pacientov.
Tretji
na svetu smo začeli sistematično cepljenje intravenoznih uživalcev
drog proti hepatitisu B in vzpostavili redno testiranje na
ostale hepatitise in HIV ter tudi začeli zdraviti stabilne
bivše uživalce drog zaradi močno razširjenega hepatitisa C.
Poudariti
je treba, da centri za preprečevanje in zdravljenje odvisnih
od drog še zdaleč ne zdravijo samo z metadonom, temveč omogočajo
obravnavo vsem uživalcem drog in njihovim svojcem, ki iščejo
pomoč, kar pomeni kar 85 odstotkov vseh tistih, ki iščejo
pomoč.
O razvoju
programov
Stanje
na področju zdravljenja uživalcev drog pred koncem leta 1994
ni sledilo pojavu epidemije uživanja prepovedanih drog. Nekateri
zdravniki so tedaj v želji pomagati zasvojenim nekritično
začeli predpisovati metadon.
Čeprav
je ta mnogim pomagal, pa so ga dobili tudi številni, pri katerih
ni bil indiciran. Močno se je razvil črni trg. Pri marsikom
je bil metadon tudi prva prepovedana droga, ki so jo začeli
jemati (če se metadon ne uporablja pravilno indiciran in na
pravilen način, seveda ni več zdravilo, ampak droga). Dobivali
so ga tudi mladoletni.
Ponovno
poudarjamo, da gre pri uživalcih drog za dokazane strukturalne
in nevrotransmiterske spremembe možganov. Metadon, kot zdravilo
izbora za zdravljenje opiatne odvisnosti to stanje normalizira,
ne pomeni zamenjave za drogo, ampak nadomestek za primanjkljaj
na nivoju endorfinov, ki jih telo ni več sposobno, vsaj začasno,
včasih tudi trajno, ustrezno proizvajati.
Zdravstveni
svet je predlagal skupino strokovnjakov, ki naj pripravi priporočila
zdravnikom za obravnavo uživalcev drog, minister za zdravstvo
pa je 3. aprila 1995 podpisal navodila za začetek izvajanja
sklepov medresorskega posvetovanja, da se morajo ustanoviti
centri za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih
drog ter začne izvajati metadonski vzdrževalni program.
V centrih
so se začeli oglaševati ljudje, za katere v domačem okolju
nihče ni vedel, da imajo težave z uživanjem drog. Raziskavi
o kakovosti vzdrževalnega metadonskega programa v letih 1995
in 1997 sta pokazali veliko zadovoljstvo pacientov z izvajanjem
programa. Program smo začeli vrednotiti tudi maja letos. V
prihodnjem letu smo s sredstvi evropske skupnosti načrtovali
zunanje vrednotenje programa ter se že dogovarjali z ustreznimi
nemškimi strokovnjaki.
Dosegli
smo kar nekaj uspehov. Pomoč je bila ponavadi nudena zelo
hitro in ni bilo daljših čakalnih dob, na Centru za zdravljenje
odvisnih od drog pa smo pred dvema letoma uvedli triažno ambulanto
za paciente in njihove svojce.
(Pre)dolgi
čakalni dobi za bolnišnično zdravljenje se seveda za zdaj
ni moč izogniti.
Zdravstveni
svet je podprl program širitve centra za zdravljenje odvisnih
od drog, ministrstvo za zdravstvo pa zagotovilo večino sredstev
za adaptacijo temu namenjene stavbe v prostorih mekdanje vojne
bolnišnice. V bodočem centru bo potekalo poleg obstoječe detoksikacije
in ambulantne obravnave tudi podaljšano zdravljenje odvisnih
od drog, predvsem tistih z multiplimi diagnozami, bolnišnično
zdravljenje mladostnih uživalcev drog, obravnava kriznih stanj
ter dnevna bolnišnica.
Za reševanje
nesporazumov, ki jih ni bilo mogoče rešiti v Centrih za preprečevanje
in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, je bila pred
že utečenimi pritožbenimi potmi uvedena tudi možnost pritožbe
na koordinacijo centrov. S Pravno-informacijskim centrom se
dogovarjamo o možnostih brezplačne pravne pomoči za naše paciente
(številni delovni spori, odvzemi otrok ...). Izdali smo veliko
priročnikov za paciente in njihove svojce ter strokovnjake.
Že drugo
leto smo se na nadzorih srečevali s skupinami pacientov in
njihovih svojcev ter v skupnem pogovoru iskali zanje bolj
prijazne storitve. V letošnjem letu uvajamo po zgledu nekaterih
držav angleškega govornega prostora t. i. "consumers
boarde", saj si želimo še okrepiti vpliv pacientov na
delovanje služb, ki so jim namenjene.
Zbirali
smo lastne podatke o delovanju centrov neodvisno od Zavoda
za zdravstveno varstvo in Inštituta za varovanje zdravja RS
ter uvajamo računalniško beleženje storitev.
Ministrstvo
za zdravstvo je organiziralo številna osnovna in nadaljevalna
izobraževanja za delo z uživalci drog, ne le za zdravstvene
delavce, temveč tudi za druge profile (sociala, policija,
zapori, šolstvo ...), v katerih so sodelovali kot predavatelji
in slušatelji tudi mnogi predstavniki nevladnih organizacij.
Ministrstvo
za zdravstvo je bilo skupaj z ustanovo Odsev se sliši organizator
I. slovenske konference o odvisnosti v lanskem letu ter leta
1997 evropske konference o "Odvisnosti v Evropi".
Nanje je brez plačila kotizacije sodelovalo več kot 200 predstavnikov
nevladnih organizacij in uporabnikov.
Na vsa
srečanja koordinacije centrov so vabljeni predstavniki nevladnih
organizacij in se jih v večji meri tudi udeležujejo.
V čast
nam je, da je koordinacija centrov za preprečevanje in zdravljenje
odvisnosti od prepovedanih drog centrov soorganizator 13.
svetovne konference o zmanjševanju škode zaradi uživanja drog
marca 2002.
Začeli
smo izdajati strokovno revijo Odvisnosti, v kateri je vedno
prostor za prikaz različnih pogledov in pristopov.
Programi
zdravljenja odvisnosti so bili vsako leto predstavljeni na
Zdravstvenem svetu.
Ker gre
za področje, ki se nenehno razvija ter smo se tudi zavedali
nekaterih naših pomanjkljivosti, smo na rednih mesečnih srečanjih
koordinacije reševali najtežja vprašanja ter se strokovno
izobraževali. Aprila letos smo na srečanju vodij centrov v
celoti pregledali obstoječo doktrino in jo delno posodobili,
upoštevajoč vsa omenjena priporočila najpomembnejših organizacij
na tem področju v svetu.
Ves čas
smo se trudili zmanjševati sredstva programa preprečevanja
in zdravljenja odvisnosti ter uvajati bolj racionalno poslovanje
in poceniti metadon. Registrirano je zdravilo v večjem pakiranju,
dogovarjamo se za podeljevanje prek dispenzerjev, s čimer
se bodo zmanjšali stroški priprave zdravila. Zdravljenje posameznega
pacienta znaša v letošnjem letu 87.982,10 SIT, skupaj s ceno
metadona pa še 170.000,00 SIT, torej okoli 260.000 SIT, kar
je več kot trikrat ceneje kot v zahodni Evropi. Znano je,
da pacient, ki se zdravi, državo najmanj stane. Ne samo zaradi
tega, ker se ne okuži, ker ima manj predoziranj, temveč ker
ostane živ in ima možnost, da se pozneje morda kdaj odloči
tudi za popolno abstinenco, če to seveda zmore. Da se šola,
je zaposlen ter postane iz porabnika sredstev tisti, ki v
proračun tudi prispeva. Bistveno je tudi ceneje, kot če je
v zaporu in povzroča kriminalna dejanja, da o čustveni škodi
sebi in svojcem ne govoriva.
Za nemoteno
delovanje mreže centrov sta bili imenovani že omenjeni koordinacija
centrov in nadzorna komisija. Naloga nadzorne komisije je
bila predvsem pomoč pri vzpostavljanju centrov (kajti v številnih
krajih in med številnimi zdravniki je bil velikanski odpor
do zdravljenja uživalcev drog) in pomoč pri izvajanju doktrine.
Nadzorna
komisija je pomemben element pri izvrševanju doktrine zdravljenja
uživalcev drog in ima predvsem svetovalno funkcijo in v dosti
manjši meri represivno, saj v ta namen obstaja nadzor Zavoda
za zdravstveno zavarovanje ter strokovni nadzor zbornic. Imenovanja
v komisijo so bila opravljena s strani razširjenih strokovnih
kolegijev, ministrstva za zdravstvo, Zdravniške zbornice in
koordinacije centrov iz kroga tistih strokovnjakov, ki doktrino
dobro poznajo.
S tem,
ko je le dva meseca po prejšnjem imenovanju postal predsednik
nadzorne komisije direktor vladnega Urada za droge, ministrstvo
za zdravstvo zgublja avtonomnost nad svojim delom. Dodati
je treba, da nobeno drugo področje medicine nima tovrstnega
nadzora, še najmanj s strani vladnih uradnikov izven pristojnega
ministrstva ter da tudi v drugih ministrstvih (sociala, šolstvo,
pravosodje, policija...), kjer se ukvarjajo s problemom drog,
nimajo tovrstnih nadzorov, niti v njihovo delo ne posega direktor
Urada za droge, kajti po zakonu naj bi ta Urad predvsem koordiniral
delo posameznih ministrstev.
O nevladnih
organizacijah
Nevladne
organizacije imajo seveda še kako pomembno mesto v preprečevanju
in obravnavi uživalcev drog in so pri tem nepogrešljive na
področju t. i. nizkopražnih programov in socialne rehabilitacije,
ki pa nikakor niso zdravljenje. Po zakonu o zdravstveni dejavnosti
zdravstveno dejavnost opravljajo zdravstveni delavci in zdravstveni
sodelavci, ne pa terapevti in bivši uživalci drog v programih
terapevtskih skupnostih in komun.
Tisti
bolj kritični, npr. Skupnost Srečanje Don Pierina, tudi sebe
sami imenujejo "Šola za življenje" in ne zdravljenje.
Sami poznamo številne čudovite ljudi, ki so se iz skupnosti
uspešno rehabililitirani vračali in jih tudi sami iz centrov
pošiljamo v različne tovrstne programe socialne rehabilitacije.
A tudi
v tujini le omejeno število ljudi vstopa v programe terapevtskih
skupnosti, nikakor ne več kot 10 odstotkov do 20 odstotkov
in še tako veliko število tovrstnih programov v Sloveniji
ne bo moglo rešiti tega problema. To je tudi razlog, da številne
komune v zahodni Evropi ostajajo prazne ali pa so nekatere
zaradi neustreznega dela in kršenja človekovih pravic v marsikateri
državi prepovedali.
Ostaja
torej velika večina ljudi, za katere obravnava v terapevtskih
skupnostih ali komunah ni primerna ali pa je ne zmorejo ali
ne želijo.
Rivalstvo
z javnim zdravstvenim sektorjem, ki je dolžan zagotoviti možnost
obravnave in zdravljenja vsem zavarovanim osebam na področju
Slovenije in predstavlja stabilen sistem, ki mu je treba dopustiti
tudi možnost nadaljnjega razvoja, je nepotrebno. Država mora
zagotoviti oboje.
Nevladna
organizacija ustanova Odsev se sliši
Tudi zdravniki,
ki delamo na področju preprečevanja in zdravljenja odvisnosti
od drog, smo se kot državljani Slovenije zavedajoč se, da
vseh potreb država ne more zapolniti, odločili, da ustanovimo
nevladno organizacijo, ki združuje splošne zdravnike, pediatre,
specialiste šolske medicine in medicine dela, splošne in družinske
zdravnike, ginekologe, infektologe, interniste, travmatologe
in druge kirurge... Podprli so nas številni pomembni ljudje
v Sloveniji in Slovenci v zamejstvu, s katerimi skupaj želimo
narediti več.
Namen
ustanove je osveščati ljudi o odvisnostih in preprečevanju
le-teh, o uspešnosti zdravljenja in vzpodbujati vključevanje
ljudi v dobre in strokovno ustrezno podprte programe ter zbirati
sredstva za izgradnjo novega nacionalnega centra za zdravljenje
odvisnih od drog in pomoč drugim vladnim in nevladnim programom.
Vabimo
vas, da se nam pridružite. Naj se sliši tudi vas.
[1]V članku
so navedeni deli pisem Andreja Kastelica ministru za zdravstvo
gospodu Andreju Bručanu ter predsedniku zdravstvenega sveta
prof. dr. Zoranu Arnežu in priloge revije ustanove Odsev se
sliši Odsev (December 1999, leto1/št.1).
Andrej
Kastelic, Tatja Kostnapfel Rihtar
