Skodelica črne kave

Weilguny Gustav

V šesdesetih letih (skoraj) preteklega stoletja je na vasi in v manjših mestih še marsišesa manjkalo, da bi lahko rekli: imamo dobre življenjske pogoje. Ena od šibkih točk je bila zdravstvena služba. Zdravstveni domovi so se marsikje na gradili, a v njih ni bilo zdravnikov. Diplomanti so iskali svoj prostor pod soncem v velikih mestih, da o slovenski prestolnici ne govorimo. Tako so tisti redki in lahko bi rekli brezupni optimisti iz zdravniških vrst, ki so se odločili delati v teh okoljih, bili bele vrane.

Mladi zdravnik je v teh krajih pogosto imel 12-urni delavnik in več nočnih dežurstev v petek in svetek. Táko stanje je bilo tudi v manjšem mestecu na našem severovzhodu, v dolini sredi gora. Dopoldanska ambulanta doma, popoldanska ambulanta v nekaj kilometrov oddaljenem popolnoma novem zdravstvenem domu, ki ni premogel nobenega zdravnika. Po končani ambulanti pa obiski bolnikov na domu daleč v noč.

To je bil vsekakor drugačen urnik, kot ga imajo dandanes. A ne samo urnik, tudi problemi, s katerimi so se morali spopadati, so bili drugačni. Na primer samo nalezljive bolezni. Socialna bolezen devetnajstega stoletja, tuberkuloza, je bila tu še vedno krepko prisotna. Prva zdravila s šibkim učinkom so komaj prihajala na lekarniške police. Poleg tuberkuloze še kopica drugih nalezljivih bolezni, recimo tistih ki jim po navadi rečemo, da so otroške: ošpice, norice, rdečke, vnetje obušesnih žlez in oslovski kašelj. Nobenega cepiva še niso poznali. Ko je izbruhnila epidemija katere teh bolezni, so šolo enostavno zaprli in otroci so bolezen preboleli doma, včasih tudi z zapleti. Komaj je bila ena epidemija mimo, že se je pojavila druga. Da, tudi o problemih rodnosti se je tedaj govorilo, a ravno v nasprotnem smislu, kot danes. Družine so štele pet, šest otrok, ki so se rojevali eden za drugim. Tako so se otroške bolezni bliskovito širile v družinah samih, zdravniki pa so si dodobra obrusili pete ob vsaki uri dneva in noči.

Tedanja oblast si je prizadevala zgraditi mnogo tovarn, kjer bi zaposlovala okolišno prebivalstvo, a je pri tem dajala vtis, kot da se bo zemlja obdelovala sama. Tako smo imeli polproletariat. Od šestih do dveh fabrika, popoldne pa njiva. Pridelati je bilo potrebno vse, kar je uspevalo, in ves pridelek je bil še "bio". Samo vedeli niso, da se temu reče tako. Če je bil v zasilnem hlevu še kakšen mali četveronožec, je bil zagotovljen še priboljšek za velike praznike. Plača je služila za poravnavo tistega, kar ni bilo mogoče dobiti z menjalno trgovino.

Zasebnih novih hiš ni bilo, saj ni bilo ne denarja za gradnjo ne gradbenega materiala. Stare hiše so bile sicer preproste, na obrobjih zaselkov še krite s slamo, sicer pa prijetne, domače. "Alpenstil" še ni prekoračil naših meja. V marsikateri hiši še ni bilo elektrike, tudi če so žice tekle mimo strehe. Vedno se je našlo kaj bolj nujnega, luč je lahko še počakala.

V zgodnji zimi leta 1962 so se vrstile epidemije otroških bolezni, ena za drugo. Niso še minile ošpice, že je bil tu oslovski kašelj ali katera druga bolezen. V velikih družinah je bila bolezen včasih nepretrgoma prisotna kar mesec ali več. December je bil že v zadnjih vzdihljajih, dan je bil kratek in mraz oster kot britev.

Vsakdanji, dvojni delavnik v ambulanti se je mlademu zdravniku pravkar iztekal. Zvesta sodelavka, medicinska sestra mu je pravkar izročala šop malih zelenih lističev z naslovi naročenih obiskov bolnikov na domu. Kot že tolikokrat poprej nočna vožnja v ledenici na štirih kolesih. Sneg je krepko naletaval, velike snežinke se kar niso hotele stopiti na steklu. Že je nekaj obiskov v mestecu opravljenih, sledi eden bolj oddaljenih. Kar precej truda je bilo potrebno, da je hišo našel. Ob rečnem bregu široke, počasi tekoče reke je bila prislonjena lesena bajta. Dobesedno. Na spodnji strani brega je bilo zakoličenih v zemljo nekaj tramov, ki so podpirali steno. Vstopi in se takoj znade v prostorni izbi. Na pozdrav mu odgovori mati in kar več otroških grl hkrati. Pod stropom visi petrolejka, ki daje značilno rdečkasto svetlobo, ki se v kotih izgublja. Oči se počasi navadijo na polmrak, tako da razločijo posameznosti. Vse sije od čistoče, deske na tleh so naravnost bele barve. V enem od izbinih kotov stoji velika, težka hrastova miza, okrog katere so klopi. Na njih sedi četvero kuštravih glavic s široko razprtimi očmi. Poleg je prava lesena zibka, ki ima na stranicah izrezljan srček, spodaj pa napis IHS. Kje sem že nekaj takega videl, razmišlja mladi dohtar, ah, to je vendar upodabljal naš slikar Maksim Gaspari. Mati, ki kaže zaskrbljen in utrujen obraz, na kratko pove bolezenske znake dojenčka v zibki. Opravičuje odsotnost moža, ki je v bližnji tovarni na nočnem šihtu. Pregled je potrdil sum, da gre za vnetje srednjega ušesa, drugega pa ta trenutek ni bilo. Materin obraz se za hip razjasni. Zdravnik vzame iz svoje torbe zdravila za prvi dan zdravljenja in že se posveti pisanju receptov.

Obisk v tej družini je pri kraju. Skoraj. Gospodinja vstane in stegne roki na polico, ki se je vila pod stropom. Na podstavku je par drobnih skodelic in posodica s sladkorjem. Postavi ga na mizo, sama pa stopi v drugi kot izbe, kjer stoji štedilnik. Vrne se s posodo, ki je očitno sodila h kompletu na mizi in v skodelico nalije vročo črno kavo. Zableščijo se velike otroške oči, strmeče v snežno bele posode z zlato obrobo. Ni ga vprašala, če želi piti črno kavo, dajala je neomajen vtis, da se zdravniku, ki pride na obisk k bolniku to mora ponuditi. Hipoma je nastala mučna tišina. V tej izbi sta bila v zadregi hkrati oba: gospodinja in njen obiskovalec. Ona se je bala, da način in oblika, s katero je ponudila kavo, nista bila na ustrezni višini. A tudi zdravnik je imel kar dva razloga za zadrego. Prvi je bil kar vpijoč razkorak okolja na eni ter pojava posodja z zlato obrobo na drugi strani. Drugič pa spoznanje, da so skoro gotovo črno kavo kupili samo za njega. Verjetnost da bi si to razkošje privoščili sami, je bila resnično majhna. Za hip se mu je na ustih pojavil nasmeh, ki je pomagal gospodinji odtajati zadrego. V resnici se je pojavil zato, ker si je mislil: ko bi vsaj vedela, da nikoli ne pijem tega tako razširjenega poživila.

Tudi po toliko letih mu je prizor ostal neizbrisno v spominu. Tisto skodelico črne kave je prav previdno prijel za ročaj in zelo zelo počasi popil vsebino, z vso spoštljivostjo, ki ga je ta trenutek zahteval. V izbi je popolno tišino motilo le tiktakanje stenske ure, mlademu možu pa je tedaj rojila po glavi Cankarjeva "Skodelica kave".

Polnoč je že minila, ko se je vrnil domov, a čeprav utrujen od dela, še dolgo ni uspel zatisniti oči. Z mislimi se je vračal v bajto ob široki, počasi tekoči reki, o njihovih gostoljubnih prebivalcih, o njih vsakdanjiku in še in še, o marsičem, kar se je v tem času imenovalo življenje.

Zdravnica na dopustu ("Kličemo potnike za polet v Ljubljano")

Apolonija Steinmann

Sama sedim v prazni letališki čakalnici in razmišljam. Zunaj je neznosna vročina, sonce pripeka, niti list se ne zgane. martinček na ograji leži negiben, nikjer nobene ptice. V okolici letališča se ne pojavi živa duša. Nekaj potnikov nepremično ždi.

Anamneza:
Bolnica toži za kronično utrujenostjo več kot 20 let. Poklic zdravnice, matere in žene jo izčrpavajo. Stalno razmišlja in se teh misli ne more znebiti. Kaj potrebujejo drugi, ali imajo otroci vse osnovne življenjske potrebščine, ali so gospodinjske potrebščine nabavljene (moka, sol, drobtinice, zobotrebci, toaletni papir, ušesne paličice ...). Zelo rada bi si spočila možgane od stalnih skrbi in obveznosti.

Vsakdo me potrebuje kot zdravnico in se ne zaveda, da imam v prostem času tudi rada počitek, predvsem pred takimi izjavami kot so: "Veš kaj, saj te kličem le takrat, ko te potrebujem, oprosti! Ampak ali mi lahko svetuješ, kaj naj napravim z ostarelo mamo? Kako bo z mojo sestro, z znankinim otrokom, bratom" itd.
Pa še moji starši se starajo in nimajo več toliko življenjske moči, pa za našo družbo in Slovenijo so toliko napravili, celo vojno so preživeli mnogi od njih in skrbeli za izgradnjo naše lepe domovine.

Namen:
Da bi se izognila takim in drugačnim obveznostim, poleg redne službe kot družinska zdravnica v splošni ambulanti, sem dolgo razmišljala, kam na dopust. Zelo ga potrebujem skoraj po 20 letih odkar imam dva otroka. Dolgo sem razmišljala, potem pa mi je prijateljica ponudila možnost bivanja na morju, tako daleč, da me ni našel noben bolnik ali znanec, ne za osebni nasvet, niti za nasvet po telefonu. Zavedam se, da je morje na Jadranu nekaj najlepšega, a zaradi zgoraj omenjenih okoliščin sem se odločila, da odpotujem s "frčeplanom". Pa kar na Mallorco v Sredozemskem morju. Vroče je bilo poleti pri nas, prav tako kot na Mallorci.

Zdravljenje:
Zdravljenje je trajalo 1 kratek teden. Z manjšo zamudo smo odleteli kmalu po 15. uri z ljubljanskega letališča Brnik. Po uri in pol smo že pristali v Palmi de Mallorci, glavnem mestu Mallorce. Še pristajanje in carinske formalnosti. Pa sem končno na dopustu. Naročila sem lepo vreme in res: Dežja tudi na mojem dopustu ni bilo, ni ga bilo že vsaj 2 meseca in več.

Cilji zdravljenja:
"Počitek in veliko časa za premišljevanje!"
Rojena sem kmalu po vojni in težko smo živeli. Starši so pridno delali, mi pa smo se pridno učili. Naučili so nas delati, kar skoraj vse po vrsti, za kar sem jim hvaležna. Res pa je, da se mora pri nas tudi zdravstvena delavka lotiti vseh mogočih opravil doma in na vrtu, poleg rednih službenih obveznosti.

Terapija:
Počitek pri zdravljenju ne obsega le ležanja ali spanja od jutra do večera, ampak tudi mirno sedenje. To je stanje, ko nič ne premišljuješ in si kot intelektualka spočiješ možgane. Doseči to stanje pa je tudi umetnost in učenje. Ko dosežeš to stanje, lahko takoj zaspiš za pet minut. Potem se zbudiš kot prerojen.
Svetujem vam: poskusite ni težko, le izklopiti se moraš vse obveznosti in odgovornosti dnevnega življenja.

V veliko pomoč na mojem dopustu letos mi je bilo, da sem lahko poslušala valovanje morja, opazovala ptičke, dihala zrak. Temperatura zraka je bila 30 do 400C, morje pa 23 do 260C. Kopanje je bilo prijetno. Mivka na kilometre dolgi plaži, ki jo zjutraj presejejo in očistijo, tudi v morju. Valovi na morju so v jutranjih urah minimalni, pozno popoldne pa morje trepeta. Odnaša delčke mivke, prinaša lupinice školjk, manjših polžkov. Turisti počivajo in se veliko sončijo. So vseh starosti, upoštevajo pa vedno le svoje želje. Nič jim ne pomagajo opozorila, da se je treba na UV-žarke pripraviti, zaščititi s klobukom in se jim umakniti med 11. in 17. uro. To velja za morje na Mallorci, pa tudi na našem Jadranu. Opazujem predvsem starejše ljudi in mlade družinice z otroki: kot da teh opozoril niso nikoli slišali, tudi za ozonsko luknjo ne vedo. Jaz uživam največ eno do dve uri dopoldne, ali po 17. uri na soncu. Včasih popoldne tudi zaspim. Soba je kar hladna.

Iz dneva v dan čutim splošno izboljšanje in sem bolj spočita: torej namen dopusta je dosežen. Spočila se bom. Bravo!

Poslušam nebo. Vsakih 30 minut vzleti ali pristane letalo, ki pripelje ali odpelje turiste iz vse Evrope ali še od dalj. Vidiš tudi vse narodnosti in rase iz vsega sveta, čeprav prevladujejo evropske narodnosti. Letalo vleče tudi reklamni napis, motorni čoln pa vleče padalca...

Dnevni ritem na Mallorci je drugačen kot pri nas. Mallorca zaživi zvečer, ko narava zaspi. Večinoma imajo turisti polpenzion z zajtrkom in večerjo, vmes pa se kopajo, ali si ogledujejo otok. Otok je kar velik in ima na severozahodu tudi hribovje, visoko čez 1.000 m. Na enodnevnem izletu se vzpenjamo na to hribovje.
15. 8. 2000 je Marijin praznik. Obiščemo samostan Lljuk, v katerem šolajo dečke za šolo in imajo Blavetzki deški zbor. Dečki pojejo do svoje mutacije. Zbor je zelo dober, veliko gostuje tudi po okolici in je najboljši v Španiji. Pot do tega samostana se vije med borovci navzgor po asfaltni cesti. Nazaj grede pripeka vročina, zato smo pot ubrali po drugi cesti mimo vodnega zajetja za Mallorco. Vodna gladina je zelo znižana zaradi suše. Zaenkrat je bilo še dovolj tekoče vode, vmes smo imeli manjši postanek za kosilo in ohladitev na pobočju teh planin, v prijetni senci in dobri postrežbi.

Konec poletja preživlja srednješolska mladina in študentje. Mladina išče tudi tu svoje ideale, življenjske cilje, sprostitev od šolskih in življenjskih obveznosti, svoj smisel življenja, svoje poslanstvo na zemlji. Včasih delajo, kar hočejo.

Večji naval turistov pričakujejo septembra, ko bo še vedno tako vroče kot konec naših šolskih počitnic v Sloveniji.

Za rojstni dan prijateljice sem sedela na vrtu restavracije Pri roza vrabčku. Palčki obkrožajo ribnik, v katerem plavajo zlate ribice in poskakujejo iz vode za žuželkami. Sredi ribnika je majčken vodomet, ki se iskri na soncu in pa tudi zvečer v odsev lučk in številnih svečk. Prav čaroben vrt. Nekaj dni pred odhodom v domovino nazdravljamo s šampanjcem domači slavljenki. Za rojstni dan ji prijatelji darujejo zanimivo vrtno lučko, v barvi naravnega kamna. Visoka je okoli 70 cm. Vrh ima obliko srednjeveškega stolpa, ki ga podpirajo palčki iz Sneguljčice. To lučko bo slavljenka postavila med cvetlice, od katerih mnoge cvetijo v pretežno rožnatih, lila in rumenih odtenkih. Siamska muca s štirimi mladički se igra s kokeršpanjelom in škotskim ovčarjem. Rumen mucek se vrača domov proti jutru in obišče svojega vrtnega prijatelja, črnega kosa.
K sreči je na vrtu tudi senca, ki jo delata dva visoka borovca in palma.
Na Mallorci praznujejo rojstni dan takole: pričetek je kake pol ure pred polnočjo in nadaljujejo lahko potem ves dan. Režija praznovanja pa je seveda odvisna od slavljenca in od gostov. Praznično okrašen vrt s še več lučkami ima svojo dušo. Obiskovalci so prijetno veseli in kramljajo ter se hladijo v toplem poletnem večeru. Hladi nas tudi velika lesena vetrnica z zlato obrobo.
Zaslišimo glasbo iz okoliških lokalčkov, barčkov in obcestnih restavracij.
Obala na Palmi je dolga nekaj kilometrov. Asfaltna cesta je dovoljena za prevoz turistov, kočij, turističnega vlaka, rolkarjev. Sem pa tja pripelje mimo avtomobil. Kočije imajo konjsko vprego ali pa jih poganja vsa družina kot kolo.
Blizu je promenada, ki zaživi zvečer. Tam so številne stojnice s spominki, slikarji slikajo portrete, ekvadorski ansambel igra in poje narodno glasbo. Spletične kitk mladim deklicam napravijo novo frizuro. Prodajalci poldragih kamnov slonijo med stojnicami.

Še vedno sedim v letališki čakalnici, opazujem prihod stevardese, za njo se počasi pojavijo moji sopotniki, vročina je še vedno neznosna, sonce pripeka, vetrič zamaje liste bližnjih palm. Martinček na ograji je pomigal z repom in izginil. Ptice so se splašile in odletele v jati, letalski motor so zaslišale še pred mano. Potniki so posedli v čakalnici.

Slišimo glas stevardese: "Kličemo potnike za polet v Ljubljano!"