Logaholija, stara bolezen v novi obliki

Piše: Boris Klun

 

Urednica mi telefonira: "Ali veste, da morate napisati zavodnik za naslednjo številko"? "Ne, ne vem, morda sem pozabil (sedaj imam odlično možnost, da se na to sklicujem), morda pa ste si to izmislili. Do kdaj?" "Ja, do včeraj, če je mogoče, najkasneje pa do pojutrijšnjem!". "Ali imate v mislih kakšno temo?" "Morda nekaj o dekadi možganov, ki se končuje."

Odlično. Sedem za računalnik in pričnem: "Dekada možganov se pravkar končuje". Hočem nadaljevati "in to zelo uspešno", ampak ne bo dobro, to je bilo že povedano. Poskusim še nekaj različic, nakar me pokliče eden od kolegov in me prosi, da napišem članek o nečem, kar je opisal tako natančno, da nazadnje res nisem vedel o čem naj bi pravzaprav pisal. Isto popoldne sodelujem na sestanku, kjer nekateri kar niso mogli izpustiti mikrofona iz rok. To odloči. Napisati je treba nekaj o možganih, toda o novi bolezni.

Bolezen imenujmo jo logaholija - ni nova, poznamo jo že od davnega, morda prihaja le do slučajne časovne konice, periodičnega poslabšanja, kot se lepše sliši. V medicini ni razsajala kaj prida, bolj sporadično in vsekakor ne kot zasvojenost.

Patogeneza
O patogenezi ne vemo mnogo. Kot ostale zasvojenosti ni prirojena, nekateri jo povezujejo z dednostjo, kar je v posameznih primerih verjetno in ponekod celo dokazano. Kot dejavniki tveganja se omenjajo politična okolica in akademske stopnje, posebej v primeru, če so povezane z univerzitetnimi rituali. Praviloma bolezen ni prenosljiva, vendar se neredko dogaja, da se v istem okolju naenkrat, pogosto odvisno od dolžine logaholične ekspozicije, pojavi nenadoma več sveže okuženih bolnikov.

Simptomi
Bolezen je v literaturi, kot je večini znano, poznana že dalj časa. Gre za posebno obliko zasvojenosti, ki jo označuje nezadržna potreba po govorjenju, ne glede na snov in okolico. Prisotnost mikrofona in dobro ojačanje jo bistveno pospešijo, je pa premo sorazmerna s številom in pomembnostjo poslušalcev. Potrebno jo je razlikovati od navadne logoreje, ki ni posledica zasvojenosti. Logaholija deluje na začetku na poslušalce stimulativno, sčasoma pa sili k dremavici, vendar ob neprestani nevarnosti, da izbruhne nenadna zasvojenost tudi pri katerem od navzočih, celo množični izbruhi so opisani. Ali gre za akutno infekcijo, ali morda le za sprožilni faktor latentnega obolenja, nam bo pokazala dvojno slepa študija z naključno izbranimi poskusnimi osebami, (kot je splošno znano, mnogo bolj zanesljiva kot t. i. trojno gluha metoda), o kateri se resno razpravlja.

Klinično razlikujemo nekaj oblik. Posebna slika je terminalna logaholija. Označuje jo klinična slika dolgega govora, z močnimi poudarki na koncu razprave, ko je že precej jasno, na katero stran so se nagnile odločitve. Nekateri jo imenujejo "postavljati piko na i", vendar je ta oznaka zastarela. Druga oblika je tako imenovana logaholična kriza, ki jo označujejo motoričen nemir, tremor, hipersalivacija in neredko atetotični ali celo balistični zgibki.

Terapija
Obstaja nekaj terapevtskih metod, kar samo po sebi dokazuje, da nobena ni povsem in povsod uspešna. Na splošno se svari pred odvzemom besede ali izključitvijo mikrofona. Skoraj po pravilu to vodi k dvigovanju glasu in vse hujši verbalni stimulaciji ter lahko pripelje celo do logaholične krize. Nekateri priporočajo izpraznitev dvorane, kar pa se tu in tam tudi posreči, običajno kar spontano. Alternativne metode, kot so policijske in psihiatrične, pa so v zadnjem času opuščene, čeprav so bile nekoč precej poznane. Nekateri avtorji to obžalujejo in poudarjajo podobnost z drugimi oblikami zasvojenosti.

V zadnjem času se pojavlja nekaj zanimivih predlogov, ki pa jih praksa še ni potrdila. Poskuša se izhajati iz vzporednosti z nalezljivimi boleznimi. Karantena bi bila zato po mnenju nekaterih priporočljiv ukrep, že zaradi nalezljivosti, drugi nagibajo bolj. K popolni izolaciji v akustično mrtvem prostoru, z možnostjo pisne komunikacije, če bi bilo to zaželeno. Zanimiv je predlog, da bi poslušalci obvezno uporabljali zamaške za ušesa (oropax), nakar bi se meril čas, v katerem bi logaholik to opazil. Sledeča računalniška analiza bi grafično prikazala stopnjo zasvojenosti. Nevarnost te terapije pa je seveda v tem, da poraja nove logaholike, ki bi skušali obelodaniti omenjene študije.

Prognoza
Statistični urad ugotavlja, da število logaholikov narašča. V nekaterih socialnih skupinah, na primer pri politikih, je prekuženost dosegla že zelo visoko stopnjo, v medicini pa je zaskrbljujoč zelo nagel porast, ki je premo sorazmeren s številom sestankov, okroglih miz in televizijskih nastopov. Posvetovalnicam za zasvojence ne pripisujejo velikega pomena in očitno postaja, da bo problem zasvojenosti še nekaj časa težko rešljiv in bo vzbujal tako nemir kot posnemanje.