Ob 10. obletnici FIDES-a

Piše: Andrej Šikovec

Spoštovane kolegice in kolegi, cenjeni gostje!

Zbrali smo se, da proslavimo prvo okroglo obletnico našega zdravniškega sindikata FIDES. Take slavnostne priložnosti so primerne, da se skupaj spomnimo prehojene poti in sodelavcev, ki so pomembno zaznamovali razvoj FIDES-a in njegovega prizadevanja za vrednost in dostojanstvo zdravniškega poklica. Morda nam bo ta razmislek dal novih moči za to, da dosežemo naše cilje.

Že to, da smo se danes tu zbrali, pomeni, da smo bili in bomo uspešni.

FIDES, ki je danes gotovo najuspešnejši poklicni sindikat, ima svoje korenine prav tu, na Dolenjskem. Dejavnosti za njegovo ustanovitev so se začele pred nekaj več kot desetimi leti. To je bil prelomni čas, ki je pomenil, tako za nas zdravnike kot tudi vse ostale, novo upanje. Morda so bila naša pričakovanja celo večja od pričakovanj drugih prebivalcev. Zdravniki smo prejšnji režim, ki se je s prvimi demokratičnimi volitvami ravnokar umaknil, prenašali še težje kot večina. Zaradi dolge tradicije in humanistične narave našega poklica, ki se je oblikoval skozi tisočletja, smo bili zdravniki tisti del intelektualcev, ki je bil vedno nekoliko samosvoj in zato ne popolnoma obvladljiv. Tega se je zavedal tudi prejšnji režim, ki je naredil prav vse, da bi zdravnikom odvzel relativno neodvisnost od oblasti. Ukinili so nam zdravniško zbornico, razdrobili zdravniško društvo in nam odvzeli naziv, ki smo ga tradicionalno imeli. Dodelili so nam položaj izvajalcev zdravstvenih storitev v sistemu, ki se je razvijal po svoji ekstenzivni in birokratski logiki, brez našega bistvenega vpliva. Osebni dohodek, ki smo ga tedaj prejemali, je bil v razponu od 1,5 do 1,7 mnogokratnika najnižje plače. Tako o plačah kot o večini drugih za nas pomembnih stvareh so odločali na mestih, kjer smo bili zdravniki vedno v manjšini.

Zaradi vsega tega smo spremembo političnega sistema sprejemali z velikimi simpatijami in upanji. Nekateri so morda celo verjeli, da se bodo z uvedbo parlamentarne demokracije in tržno ekonomijo stvari kar same postavile na pravo mesto in bo naš položaj postal enak položaju zdravnikov v demokratičnih zahodnih državah. Tako so na primer mislili tudi zdravniki v nekaterih bivših socialističnih državah, danes pa ugotavljajo, da so se ušteli.

Nekateri naši kolegi so se zavedali, da se stvari same po sebi premikajo le od slabega na še slabše in da bo za spremembo zapisa, ki ga je v miselnosti nas vseh zapustil prejšnji režim (prof. Kordaš), potrebno vložiti veliko energije. In veseli smo lahko, da se je del te energije usmeril tudi v ustanavljanje sindikata zdravnikov in da smo bili zraven.

Danes obstoj sindikata zdravnikov FIDES dojemamo kot nekaj naravnega. Pred desetimi leti pa ni bilo tako. Tedaj namreč še nismo vedeli, kar vemo danes, da je sindikalno gibanje med zdravniki v razvitih državah zahodne Evrope številčno in uspešno. Veliko kolegov je mislilo, da bo to, kar danes počne FIDES, naloga dolgo pričakovane zdravniške zbornice, za katero pa tedaj še ni bilo niti zakonske podlage in torej nismo vedeli niti, kakšne bodo njene naloge. Večini je bilo jasno, da se za ekonomski položaj zdravnikov ne bo moglo boriti strokovno združenje, kot je Zdravniško društvo, ki je bilo v času socializma edina zdravniška organizacija in je ves čas delalo, kar je pač moglo.

Čas je hitro tekel, pripravljala se je namreč nova kolektivna pogodba za t. i. družbene dejavnosti, kamor smo spadali tudi zdravniki. Grozilo nam je, da bo naše interese zastopal še naprej sindikat zdravstva, za katerega smo vedeli, od kod izvira in kakšni so njegovi vodilni interesi. Sam sem bil član ene od skupin za pripravo izhodišč za novo kolektivno pogodbo v novomeški bolnišnici. Hitro sem spoznal, da bomo zdravniki v njej preglasovani in pri plačah prikrajšani. Uvidel sem, da brez stanovskega sindikata, zdravniki ne bomo imeli velikega vpliva na svoje plače.

Zato sem kolegom, zbranim na sestanku Dolenjskega zdravniškega društva predlagal, da ustanovimo sindikat zdravnikov. Še danes sem vesel in ponosen, da so moji prijatelji in kolegi to zamisel takoj odločno podprli. Ustanovili smo iniciativni odbor, ki je pričel oblikovati naš program in pripravljati statut. Zaradi hvaležnosti do kolegov, ki so podprli nastanek našega sindikata, mi dovolite, da navedem imena kolegov, ki so bili v tej iniciativni skupini. To so bili: Marko Špiler, Rafko Kapš, Ivan Mrzlikar, Jernej Kranjec, Milena Goršič, Bogomir Humar, Bogo Videtič, Miloš Recelj, Danilo Radoševič, Gordana Melinček. Posebej bi se rad spomnil na pokojnega Zvoneta Babiča, ki je bil član iniciativne skupine ter član prvega izvršilnega odbora in ga ni več med nami.
Vsem tem in morda še komu, ki sem ga nehote izpustil, gre zasluga, da smo lahko že ob priliki naslednjega srečanja Zdravniškega društva 20. junija 1990 v Metliki, pripravili ustanovni sestanek sindikata in sprejeli vse organe in akte, ki so bili pomembni za ustanovitev Sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Dolenjske. Že ob ustanovitvi smo pridobili 90 pristopnih izjav, kar je morda posledica dejstva, da je bil ustanovni sestanek v metliški vinski kleti.

Pomembnost dogodka je zaznal kronist v Delu, ki je naslednji dan pod naslovom "Zdravniki po svoji poti", poročal o naši ustanovitvi in programu. Nato so se stvari začele odvijati hitro. Pričeli so se oglašati zdravniki iz drugih krajev Slovenije in izražali naklonjenost in pripravljenost, da se včlanijo. Kmalu je dr. Emil Šprajc organiziral zdravnike v Posavju, ki so se nam nato pridružili. Sindikat se je kmalu registriral in postali smo člani skupine, ki je pripravljala novo kolektivno pogodbo za zdravstvo in socialno skrbstvo. V tej skupini smo se prvič spopadli z nerazumevanjem drugih sindikatov do zahtev zdravnikov. Pričel pa se je očitno kazati tudi sindikalni pluralizem. Na področju zdravstva se je pojavilo kar veliko število sindikatov, nekaterih danes ni več, v katerih so bili na vodilnih položajih zdravniki. Omenil bi dr. Franceta Cukjatija, ki je vodil sindikat ZD Šiška, dr. Škerbic je zastopal sindikat delavcev z ionizirajočimi sredstvi, prof. Božo Kralj pa sindikat Kliničnega centra. Nerazumevanje za položaj zdravnikov pri drugih sindikatih, razen pri prej naštetih, me je še bolj prepričalo, da je naša pot pravilna. Postalo pa mi je jasno, da brez razširitve sindikata na državno raven, večine ciljev ne bomo dosegli. Kljub temu je bil rezultat naših tedanjih prizadevanj, dodatna dva dneva dopusta za tiste, ki so odgovorni za diagnostiko in terapijo. In ta dva dneva dodatnega dopusta sta še danes na tapeti ob vsakih pogajanjih o kolektivni pogodbi.

Ko se je naš sindikat pojavil v sindikalnem gibanju, smo zaprosili za pomoč Slovensko zdravniško društvo, ki mu je tedaj predsedoval prim. dr. Marko Demšar. On osebno in tudi vodstvo zdravniškega društva so nam ponudili vso logistično in tudi finančno podporo. Še danes občudujem jasnovidnost tedanjega predsednika in vodstva društva, ki je to storilo navkljub nekaterim dvomom med uglednimi zdravniki. Tedaj so se namreč pojavljala akademska vprašanja, ali sindikat zdravnikov potrebujemo, ali je sindikalno združevanje zdravnikov sploh primerno stanu, kakšna je naloga sindikata med zdravniki, ali tri različne zdravniške organizacije ne bodo izgorevale v medsebojnem rivalstvu in podobno. Na vse te dvome smo odgovarjali bolj ali manj po kirurško: napravimo sindikat in bomo videli, kaj lahko stori za zdravnike. V kolikor ne bo imel uspeha, bo tako ali tako zamrl.

Tako smo v Zdravniškem vestniku objavili poziv zdravnikom, da se včlanijo in organizirajo sindikate po vseh regijah. Pripravljenost, da sodelujejo je izrazilo trideset zdravnikov iz vseh slovenskih regij. Večina med njimi je še danes v glavnem odboru FIDES-a. Tako so dozoreli pogoji, da smo vsem zdravnikom poslali pristopno izjavo, na kateri je bilo zapisano že naše novo ime FIDES, ki ga danes pozna vsa Slovenija. Poleg našega gesla "Za vrednost in dostojanstvo zdravniškega poklica!" smo tudi zapisali devet točk našega programa. Bistvenih sindikalnih točk je bilo pet. In sicer: razmerje med plačo zdravnika in plačo za enoto enostavnega dela mora biti najman 5:1, zahtevali smo vštevanja dežuranja v pokojninsko dobo in osnovo za izračun pokojnine, zahtevali smo zdravniško zastopstvo v pogajalski skupini za kolektivno pogodbo, zapisali smo tudi zahtevo o pomembni vlogi takrat še bodoče zdravniške zbornice ter nestrinjanje s konkurenčno klavzulo.

Odziv na to vabilo k pristopu je bil velik, čeprav ne tako množičen, kot smo pričakovali. Do prvega letnega zbora sindikata, 14. aprila 1991 v Ljubljani, smo zbrali 400 pristopnih izjav. Na tem zboru smo izvolili republiški odbor in predvsem ugotovili, da bo za dosego naših ciljev potrebno izdelati predlog kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike in pričeti pogajanja o njej. Začeli smo delovati na dveh področjih: hkrati smo se pogajali skupaj z drugimi sindikati o kolektivni pogodbi za področje zdravstva in sestavljali osnutke kolektivne pogodbe za zdravnike.

Organiziranje sindikata in včlanjevanje pa je potekalo počasi, deloma zaradi osamosvajanja Slovenije. Že v pozni jeseni pa je na sindikalnem področju završalo. Plače vseh zaposlenih v zdravstvu so padle na najnižjo možno raven. Plača specialista je tedaj znašala okoli 600 DEM neto. Pričele so se akcije za stavko. Tedaj je dolžnosti predsednika zaradi moje odsotnosti prevzel dr. Rafko Kapš. V nekaj mesecih je dokazal, da se tudi po majhni državi lahko prevozi na tisoče kilometrov. Obiskal je skoraj vse zdravstvene domove in bolnišnice. Rezultat njegovih prizadevanj je bil, da je članstvo prerastlo krepko čez tisoč zdravnikov. To pa je pomenilo silo, ki je bila vredna vsega spoštovanja. V času, ko je sindikat vodil dr. Kapš, smo se zdravniki pridružili stavki, ki so jo sicer večinoma organizirali in vodili drugi sindikati s področja zdravstva, vendar so se naše zahteve že tedaj jasno profilirale in bile ločene od drugih zahtev. Izkazalo pa se je, da so nas drugi sindikati, ko so dosegli svoje cilje, izdali in prekinili stavko, čeprav zdravniki nismo dosegli svojih zahtev. Dobili smo poduk, ki smo si ga zapomnili! Prispevek, ki ga je k uveljavitvi FIDES-a tedaj dal kolega Rafko Kapš je bil izjemno velik. Zato mu ob tej priložnosti v imenu vseh nas izrekam najiskrenejšo zahvalo.

Ko danes razmišljam o našem programu, s katerim smo nagovorili zdravnike, lahko s ponosom ugotovim, da smo bili skoraj v vseh točkah uspešni. Po načelu, nič ne šteje, kar se ne da prešteti, je bila najpomembnejša prva točka - plača. In prav na tej točki smo izpolnili naše obljube. Res pa je tudi, da se je v desetih letih naša družba razslojila na način, ki ga tedaj nismo mogli predvideti. Zaradi tega so nekatere skupine prebivalstva, s katerimi smo se nekoč lahko primerjali, močno oddaljili od nas. Nekaj je k temu pripomogla privatizacija, s katero so se najbolj opomogli tisti, ki so tedaj pač bili na vodilnih položajih v podjetjih, sledili so tisti, ki so bili del oblasti in tako naprej. Ob tem smo tudi mi spoznali, da nam nihče ne bo ničesar podaril. Dosegli bomo samo tisto, kar si bomo priborili.

In ko imaš cilj potrebuješ le še orodje. In to orodje je bila samostojna kolektivna pogodba za zdravnike.

Za pripravo le-te pa smo potrebovali strokovnjake in administrativno podporo. Zato smo sedež FIDES-a prenesli v Ljubljano in zaposlili poslovodno sekretarko in pravnika. Izmed kandidatov smo izbrali diplomirano politologinjo gospo Marino Pečar Holc in diplomiranega pravnika in politologa gospoda Dušana Zupanca. Oba sta skupaj s tajnico Justino Kamnar za nas postala nenadomestljiva.

S podporo novih strokovnih sodelavcev in prenosom sedeža v Ljubljano so postajali sestanki glavnega odbora vse pogostejši. Na njih pa vse glasnejši in odločnejši predstavnik FIDES-a iz Nove Gorice, ki se je kalil ob številnih zamenjavah direktorjev v šempetrski bolnišnici. To je bil naš sedanji predsednik Konrad Kuštrin.

Vsi pogoji za dokončno izdelavo KP so bili torej izpolnjeni. Morda je že kdo med nami pozabil, koliko ur smo presedeli in popravljali naš spisek želja. Izdelali smo sistem plač, ga popravljali in popravljali. Nato je prišel dr. Franc Kozar in nam s svojim izjemnim smislom za matematiko pomagal izdelati plačilni sistem, ki je omogočal stalno napredovanje v višjo plačo po sistemu, ki je upošteval naše predpostavke, hkrati pa se ga je dalo zaobjeti v elegantno ekspotencialno enačbo. Komaj razumljivo za nas, popolnoma nerazumljivo za vladne ekonomiste. Kljub temu, da ta sistem napredovanja ni bil sprejet, pa je dr. Kozar s svojim žepnim računalom spravljal v obup številne vladne uslužbence, saj je znal že po kratkem tipkanju na računalo ovreči domnevno točne vladne podatke.

Po dolgih pogajanjih, številnih prepričevanjih, užaljenosti enih ali drugih, tudi solzah jeze, številnih grožnjah s stavko, in celo stavka je bila potrebna za to, smo parafirali našo prvo kolektivno pogodbo. Vendar, ko bi nepoučeni mislil, da je to že vse, se je šele pokazalo, koliko nasprotnikov med različnimi ministri ima naša kolektivna pogodba. V tem odločilnem trenutku je minister dr. Voljč uspel prepričati tedanjega premiera dr. Drnovška, da nas je sprejel na pogovor. To je bilo prvič, da je dr. Drnovšek sprejel na pogovor en sam sindikat. Kaj sva tedaj z dr. Kozarjem odgovorila na premierovo edino postavljeno vprašanje, zakaj posebna kolektivna pogodba za zdravnike, se ne spomnim. Bilo pa je dovolj, da je dr. Drnovšek spravil podpis KP skozi vlado brez glasovanja. Če bi tedaj ministri glasovali, verjetno KP ne bi bilo.

KP za zdravnike je bil za FIDES zgodovinski uspeh, čeprav nam tedaj, razen nekoliko bolje plačanega dežurstva, ni prinesla ničesar materialnega. Je pa pomenila velik miselni preskok, ki nam je omogočil vsa nadaljnja pogajanja in tudi podpis aneksa, ki bo slej ko prej popravil tudi naš materialni položaj. Brez kolektivne pogodbe za zdravnike bi še sedaj sedeli na pogajanjih skupaj z drugimi sindikati in bili že z njihove strani izigrani, kot se je zgodilo še v času skupne stavke leta 1991. Kako pomembno je, da se z vlado pogajamo sami, se pokaže vsakič, ko se pričnemo pogajati in se nam vsiljuje še Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva. Češ, da tudi oni zastopajo interese zdravnikov, pa čeprav spiska njihovih članov zdravnikov še nihče nikoli ni videl. Jaz poznam samo enega ali dva zdravnika, ki sta zagotovo člana tega sindikata.

Poleg naše kolektivne pogodbe, ki je FIDES dokončno postavila na pravo mesto med sindikati in tudi drugimi zdravniškimi organizacijami, je bil za delovanje FIDES-a pomemben še en preboj. To je povezava z drugimi evropskimi sindikati zdravnikov. Teh je veliko, praktično v vseh državah Evropske zveze. V nekaterih jih je celo več, organizirani so celo po slojih zdravnikov (sindikat primarijev v Italiji) ali po specialnosti (sindikat anesteziologov). Tudi v državah Evropske unije se dogaja, da je majhen del zdravnikov še vedno včlanjen v splošne sindikate, ki nato rušijo vsako dogovarjanje zdravnikov z vlado. V tem združenju FEMS dobivamo ideje, izboljšujemo metode sindikalnega boja in predvsem lahko predvidevamo, kakšne bodo naslednje poteze naše vlade. Izgleda namreč, kot da so vsi zdravstveni ministri povezani in da si izmenjujejo ideje. Prva in glavna naloga zdravstvenih ministrov je kot po pravilu zmanjševanje stroškov. To dosegajo na skoraj enake načine: zmanjševanje števila postelj, krajšanje ležalnih dob, daljšanje čakalnih dob za posege, doplačila za zdravila, omejevanja števila zdravnikov, zaostrovanje pogojev dela zdravnikov itd. Pri tem je pozicija evropskih zdravnikov jasna, mi smo edini, ki razumemo potrebe bolnikov, mi vemo kaj nudi stroka, vemo kaj potrebuje bolnik, imamo jasno izdelana etična načela. Zaradi tega smo zdravniki edini varuhi bolnikovih pravic. Naša dolžnost je, da jasno povemo, kje je spodnja meja še smiselnega zategovanja pasu. Da ne bo tako kot je rekel nek angleški kirurg, ko so ga vprašali, koliko stane poseg: "Let me say clearly, the most cost-effective is to let the patient die!" (Naj jasno povem, da je cenovno najbolj učinkovito pustiti pacienta umreti.)

Ob koncu opisa začetnega obdobja FIDES-a mi dovolite, da se ozrem nekoliko še v prihodnost. FIDES bo s svojim bojem prav gotovo dosegel cilje na področju plač zdravnikov. Toda kaj bo potem, ali bomo zdravniki nato zadovoljni? Ali si sploh lahko dovolimo biti zadovoljni? Mislim, da ne. Samo solidna plača ni dovolj za naše zadovoljstvo.

Potrebno je več, potreben je občutek, da s svojim delom dvigujemo kakovost življenja prebivalcev, podaljšujemo življenje in lajšamo trpljenje. Potrebno je imeti občutek, da dosegamo smiselni napredek. In tu trčimo na besedo, ki jo danes vse pogosteje slišimo - kakovost. Ali res delam to, kar mislim, da delam? Ali res nudim pravemu bolniku pravo oskrbo? Ali to delam na najboljši način? Zdravniki bomo morali pričeti razmišljati o kakovosti, pa ne le o kakovosti zdravstva, temveč o kakovosti našega življenja. Tukaj mora biti nekaj hudo narobe. Kako lahko govorimo o kakovosti, ko vidimo da zdravniki, kljub jasnim zakonskim določilom, delamo po 24, 48 ali nekateri celo 56 ur, brez obveznih počitkov. Kaj se bo zgodilo, ko bomo stopili v Evropsko unijo, ki ima jasne direktive o zgornji dopustni meji tedenskega dela zdravnikov - 50 ur. Ali bomo kršili tudi evropsko zakonodajo?

Vsi poznamo rezultate analize delovnih mest, ki ga je opravilo ministrstvo za zdravstvo skupaj z nami. Naše obremenitve so izjemne, naš čas popolnoma izpolnjen z delom.
Poznamo tudi podatke o zgodnji umrljivosti zdravnikov. Se je kdaj kdo zganil, analiziral vzroke, je kdo uvedel preventivne preglede za zdravnike? Pred kratkim sem kot opazovalec prisostvoval zasedanju Evropske zveze bolnišničnih zdravnikov (AEMH). Presenetil me je podatek švedske kolegice anesteziologinje, ki je ugotovila, da anesteziologi umirajo v povprečju stari 66 let, kar je bistveno niže kot pričakovana življenjska doba na Švedskem. Tudi vsi drugi specialisti živijo manj časa. To je pri Švedih povzročilo pravi alarm. Treba se je zavedati, da imajo v Skandinaviji zdravniki po enem dežurstvu dva dni prosto. Po dežurni soboti in nedelji pa so nato cel teden doma. Kaj pa pri nas? Kaj se dogaja z našimi zdravniki? Ko govorimo o kakovosti, v zdravstvu pomeni to tudi kakovost dela in življenja zdravnikov in ni le nekaj, kar bi se lahko uvedlo z nekaj dekreti ministra ali direktorja. Tudi ni samo zmanjševanje stroškov, ni uvajanje ISO standardov (dobrih morda za laboratorije, kuhinjo ali pralnico), kot nam jih hočejo nekateri vsiliti, kakovost je spoznanje, da bomo vsi bolje živeli, če si bomo za to sistematično in načrtno prizadevali. Spoznanje o potrebi po stalnem izboljševanju kakovosti mora vznikniti med nami, kot je vzniknila ideja o zdravniškem sindikatu. Ta potreba mora postati del našega vsakdanjega življenja. In tu vidim vlogo FIDES-a v prihodnosti.

Kolegice in kolegi, med številnimi pismi, ki jih dobiva FIDES, bi rad posebej opozoril na pismo, v katerem je naša kolegica zapisala:

Hvala, ker se trudite!

S to mislijo bi končal: Hvala FIDES-u, ker se trudi in hvala vam ki ga podpirate.

---

Odnos javnosti do darovanja organov po smrti

Piše: Bernarda Logar

Raziskave odnosa javnosti do darovanja organov po smrti v svetu sicer niso redke, vendar ostajajo precej nepovezane. Potreba po raziskavah psiholoških in socialnih determinant odločanja za darovanje organov se je pojavila, ko so ugotovili, da se vseskozi kažejo večje potrebe po organih, kot jih uspejo pridobiti. Veliko bolnikov umre, preden dobijo primeren organ za presaditev. Večina držav si zato postavlja vprašanje, kako povečati število možnih darovalcev organov.

Raziskave odnosa javnosti do darovanja organov po smrti lahko razdelimo na tri skupine.
To so:

1. ankete javnega mnenja o pripravljenosti za darovanje organov po smrti,
2. raziskave psiho-socialnih spremenljivk, ki se v populaciji pomembno povezujejo s pripravljenostjo za darovanje organov po smrti in
3. raziskave o razlikah med družinami, ki so/ niso nasprotovale odvzemu organov mrtvega svojca v namen transplantacije.

1. Ankete javnega mnenja o pripravljenosti za darovanje organov po smrti

Zanimanje za javno mnenje se je porajalo iz potreb transplantacijske dejavnosti. Raziskovalci so menili, da je poznavanje javnega mnenja pomembno, ker bi (1):

- iz stališč ljudi do darovanja organov lahko sklepali na njihovo potencialno vedenje in
- ker bi poznavanje socio-demografskih razlik med skupinami, ki imajo do darovanja organov različna stališča, olajšalo strategije informiranja ciljnih skupin.

Anketiranje je pogosta oblika preverjanja odnosa javnosti do darovanja organov po smrti. Običajno gre za telefonske ankete z vprašanji zaprtega tipa, ki se delajo na velikih vzorcih populacije. Že več let raziskovalci ugotavljajo, da je javno mnenje naklonjeno transplantacijski dejavnosti in da je odnos do darovanja organov po smrti pozitiven (1,2,3,4,5,6).

Vendar pa se je kmalu izkazalo, da samo preverjanje splošnega odnosa javnosti do darovanja organov po smrti ni dovolj informativno. V anketah so se zato pojavila konkretnejša vprašanja o vedenjskih namerah. Posameznik, ki je pripravljen darovati organe po smrti, lahko svoj namen izrazi s podpisom kartice darovalca.

Te raziskave so podrobneje osvetlile problematiko. Splošen odnos širše javnosti do darovanja organov po smrti je pozitiven. Darovanje organov po smrti zaznavajo ljudje kot dobro in potrebno dejanje. Če vprašamo posameznike, ali so pripravljeni darovati organe po smrti, jih bo 70 do 80 odstotokov izrazilo visoko pripravljenost. Vendar pa ima kartico darovalca pomembno manjši odstotek ljudi, le 19 do 25 odstotokov (2,4,5,7,8).

Ta razkol med načelno pripravljenostjo za dejanje in izraženo vedenjsko namero (posedovanje kartice darovalca organov) srečujemo že več let v vseh deželah.

Druga pomembna ugotovitev, ki so jo dale anketa javnega mnenja je, da so posamezniki v večji meri pripravljeni darovati svoje organe po smrti, kot pristati na odvzem organov bližnjega, če ne poznajo njegove volje. Približno 40 odstotkov anketiranih bi v primeru nepoznavanja volje bližnjega nasprotovalo odvzemu organov po smrti (2,4,8).

Rezultati se skladajo z izkušnjami transplantacijskih koordinatorjev, ki se srečujejo z nasprotovanjem svojcev.

2. Raziskave psiho-socialnih spremenljivk, ki se v splošni populaciji pomembno povezujejo s pripravljenostjo za darovanje organov po smrti

Druga linija raziskav skuša ugotoviti psiho-socialni profil posameznika, ki je pripravljen darovati organe po smrti.

- Demografija: Večjo pripravljenost za darovanje organov po smrti zasledimo pri mladih, ženskah, ljudeh z višjo izobrazbo in višjim ekonomskim statusom (1, 10, 11).

- Informiranost: Ljudje, ki so bolje informirani o transplantacijski dejavnosti, so v večji meri pripravljeni darovati organe po smrti (8, 12, 13, 14).

- Altruizem: Raziskave povezav z altruizmom in empatijo dajejo različne rezultate. Nekateri raziskovalci so dobili pomembne povezave (8, 15), medtem ko drugi teh povezav niso potrdili (14).

- Verska prepričanja: Znano je, da glavne verske izpovedi podpirajo darovanje organov po smrti. Zanimivo pa je, da kljub temu nekateri posamezniki menijo, da njihova vera to dejanje prepoveduje (12, 14, 16). Zadržke zaradi vere namreč pogosto zasledimo med motivi nasprotovanja odvzemu (10, 17).

- Zaupanje zdravnikom: Raziskav, ki bi povezovale pripravljenost za darovanje organov po smrti in zaupanje v delo zdravnikov, je malo. V ZDA predpostavljajo, da je altruizem prevladujoč motiv za darovanje organov (15). Vendar pa so avtorji po neuspelih kampanjah, v katerih so apelirali na altruizem, analizirali motive za darovnaje organov in proti njemu. V raziskavi s ciljnimi skupinami so ugotovili, da so pomanjkanje zaupanja v:

- pravično delitev pridobljenih organov,
- strokovnost zdravnikov in
- uspešnost transplantacije kot oblike zdravljenja
pomembni motivi, ki jih navajajo posamezniki, ki ne želijo darovati organov po smrti.

Motivi za darovanje organov po smrti in proti njemu: Olivero (1993, 1994) je izvedel podrobno raziskavo o darovanju organov v Franciji. Med preizkusnimi osebami jih je bilo 74 odstotokov pripravljenih darovati organe po smrti, 11 odstotokov jih je na odvzem delno pristalo (samo nekatere organe, samo nekaterim prejemnikom), 15 odstotkov pa se z darovanjem organov po smrti ni strinjalo. Zanimivo je pogledati vodilne skupine motivov, s katerimi so preizkusne osebe podpirale svoje odločitve.

Vodilni motivi pripravljenosti za darovanje organov so:

a) humanost: reševati človeška življenja,
b) koristnost: ljudje radi vidijo, da njihovi organi po smrti koristijo drugemu človeku,
c) pričakovanje vzajemnosti: ljudje pričakujejo, da bi v primeru, če bi sami potrebovali transplantacijo, tudi drugi darovali organe po smrti.

Najpogostejše razloge proti darovanju pa je možno združiti v naslednje sklope:

a) nepoznavanje možganske smrti: ljudje ne zaupajo v diagnostiko možganske smrti, sprašujejo se, kdaj je človek zares mrtev,
b) nezaupanje v medicinsko etiko: strah jih je trgovine z organi, eksperimentiranja na še živečih,
c) nespoštovanje telesa s strani zdravstvenega osebja: ljudi je strah izmaličenja telesa in pomanjkanja spoštovanja do telesa umrlega s strani zdravstvenega osebja,
d) procesi personalizacije bioloških snovi: menijo, da se s presajenim organom prenese tudi duša, energija dajalca.

3. Raziskave o razlikah med družinami, ki so/niso nasprotovale odvzemu organov mrtvega svojca

Raziskave o razlikah med družinami, ki so ali niso nasprotovale odvzemu organov mrtvega svojca predstavljajo pomemben vir informacij. Pri teh raziskavah so z namenom izboljšanja pristopa k družini, kontrolirali različne spremenljivke.

- Demografske spremenljivke: Ljudje z višjo izobrazbo, višjim ekonomskim statusom, belci in poročeni so večkrat privolili v odvzem organov svojcev (16, 17, 19, 20)

- Poznavanje želje umrlega: Več raziskav je potrdilo, da je poznavanje želje umrlega o darovanju organov najpomembnejši dejavnik pri odločanju (16, 18, 19, 21, 22).

- Razumevanje možganske smrti: Možganska smrt je v stroki sprejeta kot smrt celotnega človeka. Vedno bolj pa postaja jasno, da je laični skupini ljudi težko razumljiva. Svojci umrlega se namreč znajdejo v primežu nasprotujočih si idej, saj se informacija, da je njihov ljubljeni mrtev ne sklada z njegovim videzom (23). Zaradi podpore številnih aparatur in medikamentov, ki omogočajo vzdrževanje organov namreč izgleda, kot da umrli še vedno diha, da mu srce samo bije, njegov videz je rožnat, telesna temperatura je ohranjena. Razumevanje svojcev, da možganska smrt pomeni dokončno smrt, je izrednega pomena in predpogoj, da sploh lahko postavimo vprašanje o darovanju organov. Svojci, ki so razumeli, da je njihov bližnji mrtev, so manjkrat nasprotovali odvzemu organov za presaditev (18, 19, 20, 21, 24).

- Zadovoljstvo s celotno obravnavo v bolnišnic: Skupina svojcev, ki ni nasprotovala odvzemu organov, je bila v večji meri zadovoljna z obravnavo, ki je je bil v bolnišnici deležen pokojnik in oni sami. Gre za občutek, da so zdravniki naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da je bilo delo zdravstvenega osebja dobro koordinirano, da so dobili dovolj informacij, sporočene na pravi način in ob pravem času (19, 21, 22, 25, 26).

Motivi svojcev za ali proti odvzemu organov bližnjega (27, 28):
ZA:

- umrli bi želel nekomu pomagati,
- občutek nečesa pozitivnega v tragični situaciji,
- nekomu ponudimo možnost boljšega življenja,
- izpolnitev želje umrlega,
- umrli živi naprej.

PROTI:

- strah pred izmaličenjem telesa,
- strah pred poseganjem v naravne zakone: obdržati pri življenju nekaj kar spada v svet mrtvih.

4. Prihodnost pristopov k širši javnosti

Vse več avtorjev poroča (27, 29), da kampanje, ki so želele o darovanju organov informirati širšo javnost, niso prinesle želenih rezultatov. Kratkoročno je preko medijev na javnost sicer moč vplivati, dolgoročno pa so vplivi vprašljivi.

Lep primer kratkoročnega vpliva je t. i. "Nicholasov efekt". Leta 1994 so v streljanju na avto ameriških turistov v južni Italiji ubili sedemletnega dečka. Ko so zdravniki vprašali starša, ali bi morebiti darovala organe, sta na to pristala. Mediji so zgodbo postavili v okvir velikodušnosti staršev, ki sta kljub nesreči, pomagala številnim italijanskim otrokom.

Prav tako so v Veliki Britaniji osnovali televizijsko kampanjo o darovanju organov po smrti. V času intenzivnega predvajanja se je nasprotovanje svojcev odvzemu organov bližnjega sicer znižalo s 30 na 22 odstotkov, vendar pa se je ta učinek kmalu ustavil in se vrnil na prejšnjo raven (9).
V Avstraliji so leta 1987 naredili raziskavo, koliko so ljudje informirani o darovanju organov po smrti. Preko televizijskih oglasov so skušali poudariti potrebo po darovanju organov. Raziskava učinkov oglasov, ki je sledila 6 in 12 mesecev kasneje je pokazala, da je več ljudi poznalo voljo svojih bližnjih o darovanju organov (dvig s 30 na 60 odstotkov), vendar pa je vnaprej izražena pripravljenost darovanja organov ostala nespremenjena (9).

Vedno bolj jasno postaja, da majhnega števila podpisanih kartic darovalca organov ne moremo pripisati le slabi informiranosti javnosti. Očitno je, da so nekateri elementi v transplantacijskem procesu tako občutljivi, da ljudje oklevajo in ne želijo podpisati kartice darovalca, čeprav so načeloma ideji o darovanju organov po smrti naklonjeni (17).

Številne govorice o trgovanju z organi so postale t. i. "moderni mit". Vsebujejo namreč vse tiste strahove, ki jih hitro razvijajoča se doba težko obvladuje. Te informacije pa pomembno vplivajo na stališča javnosti do darovanja organov po smrti (9).

Smernice, ki jih je postavil Svet Evrope ob soočanju s pomanjkanjem pridobljenih organov za namene presaditve, zato priporočajo delo z dvema pomembnima skupinama:

1. Mediji

Te je potrebno obveščati o sprotnih dogajanjih v transplantacijski dejavnosti in zahtevati točno posredovanje novic javnosti. Na netočne informacije se je potrebno odzivati in jih korigirati. Redno obveščanje o dosežkih transplantacijske dejavnosti je nujno. Pomembno pa je paziti ne le na vsebino, temveš tudi na način, kako informacijo posredujemo.

2. Zdravstveno osebje:

Splošni zdravniki, na katere se širša javnost obrača z vprašanji o darovanju organov po smrti: Njihova stališča pomembno vplivajo na odločitev posameznika. Splošni zdravniki morajo poznati transplantacijsko problematiko in se zavedati vpliva, ki ga imajo na širšo javnost. Spodbujati bi bilo potrebno predvsem komunikacijo med bližnjimi. Tako bi bila svojcem olajšana mučna situacija v bolnišnici, ko jih zdravniki obvestijo o nameravanem odvzemu, saj bi poznali željo umrlega (29).

Zdravstveno osebje na oddelkih intenzivne terapije pomaga družinam umrlih. Glede na opravljene raziskave postaja jasno, da osebje na teh oddelkih pomembno vpliva na odločitev svojcev. Če upoštevamo, da se večina ljudi za časa svojega življenja ne opredeli o darovanju organov, so svojci tisti, ki morajo v izredno stresni situaciji sprejemati pomembne odločitve. Koordiniran pristop ter razumevanje in zadovoljitev potreb svojcev so tisti dejavniki, preko katerih lahko prav tako vplivamo na število pridobljenih organov za presaditev (9).

Literatura:

1. Maninen, D.L., Evans, R.W. (1985). Public attitudes and behaviour regarding organ donation. Journal of American Medical Association, 7, 3111-3115.
2. Evers, S., Farewell, V.T., Halloran, P.F. (1988). Public awareness of organ donation. Canadian Association Medical Journal, 1, 237-239.
3. Oliviero, P. (1993). La communication sociale des matériaux biologiques: sang, sperme, organes, cadavre. Les cahiers intérnationaux de psychologie sociale, 18, 21-51.
4. Prottas, J.M., Batten, H.L. (1991). The willigness to give: the public and the supply of transplantable organs. Journal of Health Politics, Policy and Law, 16 (1), 121-134.
5. Basu, P.K., Hazariwala, K.M., Chipman, M.L. (1989). Public attitudes toward donation of body parts, particulary the eye. Canadian Journal of Ophthalmology, 24 (5), 216-220.
6. Falvo, D.R, Woehlke P., Tippy P. (1987). Family practice residents' attitudes toward
organ donation. The Journal of Family Practice, 25 (2), 163-167.
7. Radecki, C.M., Jaccard, J. (1997). Psychological aspects of organ donation: A critical review and synthesis of individual and next-of-kin donation decisions, Health Psychology, 16 (2), 183-185.
8. Logar, B. (1999). Socialne reprezentacije o darovanju organov po smrti. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta (neobjavljeno).
9. Meeting the Organ Shortage: Current status and strategies for improvement of organ donation (1999). Strasbourg: Council of Europe Publishing.
10. Oliviero, P. (1994). Don d'organes, don du corps et represéntations de la mort. Psychologie médicale, 26, 29/1-29/8.
11. Robbins, M.L. (1998). Applying a readiness model to increasing organ donation and
transplantation. Medicine and Health, 81, 294-296.
12. Saub, E.J., Shapiro, J., Radecki, S. (1998). Do patients want to talk to their physicians
about organ donation? Attitudes and knowledge about organ donation: a study of
Orange County, California residents. Journal of Community Health, 23 (6), 407-417.
13. Horton, R.L., Horton, P.J. (1990). Knowledge regarding organ donation: identifying and overcoming barriers to organ donation. Social Science & Medicine, 31 (7), 791-800.
14. Nolan B.E., Spanos N.P. (1989). Psychosocial variables associated with willingness to
donate organs. Canadian Medical Association Journal,141, 27-32.
15. Peters, T.G., Kittur, D.S., Mcgaw, L.J., Roy, M.R., Nelson, E.W. (1996). Organ
donors and nondonors. An American dilemma. Archives of Internal Medicine, 156,
2419-2424
16. Burroughs, T.E., Hong, B.A., Kappel, D.F., Freedman, B.K. (1998). The stability of family decision to consent or refuse organ donation: would you do it again? Psychosomatic Medicine, 60, 156-162.
17. Sanner, M. (1994). Attitudes toward organ donation and transplantation: A model for
understanding reactions to medical procedures after death. Social Science & Medicine, 38 (8), 1141-1152.
18. Pearson, I.Y., Bazeley, P., Spencer-Plane. T, Chapman, J.R., Robertson, P. (1995). A survey of families of brain dead patients: their experiences, attitudes to organ donation and transplantation. Anaesthesia and Intensive Care, 23 (1), 88-95.
19. Rosel, J., Frutos, M., Blanca, M., Ruiz, P. (1999). Discriminant variables between organ donors and nondonors: a post hoc investigation. Journal of Transplant Coordination, 9 (1), 50-53.
20. Spina, L.A.F., Sedda, L., Pizzi, R., Verlato, L., Boselli, A., Candiani, M., Chiaranda, G., Frova, F., Gorgerino, V., Gravame, A., Mapelli, C., Pappalettera, M., Seveso, M., Sironi, P.G. (1993). Donor families' attitudes toward organ donation. Transplantation Proceedings, 25 (1), 1699-1701.
21. DeJong, W., Franz, H.G., Wolfe, S.M., Nathan, H., Payne, D., Reitsma, W., Beasley,
C. (1998). Requesting organ donation: an interview study of donor and nondonor families. American Journal of Critical Care, 7 (1), 13-23.
22. Painter, L.M., Lainglands, J.M., Walker, J.I. (1995). Donor families experience of organ donation: A New Zealand study. New Zealand Medical Journal, 108, 295-296.
23. Pelletier, M. (1992). The organ donor family members' perception of stressful situations
during the organ donation experience. Journal of Advanced Nursing, 17, 90-97.
24. Evanisko, M.J., Beasley, C.L., Brigham, L.E., Capposela, C., Rees Cosgrove, G.,
Light, J., Mellor, S., Poretsky, A., McNamara, P. (1998). Readiness of critical care physicians and nurses to handle requests for organ donation. American Journal of Critical Care, 7 (1), 4-23.
25. Johnson, C. (1992). The nurse's role in organ donation from a brainstem dead patient:
management of the family. Intensive Critical Care, 8, 140-148.
26. Willis, R. & Skelley, L. (1992). Serving the needs of donor families: The role of the critical care nurse. Critical Care Nursing Clinics of North America,4 (1), 63-77.
27. Bartucci, M.R. (1987). Organ donation: A study of the donor family perspective.
Journal of Neuroscience and Nursing, 19 (6), 305-309.
28. Beaulieu, D.L. (1999). Organ donation: The family's right to make an informed choice.
Journal of Neuroscience Nursing, 31(1), 37-42
29. Matesanz, R., Miranda, B. (1999). Authorisation or consent to organ donation. Newsletter Transplant, 4 (1), 11-14.