Neokapitalizem v zdravstvu: ne, hvala!
Martin Bigec

Tokrat bom izlil na papir razmišljanje, ki me že dolgo muči. Čez rob se je prelilo, ko sem moral v dvorani, polni blišča in tehnike, poslušati predavanje z vmesnimi ovacijami poslušalstva, aplavzi in teatralnostjo predavatelja. Predavanje me je spomnilo na retorične spretnosti govornikov v verigi prodajalcev kozmetike in pralnih sredstev, ki si gradijo piramido uspeha in imajo občasne shode v velikih dvoranah, poslušajo govore, skandirajo. Skratka, vse izgleda podobno kot na Oktoberfestu v Münchnu. In upajo, da bodo obogateli. Zlat, diamanten - takšni in podobni pridevniki pripadejo tistim, ki jih proglasijo za zmagovalce. Ti potem samo gledajo, kako drugi prodajajo, sami pa bogatijo od deležev prodaje. Kaj je bila vsebina predavanja? Poročilo o denverskem raziskovalnem projektu. Vodi ga prof. David L. Olds, pediater, direktor Centra za družinsko in otroško zdravje. Projekt je vreden 1,7 milijona ameriških dolarjev. V ta namen so dobili posebne prostore na Kempe Institutu for Children in pomoč zveznih oblasti. Na voljo imajo prostovoljce, ki jih intenzivno izobražujejo za vlogo v projektu. Tema projekta: Obiski na domu. Ja, prav ste prebrali: obiski na domu, kjer naj bi izurjena oseba (po možnosti medicinska sestra) obiskala mater pred porodom, ji pokazala slike normalnega poroda, dihalnih vaj in zdravega načina življenja nosečnice, potem pa bi jo obiskala še po porodu s prekucnimi slikami o negi otroka in organizaciji zdravega okolja.

To delo izvajamo pri nas že 70 let! V tem času smo spoznali, kako odgovorno je delo prvega stika, zato smo z velikimi napori dosegli, da lahko to delo sedaj opravljajo sodelavci z visoko izobrazbo. Torej je po tej analogiji Amerika 70 let za nami. Rezultat celotnega našega sistema: 4-odstotna umrljivost, skoraj 95-odstotna precepljenost otrok (o kateri se ZDA niti ne sanja) in minimalni stroški. Predstavitev projekta na svetovnem kongresu! In koliko je bilo temu podobnega! Da o osnovnih zdravstvenih sistemih za otroke in mladostnike držav v razvoju ali nerazvitih držav sploh ne govorim. Doma pa tega ne znamo ceniti in poskušamo spreminjati osnovno zdravstveno varstvo po zgledu držav, ki imajo slab osnovni zdravstveni sistem za otroke in mladostnike (Nizozemska, Švedska, predvsem pa Anglija in druge države EU). Ne pozabimo, da je umrljivost dojenčkov v državah članicah EU tudi do 3-krat večja kot pri nas. S kakšnim bruto družbenim proizvodom razpolagajo in kakšen delež dajejo za zdravstvo, in to za enake ali slabše rezultate, kot so naši? Zakaj se ne učimo na malodušju Hrvaške, Češke in drugih, ki so izgubili, kar so nekoč imeli, in sedaj z zavistjo in nostalgijo gledajo na nas kot na otok, ki še vztraja. Glavo gor!

Seveda se mi misli ob tem samo razpredajo. Predvsem zaradi neokapitalistične miselnosti nekaterih mladih zdravnikov, ki so spoznali naše izkušnje in možnosti tekom službe in nekaj malega med prakso, potem pa odšli (verjetno ne s trebuhom za kruhom, ampak z žepom za denarjem) razprodajat svoje znanje pod ceno. Kakšne napore naša država vloži v izobraževanje s tako malo denarja, končni rezultat pa je primerljiv z rezultati Oxforda, An Arborja in drugih fakultet, kjer študenti bivajo v najetih hišah in luksuznih stanovanjih, fakultete se rokokojevsko dičijo s tehniko, prostori in drugo infrastrukturo, samo da bi pridobile študente oziroma denar njihovih staršev. Poleg pridobljenega znanja in bistrosti odlikuje naše diplomante oziroma, še bolje, mlade specialiste vrlina, ki je na zahodu prav gotovo nimajo: marljivost. Neokapitalizem zahteva neizprosno tržnost, popolnost, kar v našem jeziku pomeni prijaznost do pacientov, visoko znanje in popolno poslušnost do hierarhije, tokrat ne strokovne, ampak poslovne. Na žalost je tudi "nasprotna" stran izostrila svoje kriterije: možnost ugovora (drugo mnenje, svobodna izbira zdravnika) in pritožbe (za odškodnino in civilno tožbo za napako). Rodil se je nov posel: odvetniki, specializirani za tožbe med zdravniki in pacienti, varuhi pravic, ki naj bi jih imenovala civilna družba, da bi bili nevtralni. Pa niso. Ne zanima jih samo pravica bolnikov do kakovostnih zdravstvenih storitev in poštene obravnave, ampak se vmešavajo in komentirajo zdravniško delo, zavarovalniški sistem, zdravstveno politiko, plačilni sitem itd. Zgovorna je šala, ki kroži: Pacient vpraša zdravnika, kdaj bo naročen na kontrolo, ta pa mu odvrne, da ni potrebna, saj se itak vidita na sodišču.

Prepričan sem, da je največja dragocenost našega zdravstvenega sistema osnovno zdravstveno varstvo. Več kot hodim po svetu, bolj ga cenim. Ni bilo zastonj teh 80 let. Pobude so pravzaprav prihajale prav iz razvitih držav, ki so imele dovolj znanja, da so stvari predvidele, niso pa mogle teh vizij nikoli uresničiti zaradi svojih političnih, predvsem pa zavarovalniških sistemov. Pobudo za sistem zdravstvenega varstva pri nas je dal Andrija Štampar, ki je bil prvi predsednik Slovenskega zdravniškega društva po 2. svetovni vojni, toda njegove pobude niso bile sprejete v državah s kapitalističnim sistemom. V Ameriki je zdravje tržno blago, ne vrednota, kot pri nas. Če imaš denar, boš zdrav, lahko se boš tudi zdravstveno izobraževal in živel zdravo, če pa ga nimaš, lahko zaradi prometne nesreče tudi umreš pri vratarju bolnišnice, ki te brez kartice, s katero ima bolnišnica pogodbo, ne bo spustil v rešilnem avtomobilu v bolnišnico. Sedaj pa si zamislimo, da ima Amerika 280 milijonov prebivalcev. Recimo, da jih ima 10 milijonov dovolj denarja, da si lahko priskrbijo standard zdravstvenega varstva, nekateri še več, v luksuznih zasebnih zdravstvenih inštitucijah, kjer pa ulkus zdravijo po popolnoma enaki doktrini kot pri nas na Jesenicah ali v Slovenj Gradcu, samo cena je x-krat tolikšna. Kakšna revščina v bistvu!

Kaj nam je, dragi Slovenci, da se tako ponižujemo pred svetom? Ali je v nas še vedno tako močno prisoten duh sluge in podrejenosti velikim gospodarjem? Ali bi Cankar danes pisal enake romane, kot v svojem času, samo da bi krčmo zamenjala restavracija, nemškega gospoda pa EU? Kaj nam je, da hrepenimo po sistemih, ki so slabi, nepravični, neenaki do posameznika, samo da bi bili všeč jutrišnjim gospodom? Gospodom v narekovajih, ki razen poslovnega kovčka nimajo druge osebnosti. Včasih smo zaničevali oficirje, da je vsa njihova inteligenca in morala v epoleti na ramenih, danes pa so to poslovni kovčki in mobiteli. Zakaj se ne postavimo z našim zdravstvenim sistemom tako, kot si zasluži, in se ne prijavljamo na svetovne kongrese, ne objavljamo v uglednih strokovnih revijah in ne tiskamo propagandnega materiala, kot to počnejo v zahodnih državah za puhlice in prazen nič? Poglejte bedo, ki se nam je zgodila zaradi naraščajočega raka materničnega vratu. Natančno vemo, kje je bila storjena napaka: pri varčevanju s kadrom. Sedaj, ko nam teče voda v grlo zaradi diagrama, ki je bil pred leti pod evropskim povprečjem in je sedaj zdivjal daleč navzgor, bi uvedli nov sistem, po katerem bi brise jemale priučene babice. Kot da je ženska kos mesa med nogami! Ali bodo to pustile tudi dame, kot so naše poslanke, županje, žene politikov? Pa ne gre za to! Gre za moralne vrednote družbe. Seveda se lahko bris vzame morda tudi s pomočjo avtomata, ki ima dovolj dolgo ročico in možnost obrata loparčka. Menim, da je na prvem mestu pomembno, da gre za poseg v človeško telo, občutljiv del telesa, ki naj bi ga opravil človek s pronicljivim in subtilnim, pa vendarle tudi visokostrokovnim odnosom. Ne gre samo za bris, ampak za celostno obravnavo ženske, ki bo po izvid in strokovno razlago tako ali tako morala k strokovnjaku. Ne, napak iz preteklosti ne bomo mogli kar tako na hitro popraviti po švedskem ali nizozemskem zgledu, ampak jih bomo morali najprej priznati in potem pričeti sistematično popravljati. Lik zdravnika je pri nas še vedno bolj pokončen in močnejši kot lik kolega v kapitalističnem sistemu, ki bo delal točno po odrejenem urniku, opravil točno odrejeno število pregledov po točno odrejenem protokolu preiskav in s točno, vnaprej določeno prijaznostjo. Moralne in etične vrednote naših zdravnikov, ki so v prvi vrsti intelektualci, velikokrat tudi umetniki in kulturniki, so globlje in močnejše od prijaznih kolegov na zahodu. Zato politiki in poslovneži zdravstvenega sistema: čuvajte nam domovino!

Martin Bigec

P.s.: Osebno sem še vedno ponosen, da sem zdravnik doma, namesto da bi bil na kliniki Mayo.