V zadnjem času sem veliko razmišljal o frustracijah, ki jih zdravnik doživlja pri opravljanju poklica. V nadaljevanju bom opisal nekaj svojih, na žalost zelo vsakdanjih.

Prvi primer. V ambulanto pride na pregled bolnik z napotno diagnozo disfagija. Že iz anamneze posumim na rak požiralnika. Izvid endoskopskega pregleda z biopsijo potrdi diagnozo. Po pregledu se z bolnikom pogovorim in mu predstavim potek potrebnih diagnostičnih preiskav in zatem zdravljenja. Med drugimi bo moral opraviti tudi diagnostične postopke za določitev velikosti tumorja in izključitev preraščanja tumorja na sosednje organe. Pojavi se prva frustracija. Vem, kaj se bo zgodilo, če bolniku napišem le izvid in izdam napotnice za RT prsnega koša, endoluminalni UZ, UZ trebuha in ostale preiskave. V ambulanto se bo vrnil z izvidi šele čez dva meseca oziroma takrat, ko ne bo mogel več uživati hrane. Razlog za to je seveda v preslabi dostopnosti do diagnostičnih postopkov, ki so povezani z visoko tehnologijo. V primeru konkretnega bolnika vzamem v roke telefonsko slušalko in osebno v pogovorih s kolegi zagotovim primerne termine za diagnostične preiskave. Bolnik dobi ustrezno obravnavo, hkrati pa se celi vrsti drugih bolnikov termini za preglede oddaljijo. Prihaja do nepopravljivih krivic.

Drug primer. Na seznamu za operacijo golše čaka približno 400 bolnikov. Vsi imajo postavljene diagnoze in indikacije za kirurško zdravljenje. Absolutno prednost za operacijo imajo tisti, katerim je maligna golša že dokazana s citološko punkcijo. Za temi je ogromno število bolnikov s sumljivimi izvidi, ki kažejo na utemeljen sum za maligno golšo, da ne govorim o tistih, ki jim golša že povzroča težave zaradi kompresije v vratu. V ambulanto pride bolnica z golšo. S seboj ima vse izvide, ki kažejo na indikacijo za kirurško zdravljenje. Z bolnico se pogovorim, razložim ji vse o bolezni in ji predlagam operacijo. Pojasnim ji možne zaplete ob in po operaciji. Bolnica se s predlaganim načinom zdravljenja strinja. Na koncu sledi najbolj mučen del najinega pogovora: "Kdaj bo operacija?". Odgovorim ji, da bo klicana takoj, ko pride na vrsto. Sam pri sebi pa vem, da ne bo klicana prej kot v treh letih. Pri srcu mi je tesno. Na srečo, na žalost ali pa presenetljivo večina bolnikov stoično prenese in prenaša večletno čakanje na strokovno indicirano operacijo. So pa tudi taki, ki neposredno ali posredno iščejo stranske poti in v glavnem dosežejo svoj cilj, operacijo prej, kot bi jim pripadala glede na čakalno listo. Vsi ostali se premestijo po listi navzdol.

Tretji primer. Po zapleteni pljučni resekciji premestimo bolnika iz operacijske dvorane v sobo za intenzivno nego. Potrebuje intenzivno spremljanje življenjskih funkcij. To zahteva monitorje. Ker je monitorjev premalo, se improvizira. Monitorje se odvzame bolniku, ki je bil operiran pred dvema dnevoma, da spremljajo bolnika, ki jih bolj potrebuje. To pa ne pomeni, da jih ne bi več potreboval tudi bolnik, ki je bil operiran pred dvema dnevoma. Zagotovo bi bilo tudi njegovo bivanje v sobi za intenzivno nego bolj varno. Pred 15 leti smo na istem oddelku lahko zagotovili monitorje vsakemu bolniku, ki je ležal v sobi za intenzivno nego. Danes smo prisiljeni v kompromise, kljub temu, da je naše delo bistveno bolj izpostavljeno kot nekdaj.

Četrti primer. V vseh medijih na prvih straneh objavijo novico, da je na intenzivnem bolniškem oddelku umrla bolnica. Še predno se tragični primer natančno prouči in ugotovi vzrok smrti, je zdravnica, ki je bila tisti dan že devetič v mesecu dežurna, brez vsakega postopka spoznana kot odgovorna, da je naredila strokovno napako, in zaradi tega suspendirana.

Peti primer. Politik, ki je bil včasih zdravnik, v državnem zboru predava poslancem, da je skrajni čas, da se zdravniki zavedo dejstva, da ne opravljajo poklica zaradi samih sebe, temveč javno službo za državljane. Kako hitro nekateri, ki so bili včasih dobri zdravniki, v pisarnah pozabijo na najlepši poklic, do katerega so prišli bistveno težje kot do politične funkcije. Kako hitro pozabijo na vse stiske, dileme, napore, frustracije, pa tudi lepoto zdravniškega poklica, o katerih so bili sposobni še pred kratkim pisati laikom všečne kolumne. Najstarejši poklic na svetu je ta politik prekvalificiral v službo.

Prepričan sem, da lahko vsaka ali vsak od vas prav tako hitro, kot sem jih sam zgoraj, naniza podobne stiske pri opravljanju poklica. Sam sem jih v neposrednih pogovorih z vami v različnih krajih Slovenije in na različnih področjih medicine, kjer delujete, zaznal precej. Od velikega števila obravnav bolnikov pri družinskih zdravnikih, ki so jim bile brez jasno pridobljenega soglasja naložene nove zadolžitve v obliki preventivnih programov, preko porodničarjev, kjer je zaradi odsotnosti nacionalne kadrovske politike prišlo do generacijskih prepadov in pomanjkanja zdravnikov, do anesteziologov in zdravnikov na urgentnih oddelkih, ki si komaj oddahnejo med rednim delom in dežurstvi v stalnih stresnih situacijah.

Šele ko bi skušal prisluhniti in poslušati predstavnike različnih medicinskih strok, bi vsak resen pripravljalec ukrepov za izboljšanje razmer v zdravstvu začel zgodbo s srečnim koncem.

Intimno v sebi vemo, da bomo, tudi če se nič ne spremeni na bolje, do upokojitve opravljali svoj poklic v dobro in v interesu tistih, ki našo pomoč in znanje potrebujejo. Tega se na žalost zavedajo in to s pridom izkoriščajo tisti, ki se imajo za poklicane oziroma so bili izbrani za vodenje resorja zdravstva oziroma, po novem, resorja zdravja v državi.

Zagotovo zdravnik v vsakem posameznem stiku s posameznim bolnikom na noben način ne more zagotavljati splošne pravičnosti in enakosti v dostopnosti do storitev kurativne medicine. Ravna v skladu s kodeksom etike in deontologije ter s sodobnimi dognanji medicinske stroke. Ta že nekaj časa niso rezervirana samo za zdravnike. Dobro je, da imajo tudi laiki vse boljšo možnost spremljanja informacij o novih zdravilih, diagnostičnih postopkih in zdravljenjih. Zdravnik je dolžan zdraviti, bolnik pa ima pravico biti zdravljen na najučinkovitejši možen način. To velja tudi za lajšanje bolečin in podaljševanje življenja na smrt bolnim, katerim je, po mojih izkušnjah, v glavnem pomembna vsaka sekunda življenja.

Po drugi strani lahko le s sistemskimi ukrepi zagotavljamo največjo možno enakost v dostopnosti do zdravstvenih storitev. Osnovni recept za take sistemske rešitve je zagotovo največja možna usklajenost obsega zdravstvenih storitev, ki se financirajo na javni način, torej na način popolne solidarnosti z obsegom sredstev, ki jih država lahko porabi za zdravstveno varstvo. Seveda morajo prednost dobiti zdravljenja tistih bolezni, ki najbolj ogrožajo zdravstveno stanje oziroma življenje državljana. Ostale bolezni se morajo pomikati po seznamu navzdol. To pomeni, da je potrebno v soglasju z državljani, izvajalci javne zdravstvene službe in medicinsko stroko na novo določiti pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki dejansko predstavljajo zavarovalno polico državljanu v pogodbi z državo oziroma družbo. Takim ukrepom morajo seveda slediti spremembe v strukturi zmogljivosti javne zdravstvene službe.

Slovenski zdravniki in zobozdravniki od oblasti pričakujemo sposobnost oblikovanja takih strategij in politik, ki bodo identificirale in rešile resnične probleme v zdravstvu, takih, ki bolj kot finančne in likvidnostne težave zdravstvenih zavodov in javnih financ rešujejo stiske bolnikov. Ministrstvo za zdravje ne more biti kritično do problemov v slovenskem zdravstvu na način subjekta civilne družbe ali kolumnista. Problemi so bolj ali manj enaki že vrsto let. Zdravniki se nikoli ne bomo mogli sprijazniti z dejstvom, da je oblast naša opozorila o obremenjenosti zdravnikov in težavah pri poslovanju zdravstvenih zavodov zbanalizirala zgolj v zahteve po višjih plačah. Prav tako ni sprejemljivo, da nesposobnost partnerskega dogovarjanja na enakopravni osnovi ministrstvo za zdravje kompenzira s sprejemanjem zakonov po hitrem postopku z veliko politično premočjo. Ne sprejemamo rešitev, ki ne zagotavljajo zelo jasno boljših pogojev za zdravljenje bolnikov, ki že imajo diagnoze. Urejanje delovnega časa zdravnikov kot edinega med vsemi zdravstvenimi poklici v Zakonu o zdravniški službi je farsa in obenem izraz nezaupanja vodstvom zdravstvenih zavodov, da prilagojeno specifičnim potrebam sami v svojih aktih in v pogodbah o zaposlitvi določajo in urejajo obratovalni čas v zdravstvenih zavodih.

Zdravniki smo se v zadnjih letih privadili na način stalne in transparentne izpostavljenosti našega dela presoji javnosti in politike. Menimo, da je tako tudi prav. Enako pričakujemo tudi od izvršne oblasti, ki do sedaj ob nobeni politični ali strokovni napaki ni pokazala niti najmanjše mere kritičnosti do lastnega dela. Zaradi okoliščin, ki so se v zadnjih dveh letih razvile na področju zdravstvene politike, smo vse tri zdravniške organizacije odločene za ponovno krepitev sodelovanja, zbliževanja in skupnega nastopanja. Trenutno se počutimo kot brhka mladenka, ki se ni odzvala zapeljevanju silaka, ta pa si jo je vzel, ne glede na njene želje, na silo.

Marko Bitenc