Božena
Žen Boh, dr. med.
Gospo
Boženo Žen Boh, dr. med., je predsednik republike gospod Milan
Kučan odlikoval s Častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Božena
Žen Boh, dr. med., se je rodila 8. januarja 1931 v Dolenjem Logatcu.
Medicinsko fakulteto je končala v Ljubljani 4. novembra 1957.
Staž je opravila v Splošni bolnišnici Koper. V tem obdobju se
je zlasti kirurgija hitro razvijala in potrebe po krvi in njenih
derivatih so stalno naraščale. Tedaj je Splošna bolnišnica Izola
prejemala kri iz Ljubljane in le izjemoma so bili odvzemi tudi
v domači hiši. Zato je šef takratne kirurgije, dr. Ivo Zidarič,
zadolžil stažistko Boženo Žen Boh, dr. med., ter s pomočjo ravnatelja
bolnišnice, dr. Šalamuna, začel iskati možnosti za ustanovitev
lastne transfuzijske postaje. Božena Žen Boh, dr. med., se je
z njej lastno zagnanostjo lotila zaupane ji naloge. Pričela je
z najtežjim delom - delom na novo. Potrebno je bilo dobiti in
primerno opremiti prostore, izbrati in naučiti sodelavce, pridobiti
krvodajalce, prepričati podjetja, sodelovati z Rdečim križem.
Napisala je nešteto člankov v lokalne časopise in glasila podjetij,
hodila po podjetjih, na krvodajalska srečanja, prepričevala direktorje.
In dosegala uspehe. Število krvodajalcev je raslo iz leta v leto,
obseg opravljenega dela in kakovost preiskav nista v ničemer zaostajala
za ostalimi transfuziološkimi postajami v Sloveniji.
Specialist
transfuziolog je postala 22. 2. 1967, po končani specializaciji
v Beogradu. Poleg sodelovanja s stanovskimi kolegi je znala doseči
tudi izredno priljubljenost med krvodajalci. Med njimi je veljala
za "našo zdravnico". Krvodajalstvo je znala kot "dar
zdravega bolnemu" povzdigniti na raven, ki mu pripada. Vedno
prijazna in nasmejana je znala pohvaliti krvodajalce, aktiviste
Rdečega križa in svoje sodelavce. Pri tem je tudi sama darovala
kri kar 35-krat.
Za
svoje delo je prejela več priznanj: red dela s srebrnim vencem
leta 1969, priznanje republiškega RK Ljubljana, priznanje občinske
organizacije RK Koper in Izola, julija 1987 je bila predlagana
za odlikovanje red dela z zlatim vencem pri občini Izola, maja
1991 je bila sprejeta v častno članstvo Slovenskega zdravniškega
društva.
Aktivno
delovno mesto je zapustila leta 1987, a je kljub temu je z nasveti
in prisotnostjo pomagala oddelku za transfuzijo krvi vse do danes.
Z nami vred se je veselila tako težko pričakovane preselitve v
prostore nove bolnišnice.
Merila
uspešnosti dela nekoga so lahko zelo različna. Za nekoga je to
mogoče denar, ki ga je zaslužil, za drugega priznanja družbe,
ki jih je prejel, za Boženo Žen Boh, dr. med., pa je to oddelek
za transfuzijo krvi, ki ga je dala in zapustila Obali, so prijatelji
krvodajalci in hvaležnost tisočih bolnikov, katerim je pomagala
z varno transfuzijo na poti do zdravja.
Anton
Žunter, dr. med.
Gospoda
Antona Žunterja, dr. med., je predsednik republike gospod Milan
Kučan odlikoval s Častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Anton
Žunter je bil rojen 6. marca 1949 v Rečici ob Savinji. Na Medicinski
fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1974, specialistični
izpit je opravil leta 1983. Od takrat je deloval kot zdravnik
v zdravstveni postaji v Lučah.
Več
stvari ga uvršča nad povprečje svojih kolegov. Kot domačin dobro
pozna življenje, veselje in stiske prebivalcev v nerazvitem in
eksistenčno ogroženem obmejnem področju Zgornje Savinjske doline.
Posebej je vzljubil prebivalce oddaljenih gorskih kmetij, ki jih
je največ v okolici Luč in Solčave. Če je kdo družinski zdravnik
v najžlahtnejšem pomenu besede, je to gotovo Tonč, kakor ga običajno
kličejo prijatelji, kolegi in pacienti. Že petindvajset let je
edini zdravnik za področje Luč in Solčave.
Bil
je med prvimi, ki so po osamosvojitvi Slovenije prešli v zasebno
zdravstveno dejavnost. Ker so njegovi pacienti oddaljeni najmanj
sedemdeset kilometrov od najbližje bolnišnice in od specialističnih
ordinacij v Celju, Slovenj Gradcu in v Ljubljani, je moral kar
najbolje opremiti svojo ordinacijo in tako prihraniti marsikatero
pot do laboratorijev in drugih diagnostičnih preiskav. Usposobiti
se je moral za kakovostno nujno medicinsko pomoč in usposobiti
svojo delovno skupino za učinkovito preventivno delo na terenu.
Vse to mu je uspelo v največji možni meri.
Ko
je leta 1976 kot mlad zdravnik pričel delati v Lučah, je pogorela
stara planinska koča na Loki pod Raduho. Vso obnovo je vodil Anton
Žunter. Po obnovi je bila to ena najlepših planinskih postojank.
Izvolili so ga za predsednika planinskega društva. Postal je dejaven
alpinist. Vključil se je v delo Gorske reševalne službe. Osemnajst
let je bil dejaven član, tudi z licenco za reševanje s helikopterjem.
Kot zdravnik alpinist se je udeležil treh odprav v Himalajo (1983,
1997, 1998) in dveh v Ande (1983,1999).
Kot
zdravnik in zaveden Slovenec je čutil, da mora za svoje varovance
storiti še kaj več, zlasti v prelomnih časih ob koncu osemdesetih
let. Že pred letom 1990 je sodil v krog sodelavcev Nove revije.
Postal je ustanovni član Slovenske demokratične zveze. Bil je
član prvega slovenskega parlamenta v letih od 1990 do 1992, ko
je Slovenija postala samostojna, ko je preživljala vojno in sprejela
svojo ustavo.
Med
katastrofalnimi poplavami v Zgornji Savinjski dolini leta 1990
so bile Luče odrezane od sveta. Vso pomoč so prebivalcem v Podvolovljeku,
Krnici in Podveži morali dostavljati s helikopterji. Nova slovenska
vlada je pooblastila za glavnega upravitelja te oskrbe s helikopterjem
Antona Žunterja. Po njegovi zaslugi so se takrat mnoge stvari
za prebivalce na tem področju urejale zelo učinkovito.
Ob
ustanovitvi Zdravniške zbornice Slovenije je postal član komisije
za zasebno zdravstvo. Kmalu je začutil, da zasebni zdravniki po
tej poti niso mogli uresničevati vseh svojih pričakovanj. Novembra
1994 je bil ustanovljen Konzorcij, ki se je kasneje preimenoval
v Združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov. Tonč Žunter
je bil soglasno izvoljen za predsednika. V naslednjih letih se
je Združenje uveljavilo kot najbolj avtentično predstavništvo
zdravnikov v zasebni dejavnosti.
Poleg
rednega dela v ambulanti in z bolniki na njihovih domovih, poleg
velike družbene angažiranosti v kraju, občini in tudi širše je
našel čas za strokovno izpopolnjevanje in za raziskovalno delo
na področju splošne medicine. Znana so njegova predavanja o dermatološkem
bolniku v splošni medicini na Kongresu splošne medicine na Bledu
leta 1982 in predavanja na simpozijih splošne medicine v Portorožu.
Znana so tudi njegova raziskovalna poročila o poškodbah glave
pri nesrečah v planinah, o pomoči družinskega zdravnika pri umiranju,
o avtogenem treningu pri onkoloških bolnikih in o avtoagresivnem
vedenju pri alpinistih.
Slovenci
imamo srečo, da v alpskih in predalpskih predelih države živi
in dela nekaj izjemnih zdravnikov, ki so s svojim kakovostim in
zavzetim delom, velikokrat v izredno težkih pogojih, rešili marsikatero
življenje. Tudi s svojimi človeškimi vrlinami in življenjskimi
opredelitvami kar najbolj dostojno predstavljajo svoj stan. Anton
Žunter je eden najvidnejših med njimi.
V
zapisanem gotovo niso zajete vse zasluge zdravnika Antona Žunterja.
Menimo, da je njegovo življenje in delo tako, da zasluži posebno
priznanje.
