Prim. Aleksander Sterger, dr. stom.

Gospoda prim. Aleksandra Stergerja, dr. stom., je predsednik republike gospod Milan Kučan odlikoval s Častnim znakom svobode Republike Slovenije.

Ko pišemo zgodovino slovenskega zobozdravništva, ne moremo mimo izredne vloge prim. Aleksandra Stergerja, dr. stom., specialista stomatološke protetike, ki je nosilec razvoja zobozdravstvenega varstva v severovzhodnem delu Slovenije. Visoke etične vrednote, ko se je kot osebnost oblikoval v najtežjih časih slovenske zgodovine, izjemna strokovna širina ter organizacijske in pedagoške sposobnosti so bile razlog, da je na celotni življenjski poti zapuščal vidne sledi.

V času največjega pomanjkanja zobnih terapevtov mu je bila zaupana vloga direktorja Višje stomatološke šole v Mariboru, ki je izobrazila generacije izjemno strokovno usposobljenih zobozdravnikov, po ukinitvi pa je prostorsko in kadrovsko predstavljala temelje specialističnemu zobozdravstvenemu varstvu v Mariboru.

Kot specialist protetik, ki se je profesionalno ukvarjal predvsem s starejšim prebivalstvom, in to s sanacijo najzahtevnejših zobnih okvar, je kmalu ugotovil, da se je problema potrebno lotiti pri izvoru. Zato je velik del življenjske energije posvetil razvoju in širitvi mladinskega, predvsem preventivnega zobozdravstva ter s tem pripomogel, da so nam kmalu začeli po vsem svetu zavidati rezultate.

Bogata bibliografija, nakopičenost teoretičnega in praktičnega znanja ter izjemne pedagoške in moderatorske sposobnosti so bile razlog, da mu je bila zaupana organizacija in vodenje številnih strokovnih srečanj, v sistemu delavskega samoupravljanja pa je kot predsednik niza samoupravnih organov odlično krmaril med delavskimi pravicami in strokovno ter menedžersko hierarhijo v zdravstvu.

Danes, ob izteku svoje delovne dobe, je prim. Aleksander Sterger neprekosljiv mentor številnim specializantom in pripravnikom, arbiter v strokovnih dilemah ter predsednik komisije za interni notranji strokovni nadzor organizacijske enote zobozdravstveno varstvo ZD dr. Adolfa Drolca v Mariboru. Hkrati je dejaven član Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice Slovenije.
Foto: S. Živulović/Bobo

 

Jože Terstenjak, dr. med.

Gospoda Jožeta Trstenjaka, dr. med., je predsednik republike gospod Milan Kučan odlikoval s Častnim znakom svobode Republike Slovenije.

Gospod Jože Trstenjak se je rodil 1. februarja 1930 v Mariboru. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, na Humu pri Ormožu, gimnazijo pa najprej šest let na Ptuju (od 1940 do 1946), zadnja dva razreda pa v Mariboru. Šolanje med vojno je bilo vse prej kot lahko, saj ga je ob pomanjkanju in strahu dodatno zapletla menjava učnega jezika in seveda učnih metod. Maturiral je na Klasični gimnaziji v Mariboru leta 1948. Istega leta se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, kjer je 3. julija 1954 diplomiral. Med študijem je bil v višjih letnikih štiri leta demonstrator na Inštitutu za anatomijo. Poleg študija ga je zajel duh takratnega časa in ni mu bilo žal energije, ki jo je posvetil dejavnostim v mladinski organizaciji ter delu v mladinskih delovnih akcijah. Kot se sam spominja, je kot medicinec želel pomagati ljudem, da bi čim hitreje zaživeli čim bolje, saj je menil, da je to del zdravniškega poslanstva.

Po končanem študiju je pričel stažirati v Splošni bolnišnici Maribor kot zdravnik pripravnik. Vojaški rok je služil v Beogradu in v tem času končal Sanitetno oficirsko šolo. Potem ga je življenjska pot zanesla na Obalo, kjer se je ustalil in zaživel polno strokovno in zasebno življenje. Stažiranje je namreč nadaljeval na bolnišničnih oddelkih v Kopru in Izoli. 27. marca 1957 je opravil strokovni izpit in dobil nato možnost za specializacijo iz kirurgije v izolski bolnišnici. Specializiral je na kirurških klinikah v Ljubljani, eno leto je delal kot kirurg specializant tudi v kirurški bolnišnici v Remscheidu, Nemčija. Specialistični izpit je opravil 27. oktobra 1962 ter nato vse do upokojitve leta 1992 delal v izolski bolnišnici.

Kot mlad kirurg je v šestdesetih letih, v tedanjih izredno težkih pogojih, v nefunkcionalni, slabo opremljeni stavbi stare izolske kirurgije pomagal vzpostavljati kirurški oddelek. Takratnemu predstojniku, dr. Zidariču, in maloštevilni ekipi njegovih sodelavcev, dr. Možini, dr. Koviču, dr. Klokočovniku in drugim, je naloga predstavljala izziv, ki so se ga lotili zagnano, a so nenehno naleteli na nove in nove prepreke. Najhujše je bilo vseskozi kronično pomanjkanje kadrov. Tako je, na primer, gospod Trstenjak dežural tudi do 15-krat na mesec. Vendar mu ni zmanjkalo večnega optimizma. Pomanjkanje kadrov ga je hkrati vzpodbudilo (v začetku bolj prisililo), da se je seznanil in izuril v vseh vejah kirurgije. Kasneje je njegovo znanje neštetokrat koristilo njegovim mlajšim kolegom in številnim pacientom.

Ko sta dr. Možina in dr. Kovič kasneje odšla v Ljubljano, dr. Ivo Zidarič pa je umrl, je bil dr. Trstenjak nenadoma najbolj izkušen kirurg v Izoli. Na željo sodelavcev, ki so ga poznali kot odločnega in pravičnega zdravnika, je bil takrat izbran za predstojnika kirurškega oddelka. Predstojnik je bil vse do leta 1978, ko je odstopil zaradi zdravstvenih težav. Usmeril se je v ožjo vejo kirurgije, v urologijo, in jo vodil vse do leta 1992.
V času svojega predstojništva je izboljšal organizacijo kirurškega oddelka, organiziral (kar je pomenilo hude boje za finančna sredstva) prenovitev dodatnih ambulantnih prostorov in dopolnjeval opremo. Poleg tega je uvajal nove, sodobne operativne posege ter bil mentor in učitelj vsej starejši in srednji generaciji kirurgov v novi stavbi kirurškega in urološkega oddelka v Izoli.

Dejavno se je zavzemal za gradnjo nove bolnišnice v Izoli in nenehno sodeloval pri organizaciji. Njegove predloge so v veliki meri upoštevali pri idejni zasnovi organiziranosti in opremljenosti novega kirurškega oddelka. Bil je tudi predsednik strokovne komisije za opremo in funkcionalnost vse I. faze izgradnje nove bolnišnice.

Kljub službenim obveznostim, ki niso bile majhne, saj je takrat v območje izolske bolnišnice sodil tudi del prebivalcev iz hrvaške Istre, število kirurgov pa je bilo manjše, kot je danes, je vedno našel čas, da je svoje široko znanje delil z drugimi. Občasno je predaval kirurgijo na Srednji zdravstveni šoli v Piranu. Večkrat je predaval na sestankih Zdravniškega društva - predavanja so bila iz splošne kirurgije, travmatologije, urologije in žilnih poškodb. Specializantom splošne medicine je predaval kirurške in urološke teme. Predaval je na strokovnih sestankih kirurške sekcije Slovenskega zdravniškega društva. O poškodbah urotratka in svoji kazuistiki je predaval na intersekcijskem sestanku slovensko-hrvaške kirurške sekcije v Osijeku; o prometnem travmatizmu na kongresu Slovenskega zdravniškega društva v Celju; o poškodbah vratne hrbtenice pri kopanju v morju na kongresu Slovenskega zdravniškega društva v Kopru. Leta 1973 je organiziral intersekcijski sestanek kirurgov Slovenije in Hrvaške v Portorožu. Skoraj redno je obiskoval strokovne sestanke kirurške in urološke sekcije, kongrese doma in v tujini, večkrat je bil na nemškem kirurškem kongresu v Münchnu. O sestankih in kongresih je redno poročal svojim sodelavcem. Svoje znanje je tudi objavljal, čeprav prav zaradi vseh naštetih obveznosti manj, ko bi si želel sam in njegovi učenci.

Zavezanost zdravniškemu poslanstvu ga spremlja vse življenje. Tako je gospod Jože Trstenjak, dr. med., še vedno aktiven v Zdravniškem društvu slovenske Istre in Krasa ter v kirurški in urološki sekciji Slovenskega zdravniškega društva.

 

Prim. Marija Vodnjov, dr. med.

Gospo prim. Marijo Vodnjov, dr. med., je predsednik republike odlikoval s Častnim znakom svobode Republike Slovenije.

Prim. Marija Vodnjov, dr. med., se je rodila 1. 4. 1941 v Križah na Gorenjskem kot zadnji otrok v kmečki družini. Ob trdem delu na kmetiji je končala gimnazijo v Kranju in študij na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani ter leta 1966 diplomirala. V šolskem letu 1969/70 je zaključila podiplomsko izobraževanje iz zdravstvenega varstva žensk, otrok in mladine. Leta 1974 je postala specialistka šolske medicine in v šolskem letu 1989/90 končala tudi podiplomski študij iz javnega zdravstva. Ves čas se je strokovno izpopolnjevala na domačih kot tudi mednarodnih strokovnih izobraževanjih. Tako se je usposobila tudi za predavateljico prve pomoči in zdravstvene vzgoje pri Republiškem zavodu za šolstvo. Leta 1992 je prejela naziv primarij, ki ga Ministrstvo za zdravje podeljuje zdravnikom za delo na organizacijskem, strokovnem in pedagoškem področju.

Takoj po zaključenem študiju je kot štipendistka prišla v šolsko ambulanto na Ravnah na Koroškem, kjer je začela uresničevati svoj poklicni cilj - zagotoviti kakovostno zdravstveno varstvo otrok, šolarjev in mladostnikov na Slovenskem. Ves čas svojega službovanja do leta 1999, ko se je upokojila, je uresničevala zastavljeni cilj po različnih poteh, z vso svojo življenjsko zagnanostjo in žarom. Ob tem je bila tudi čudovita mati, žena in babica.

Humani duh jo je že med študijem gnal k dejavnemu sodelovanju v odboru Rdečega križa na Medicinski fakulteti in na terenske higienske akcije na Kozjansko v letih od 1963 do 1965. Kot šolska zdravnica je prepoznavna v Sloveniji po svoji strokovnosti, skupinskemu delu, spodbujanju sodelovanja, poudarjanju pomena vseživljenjskega izobraževanja, po toplem odnosu do sodelavcev, vztrajnem uvajanju novosti na področju preventivne dejavnosti in nenazadnje po materinski toplini do varovancev, še posebej tistih, ki so bili pomoči najbolj potrebni.

Takoj ob nastopu službe je pionirsko začela z razvojem šolske zdravstvene službe na Ravnah na Koroškem in bila soustanoviteljica dispanzerja za šolske otroke in mladino ter njegov strokovni vodja vse do upokojitve. Od leta 1978 je bila pomočnica direktorja za strokovno-medicinske zadeve Koroškega zdravstvenega doma. Poleg rednih nalog s tega naslova pri pripravi in analizi planov dela, koordinaciji in svetovanju vsem temeljnim strokovnim službam se je še prav posebej intenzivno posvetila razvoju preventivnih medicinskih dejavnosti v regiji ter vodila centralni medicinski svet Koroškega zdravstvenega doma. Ves čas je ohranjala in spodbujala interno strokovno izpopolnjevanje sodelavcev z rednimi strokovnimi sestanki.

Zagovornica preventive po duhu se je zavedala pomena patronažne babiške službe v skrbi za zdravje novorojenčkov in pomena patronažne službe za dvig kakovosti zdravljenja s ponudbo nege bolnika na domu. Tako je v letih od 1968 do 1972, ko je bila strokovni vodja te službe, razvijala široko polivalentno patronažno-babiško dejavnost v Koroškem zdravstvenem domu. Tudi kot pomočnica direktorja si je prizadevala za nadaljnji razvoj patronažne službe. Tako so leta 1989 uvedli proces zdravstvene nege na domu, sprva na Ravnah, nato pa še v ostalih štirih temeljnih organizacijah Koroškega zdravstvenega doma.

Od leta 1976 do 1991 je bila strokovni vodja službe za socialno medicino in higieno ter tudi tu oživila preventivni duh delovanja. Reorganizirala je dejavnost službe po referatih, vpeljala redni vsakoletni sanitarni nadzor nad vodooskrbnimi objekti in v obrate družbene prehrane ter redno spremljanje neželenih okoljskih vplivov na zdravje. Posebno pozornost je posvetila sodelovanju z medobčinsko inšpekcijsko službo in Območnim zavodom za zdravstveno varstvo. Imenovana je bila za predsednico karantenske komisije pri medobčinski inšpekcijski službi.

Pečat svoje vneme za preventivo je pustila tudi v dejavnosti splošne medicine ter leta 1988 uvedla dispanzersko obravnavo kroničnih bolnikov z zvišanim krvnim tlakom in boleznimi srca, kar predstavlja novost v obravnavi odraslih v Sloveniji. V Radljah, Slovenj Gradcu in na Ravnah se je taka obravnava ohranila do danes, skupaj s šolo za zdravo življenje kot obliko sodobne intervencije. Od leta 1994 do 1997 je bila tudi vodja službe za dejavnost splošne medicine.

Njen pristop k obravnavi otroka, šolarja in mladostnika je bil celosten. Ni je zanimalo samo zdravstveno stanje šolarja, njen interes je bil usmerjen tudi v delo učenca v šoli, k njegovim obremenitvam in posledicah teh obremenitev. Preventiva, tako na zdravstvenovzgojnem področju kot na področju higiene v okolju, v katerem živi in dela šolar, je bila njena ljubezen.

Velik del svojega svetovalnega dela je posvetila zagotavljanju kulture bivanja v delovnem in bivalnem okolju otrok in mladostnikov, zato je tesno sodelovala z vodstvi vrtcev in šol. Ob rednem programu dela z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami (preventivni pregledi šolarjev, cepljenja, preventivne akcije, šolska prehrana, sodelovanje z učitelji športne vzgoje...) je vpeljala v povezavi s higiensko-epidemiološko službo Koroškega zdravstvenega doma in medobčinsko sanitarno inšpekcijsko službo v Dravogradu redne vsakoletne sanitarno-higienske nadzore in oglede vrtcev, osnovnih in srednjih šol ter internatov z obsežnimi poročili in svetovanjem glede priporočenega ukrepanja.

Ob delu z mladino je odkrivala vse več motenj v rasti in razvoju hrbtenice, zato je organizirala redne ambulantne obiske ortopedov na Ravnah. Organizirala je korektivno telesno vadbo za otroke z motnjami v telesni rasti in razvoju, ki se izvaja kontinuirano vsa leta na enoti za fizioterapijo na Ravnah. Pripravila je tudi seminarje za vzgojitelje v vrtcih in šolske učitelje, na katerih so dobili teoretične in praktične napotke za izvajanje različnih vaj za lepo držo in zdrav telesni razvoj šolarjev. Sodelovanje je na tem področju okrepila tudi s povezavo z Zvezo telesnokulturnih organizacij.

Lotila se je tudi šolskega stola in klopi kot pomembnih dejavnikov pri zmanjševanju bolezni gibal in posledične utrujenosti šolarjev. Tako je v sodelovanju z drugimi strokovnjaki razvila prilagodljiv šolski stol in prilagodljivo klop za različne vrste šolskega dela in ju v raziskavi tudi potrdila kot zelo primerna. Inovacijo z rezultati raziskave je predstavila na kongresu Evropskega združenja šolske in visokošolske medicine v Yorku (Velika Britanija) ter požela veliko zanimanje in odobravanje kolegov.

Vsa leta je aktivno sodelovala v pripravah in izvedbi letovanj, kolonij ob morju ter letne in zimske šole v naravi, saj se je zavedela, kako pomembno vlogo pri vzgoji otrok imajo tovrstne dejavnosti, zlasti za otroke in mladostnike iz socialno ogroženih družin in okolij.

Leta 1983 je v vseh šolah Koroške regije vpeljala skupinsko poklicno svetovanje osmošolcem, v katerem je povezala strokovnjake šolske zdravstvene službe, poklicne svetovalce zavoda za zaposlovanje in šolsko zdravstveno službo ter s tem izboljšala kakovost svetovanja mladim z zdravstvenimi ovirami pri izbiri primernega poklica. Bila je pobudnica za prilagoditev medicinskega poklicnega svetovanja sodobnim smernicam in skupaj z drugimi strokovnjaki začela s pripravo strokovnega gradiva za šolske zdravnike. Danes je to medsektorski projekt, v katerem tudi sama sodeluje.

Posebno skrb je namenila otrokom z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Zelo dobro je sodelovala s šolo s prilagojenim programom in v delovni skupini za razvrščanje. Z veliko osebno zavzetostjo je prav tem otrokom utirala pot v za njih primerne izobraževalne programe in poklice. Sodelovala je pri urejanju tega področja tudi kot članica sekcije za pedopsihiatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu.

Da bi približala šolsko zdravstveno službo potrebam mladostnikov, je leta 1989 organizirala posvetovalnico za mlade kot najsodobnejšo organizacijsko obliko službe. Leta 1991 je v okviru posvetovalnice namenila posebno skrb mladim, zasvojenim z drogami.

Veliko svojega časa je namenila zdravstvenovzgojnemu delu. Vedno je poudarjala, da samo dobro ozaveščeni ljudje lahko dobro poskrbijo za svoje zdravje. Zdravstvenovzgojno dejavnost je opravljala za vse starostne skupine prebivalstva. Pri tem se je posluževala različnih metod dela -od predavanj, tečajev, seminarjev, razgovorov v skupini in okroglih miz do pisanja strokovnih člankov za tovarniška glasila, lokalni radio in druge medije. V letih od 1968 do 1978 je izvajala razne zdravstvenovzgojne akcije po osnovnih šolah za učence, starše in učitelje. Delo je postopoma prenesla na višje medicinske sestre kot redno delovno obvezo v vrtcih in šolah. Na njeno pobudo je bil leta 1978 ustanovljen referat za zdravstveno vzgojo, ki je skrbel za organizirano zdravstvenovzgojno dejavnost v celi Koroški regiji. Sama je še naprej aktivno sodelovala pri pripravi programa in tudi izvajanju zdravstvenovzgojnih dejavnosti Rdečega križa, Delavske univerze, civilne zaščite in planinskega društva.

Svoje izkušnje iz bogatega dela v ravenskem okolju je prenašala preko različnih republiških komisij v ves slovenski prostor. Leta 1992 je postala predsednica Koroškega zdravniškega društva in leta 1996 predsednica regionalnega odbora Zdravniške zbornice Slovenije. Prav te funkcije so ji omogočale natančen pregled nad spremembami v slovenskem prostoru in s tem pravočasne in prave korake za ohranitev dispanzerskega zdravstvenega varstva otrok in mladostnikov.

Kot je zaprisegla Hipokratu, je vse svoje službovanje bila in ostala učitelj. Svoje znanje je kot mentorica prenašala študentom medicine na obvezni praksi, zdravnikom pripravnikom v osnovnem varstvu in specializantom iz šolske medicine v okviru Koroškega zdravstvenega doma. Kot predavateljica se je vključevala v različna podiplomska izobraževanja, namenjena zdravnikom, specializantom, specialistom in drugemu zdravstvenemu osebju v širšem slovenskem prostoru. Vedno je bila aktivna udeleženka kongresov, strokovnih srečanj in seminarjev doma in v tujini. Je predsednica izpitne komisije za specializacijo iz šolske medicine. Prav tako je članica pedagoškega kolegija za podiplomski študij iz zdravstvenega varstva žensk, otrok in mladine ter s tem soustvarjalka programa izobraževanja. Svoje strokovne izkušnje je posredovala kolegom tudi v številnih strokovnih člankih s področja zdravstvene dokumentacije, organizacije šolske zdravstvene službe, poklicnega usmerjanja otrok, rasti in razvoja šolarja, zdravstvenovzgojne dejavnosti šolskega zdravnika, šolskega okolja in sodelovanja s profesorji športne vzgoje.

Svoja prizadevanja je usmerila tudi v ustanovitev sekcije za šolsko in visokošolsko medicino pri Slovenskem zdravniškem društvu leta 1980, bila dve mandatni obdobji podpredsednica sekcije in nato članica izvršilnega odbora sekcije. V tem času se je spoprijela tudi z organizacijo izobraževanja (strokovnih seminarjev, kongresov, okroglih miz).

Izrazito strokovnost in politično modrost je pokazala ob spremembah zdravstvene politike po slovenski osamosvojitvi, saj je morala kot predsednica najvišjega strokovnega telesa za šolsko medicino v Sloveniji (Razširjeni strokovni kolegij za šolsko medicino) z veliko mero odgovornosti izbrati pravo pot šolski medicini, stroki, katere začetki na Slovenskem segajo v leto 1909. Kljub vsem organizacijskim spremembam v Sloveniji, ki so jih prinesle priprave na vključitev v Evropsko unijo in so posegle tudi na področje organizacije zdravstvene službe na primarni ravni (šolske medicine v taki obliki, kot jo imamo pri nas, v EU ne poznajo), je uspela s svojo strokovno delovno skupino ohraniti šolskega zdravnika šolarju in mladostniku. Tako je stroka dobila svoje mesto v Razširjenem kolegiju za pediatrijo in Katedri za pediatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Intenzivno je sodelovala pri preoblikovanju specializacije šolske medicine in ohranjanju ter posodabljanju njenih vsebin v času prilagajanja programom in zahtevam Evropske konfederacije specialistov pediatrov in Zveze nacionalnih evropskih pediatričnih sekcij in združenj ob vključevanju v skupne smernice Evropske unije, kar je pomenilo priključitev specializacije šolske medicine v sedaj skupno specializacijo iz pediatrije. Prim. Mariji Vodnjov je ob teh velikih spremembah uspelo ohraniti specifične vsebine, potrebne za delo šolskega zdravnika. Izkazala se je tudi kot vztrajna pogajalka v dogovorih z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije pri ohranjanju pravic šolskih otrok in mladostnikov iz obveznega zavarovanja in z Ministrstvom za zdravje Republike Slovenije pri ohranjanju in izboljševanju standarda zdravstvene skrbi, namenjene mladini.

Za svoje vsestransko delo je prejela tudi številna priznanja: leta 1970 medaljo reda za delo pri Rdečem križu Slovenije; leta 1978 priznanje za dolgotrajno sodelovanje in prispevek k izobraževanju odraslih ob 20. obletnici delavskih univerz SRS; leta 1980 red dela s srebrnim vencem za vsestransko družbeno dejavnost; posebno priznanje Koroškega zdravstvenega doma; priznanje združenja za pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu; priznanje za humanitarno dejavnost Isamel.

Šolska zdravnica, prim. Marija Vodnjov, je vtisnila pomemben pečat v razvoj slovenske šolske medicine. Z vsem svojim širokim znanjem, izredno ustvarjalnim delom in zavzetostjo za ohranjanje zdravja otrok in mladostnikov je odigrala dejavno vlogo pri ohranjanju in posodabljanju zdravstvenega varstva šolskih otrok in mladine na Slovenskem.

<<< nazaj

Na kazalo

naprej >>>