Rubriko
ureja doc. dr. Matjaž Zwitter, dr. med.
Piše:Jože
Pogačnik
Referat
razpravlja o bistvenih značilnostih univerze od začetka do
današjega dne. Univerzitetnih dejavnosti si ni mogoče zamisliti
brez osnove v humanističnih razsežnostih in etiki. Današnji
intelektualec pa si mora predvsem priti na čisto, kakšno je
zdravo razmerje med nacionalizmom in kozmopolitizmom.
V vsakdanjem
življenju često pozabljamo na etimološki izvir besed univerza
in fakulteta. Ta pozaba je razlog, da sta se ustanovi, ki
nosita omenjena naziva, v praksi oddaljili od bistva, o katerem
govori etimologija. Odmik je seveda tudi nasledek zgodovinskih
silnic, ki so v sodobnosti drugačne od tistih, v katerih je
nastajal, če navedemo zgled, humdoldtovski tip univerze. Kljub
spremenjenim objektivnim okoliščinam, ki lahko vplivajo na
obrobje, lete ne morejo spremeniti izvirnega bistva pojmov,
o katerih gre beseda.
Pogled
v latinski slovar nas pouči, da leksem universitats l universitatis
pomeni v slovenščini splošno, celota in vesoljni svet, medtem
ko je universus ves, skupen, vesoljen, zedinjen, združen.
Facultas l facultatis je možnost, prilika, duševna spretnost,
zmožnost, nadarjenost in celo govorniški dar. Semantična zveza
facultate copiasus ali florens, ki se pojavlja tudi v obliki
ingenii facultates, pa pomeni predvsem darove duha. Pri leksemu
univerza gre za poudarek na celotnosti, katere primarna lastnost
naj bi bila logična povezanost delov. Pojem fakultete govori
o naravni zmožnosti, ki lahko na delu omenjene celote najde
svojo priložnost za svojo uresničitev. Fakulteta je torej
del sestava, ki ga imenujemo univerza, to pa ne pomeni, da
ta del, ki je sicer funkcionalno povezan s celoto, in hkrati
tudi avtonomen. Gre torej za posebno korelacijo, v kateri
sta oba pojma medsebojno odvisna. Dobra univerza bo kristalizacijsko
jedro, dobra fakulteta pa ve, da en del svojih lastnosti vedno
teži k jedru, hkrati pa ima svobodno področje na površinah,
ki jih tudi zajema kristalizacijski proces, niso pa še postale
kristal v mineraloškem pomenu besede. Ker je kristal po svojem
bistvu naravni pojav s trdno določeno strukturo, katera se,
ko je proces končan, več ne more menjati ali spreminjati,
so ravno področja, na katerih je kristalizacijski proces živ,
tista podlaga, ki je zgolj in inconstantia constans, zato
lahko univerza obvaruje pred okostenelostjo in jo usmerja
v vedno nove spodbude.
Zgodovinarji
so XX. stoletje skrajšali, saj za njegov začetek jemljejo
prvo svetovno vojno, konec pa vidijo v padcu berlinskega zidu
(1989). Prva svetovna vojna je pomenila propad meščanske civilizacije,
že 1917 pa se je z rusko revolucijo začel čas diktatorskih
režimov, ki so zrušili ustavno državo, liberalno demokracijo
in meščanski sistem vrednot. To je doseglo svoj vrh v sistemih
komunizma in fašizma, ki sta kriva, da je današnja Vzhodna
Evropa, z njo pa tudi precejšen del njenega jugovzhoda, kamor
spadajo tudi Slovenci, odrezana od kulturnega (duhovnega)
spomina in nasilno ločena od krščanstva. XXI. stoletje naj
bi bilo, po napovedih, stoletje globalizacije, informatike
in počasnejšega razvoja. Posameznik naj bi prevzel odgovornost
za svojo prihodnost, njegova predstavna moč in ustvarjalnost
pa naj bi bila naravnani predvsem v socialno odgovornost,
saj je le tako mogoče spremeniti stališča in vrednote, na
podlagi katerih bo mogoče laže in hitreje obvladati nasprotja
in krize.
Zlasti
nemški znanstveniki, ki se ukvarjajo s futurološkimi vprašanji,
opozarjajo, da bo za optimalno razvijanje prihodnjega sveta
spet treba upoštevati razsežnosti, ki jih imanentno vsebujeta
kultura in etika. S tem spoznanjem pa stopa v središče ustreznih
pogovorov in premišljanj spet tudi univerza, ki ima ob oblikovanju
strokovnosti in znanosti, še eno, in sicer bolj občutljivo
nalogo: od univerzitetno izobraženega strokovnjaka narediti
intelektualca (razumnika), ki bo po svoje mišljenjskem in
moralnem habitusu na ravni časa, v katerem živi in v katerem
je. Tako se ponovno aktualizirajo nekatere razsežnosti tistega
življenjskega sklopa, ki se imenuje humanizem.
Beseda
humanizem je že pri Pitagori postala označba smeri v spoznavni
teoriji. Ta grški filozof, ki je izrekel stavek o človeku,
ki da je mera vseh stvari, je tudi spoznanje omejil samo na
obzorje posameznika. Med današnjimi filozofi pragmatizma se
to učenje poskuša poimenovati hominizem. Pojem si je prisvojila
kot druga tudi etika; po njej naj bi družbena razmerja obvladovala
spoštovanje človeške narave, se pravi posebnih vrednot, ki
so last slehernega človeka. Etični humanizem uveljavlja človeka
in človeštvo, zavrača pa vse, kar letega odtujuje od izvirnega
bistva. Tretje področje, na katerem se pojavlja obravnavani
pojem, je področje zgodovinske prakse; pri tem gre za tisto,
kar danes izražajo pojmi človeštvo, človečnost ali humanost.
V tej usmeritvi je poudarjena enotnost človečanstva, v katerem
si je treba prizadevati za čim bolj harmonične odnose, hkrati
pa odklanjati ovire, ki onemogočajo intelektualni, politični
in ekonomski razvoj. Usmeritev je praviloma ideološko obarvana
(krščanski, razsvetljenski, utopični humanizem in podobo).
Četrta možnost uporabe pojma je kulturna zgodovina; gre za
prizadevanja po spoznanju, razlagi in obnovi klasične (grške
in rimske) književnosti, v širšem smislu pa za oživitev klasične
kulture sploh. V okviru takšnih prizadevanj se je od konca
XIII. stoletja izoblikovalo humanistično gibanje, ki je bilo
razvito predvsem na področju zahodne Evrope.
Njegov
izvir je bila Italija; navrglo pa je obče premise, ki jih
je povzela novoveška zgodovina. Pri tem je manj pomembno izhodišče
o antični kulturi kot posebni celoti, katera tudi od poznavalca
(humanista) dela nekaj posebnega, bolj so aktualne osnove,
kakor so; ideal vsestranskega človeka (l'uomo universale),
svoboda duha, znanjaželjnost in priznavanje talenta. S tem
je bil človek postavljen v središče intelektualnih in družbenih
prizadevanj, leto pa je imelo za posledico razvoj znanstvenih
disciplin, ki so privedle do sodobnega stanja civilizacije
in kulture.
V današnjem
času je poglavitni problem, kaj naj univerza da posamezniku,
da se bo znašel v življenju in v praksi. Razsežnost tega vprašanja
naj ponazorijo trije zgledi, V. Nabokov v svoji avtobiografiji
Druge obale opisuje svoj izgon iz Rusije po boljševiški revoluciji,
med 1919 in 1922 je živel v Cambridgeu, kjer si je nekega
dne kupil Dahlov Eksplikativni slovar živega ruskega jezika.
V razpoloženju izgnanca se je odločil, da bo vsak dan preštudiral
vsaj deset strani, saj mu je postal strah, da bo, pod tujim
vplivom, izgubil tisto, kar se mu je posrečilo prinesti iz
Rusije njen jezik enostavno bolezenski. V nasprotju s takim
stališčem je A. Lamartine 3 že 1841. leta zapisal: "Nacije!
Kakšna bombastična beseda za barbarstvo." Obe stališči,
stališče nacionalizma in stališče kozmopolitizma, si stojita
nasproti kot dve skrajnosti. Madžarski dramatik Odon von Horvath
pa izjavlja: "Če me vprašate, katera dežela je moj rojstni
kraj, bi odgovoril: rojen sem na Reki, odrastel v Beogradu,
Budimpešti, Bratislavi, Dunaju in Münchnu, imam pa madžarski
potni list, čeprav nimam matere domovine. Sem mešanica, ki
je tipična za AvstroOgrsko: istočasno Madžar, Hrvat, Nemec
in Čeh, moja domovina je Madžarska, materinščina pa nemški
jezik."
Preden
se lotimo razglabljanja o dveh tezah in eni sintezi, pa je
iz razprave treba izločiti pojave sodobnega sveta, ki jih
znanost označuje s pojmom mondializma. Gre za subkulturo,
ki naj bi, po mnenju tvorcev, zavladala celemu svetu, njene
značilnosti pa so fast food, enakost v oblačenju, televizijske
serije in poceni glasba. V tem ropanju in reciklaži poprejšnjih
obdobij, mitologij in kultur je jezikovni izraz postal tako
imenovani broken english, ki ni nič drugega kot žargon nepismenega
človeštva. Takšna "amerikanizacija", čeprav njen
izvir ni vedno Amerika, je pogolten potrošniški duh, ki postavlja
znak enakosti med vse civilizacije, saj so mu, ker jih slabo
ali nič ne pozna, vse iste. Skupine zasoplih in znojnih turistov
so samo serijska združba, ki izraža vljudno dolgočasje do
umetniških razstav. Roka, ki drži mobilni telefon, je praviloma,
kakor bi rekel dr. Krleža, še vedno opičja roka.
Današnji
nomadi, ki menjajo mesta, kakor normalen človek srajco, so
že poimenovani kot "leteče copate". Med njimi so
tudi znanstveni raziskovalci in univerzitetni profesorji,
ki potujejo od kongresa do kongresa iz akademskih, znanstvenih
ali erotskih razlogov.
Sredi
takšnih nasprotij, ki razodevajo, da je sodobni svet ostal
brez središča, ima univerza za intelektualca vlogo, katere
ne more prevzeti nobena druga ustanova. To vlogo bi metaforično
poimenovali z vprašanjem, ali smo določeni, da ostanemo zazidani
v kraju rojstva ali pa, da se poglobimo v pisano množico kultur.
Bolj strokovno bi temu rekli, da gre za usmeritev ali v nacionalizem
v prvobitnem pomenu besede ali za, danes aktualen pojem, kozmopolitizem.
Prav kozmopolitizem pomeni sožitje domovine, v kateri si se
rodil, z domovinami, ki si si jih prisvojil po izbiri. V tem
sožitju sta tako trpljenje in preizkušanje, prevladujeta pa
radost in moč, ki ju človek obnovi ob širitvi ustaljenih meja,
ki se povprečnežu zdijo absolutne. Pri tem pa se je treba
zavedati, da je vsak narod samobiten, če ne drugače, vsaj
po jeziku. Svet nam najprej nasprotuje, ker kot posamezniki
nismo ves svet, nasprotje pa je doma v različnosti. Zato ni
enotnega gledišča, ki bi zajelo celoto ljudi in njihove duhovnosti.
Vsaka zvestoba sebi ni nujno preziranje drugega, prav tako
pa tudi sleherna pripravljenot na odprtost ni kar sinonim
za spoštovanje drugega. Narodi praviloma med samo komunicirajo
z nesporazumi, njihova duhovna podoba pa utegne biti neskladna
in protislovna. V ZDA, na primer, so prebivalci privrženi
isti domovini, kljub temu pa je ta država najbrž najbolj nacionalistična
v svetu.
Kozmopolitizem
izvira iz zahteve, da je najprej treba poznati nacionalno
kulturo. Šele ko spoštuješ svojo domovino in kulturni spomin,
se lahko napotiš k drugemu. Svojih korenin ni mogoče izbrati;
ko smo jih sprejeli, jih lahko osvojimo ali, vsaj nekatere
od njih v celoti, zavržemo. Individualizem je namreč bil in
bo tradicija zavračanja tradicije. Dialog s preteklostjo osvobaja
od njene teže in od diktature sodobnosti, omogoča pa prostore,
v katerih bomo ponovno zajeli sapo in se postavili v položaj
distance. Za kozmopolitizem je posebno odprt tisti, ki je
član neke svobodne dežele, in v njen jezik, ki je edini lahko
odskočnica za pridružitev drugemu. Prizadevati si je treba
za kritično privrženost lastni naciji, v kateri delujeta hkrati
tako premislek kot ljubezen. Šele obe sili skupaj lahko predstavljata
vrata v kozmopolitizem.
Sodobna
univerza, če to želi biti v pravem pomenu besede, naj bi globoko
premislila predvsem tri problemske komplekse, in sicer:
a) ob
premišljanju o vsebini posameznih predmetov nikoli nebi
smela pozabiti na duhovno in intelektualno oblikovanje svojih
slušateljev,
b) ker
je znanstveno delo mogoče samo v svobodi, naj nobena zunanja
instanca ne posega v obliko in način intelektualnega spoznavanja
c)
nosilci univerzitetnih dejavnosti morajo biti, ob razgledanosti
v stroki, svobodne, kritične in izvirne osebnosti, intelektualci
v etimološkem pomenu te besede (intel ligo razlikujem med
dvema stvarema). Današnji formalistični in matematizirani
kriteriji pri sprejemanjih in napredovanju univerzitetnih
učiteljev večjidel niso v funkciji kvalitete in prihodnosti.
