Dr.
Matjaž Zwitter:
Javni očitek zdravniške napake, načelo samoobrambe in poklicna
molčečnost
Piše:
Matija Kozak
V majskem
forumu zanimiv prispevek dr. Matjaža Zwittra obravnava vedno
aktualno in hkrati zelo zapleteno problematiko odnosov med
bolnikom in zdravnikom. Avtor se je lotil izredno občutljivega
področja nasprotij interesov med njima. Moja že napisana razmišljanja
o problemu je prehitela nova številka Izide z mnenjem dr.
Kersnika . Medtem ko dr. Zwitter poudarja predvsem etično
plat problema, se dr. Kersnik zadrži na operativnem ukrepanju
tako bolnika kot zdravnika in njegove ustanove.
Dobro
se spominjam, kako so pred leti po časopisih obtoževali zdravnika,
ki naj bi bil kriv smrti bolnika, za katerega je skrbel in
bil zanj odgovoren. Ko se je na koncu izkazalo, da so podatki
objavljeni v tisku pristranski in da so prikazovali le eno
plat medalje (predstavljali so le navedbe svojcev, v resnici
pa je bilo dogajanje nekoliko drugačno), se kljub predhodni
burni polemiki in zgodilo nič. Nihče ni pojasnil samega dogodka,
niti zanikal zdravnikove neposredne krivde in ga s tem rehabilitiral.
V javnosti, ki sicer hitro pozablja posamične primere, se
ohranja spomin na krivdo zdravnikov. Skratka, za javnost je
zdravnik ostal kriv. Najbrž ne bi bilo tako, če bi imel zdravnik
takoj na začetku možnost zagovarjati svoje stališče ali vsaj
obrazložiti potek dogodkov in s tem relativizirati obtožbe.
V takih primerih je s stališča zdravnika morda primerno,
da lahko zagovarja svoje ravnanje. Takšen način kot eno od
možnosti ponuja prispevek dr. Zwittra . Zdravnik naj pojasni,
kako izgleda problem iz njegovega zornega kota. Pri pojasnjevanju
pa se seveda ne more izogniti uporabi konkretnih podatkov
o spornem primeru in s tem o bolniku, njihovo objavo pa varuje
poklicna molčečnost. S tem krši določila kodeksa medicinske
deontologije.
Zdravnika
lahko poklicne molčečnosti odveže le bolnik (ali njegovi pooblaščeni
zastopniki). Javna objava obtožb zdravnika gotovo ne odvezuje
molčečnosti. Zavestna kršitev kodeksa, ki bi jo zdravnik v
takšnem primeru, če bi uporabil konkretne podatke, izvedel
s premislekom, je vseeno kršitev etičnega določila. Najbrž
se vsi strinjamo, da se moramo pri svojem ravnanju držati
etičnih načel in namen mojega prispevka ni razprava o tem,
ali je to konkretno načelo ustrezno ali ne, Neprimerno ali
celo neetično ravnanje bolnika ali njegovih zastopnikov (kar
neobjektivna obtožba nekoga, ki se ne more braniti, vsekakor
je) ne opravičuje kršitve kodeksa.
Po drugi
strani pa nihče ne bi hotel biti v koži zdravnika, na katerega
se vsuje plaz obtožb. Strinjam se z dr. Kersnikom , da napake
potrebujejo strokovno presojo, ki koristi tako bolniku kot
zdravniku in zdravstveni organizaciji. Razumem tudi njegovo
mnenje, ki postavlja javnost dela kot vrednoto , vendar pa
je najbrž zavezanost k poklicni molčečnosti nad načelom javnosti.
Za javnost so relevantni podatki o uspešnosti dela posamezne
zdravstvene organizacije, ki bi morali biti dostopni (npr.
uspešnost tega ali onega posega v konkretni ustanovi). Podatki
o konkretnem primeru pa za javnost dejansko niso toliko pomembni.
Verjetno so nekoliko zavajajoči. Če verjamemo, da je enostranska
obravnava konkretnega primera "napake" v tisku
neustrezna, potem je najbrž potrebno ustrezno zaščititi zdravnika
predvsem pred takšnim načinom obravnave njegove morebitne
strokovne napake. Po moji presoji je potrebno v prvi vrsti
vplivati na kulturo novinarskega pisanja, ki bi moralo biti
podvrženo etični presoji. Ker je gotovo vsakomur, ki piše
o problemih pri zdravljenju, znana zavezanost zdravnika k
poklicni molčečnosti, bi bilo morda prav, da bi novinar pred
objavo prispevka pridobil pisno soglasje bolnika ali njegovega
pooblaščenca, da se zdravnika odvezuje poklicne molčečnosti
in se lahko o njegovem primeru piše ter citira podatke iz
dokumentacije. Taka izjava bi zdravniku zagotovila enakopraven
položaj v polemiki, če bi se želel vanjo spustiti. Po drugi
strani pa bi najbrž lahko v spornih primerih več naredila
institucija, v kateri zdravnik dela, in neodvisna zdravniška
strokovna ali organizacijska združenja (Slovensko zdravniško
društvo, Zdravniška zbornica Slovenije). Te ustanove imajo
svojo avtoriteto in morajo skrbeti za ohranjanje etičnih načel
in spoštovanje kodeksa. V to skrb gotovo sodi tudi primerna
zaščita tistih, ki zaradi spoštovanja kodeksa medicinske
deontologije doživljajo obsodbo javnosti. Enega od dobrih
načinov ukrepanja je predlagal dr. Kersnik, ki priporoča v
spornih primerih takojšen nadzor oziroma preiskavo in nato
hitro pojasnilo prizadetim (in javnosti?).
