Janko Kostnapfel
Utrinki starosti

Pravimo da ima star človek obilo vedenja, življenjske izkušnje, sposobnost tehtne presoje, pomembno zmožnost distanciranja od pojavov in dogajanj ter da je na sploh mo der. In tudi spozna, da je "daltonizem" realna kategorija, saj je v mladosti z vso gotovostjo videl "barvo", ki pa se mu je z leti vendar pokazala za drugačno.

Zaradi teh pričakovanih lastnosti so starce nekateri narodi zelo čislali in tudi sprejemali za svetovalce, še zlasti azijska ljudstva, posebej Kitajci (gerontokracija).

Vendar ima takšno videnje še drugo plat. Saj staranje nedvomno predstavlja degenerativni, progredientni in ireverzibilni proces. Stari ljudje seveda pešajo. Njihov radius se polagoma krajša, tudi duševni, in na koncu se sprehodijo le še do vogala bloka ali hiše...

Kaj pa če navedene pozitivne lastnosti, ki jih pripisujejo starim, le ne držijo povsem in jih navajajo bolj kot nek mentalnohigienski pristop k propadajočemu človeku ali celo zgolj kot golo oliko? Ljudem po osemdesetem letu pravimo, da so v četrtem življenjskem obdobju... V našem prostoru pač ni pogosto videti, da bi vladajoče in vodilne osebe kaj dosti upoštevale starostnike in njihovo misel ter tudi ne ustanove, v katerih so nekoč dolga leta uspešno delali, če o njihovih predstavitvah v tisku, na radiu in televiziji sploh ne govorimo.

Mogoče pa bi bilo v opravičilo pomanjkljivim odnosom aktivnega dela družbe lahko to, da se stari ljudje marsikdaj sami umaknejo v osamo, še zlasti bolehni in se izolirajo. Sedejo v svoj "Vaterstuhl" in njihovo delo je odtlej razmišljanje zase. Razmišljajo seveda o človeku, antroposu. In ob tem zrejo v docela nerazumljive utrinke zvezd, oddaljene milijone svetlobnih let...

Fran Saleški Finžgar navaja v svoji biografiji Leta mojega popotovanja (Zbrano delo, Dvanajsta knjiga, DZS 1992, str. 42) tudi tole: "Učil nas je,... kako naj se ognemo starim ljudem s pločnika,..." (vodja Alojzevišča Tomo Zupan).

Starec s palico se vrne iz mesta domov ves prizadet: "Joj, kaj sem doživel, otroci, kaj sem doživel! Ko sem s težavo stopal po stopnicah v kavarno, so prihrumeli za mano trije fantje in zakričali 'pejd s poti, stari!'. Joj, kaj sem moral doživeti..."

O. A. Brjuhanor, 1999: Sošolec J. K. (Dr. Janko Kostnapfel, rojen 21. maja 1924 v Ljubljani, specialist za nevropsihiatrijo, profesor za psihiatrijo na Medicinski fakulteti Ljubljana v pokoju)

Eho: Vi šolniki, imate kurikularne svete in projekte, ne znate pa poiskati načina, da bi osnovnošolčki ne bili primorani vsak dan nositi v šolo in iz nje tudi po osem kilogramov težke torbe (stehtano). Toliko tehta stojalo minometa! Sram vas bodi!

Iz Gruzije: Stopim v Tbilisiju (Azija) v lep "metropoliten" in v napol praznem vagonu se pri priči dvigne s sedežev skupina mladeničev ter mi ponudi prostor. Vprašam 73-letnega direktorja psihiatričnega inštituta M. M. Asatianija v Tbilisiju, akademika A. D. Zurabašvilija: Kako si razlagate zelo pogosto visoko starost v vaši deželi in mu kar ponujam morebitne razloge - čist kavkaški zrak, zdrava zelenjavna prehrana, kefir, rodovina? Zarabašvili pa takole: "Oh, kako ste naivni, batono (plemeniti gospod) Janko, visoko in lepo starost je mogoče doseči tako, da izpolnjuješ naslednje tri pogoje: treba je veliko delati, nikomur storiti krivice, izogibati se zavisti."

Kako pa oskrbujete dementne osebe, saj jih mora živeti veliko? Ali imate mnogo domov za ostarele? Zurabašvili: "Ne, doma so. V času, ko so mladi v službah, skrbijo zanje preostali sosedje v hišah..."

Farmacevtske tovarne prenehajo upokojenim zdravnikom pošiljati obvestila o zdravilih oziroma reklame, saj vedo, da upokojenec ne bo več kaj dosti predpisoval njihovih zdravil, četudi bi izkoristil vseh 50 receptov, kolikor jih prejme na leto. No, nekoč je kakšnih 40 let predpisoval njihova zdravila... Sedaj še novoletnega koledarja ne bo več dobil...

Upokojeni zdravnik prejme včasih, zaradi starega spiska, vabilo na kakšen simpozij in zraven položnico za kotizacijo, ki predstavlja dobršen del njegove pokojnine. Tistim, ki so še zaposleni in imajo večjo plačo, pogosto vrne stroške zavod ali farmacevtska družba.

Pred domom upokojencev vprašam marsikoga, ki koraka po sredi ceste: Zakaj pa ne hodite po pločniku? Pogost odgovor: "Saj nimam kaj izgubiti, če me avto povozi..." V skupini starostnikov (po 65. letu) je uspelih samomorov dvakrat več kot v celotni populaciji..., poskusov pa sorazmerno malo.

Tovariš Josip Vidmar, kako se počutite v desetem desetletju živ ljenja? Odgovor: "Katero obdobje človeškega življenja pa ni težko?!" Ob koncu pa še ameriški Zakon 1975 o starostni diskriminaciji

(Age Discrimination Act of 1975), ki v členu 6102 - Prepoved diskriminacije - pravi:

"Izhajajoč iz predpisov v členu 6103 zakona, z izjemama v členih 6103 (b) in 6103 (c), ne sme biti nobena oseba v ZDA na osnovi starosti izključena od sodelovanja ali diskriminirana oziroma se ji ne sme odreči uživanje koristi iz kateregakoli programa ali dejavnosti, ki prejemajo federalno finančno pomoč."

Tak zakon bi na naših tleh - če bi ga imeli - morali izvajati tudi tako, da nikomur ne bi smeli vsiljevati upokojitve zaradi njegovih kronoloških (in tudi delovnih) let (npr. univerzitetnemu učitelju), če opravlja svoje delo ustrezno predpisom. Edino mogoče dejanje je razpis in vprašanje, kdo ima boljše kvalifikacije za predpisano delo? In tako bi bilo treba uporabljati zakon tudi npr. pri ženski, materi več nepreskrbljenih otrok, ki je trdno in vestno delala kakšnih dvajset let ali več ter je izgubila zaposlitev zaradi propada podjetja in je zaradi nastale situacije seveda v duševni depresiji. Kadar bi takšna delavka in mati, z napotnico zavoda za zaposlovanje, prišla spraševat za mesto snažilke, bi je uslužbenec torej ne smel spraševati po njenih letih, ko je presodil, da ima že kakšnih 40 let in je vprašljivo domneval, da bi mlajša ženska morebiti očistila večjo površino prostorov... Sploh pa birokrat ne bi smel spraševati mlajše ženske - to pa je že mimo tega zakona - ali namerava v naslednjih letih zanositi... No, takšno vprašanje bi bilo pač ogabno.

Vse navedeno sodi v poglavje o človeških pravicah oziroma "brez poglavij" na področje etike in morale.