Stojan Plesničar
Podobe zdravnikov malo za šalo, malo za res

Podobe zdravnikov malo za šalo, malo zares: 140 slovenskih zdravnikov v portretni karikaturi Boruta Pečarja. Besedilo in uredništvo Zvonka Zupanič Slavec.

Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete; Kulturno-umetniško društvo dr. Lojz Kraigher, Ljubljana 1999, 311 strani, cena 4.000,00 SIT.

Malo za šalo, malo zares, je podnaslov te knjige. Rekli bi v šali toda s kančkom resnice in hudomušnosti, da bi jo lahko poimenovali tudi kot prvo, čeprav še nepopolno zgodovino medicine in zdravstva v podobah in to na Slovenskem, po drugi vojni. Ko bralec knjigo potegne iz okrasnega zavoja hiti k narisanim podobam, ki so velike besede tega dela. Tako bežijo pred človekom več kot štiri desetletja življenja in dela v beli halji.

In iz vsake podobe veje kanček njegove hudomušnosti, ki je čisto Pečarjeva, češ, zasačil sem te v tvojem bistvu, takšen kot si zares. Narisal bom, kdo si! Pa saj v tem je bistvo karikature. Tisto kar preseneča je to, da avtor v hipu spozna značilnosti tvoje osebnosti oziroma značaja, kar tudi zatem s tušem poudari.

In tako drsijo v spominu dogodki in osebe, ko bralec prične listati po knjigi. To so predvsem na prvih straneh učna leta moje generacije. Srečam se s svojimi profesorji, to je aristokratsko zadržani prof. Tavčar, od bremen zamišljeni kirurg Lavrič in govorjavi, naš prof. Kanoni, ki nam je že v tistih zapetih časih na predavanju povedal resnico o famoznih karakteristikah, ki so se takrat na veliko pisale. Njegov nauk, ki še danes drži, pravi, da če Peter piše karakteristiko o Pavlu, je to, kar napiše, Petrova karakteristika. Pa potem umirjena in lepa gospa, profesorica anatomije, Valentina Kobe, in z odprtimi rokami, pa tudi srcem vedno pripravljen pomagati drugemu, prof. Brecelj, ki pri tem hote ostaja neopazen. Tako se srečujemo z vrsto naših profesorjev popolne povojne Medicinske fakultete.

Mine desetletje in tu smo sedaj specializanti in tisti bolj pridni, tudi že specialisti. Živimo v času nikdar pozabljenega prof. Mahkote, ki z veščo roko nekaj desetletij ureja naše osrednje glasilo, pri tem mu pa pomaga Miro Kališnik. Skupaj sta to tandem, s katerim se je prekolesarilo vse najbolj nemogoče ovire tistega časa.

Vedno sproščen in odprtega srca, prof Košak, mi ponudi sklapel z "maš'nco" ko operiram v Izoli prvi in pred, predzadnji slepič. Joj, kako veliki dogodki so to bili! Tu je tudi naš Mitja Kovič, zgovoren in duhovit prijatelj in specializant izolske bolnišnice. Pa Stanka Kranjc s svojim sanjavim nasmeškom, ki še vedno, tudi v današnjih časih misli, da so na svetu samo dobri ljudje. Na naslednjih straneh je Božo Kralj, nasmejan in kljub vsemu tudi nepopravljivo optimističen.

Na zadnji, a najbolj poudarjeni strani tega poglavja je mag. Zvonka Zupanič Slavec, nadvse sposobna in ustvarjalna zdravnica in zgodovinarka, ki suvereno obvlada današnjo in preteklo medicino pri nas in o njej, kot neustavljiv plaz, piše in piše. To zato, ker Zvonka pozna stari pregovor, ki pravi, da zgodovina ni tisto, kar se je zgodilo, temveč to, kar je zapisano! In ob vsem tem še njena večno prisotna in neusahljiva strast za Jepe umetnosti, za pisano besedo, glasbo in slikarjevo platno.

Tako se odvijajo slike ena za drugo, kot se je odvijalo in razvijalo življenje, prebliske tega pa je avtor Pečar v svojih obrazih verodostojno zapečatil in na svoj način prelil na papir.

Med stomatologi, ki so predstavljeni v naslednjem poglavju, je spet polno znanih obrazov, vendar, čeprav smo sosedje in kljub pogostemu srečevanju, mi ni bilo dano, da bi kaj več sodelovali. Seveda ostajajo nepozabni obrazi, kot je njihov in naš neponovljivi prof. Rant, pri katerem so bile vaje iz njegovega predmeta vedno torišče domislic in duhovitosti. Nikdar ni bilo dolgčas. Tu srečam tudi prijatelja Petra Oblaka in njegovo zavzetost, da vrne otrokom njih obrezek, ki jim ga narava ni dala. Bivši dekan Bartenjev, s svojim iščočim pogledom, je zame še vedno zgled pokončnosti pri delu in v življenju.

Ponovno silovito zaživijo spomini pri listanju 33 obrazov tretjega poglavja. To so zdravniki širom naše domovine. Lahko začnemo s karikaturama dveh pisateljev zdravnikov, dr. Kraigherja in dr. Lokarja. Škoda, da manjka tretji, psihiater Bogomir Magajna. To je trojka nepozabnih piscev v belih haljah. Zato pa najdemo nekaj strani naprej še enega zdravnika, ki spretno drži pero v roki. Vasja Klavora, avtor monumentalne trilogije o krvavi soški fronti in tamkajšnjem trpljenju ljudi. Vsi štirje prihajajo s sončne Primorske. Srečam se tudi s svojimi kolegi iz letnika, na primer Jožetom Maroltom, odličnim študentom in človekom z izrazitim smislom za red ter urejen in zato učinkovit način dela.

Nadalje vidimo dr. Marjana Jereba, ravnokar še naš minister, zna biti letošnje poletje verjetno srečna oseba med nami, saj se vrača tja, kjer je resnično nedosegljiv mojster, k radiologiji toraksa..Sledijo vrsta podob oseb in zdravnikov, ki so sedeli v predavalnicah kot slušatelji, ko sem predaval onkologijo, danes pa so učinkoviti na odgovornih mestih. Velja omeniti mojega slušatelja Janeza Podobnika, ki dostojno krmari ladjo naše suverenosti, z včasih precej čudaško posadko na krovu.

Od petih skupinskih slik je zame najbolj razgibana tista o bogatincih. Četica zvestih strumno stoji v dvosedu, postrojena, na povelje on prereže z ogromnimi škarjami trak, škarjami, ki so bile ponujene na blazinici, kjer seveda ni manjkal kot motiv gorenjski nageljček in lectovo srce. Zgoraj desno, seveda, prav tako ni smel manjkati grajski stolp.

H koncu tega sprehoda naj bralec obvezno pogleda na stran 303, kjer najde avtorja Pečarja kot: "jaz 98", s pronicljivim pogledom človeka, ki išče in išče.

Tako knjigo, knjigo karikatur, kot je ta, verjetno najdemo le malokje na svetu, če sploh kje kaj podobnega obstaja. Kljub temu da Pečarjeve podobe izvabijo nasmeh na lica bralcu, nas na marsikaj tudi spominjajo. Zato jemljejo dogajanje v knjigi kot kroniko zadnjega pol stoletja, kroniko ljudi in dogodkov.

Trije oziroma štirje prispevki pa sestavljajo uvod h knjigi in so vsak po svoje tudi zelo zanimivi. Predstavljajo okvire vsebine Pečarjevega dela.

Mag. Zupanič Slavec, naša Zvonka, nam naniza vsa srečna naključja, ki so rodila zamisel take knjige. Te, kot pravi stihijsko nastale karikature, je razdelila v več skupin.

V prvi, kot je pravzaprav že zapisano, so v glavnem prikazani ljudje z Medicinske fakultete, v drugi stomatologi, ki tačas praznujejo zlati jubilej svoje stroke, temu sledijo karikature vrste zdravnikov širom Slovenije, zdravnikov, ki so tudi uveljavljeni pisatelji, slikarji, športniki in javni delavci znotraj vrste drugih dejavnosti. Pečarjeva karikatura je zanj "žlahtna" in "avtorja odlikuje visok etični odnos in poštenost", pravi dr. Zupanič v zaključku svojega prispevka.

Temu sledi kratek pozdravni sestavek v obliki prispevka stomatologa, prof. Skaleriča ob njihovem jubileju.

Akademski slikar D. Slavec pa s prefinjenim dojemanjem Pečarjevih stvaritev ovrednoti v svojem prispevku njegov opus. Pove, da avtor Pečar nima le do skrajnosti pronicljivega občutka za psihološki izraz svojih portretirancev, temveč tudi za Likovno strukturo, ki ta izraz omogoča. Pri avtorju je občudovanja vreden njegov smisel za humor in lastnosti avtorjeve pozitivno naravnane osebnosti. V svoje podobe vnaša svoje živo tako, da tudi te, njegove slike, postanejo žive. So nevsiljive ter kot celota izražajo njegov izjemni življenjski polet, izrazno moč, do skrajnosti občutljivo oko pri tem pa veliko dobronamernosti. Kot zahvalo mu avtor posveti pregovor Latincev, ki pravi "Dajati je božansko, prejemati človeško".

V tretjem prispevku se bralec za trenutek ustavi, saj ga avtor, profesor za slovanske jezike, I. Grdina, popelje nazaj v dogajanja prejšnjega stoletja. Gre pravzaprav za opis nekaterih dogodkov, ki so pogojevali in pripeljali do današnjega stanja v našem zdravstvu.

Po prvih besedah o dobri plati zdravniškega poklica in tudi njegovih senčnih straneh pravi "največ, kar lahko zdravnik doseže, je to, da človek umre zdrav"! Kljub vsemu imajo v avtorjevi galeriji velikanov na Slovenskem zdravniki svoje dostojno mesto. Denimo, omenja nam malo znanega, Gregorja Voglarja (Carbonarius) iz Naklega, ki je bil zdravnik Petra Velikega, ruskega cesarja. Tudi muze so ljubile zdravnike, saj so poljubile celo družino Ipavcev, pa zatem tudi vrsto pisateljev in slikarjev iz naših sredin. Od tistih časov že, ko so naši mladci študirali medicino na dunajskem Josephineumu, šoli, ki je izobraževala zdravnike za potrebe vojske in je bila zato poceni ter dosegljiva našim fantom, pa do današnjih dni, ko ženski spol prevladuje po številu in vplivu med zdravniki. To se je danes zgodilo, kot navaja avtor, kljub strašnim napadom takratnega patologa Rokitanskega, ki je v tistih časih trdil, da enakosti med spoloma ne more biti. Kot kronski dokaz je navajal ugotovitev, da ima ženski spol za kavno skodelico manj možganov od moških. Po tej logiki, se sprašujemo, kako jo bomo moški odnesli pri primerjavi teže naših možganov v primerjavi s slonovimi. Na splošno vzeto pa je pričujoča knjiga karikatur, pravi prof. Godina, svojstveno pričevanje o sedanjem trenutku pri nas. Iz podob morajo biti razvidne tako nerjaveče jeklene duše kot zlata srca: potencirana zunaj realnosti pa spregovori o notranjem bistvu.

Kot zaključek priporočam, da si knjigo čimprej priskrbite. To je knjiga, ki je obsojena na to, da je bo na knjižnih policah kmalu zmanjkalo. Potem bo prepozno, sem ter tja, poredkoma, bomo še lahko videli kak izmučen izvod na bolšjem trgu v nedeljo zjutraj.