Avstrija
Burnout
Ob vse večjih obremenitvah
smo iz našli tudi izraz za to, seveda angleški. Burnout, recimo
mu, izgorevanje. V velikem angleško-slovenskem slovarju ga
ni.
Dunajska zdravniška
zbornica je naredila analizo obremenjenosti pa tudi zadovoljstva
in gmotne preskrbljenosti bolnišničnih zdravnikov. Anketa
vključuje 592 zdravnic in zdravnikov, specialistov ali sekundarijev
iz večjega števila bolnišnic, od velikanke AKH (Univerzitetnih
klinik), do malih privatnih ustanov, pa tudi domov za ostarele.
Navajam samo nekatere podatke, saj je študija precej obširna.
Samo tretjina je mnenja,
da so dorasli fizičnim in psihičnim naporom dela. Mesečno
število dežurstev doseže 5 do
8 pri 76 odstotkih
vprašanih, oziroma 62 odstotkih, zaposlenih v zasebnih ustanovah,
v AKH pa le 50 odstotkov. V isti bolnišnici pa je skupina
12 odstotkov, ki doseže devet do trinajst dežurstev mesečno.
Vsak drugi anketiranec
meni, da je polovica birokratskega dela odveč, četrtina vprašanih
pa je povedala, da porabijo 40 odstotkov časa samo za administrativno
delo. Ta obremenitev se z leti službe postopoma znižuje.
54 odstotkov vprašanih
meni, da ima premalo časa za pogovor z bolniki. Na vprašanje
ali obstaja na vašem oddelku soba, kjer se lahko pogovorite
z bolnikom ali svojci, se odrežejo (z "da") najslabše - s
36 odstotki - občinske bolnišnice, najboljši je AKH s 56 odstotki.
Bolnišnice, ki jih
financira dunajska občina imajo najslabše delovne pogoje.
Le 29 odstotkov specialistov ima na razpolago svoj prostor
za delo, ostali si ga delijo s stažisti, sestrami ali skladišči
zdravil. V AKH je ta odstotek 37 odstotkov.
52 in 63 odstotkov
zdravnikov navaja, da nimajo časa za učenje specializantov
in stažistov in 73 odstotkov meni, da lahko žrtvuje le 0 do
10 odstotkov svojega časa v ta namen. Kar 90 odstotkov pa
misli, da je strokovno sodelovanje med specialisti dobro.
Zelo zanimivi so podatki
o zaslužku. Od 90 odstotkov v AKH do 57 odstotkov v privatnih
bolnišnicah trdi, da so plačani preslabo, le 12 odstotkov
pravi, da lahko s plačo dostojno živi. Izjema je Hanusch Krankenhaus,
kjer je s plačo zadovoljnih 86 odstotkov. Dodatnih dohodkov
nima 40 odstotkov (zdravnice 62 odstotkov), med 25 in 32 odstotki
pa ima zasebne ordinacije. Zanimivo je, da o velikih dodatnih
zaslužkih govorijo tudi avstrijski politiki.
Študija je seveda
zelo specifična, vendar bi bila zanimiva primerjava s slovenskimi
razmerami. ˇ
WienerArzt št.10,
oktober 2000. Boris Klun
Mobbing
(ne
samo v Avstriji)
Nov angleški izraz
za dogajanja, ki pa niso nova. Veliki angleško-slovenski slovar
ga ne pozna, pomeni pa nekaj takega kot načrtno šikaniranje,
škodovanje, onemogočanje in preganjanje sodelavca ali sodelavcev,
pri čemer se ne izbira sredstev.
Avtorici članka,
obe zdravnici, ugotavljata, da gre za močno razširjen pojav,
ki je tem večji, čim hujši je konkurenčni boj. Posebej izstopa
AKH (Allgemeines Krankenhaus - centralna dunajska bolnišnica
in univerzitetna klinika), morda pa se drugod o tem manj izve.
Na Dunaju obstaja
posebna psihološka posvetovalnica za tiste, ki se čutijo prizadete.
Odločitev o potrebnosti take posvetovalnice, ki jo je ustanovila
dunajska zdravniška zbornica je bila sprejeta soglasno.
"Psihoteror na
delovnem mestu" je najti v vseh ustanovah in v vseh poklicih
in na vsaki hierarhični ravni. Vzroki so lahko slaba organizacija
dela, nejasna razdelitev nalog, slabo sodelovanje in nejasna
hierarhična organizacija, kot tudi strah pred izgubo delovnega
mesta. Pogosta je lastna slabost tistega, ki se mobbinga poslužuje.
Lastne napake se prevalijo na drugega, da bi se pozornost
odvrnila od svoje nesposobnosti. Avtorici opozarjata, da manjše
razprtije in drobne vojne, ki so vsakodnevno prisotne, ne
spadajo v pojem "mobbing" in ga zelo natančno definirata kot
dogajanje, pri katerem se najmanj enkrat na teden, v najmanj
šestih mesecih zgodi eno od 43 natančno opisanih dejanj. S
tega seznama jih navajam samo nekaj: stalna kritika dela,
omejevanje možnosti izražanja, telefonski teror, ustne ali
pisne grožnje, izolacija, opravljanje in razširjanje govoric,
namigovanje na duševno neuravnovešenost ali bolezen, siljenje
na psihiatrični pregled, norčevanje iz politične ali verske
usmerjenosti, smešenje nacionalnosti, omalovaževanje dela,
spolno nadlegovanje, odvzem nalog in delovnih obveznosti,
ali pa obremenjevanje z vedno večjimi nalogami, oziroma takimi,
ki presegajo njegove zdravnikove sposobnosti, siljenje k delu,
ki je zdravstveno škodljivo, fizični napadi.
Metode, ki so
sicer v uporabi pri politikih in neredko pri novinarjih so
postale reden pojav med zdravniki, in to ne samo v Avstriji.
WienerArzt, št.10,
oktober 2000. Boris Klun
Zdravniki
brez meja
(Ärzte
ohne Grenzen)
Zdravniki brez meja
so največja medicinska organizacija za pomoč ljudem v stiski.
Vsako leto pošlje približno 2.500 mednarodnih sodelavcev za
več kot 400 področij na svetu.
Sodelavci organizacije
Zdravniki brez meja nudijo hitro, učinkovito pomoč v kriznih
področjih. Temeljno načelo je prostovoljno delo: darujejo
del svojega časa in izobrazbe za narode v stiski. Delo je
naporno, vendar fascinantno in zahteva poleg ustreznega poklicnega
znanja tudi obilo motivacije in prizadevnosti.
Koga iščemo:
Praktične zdravnike,
specialiste (predvsem pediatre in ginekologe), kirurge, anesteziste,
psihologe, psihoterapevte, fizioterapevte, delovne terapevte,
medicinske sestre in negovalke, babice, nutricioniste, medicinsko-tehnične
analitike, tehnike, logistike, administratorje ter eksperte
s področja človekovih ter narodnostnih pravic.
Kaj pričakujemo
od vas:
Zaključeno poklicno
izobrazbo ter najmanj dve leti delovnih izkušenj, odlično
znanje angleščine, zaželeno znanje francoščine, španščine
in portugalščine, pripravljenost za delo vsaj 6 mesecev, pri
kirurgih in anestezistih štiri tedne ali več, za zdravnike
in negovalno osebje tudi znanje tropske medicine, zaželeno
je predhodno daljše bivanje v tujini, prožnost, talent za
organiziranje in improviziranje, sposobnost za nadzor in izobraževanje
drugih, sposobnost dela v skupini ter sposobnost prenašati
velike fizične in psihične napore.
Kaj nudimo:
Plačilo stroškov potovanja,
stanovanja in preskrbe na mestu delovanja, plačilo vseh potrebnih
cepljenj, prispevek za pokritje fiksnih stroškov doma, zavarovanje
ter pokritje stroškov za izobraževalne tečaje (po najmanj
enoletnem delovanju na kriznih žariščih).
Kdo lahko sodeluje?
Študenti in turnusni
zdravniki ter negovalci brez diplome.
Potrebujete več
podatkov?
Obrnite se na naslednji
naslov: Arzte ohne Grenzen, Josefstadter Str. 19, Postfach
53,1082 Wien, Tel 00-43-1-409-72-76, e-mail: office@aerzteohnegrenzen.at
KarntnerArztezeitung,
št. 10, oktober2000
Marjan Kordaš
Reforma
študija medicine v Avstriji:
Priložnosti,
upanja, tveganja
Začetek reformiranega
študija medicine bo 1. oktober 2001. Ambiciozni cilji so:
Zmanjšati sedanji 50-odstotni
osip, skrajšati trajanje
študija, študij približati praksi. Kljub temu pa vztraja ostanek
iz preteklosti kanon 23 rigorozov in učenje za izpit (prek
zbiranja izpitnih vprašanj). Najpomembnejša sprememba je študentov
stik z bolnikom že prav na začetku (v l. delu) študija. Tako
bo študent prej spoznal, ali ga študij medicine veseli ali
ne.
Prof. Rudolf Mallinger
(predsednik Študijske komisije dunajske Medicinske fakultete)
opisuje novi sistem takole: "Študij (block-line system) bo
mešanica med čistim problemsko usmerjenim študijem (problem-based
learning) in našim dosedanjim sistemom. Sestavljen bo iz blokov
(o organih in funkcijskih sistemih, kjer bo pouk potekal integrativno,
deloma v majhnih delovnih skupinah) ter iz vzporednih linij,
pri katerih se bo študent učil kliničnih sposobnosti in spretnosti
(npr. anamneze in fizikalne preiskave bolnika)".
Trd oreh pa bo za
učno osebje ugotoviti, kaj v bloke sodi in kaj ne. In vsi
se bodo morali spopasti z vprašanjem, kaj je pri posameznem
predmetu tisto, kar je relevantno za kliniko.
Preusmeritev na docela
problemsko usmerjen pouk bi bil trenutno za avstrijske razmere
preveč brutalen, meni prof. Mallinger.
Kar zadeva sedanjo
prakso pripravljanja za izpit, je za avstrijske medicince
značilno "saltatorično učenje". Študent skače od knjige do
knjige in pozablja na tisto znanje, ki bi ga moral vedno znati.
Izpiti bodo v prihodnje sestavljeni iz treh delov: pisnega,
ustnega in praktičnega (predvsem v 3. delu študija medicine).
Refonnatorji tako pričakujejo, da bodo odpravili nepotrebne
izpitne posebnosti (finte, štose), na katerih jahajo posamezni
izpraševalci.
Orjaški probIem pa
bo logistika in koordinacija med posameznimi inštituti, ki
bodo morali obdelati od 1.200 do 1.500 študentov na leto.
Reformirali bodo tudi študij stomatologije ter uvedli doktorski
študij (za naslov Dr. med scient.)
Ocenitev bo ukrep,
ki bo pomembna pomoč na začetku reforme; znotraj tega bo pomembna
samoocenitev ter eksterna ocenitev.
Reformatorji menijo,
da je reforma študija nujnost, saj je v Evropi vse več fakultet,
ki prehajajo s klasičnega pouka na problemsko usmerjenega.
Vir: Osterreichische
Arztezeitung, št. 19, 10. oktober 2000
Za nadrobnasti glej: www.univie.ac.at/mcw
Marjan Kordaš
