Radivoj Bobič
Moje prvo srečanje s profesorjem kirurgije dr. Božidarjem Lavričem

Zgodilo se je med 2. svetovno vojno v partizanski bolnišnici Military Hospital Grumo, blizu Barija, v južni Italiji.

Potem, ko je Italija septembra 1943 kapitulirala in so zavezniki izgnali nemško vojsko iz južne Italije, je NOV odprla svojo vojaško misijo v Bariju. Britanci so za naše ranjene partizane usposobili bolnišnico, ki so jo namestili v prirejenem poslopju šole v kraju Grumo. Od začetka so jo upravljali sami, oskrbeli so jo z osebjem in ves čas zalagali z vsem potrebnim.

Moja pot do bolnišnice je bila dolga in zapletena. Kot primorski Slovenec sem študiral medicino v Padovi od vpisa leta 1938 do leta 1941, ko so me Italijani aretirali, zaprli in mi sodili pred posebnim fašističnim sodiščem v Trstu. Nato sem bil interniran v Apeninih v južni Italiji. Po kapitulaciji Italije je še trajalo nekaj časa, preden smo se uspeli povezati z vojaško misijo NOV v Bariju. V skupini bivših internirancev sem se napotil v Bari prve dni januarja 1944. Po mesecu dni me je vojaško vodstvo poslalo na tečaj za transfuzijo krvi. Potem sem končno pristal v vojni bolnišnici Grumo. Dodelili so me srbski zdravnici, ki je bila v operacijska sobi zadolžena za anestezijo; dobila je nalogo, da tudi mene usposobi za to dejavnost. Postopno naj bi se priučil asistirati britanskemu kirurgu. Razumljivo je, da je bilo v začetku sporazumevanje težko zaradi tujega jezika.

Obseg dela v bolnišnici se je hitro večal. Prihajali so ranjenci z Visa, kjer so dobivali prvo oskrbo po principih britanske vojne kirurgije. Z vojaškimi reševalnimi avtomobili so jih vozili k nam iz pristanišča v Bariju, včasih v velikih skupinah. Bolnišnica je dobila še enega kirurga in poklicnega anesteziologa. Za naraščajoče število ranjencev je bilo treba postaviti dodatne šotore v šolskem vrtu.

Postopno so prihajali v Bari še partizanski zdravniki iz raznih krajev Jugoslavije, predvsem internisti, iz Slovenije je prišel tudi rentgenolog dr. Cirman; le kirurgov dolgo časa ni bilo. Vojna kirurgija je posebna in zahtevna dejavnost. Zavezniki so skrbeli za dodatno izobraževanje svojih kirurgov, dajali so jim pisna navodila ter prirejali predavanja o posebnih zahtevah vojne kirurgije. Internisti so pomagali obvladovati zahtevnejše primere. Posebej specializirani zdravnik nas je teoretično in praktično seznanil z uporabo prvega antibiotika penicilina, ki je bil takrat velika novost.

Tudi profesorja Lavriča so povprašali za mnenje. Bliže je pristopil in navezal pogovor z bolnikom: od kod, kako in kaj? Ranjenec je zadovoljno odgovarjal, saj je zdaj lahko govoril naravnost, brez tolmača. Profesor Lavrič je bolniku dvignil srajco do vratu in zelo natančno perkutiral prsni koš. Otipal je rebra, ki jih je pokrivala le izsušena in ohlapna koža. Potem je prosil za bencin, jodovo tinkturo in brizgalko z debelejšo iglo. Vsi so to početje opazovali s presenečenjem in začudenjem. Skozi očiščeno kožo je zdaj v medrebrje zapičil iglo in aspiriral. Brizgalka se je hitro napolnila z gnojem - napetost na obrazih se je v hipu sprostila v splošno odobravanje. Naenkrat je bil vrstni red nadaljnjega zdravljenja popolnoma nedvomno jasen.

Ko sem več let pozneje v Beogradu končal študij medicine, sem se oglasil na kirurgični kliniki v Ljubljani. Sprejel me je profesor Lavrič in rada sva se pogovarjala o dogodivščinah v britanskih vojnih bolnišnicah. Omenil sem mu opisani dogodek, ki je takrat tako presenetil vse navzoče. Tudi njemu je ostal dobro v spominu izmozgan starec z epiemom, katerega prej nihče od zdravnikov ni opazil. Vprašal sem profesorja, kaj ga je napotilo, da se je s tako mirno gotovostjo najprej odločil za klinični pregled prsnega koša, potem pa brez oklevanja in besedovanja s torakalno punkcijo. Takole mi je razložil: medtem ko so drugi opazovali le zagnojeno in zanemarjeno psevdoartrozo golenice, sploh niso opazili, s kakšno težavo bolnik diha. Težko in z naporom vseh mišic je dobesedno 'vlekel sapo'

vase. To, in ne samo rana na nagi, je pritegnilo Lavričevo pozornost, da je hotel najprej preveriti pljučno stanje. Le po perkusiji se je lahko z veliko gotovostjo odločil za torakalno punkcijo.

Tudi pot prvega slovenskega profesorja kirurgije Božidarja Lavriča do zaveznikov v Bari je vodila iz fašistične ječe v Ljubljani in nato internacije nekje v Apeninih. Ko se je prebil v Bari, je kmalu postalo njegovo sodelovanje z britanskimi kirurgi pri zdravljenju vojnih ranjencev nekaj izjemnega. Šele pozneje sem izvedel, da po britanskih predpisih ne sme noben zdravnik, ne v miru ne v vojni, vršiti samostojne kirurške operacije, dokler po prestani rigorozni preizkušnji ne postane član Kraljevega larurgičnega kolegija (FRCS). Zaradi izkazanega znanja in strokovnih sposobnosti so pri profesorju Lavriču naredili britanski kirurgi častno izjemo. Vso kirurgično dejavnost je vršil v zavezniški bolnišnici Andria pri Bariju.

Ob minuli stoletnici rojstva Božidarja Lavriča, novembra 1999, naj se ohrani nanj tudi ta spomin iz let osvobodilne vojne.