|
||
|
|
|
|
||
|
||||||||||||||||||||||||||
 |
Zdravljenje motenj srčnega
ritma Motnje srčnega ritma so lahko bolezen sama zase ali pa se pojavljajo kot eden izmed znakov kake druge srčne bolezni. Srce pri zdravem človeku bije med mirovanjem enakomerno s 60-99 utripi na minuto. Hitrejše bitje imenujemo tahikardija, počasnejše bradikardija. Meja med normalnim ter hitrejšim in počasnejšim utripom je bila že zdavnaj umetno začrtana. Verjetno so jo takrat postavili nekoliko previsoko, tako da bi bil pravilnejši normalni razpon med 50 in 90 utripi na minuto. Hitrejše bitje srca opažamo med naporom, pri razburjenju, ob povišani telesni temperaturi, pri slabokrvnosti, pri povečanem delovanju žleze ščitnice ipd. Majhnim otrokom prav tako srce bije hitreje kot odraslim. Med spanjem je povsem normalno, da hitrost bitja srca pade tudi do 40 utripov na minuto. Vseh teh odmikov od normalne hitrosti bitja srca ni treba zdraviti, ker so normalen odziv srca; če so posledica bolezni, zdravimo temeljno bolezen. Motenj ritma, pri katerih srce deluje prepočasi, ne moremo učinkovito zdraviti z zdravili, temveč samo s srčnim spodbujevalnikom. Za prebroditev časa, ki je potreben za vstavitev spodbujevalnika, damo včasih orciprenalin. Prehitro delovanje srca se lahko kaže s prezgodnjimi utripi, enakomernim hitrim razbijanjem srca (tahikardijo) in s prehitrim nerednim bitjem srca. Prezgodnji utripi so zelo pogostna motnja srčnega ritma, tako pogostna, da je še ne štejemo za bolezensko, če se pojavlja redko in v obliki posameznih prezgodnjih utripov. Bolniki prezgodnje utripe zelo različno zaznavajo. Tako se dogaja, da ima bolnik pogostne prezgodnje utripe, a niti ne ve zanje, drugi bolnik pa ima le nekaj prezgodnjih utripov dnevno, a ve za vsakega povedati, kdaj ga je začutil. Bolnik pravzaprav zaznava bolj kot sam prezgodnji utrip naslednji normalni utrip. Prezgodnjemu utripu namreč sledi daljši odmor kot med dvema normalnima utripoma; med tem odmorom se srce močneje napolni s krvjo in zato je tudi naslednji utrip močnejši. Bolnik ga začuti kot moteč močan udarec srca. Zdravljenje prezgodnjih utripov je potrebno samo takrat, kadar bolnika zelo motijo. Nadprekatne prezgodnje utripe lahko zdravimo z verapamilom, zaviralci beta, moricizinom, dizopiramidom, prajmalinom in propafenonom. Prekatne prezgodnje utripe lahko zdravimo z meksiletinom, sotalolom, pa tudi s propafenonom, dizopiramidom, prajmalinom, moricizinom in magnezijem. Večkrat je težko napovedati, katero zdravilo bo bolje delovalo, zato jih je treba pri bolniku preizkusiti več zapored. Nekaterim bolnikom nobeno zdravilo ne pomaga. Na srečo se prezgodnji utripi ne pojavljajo več let enako, tako da se lahko unesejo sami po sebi. Prezgodnje utripe, ki se pojavljajo pri bolniku s prebolelim srčnim infarktom, je treba zdraviti še posebno previdno. Nekatera zdravila, ki jih sicer varno uporabljamo pri drugih bolnikih, utegnejo tem bolnikom škodovati. Varno jim lahko predpišemo samo zaviralce beta. Napadi hitrega bitja srca, ki se nenadoma prično in nenadoma tudi ustavijo, so navadno nadprekatne tahikardije. Največkrat so posledica tega, da ima bolnik dve elektroprevodni povezavi med preddvoroma in prekatoma namesto ene same. Ta nepravilnost je prirojena, pokaže pa se lahko kadar koli v življenju, navadno že v mladih letih. Napad sproži prezgodnji utrip. Mnogo redkeje je vzrok napada žarišče v preddvorih ali v atrioventrikularni vezi. Zelo redke so pri sicer zdravih ljudeh prekatne tahikardije zaradi žarišča v prekatih ali kroženja vzburjenja po krakih prevodnega sistema. Danes lahko tahikardije največkrat povsem pozdravimo z radiofrekvenčno ablacijo. To je poseg, pri katerem preko katetra, ki ga uvedemo preko žile do srca, s toploto izsušimo tkivo, ki povzroča motnje. To tkivo tako postane elektroneprevodno in ne more več povzročati motenj. Z zdravili zdravimo tiste bolnike, ki na tak poseg ne pristanejo ali nanj še čakajo, in tiste redke posameznike, pri katerih ablacija ni izvedljiva ali je bila neuspešna. Pri zdravljenju z zdravili ločimo prekinitev napada z injekcijo zdravila v žilo in preprečevanje napadov s stalnim jemanjem tablet. Za prekinitev napada nadprekatne tahikardije največkrat uporabimo verapamil, redkeje propafenon. Bolnišnice imajo navadno v ta namen na voljo tudi pri nas neregistrirani zdravili adenozin (Adrekar) ali ATP (Striadyne). Za preprečevanje napadov nadprekatne tahikardije jemljejo bolniki različna zdravila, tako npr. propafenon, verapamil, prajmalin, zaviralec beta idr. Bolniki s koronarno srčno boleznijo imajo lahko nevarne prekatne tahikardije. Zelo pogosto se pojavljajo v prvih dneh ob prebolevanju srčnega infarkta in takrat jih navadno zdravimo z lidokainom. Redkeje ima bolnik nevarne motnje ritma tudi pozneje, ko ni več v bolnišnici. Takim bolnikom moramo navadno vstaviti avtomatični kardioverter in defibrilator, tj. srčnemu spodbujevalniku podoben aparat. Vsadimo ga v podkožje pod ključnico in z električnim vodom povežemo s srcem. Ob napadu motnje ritma jo aparat samodejno prekine s sunkom enosmernega električnega toka. Večkrat mora bolnik zraven jemati še zdravila, ker bi bili sicer napadi prepogostni in bi se baterije aparata prehitro izpraznile. Največkrat uporabljamo zdravili amiodaron in sotalol. Bolnikom z izbuhnjenjem leve prekatne stene (anevrizme) odpravi motnje ritma operacija. Najpogostnejša motnja ritma, ki zahteva zdravljenje z zdravili, je preddvorno migetanje. Pogostnost te motnje ritma s starostjo raste. Motnja se pri nekaterih bolnikih javlja v napadih nerednega in običajno tudi prehitrega bitja srca, pri drugih pa se taka motnja ne prekine več, potem ko se je pojavila. Pogosto je razvoj bolezni tudi tak, da se motnja ritma pojavlja najprej v napadih, pozneje pa ostane za vedno. Preddvorno migetanje zmanjša bolnikovo sposobnost za premagovanje naporov za približno eno petino, a le če je hitrost prekatnega odziva na preddvorno migetanje primerno urejena z zdravili. Če je prekatni odziv prehiter, so posledice hujše. Primerna urejenost prekatnega odziva pomeni, da je hitrost utripanja srca okrog 90 utripov v minuti in da tudi pri obremenitvi ne narašča pretirano. Zdravila, ki jih v ta namen uporabljamo, so kardiotoniki, verapamil, diltiazem in zaviralci beta. Bolniki s preddvornim migetanjem, ki imajo Wolff-Parkinson-Whitov sindrom, ne smejo dobiti kardiotonikov, verapamila in diltiazema, lahko pa dobijo zaviralce beta in amiodaron. Bolniki s preddvornim migetanjem navadno dobivajo poleg zdravil, ki vplivajo na srčno ritmiko, tudi antikoagulantna zdravila za preprečevanje trombemboličnih zapletov. Samega preddvornega migetanja ne moremo z zdravili docela pozdraviti, zato so naša prizadevanja usmerjena v to, da z zdravili zredčimo število napadov oz. odložimo prehod iz normalnega srčnega ritma v trajno preddvorno migetanje. Največkrat uporabljamo propafenon, pri bolnikih, ki se jim pojavljajo napadi med spanjem, pa tudi dizopiramid. Uporabimo lahko tudi amiodaron, ki je za dolgotrajno rabo manj primeren (zaradi stranskih učinkov), vendar pa posežemo po njem npr. pri bolnikih s prebolelim srčnim infarktom, pri katerih druga zdravila ne bi bila primerna. Korenito zdravljenje te motnje ritma z radiofrekvenčno ablacijo pri sedanjem stanju medicinske znanosti še ni mogoče, čeprav so nekatere metode v fazi preizkušanja. Preddvorno plapolanje je podobna, a redkejša motnja ritma. Njena slaba stran je, da je prekatni odziv zelo nepredvidljiv in da se nenadoma lahko spremeni pod vplivom napora, zdravil ali tudi duševnega razpoloženja. Tako lahko bolniku začne srce nenadoma zelo hitro biti. Zdravljenje z zdravili je podobno kot pri preddvornem migetanju. Dobra stran te motnje ritma je, da jo je mogoče pozdraviti z radiofrekvenčno ablacijo. Ker pa je ta motnja ritma navadno odsev bolezensko spremenjenih srčnih preddvorov, se po uspešni ablaciji kar v eni tretjini primerov pozneje pojavi preddvorno migetanje.
|
96 | ||||||||||||||||||||||||
| Med.Over.Net |
