PREDGOVOR PREDSEDNIKA DRUŠTVA ZA SRCE

V poznejšem obdobju življenja se dostikrat ne da izogniti, da ne bi zdravja srca in žil podpirali in ohranjali tudi z zdravili. Predvidevamo, da ima najmanj polovica ljudi, starih 60 let in več, težave, če že ne bolezen, ki zahteva zdravljenje. Veliko ljudi, tudi mlajših, potrebuje zdravila za zdravljenje dejavnikov tveganja, ki privedejo do bolezni šele čez več let. Visok tlak ima 20 % ljudi med 25-im in 65-im letom starosti, neustrezno raven maščob v krvi skoraj polovica, zvečan krvni sladkor pa prav tako polovica ljudi pri 60-ih letih. Visok krvni tlak, visoke maščobe in sladkorna bolezen zahtevajo zdravljenje, ki traja do konca življenja. V blažjih primerih bodo morda zadostovale le nekatere spremembe glede prehrane, pitja, kajenja in telesnega gibanja, večja skrb za primerno telesno težo ter izogibanje stresom. Večino teh stanj pa bo moč urediti le z rednim jemanjem zdravil vse življenje. Njihova uporaba ne bo ustrezna samo na osnovi dobrega strokovnega znanja zdravnikov, ki jih predpisujejo, ampak odvisna tudi od tega, koliko bodo bolniki seznanjeni z zdravili, kajti le tako bo omogočeno uspešnejše zdravljenje. Od tistih, ki za zdravljenje hipertenzije uporabljajo zdravila, jih ima le slaba četrtina zadovoljivo urejen krvni tlak. Podobni izsledki veljajo tudi za zvečane maščobe (hiperlipidemijo). Jemanje zdravil mora biti smotrno, ne sme jih namreč biti preveč, pa tudi kombinacije naj ne bodo preštevilne. Zdravila, ki jih je moč jemati le enkrat, so običajno primernejša od tistih, ki zahtevajo jemanje dvakrat ali trikrat dnevno. Bolnik naj bo seznanjen z možnimi sopojavi, ki ga lahko odvrnejo od discipliniranega jemanja zdravil, ki je potrebno za uspešnost zdravljenja. Razvite, bogatejše države poznajo že vrsto let farmakoekonomiko, tj. védenje, koliko posamezno zdravljenje stane, kako je moč doseči enake učinke s paralelnimi zdravili, ki so sicer cenejša, pa zato nič slabša od drugih. Na trgu je veliko preparatov, za katere nikdar ni bilo dokazano, da so res učinkoviti, pa jih posameznik jemlje leta in leta v prepričanju, da mu pomagajo. Tu gre za učinke placeba, tj. vpliva na bolezen že s tem, da posameznik verjame, da mu neko sredstvo pomaga, čeprav z raziskavami učinkovitost sredstva ni bila potrjena.

Zdravila enake sestave imajo skupno, generično ime. Ime, pod katerim se zdravilo prodaja oz. izdaja, pa se imenuje zaščiteno. Zaščiteno (komercialno) ime je dala zdravilu tovarna, ki ga je izdelala. Teh imen je včasih za isto generično skupino toliko, da se tudi strokovnjak težko znajde. Trudili smo se, da bi bila ta knjiga pregleden pripomoček zdravnikom, ki zdravila predpisujejo, farmacevtom, ki jih izdajajo, in tudi ozaveščenim ljudem, ki se za lastno zdravje zanimajo toliko, da želijo vedeti nekaj več o zdravljenju svoje bolezni. Knjiga naj vodi k boljšemu sodelovanju bolnikov z zdravnikom in farmacevtom, da bo za dosego zdravja poskrbljeno strokovno in cenovno najsmotrneje. Trudili smo se za enostaven jezik, ki naj bi bil razumljiv ne le specialistom za bolezni srca in ožilja, temveč tudi zdravnikom splošne medicine in specialistom drugih strok, katerih bolniki imajo npr. poleg poškodbe, izrabljenega kolka, sive mrene, bolezni zob ali kože probleme tudi s srcem in žilami. Knjiga bo pomagalo tudi študentom medicine, stomatologije, farmacije in sorodnih šol raznih stopenj, od srednjih do visokih. Pisali so jo domači strokovnjaki in je plod njihovega znanja in izkušenj ter želje, da bi bili pri zdravljenju bolezni čim uspešnejši. Da bi lažje spoznali način delovanja zdravila, smo podali opis osnovnih značilnosti posameznih bolezni glede njihove narave, poteka in diagnoze.

Izogibali smo se kakršni koli reklami, ki bi dala prednost enemu ali drugemu sredstvu, zaradi česar je minister za zdravstvo ocenil, da je knjiga kljub navajanju zaščitenih (komercialnih) imen in kljub želji, da bi prišla tudi v roke znanja željnih laikov, v skladu s Pravilnikom o oglaševanju zdravil in medicinskih pripomočkov (Uradni list, št. 59/1997).

prof. dr. Josip Turk, dr. med., višji svetnik