Človek je star, ko je brez svojih zob in nosi protezo.

Peter, 7 let

Zobna sklenina, ki prekriva zobno krono, je najtrši del človeškega telesa. Sestavljena je iz hidroksil-apatitnih kristalov, ki so tako trdi, da jih lahko režemo le z diamantnimi (zobozdravniškimi) svedri. Kljub trdoti je sklenina zelo občutljiva na delovanje kislin. Kisline tvorijo bakterije ustne votline, kadar imajo na razpolago dovolj hrane. Vir hrane za bakterije so predvsem ostanki človekove prehrane, ki zastajajo med zobmi. Če jih ne očistimo pravočasno, pride zaradi bakterijske presnove do tvorbe kislin v ustni votlini (padec pH). Ko so vrednosti pH v ustih nižje kot 5,5, pride do raztapljanja zobne sklenine in tudi drugih trdih zobnih tkiv. Tako nastane zobna gniloba (karies), ki brez zdravljenja vodi v razpad zoba.

Glavni obrambni mehanizem proti zobni gnilobi je slina, ki vsebuje učinkovite izravnalce kislosti - pufre. Slina vsebuje tudi raztopljene sestavine skleninskih kristalov, ki se vgrajujejo v poškodovano sklenino in tako obnavljajo njene začetne poškodbe. Po izrastu zoba se z leti na površini zoba sklenina še bolj zgosti, imenujemo jo zrela sklenina. Ta je manj dovzetna za kislinske poškodbe. Zato je novih procesov gnilobe po 45. letu precej manj in tudi počasneje napreduje. V starosti je novih procesov zobne gnilobe razmeroma malo; nastajajo predvsem na zobnih vratovih in zobni korenini. To je koreninska zobna gniloba, ki je značilna oblika zobnega kariesa v starosti. Najboljša obramba pred njegovim nastankom je redna in pravilna zobna higiena. Poleg zobne ščetke je glavni pripomoček zobna nitka. Zobne paste, ki vsebujejo fluoride, omilijo občutljivost zobnih vratov. Premočno okvarjene zobne ploskve zobozdravniki lahko obnovijo.

V ustni votlini živijo raznovrstni mikroorganizmi v medsebojnem ravnotežju in ne povzročajo bolezenskih sprememb. To ravnotežje pa se lahko poruši, posamezna mikrobna vrsta se močno razmnoži in postane bolezenska (patogena) za tkiva v ustni votlini. Ugodne pogoje za razrast bakterij nudijo ostanki hrane, ki se nahajajo dovolj časa v neočiščenih medzobnih prostorih. Nekatere bakterije pri svojem razraščanju izzovejo obrambno reakcijo obzobnih tkiv. Najprej nastane vnetje dlesne (gingivitis). Dlesna nabrekne, postane rdeča in že na dotik krvavi. Včasih vnetje ne napreduje, pogosteje pa okvari globje ležeča obzobna tkiva, predvsem obzobno kost (parodontitis - parodontalna bolezen). Kost se zaradi bakterijskih presnovkov in vnetja razgrajuje in zato vse manj čvrsto oklepa zob. Ko propade dovolj kosti, se zob zamaje in nato izpade. To je potek bolezni, ki so jo pred nekaj desetletji označevali kot parodontozo, danes pa jo imenujemo vnetna parodontalna bolezen. Bolezen je močno razširjena po 55. letu, saj ima v tej starosti skoraj vsak človek vsaj eno od oblik parodontalne bolezni. V novejšem času imajo zobozdravniki na razpolago veliko zdravil in načinov zdravljenja, zato ne drži več trditev, da je "parodontoza" neozdravljiva.

Pomembno je redno odstranjevanje bakterijskih zobnih oblog (bakterijskega plaka) iz medzobnih prostorov. Poglavitni pripomoček je zobna nitka, ki skupaj s pravilno uporabljeno zobno ščetko učinkovito odstrani bakterijski plak. Razne ustne vode pri napredovani obliki bolezni ne pomagajo veliko. Neodstranjen bakterijski plak v nekaj dneh zaapni z minerali, ki se v raztopljeni obliki nahajajo v slini - take trde obloge imenujemo zobni kamen. Zobni kamen lahko odstrani le zobozdravnik. Zato je redno obiskovanje zobozdravnika ena od najučinkovitejših metod za preprečevanje nastanka napredovalih oblik parodontalne bolezni.

Ustna sluznica je zaščitena predvsem s slino, ki vsebuje tudi obrambne sisteme za zaščito pred okužbo. V starosti pride največkrat do premajhnega izločanja sline. To je posebno izrazito pri ženskah po menopavzi. Stanje imenujemo kserostomija (suha usta). Ker sluznica ni več zavarovana s slinskim filmom, lahko postane boleča in pekoča. Pekoča usta in še posebej jezik so pogosta nadloga v starosti. Pomagamo si lahko s pitjem rahlo kislih pijač, izogibati pa se moramo začinjenim jedem. Popolnoma neučinkovito je izplakovanje z žajblom, ker še bolj osuši usta! Pri težjih oblikah pa lahko pomaga samo strokovnjak. Usta lahko pečejo tudi pri okvarjeni vratni hrbtenici (to v starosti ni nobena redkost), pri pomanjkanju krvnega železa, nekaterih vitaminov, sladkorni bolezni in jemanju nekaterih zdravil.

Okužbe ustne sluznice so v starosti največkrat glivične, povzročajo jih predvsem glivice iz rodu Candida. Glivična vnetja so pogosta pri ljudeh, ki nosijo v ustih snemne zobne proteze. Največkrat je sluznica pod protezino ploščo živordeča in peče. Zdravljenje z zdravili je učinkovito. Pogosto lahko pri starostnikih v ustni votlini odkrijemo bela področja - bele madeže, ki se največkrat nahajajo na lični sluznici, na robu jezika ali na ustnem dnu. Taki beli madeži navadno niso nevarni, lahko pa v posameznih primerih preidejo v rakavo tvorbo in jih zato lahko uvrstimo med prekanceroze (stanja, iz katerih lahko hitreje kot iz zdravega tkiva sluznice vzbrsti rak). Pogostnost ustnih rakov tudi v Sloveniji narašča in bolezen nastopi največkrat po 55. letu. Med vzroki je najusodnejša kombinacija uživanja alkohola in kajenja. Ker je odkritje ustnega raka v zgodnjih fazah pogoj za uspešno zdravljenje, je po 55. letu smiselno vsaj enkrat letno obiskati zobozdravnika, ki pa naj ne pregleda zgolj zobovja in obzobnih tkiv, ampak tudi ustno sluznico.

Manjkajoče zobe lahko zobozdravnik nadomesti na več načinov. Fiksni nadomestki so tisti, ki so na preostale zobe (nosilce) cementirani, snemne stomatoprotetične nadomestke (proteze) pa morajo ljudje včasih vzeti iz ust. V zadnjem času se vedno bolj uporabljajo tudi zobni vsadki (implantati), ki jih zdravnik vsadi v čeljustno kost in tako omogoči dobro pričvrstitev mostička ali proteze tudi tam, kjer tega ni bilo mogoče narediti. Zobni vsadki so omogočili, da tudi v starosti ni treba več hoditi po svetu brez zob. Starost ni ovira za zobne vsadke, ki lahko močno izboljšajo kakovost življenja, saj na splošno velja, da je prijetno ob nasmehu pokazati negovano zobovje.

Dispepsija je bolečina ali občutek nelagodja v zgornjem delu trebuha. Običajno je v zvezi s hranjenjem. Bolniki najpogosteje opisujejo bolečino v trebuhu, napenjanje po hrani, slabost, bruhanje, spahovanje, neješčnost. Občasne dispeptične težave opisuje od 20 - 40 % odraslih, prizadeti so mladi in starejši. Vzrok je lahko organska bolezen zgornjih prebavil, kar zdravnik dokaže z ustreznimi preiskavami. Pri polovici bolnikov z dispepsijo organske bolezni ne najdemo, takšen bolnik ima funkcionalno dispepsijo. Bolnik z dispepsijo in blagimi težavami si lahko pomaga sam z ustrezno prehrano. Uživa naj majhne obroke hrane, revne z maščobami. Izogiba naj se poznih večernih obrokov. Ob občutku sitosti naj neha jesti. Izogiba naj se hrane in pijač, ki sprožijo težave. Če bolnik sam kupi zdravila proti svojim težavam brez obiska zdravnika, naj strogo upošteva navodila o pravilnem jemanju. Če so težave hude in čedalje pogostejše in v nekaj tednih kljub dieti ne izzvenijo, je treba poiskati pomoč zdravnika.

Zgaga je pekoča bolečina, ki se iz žličke širi v prsni koš in je hujša po obroku ali pri spremembi položaja telesa. Povzroča jo prelivanje želodčnih sokov v požiralnik. Sluznica želodca je odporna, sluznica požiralnika pa neodporna na želodčno kislino. Če je želodčna kislina predolgo v požiralniku, se njegova sluznica okvari. Bolnik pri tem čuti močnejšo in čedalje pogostejšo zgago, često čuti vračanje želodčne vsebine v usta, ima neprijeten ustni zadah, slabo spi zaradi težav, čedalje bolj je zaskrbljen in v vedno večjem stresu, kar težave še poglobi. Takšen bolnik ima refluksno bolezen požiralnika.

Bolniki pogosto tožijo zaradi dražečega kašlja, pri nekaterih je v ospredju astma, nekateri so kronično hripavi, mnogi, predvsem starejši, opisujejo slabost in bruhanje. Bolnik si pri zdravljenju lahko precej pomaga s prilagoditvijo načina življenja: obleka naj bo udobna, izogiba naj se pripogibanju v pasu, spi naj z dvignjenim vzglavjem. Izogiba naj se počitka vsaj tri ure po obroku. V hrani naj omeji ali ukine maščobe, alkoholne pijače, preneha naj kaditi. Obroki naj bodo majhni, izogiba naj se poznim večernim obrokom. Ob prilagojenem načinu življenja si lahko pomaga z zdravili, ki nevtralizirajo želodčno kislino in jih lahko kupi v lekarni brez recepta. Na našem trgu je dosegljivih več takšnih zdravil: Acimol (Krka), Duobloc (Lek), Rupurut (Bayer Pharma). Če vsi ti ukrepi niso dovolj, naj bolnik s takšnimi težavami poišče pomoč zdravnika. Za občasne težave pomaga tudi navadna soda bikarbona.

Pojem hiatusna hernija čedalje pogosteje slišimo v povezavi z refluksno boleznijo požiralnika. Prepona je ploščata mišica, ki razmeji prsno in trebušno votlino. Odprtina prepone, skozi katero prehaja požiralnik iz prsne v trebušno votlino, je lahko prevelika, zato del želodca zdrkne navzgor v prsno votlino. Takšen bolnik ima hiatusno hernijo. Približno tretjina takih ljudi razvije refluksno bolezen požiralnika, ostali so brez težav. Sama hiatusna hernija ne potrebuje zdravljenja, zdravljeni pa morajo biti tisti bolniki, ki imajo dokazano tudi refluksno bolezen požiralnika.

Peptična razjeda je rana na sluznici želodca ali dvanajstnika. Obolijo ljudje v vseh starostnih obdobjih, najpogosteje so prizadeti bolniki med 55. in 65. letom starosti. Moški obolevajo dvakrat pogosteje od žensk. Razjeda v dvanajstniku je štirikrat pogostejša od želodčne, pri starejših bolnikih se to razmerje izravna. Vrsto let smo trdili, da je peptična razjeda posledica porušenega ravnotežja med obrambnimi in agresivnimi dejavniki na sluznici prebavil. Sluznica prebavil ima odlično sposobnost zaščititi se pred škodljivimi vplivi. Če so obrambne sposobnosti sluznice porušene, jo agresivni dejavniki, predvsem želodčna kislina, toliko okvarijo , da pride do peptične razjede. V zadnjem desetletju smo prišli do novih spoznanj o pomembni vlogi bakterije Helicobacter pylori pri nastanku peptične razjede, zato se je spremenilo tudi zdravljenje. Za nastanek peptične razjede so lahko odgovorna tudi protivnetna zdravila (prim. Aspirin), kar prizadene predvsem starejše ljudi, ki jemljejo ta zdravila zaradi bolečin v sklepih ali preventivno zaradi srčnega infarkta ali možganske kapi. Bolnik s peptično razjedo čuti bolečino v žlički, lahko tudi ponoči. Bolečina običajno popusti po hrani ali zdravilih, ki vežejo želodčno kislino. Lahko se pojavlja v epizodah. Če je bolnik kadilec ali uživa redno protivnetna zdravila, je verjetnost, da ima peptično razjedo, še večja. Nevarni so zapleti, predvsem krvavitev iz razjede ali razpoka razjede. Najpogosteje jih opazujemo pri starejših bolnikih, ki uživajo protivnetna zdravila. Lahko se končajo tudi s smrtjo. Bolj so ogrožene ženske, starejše od 75 let.

Bolnik s sumom na peptično razjedo mora poiskati pomoč zdravnika. Poleg zdravljenja z zdravili pa mora tudi sam prispevati k boljšemu celjenju: razmisli naj o morebitnih dejavnikih, ki lahko sprožijo ali poslabšajo njegovo bolezen. Preneha naj kaditi, opusti naj kavo in alkoholne pijače in poskrbi za zdravo prehrano. Opusti naj jemanje Aspirina in protivnetnih zdravil, ki naj jih zamenja za druga, ki mu jih bo svetoval njegov zdravnik. Izogiba naj se stresom.

Jetra so zaradi svoje presnovne vloge izpostavljena številnim strupom iz okolja; mednje štejemo tudi zdravila. Vsako zdravilo lahko okvari jetra, vendar so na srečo te okvare redke. Največjo nevarnost za jetrno okvaro pri nas predstavlja alkohol. Alkoholizem je problem naše družbe. Povezan je s socialnimi in ekonomskimi razmerami, z versko pripadnostjo, lokalnimi običaji. Po svetu in pri nas uživanje alkohola narašča. Posledično je v porastu alkoholna jetrna bolezen. Vsi alkoholiki sicer ne razvijejo jetrne okvare, razvije jo le petina bolnikov. Več kot polovica jetrnih ciroz nastane zaradi uživanja alkohola. Okvara jeter ni povezana s tipom alkohola, pač pa z zaužito količino. Nevarna dnevna doza je 80 g vsaj 8 let. Za boljšo predstavo: 1 dl vina ali 2,5 dl piva ali 0,3 dl viskija vsebuje 10 g alkohola. Redno vnašanje alkohola je nevarnejše kot občasno, ker imajo jetra možnost okrevanja v dnevih, ko niso izpostavljena strupu. Med ženskami, ki so občutljivejše za alkoholno jetrno okvaro, alkoholizem narašča. Pomembno vlogo ima tudi prehrana: s proteini revna hrana pospeši jetrno okvaro, s proteini bogata hrana pa jih do določene mere ščiti. Zdravljenje alkoholne jetrne okvare zahteva opustitev uživanja alkohola, hrano, bogato z beljakovinami in vitamini, vprašljiva pa je uspešnost zdravil.

Najpogostejša bolezen žolčnika so žolčni kamni. Večina jih ne dela težav. Velikokrat jih odkrijemo pri pregledu trebuha z ultrazvokom. Težave, ki jih vendarle povzročajo, pa so: bruhanje s hudo bolečino pod desnim rebrnim lokom, ki se širi pod lopatico. Dokaz bolezni je enostaven. Če jih odkrijemo pri starejših bolnikih, moramo biti izredno pozorni zaradi možnosti hudih zapletov, predvsem razpoke žolčnika, ki pri starejših bolnikih lahko poteka nemo, brez hujših bolečin, se pa konča s smrtjo. Starejši bolniki, ki imajo sum ali dokazane žolčne kamne, se morajo posvetovati s svojim zdravnikom glede nadaljnjega zdravljenja oziroma operacije, saj sama dieta ne bo dovolj. Kamne, odkrite slučajno, ki ne povzročajo težav, je najbolje pustiti pri miru.

Bolniki z obolelostjo trebušne slinavke so večinoma hudo prizadeti, pogosto življenjsko ogroženi. Najpogostejša bolezen je vnetje trebušne slinavke. Vzrok je lahko dolgotrajna zloraba alkohola, na drugem mestu so žolčni kamni. Če alkohola ne bi uživali, večine bolezni trebušne slinavke ne bi bilo. Če pride do kroničnega vnetja, morajo bolniki vedeti, da je to napredujoča bolezen, ki jo lahko upočasnijo in si z odgovornim ravnanjem izboljšajo kakovost življenja. Osnova zdravljenja je prenehanje uživanja alkohola. Pri starejših bolnikih lahko pride do kroničnega vnetja trebušne slinavke, ki se kaže s hujšanjem, obilnimi driskami, sladkorno boleznijo, vendar bolnik nima bolečin. Vzrok še vedno ni znan, vsekakor ne gre za alkohol ali žolčne kamne. Zdravljenje obsega dieto, zdravljenje sladkorne bolezni ter dodajanje zdravil, ki jih določa zdravnik. Zahrbtna, za uspešno zdravljenje največkrat prepozno odkrita bolezen je rak trebušne slinavke.

Trebušne kile so izbokline potrebušnice skozi trebušno steno in so običajno izpolnjene s črevesom. Pri starejših kile nastanejo zaradi slabosti trebušne stene. Če kilo lahko z blagim pritiskom ali masažo potisnemo nazaj v trebuh, ni velik problem v tem trenutku. Če je ni mogoče povrniti v trebuh, je ukleščena. Tak bolnik je ogrožen, potrebna je takojšnja operacija. Glede na mesto, kjer kile nastanejo, jih tudi poimenujemo. Pri starejših je najpogostejša dimeljna kila. Če se ta boči v dimljah, govorimo o direktni, če pa se spušča ob semenskem povesmu v mošnjo, govorimo o indirektni dimeljni kili. Bolnik s kilo naj se o svojem problemu posvetuje s kirurgom.

Z leti se pojavljajo v širokem črevesu divertikli. Pri 40. letu starosti jih ima le 5 %, po 60. letu 30 - 40 % in po 80. letu 60 - 80 % ljudi. Gre za bolezen, ki se je pričela pojavljati v začetku tega stoletja z industrializacijo prehrane, v kateri je količina neprebavljivih snovi minimalna. Tako pripravljena hrana se večinoma vsrka v ozkem črevesu, v široko črevo pride premalo neprebavljenih snovi. Zato se črevo "poleni", mišična vlakna se tanjšajo, črevo se ne izpraznjuje dovolj učinkovito. Pomanjkanje gibanja še dodatno prispeva k zaprtju. Zato so za iztrebljanje potrebni večji napori in pritiski, ki povzročijo izbočenja sluznice navzven skozi oslabljeno mišičje črevesa, govorimo o divertiklih. Nevarni so zapleti divertiklov: vnetja, krvavitve ali celo razpok. Nastanku divertiklov se izognemo s prehrano, bogato z vlakninami. V primeru zapletov je potrebna čimprejšnja zdravnikova pomoč.

Človek normalno izloča blato 3-krat dnevno do 3-krat tedensko. Moški iztrebljajo pogosteje od žensk. O zaprtju govorimo, če človek težko izloči majhne količine trdega blata, če je izločanje blata neredno na daljše presledke ali ima človek občutek nepopolnega izpraznjenja. Zaprtje je problem, ki ga občasno občutijo ljudje v vseh starostnih obdobjih, vendar ga je s starostjo vedno več. ženske so trikrat bolj prizadete od moških. Redko je vzrok zaprtju bolezen debelega črevesa: rak, vnetje, dolgotrajna raba sredstev proti zaprtju, bolezen zadnjičnega kanala, nevrološke bolezni. Pri starejših bolnikih, ki uživajo več zdravil zaradi obolelosti drugih organov, so lahko vzrok zaprtju nekatera zdravila: preparati železa, zdravila proti bolečinam, depresiji, parkinsonizmu, sredstva za odvajanje vode, nekatera zdravila proti povišanemu krvnemu pritisku. Pri večini ljudi, ki opisujejo težave z zaprtjem, govorimo o funkcionalnem zaprtju: bolezni širokega črevesa ne najdemo, najpogosteje gre za problem nepravilne prehrane in napačnega iztrebljanja. Starejši ljudje pogosto opisujejo težave z zaprtjem. Vzrokov za to je več: uživanje hrane, revne z vlakninami in malo tekočine, premalo gibanja ali celo negibnost, jemanje zdravil, ki poglabljajo zaprtje. Poleg napenjanja in slabega počutja je dokaj pogosto pri starejših zagozdenje trdega blata v zadnjiku, ki se raztegne, ob tem se raztegne tudi mišica zapiralka, ki ne tesni več dobro. Posledica je nekontrolirano izločanje mehkega ali tekočega blata večkrat dnevno. Zagozdeno blato pa lahko povzroči tudi popolno črevesno zaporo ali razjedo v zadnjiku.

Zdravljenje zaprtja je dolgotrajno in zahteva sodelovanje bolnika. Bolnik naj se redno razgibava, vsak dan naj si določi dovolj časa za iztrebljanje, če se le da po vsakem obroku. Da bo iztrebljanje lažje, naj na stranišču v sedečem položaju primakne prsi k nogam. Izredno pomembna je pravilna prehrana. Hrana mora vsebovati dovolj vlaknin, ki v črevesu vežejo velike količine vode, nabreknejo in tako tvorijo večjo količino mehkega blata, ki ga bo bolnik hitro in z lahkoto izločil. Hrana naj vsebuje 20 - 30 g vlaknin dnevno. Dovolj vlaknin vsebujejo fižol in stročnice, nemlete žitarice, sadje in zelenjava. Ob tem naj bolnik uživa veliko tekočine. Bolniki naj uporabljajo čim manj zdravil proti zaprtju, raba naj bo le občasna. Odvajala, ki pospešujejo črevesno gibanje ter izločanje vode in elektrolitov (Novolax - Krka, Dulcolax - Boehringer) dolgoročno niso učinkovita. Koristna so le za kratkotrajno uporabo nekaj dni. Osmotska odvajala (glicerinske svečke, Prorektal S - Lek, Importal - Novartis, Portalac - Belupo) vežejo vodo iz črevesa in mehčajo blato. So učinkovita in hitro delujejo. Pozornost je potrebna pri starejših bolnikih s srčnim popuščanjem zaradi nevarnosti izsušitve. Raztopine za črevesno lavažo svetujemo za hitro čiščenje črevesa pred posegi. Klistir priporočamo pri trdem blatu v zadnjiku. Na recept pa so zdravila (Digenol - Krka), ki pospešijo krčenje črevesnega mišičja in na ta način izboljšajo iztrebljanje. Če opisani ukrepi bolniku ne pomagajo, naj se o svojem problemu posvetuje s posebej poučenim zdravnikom.

Z leti so pogostejši problemi v področju zadnjika, ki bolnikom povzročajo veliko težav in strahu. Razpoke in vnetja v zadnjičnem kanalu so pogostejša v mladosti, redka v poznejših letih. Zlata žila (hemoroidi) so zvijugane in vozlasto razširjene žile ob izhodu črevesa. Najpogostejši vzrok za nastanek je zaprtje. Hemoroidi so lahko zunanji, ki jih vidimo in so deloma prekriti s kožo. Notranje hemoroide tipamo v zadnjičnem kanalu. Bolniki si naj pomagajo s prehrano proti zaprtju, splošno higieno ter svečkami in mazili. Če ti ukrepi ne pomagajo, je potreben posvet z zdravnikom.

Okužbe sečil so poleg okužb dihal najpogostejše bakterijske okužbe, ki prizadenejo človeka. Še posebno so pomembne pri ženskah, pri otrocih do 5. leta starosti in pri starejših moških, ki imajo hipertrofijo prostate. Okužbe sečil prizadenejo ženske približno desetkrat pogosteje kot moške. Vzrok je kratka sečnica in kratka razdalja od sečne do zadnjične (analne) odprtine. Večina okužb ledvic je posledica ascendentne (vzpenjajoče) okužbe, to je okužbe, ki je posledica prodiranja fekalnih mikrobov iz sečnice ali tkiva ob sečnici v sečnik in skozi sečevod v ledvični meh in ledvično sredico. Nožnični vhod in začetni del sečnice sta navadno naseljena z različnimi bakterijami, ki niso vedno patogene (ne povzročijo vedno bolezni). Pri ženskah, ki so dovzetne za vnetje mehurja (cistitis), prav ti mikrobi, ki navadno živijo v črevesju, naselijo nožnični vhod, kožo ob sečnici in začetni del sečnice. Razvoj okužbe je odvisen od številnih dejavnikov (vrsta bakterij, njihovo število, obrambni dejavniki človeka). Pomemben dejavnik okužbe je lahko tudi blaga poškodba sečnice, ki najpogosteje nastane pri spolnih odnosih. Običajno se bakterije iz sečnika učinkovito odstranijo z mokrenjem.

Okužba se lahko kaže kot prisotnost bakterij v urinu, vnetje sečnika (cistitis), akutno vnetje ledvičnih čašic (akutni pielonefritis) ali kronično vnetje ledvičnih čašic (kronični pielonefritis). Klasični znaki cistitisa so bolečine v predelu sečnika, pogosto siljenje k uriniranju, krvav urin, bolečine v križu in zvišana temperatura. Lahko so prisotni le posamezni znaki ali pa kombinacija.

Antibiotično zdravljenje je potrebno pri dokazani bakterijski okužbi. Za njeno preprečevanje pa je koristno najmanj dvakrat dnevno umivanje presredka in spolnih organov z mlačno vodo, brez agresivnih alkalnih mil in gelov za tuširanje in dodatno umivanje pred in po spolnem odnosu. S tem preprečimo prenos bakterij iz okolice v sečnico in nadaljnjo vzpenjanje okužbe. Enako pomemben ukrep je pitje dovolj tekočine, da razredčimo urin in bakterije. Velja pravilo, da spijemo toliko, da je dnevno izločanje urina od 1,5 - 2 litra. Poleti, ko je izguba tekočine prek kože (npr. s potenjem) večja, je potrebno uživati več tekočine. Pomembna je predvsem količina tekočine, manj pa vrsta tekočine (izogibamo se gaziranih pijač), čeprav je npr. pitje "ursi čaja" koristno, ker ima blago antiseptično (protibakterijsko) delovanje. Prav tako je priporočljivo pitje rdečih sokov (npr. borovnice, črnega ribeza, soka rdeče pese) zaradi ugodnega delovanja na obrambne mehanizme, ki varujejo pred okužbo.

Analgetična nefropatija je kronična bolezen ledvic, ki nastane zaradi zlorabe analgetičnih zdravil. Zloraba zdravil pomeni, da bolnik jemlje zdravilo po lastni presoji ali pa v prevelikih odmerkih. Zdravila proti bolečinam (analgetiki), ki so najpogostejši vzrok nastanka analgetične bolezni ledvic, so kombinirani analgetiki npr. fenacetin in njegovi produkti, acetilsalicilna kislina, kafetin, v zadnjih letih pa tudi nesteroidni antirevmatiki. Nastanek bolezni je odvisen od celokupne količine zaužitih zdravil. Za okvaro ledvic je nevarna skupna količina zaužitih kombiniranih analgetikov od 0,5 do 1 g, kar pomeni približno 4 tbl. dnevno tri leta.

Analgetična bolezen ledvic je psihosomatska bolezen. Bolniki so pogosto nezadovoljni, preobremenjeni z delom, z vsakdanjim življenjem, imajo glavobole in so nespeči. Zdravila za lajšanje bolečin uporabljajo zaradi boljšega počutja in dviga delovne sposobnosti. Ti ljudje pogosto poleg zlorabljanja analgetikov uživajo tudi zdravila za pomiritev, za odvajanje vode, blata, pogosto tudi kadijo. V ljubljanskem centru za dializo je analgetična nefropatija vzrok ledvične odpovedi pri skoraj 8 % bolnikov. Po drugi strani pa je ravno ta bolezen ledvic ena izmed redkih ledvičnih bolezni, ki jo lahko popolnoma preprečimo. S pravočasnim prenehanjem zlorabe tablet dosežemo, da se bolezen ne slabša in preprečimo končno ledvično odpoved. Zelo je pomemben zadosten vnos tekočine, to pomeni takšen, da bo izločanje urina približno dva litra dnevno. Koristno je, da bolniki vsaj na začetku merijo izločeni urin, saj je sicer težko oceniti dnevno izločanje. Poleg takojšnjega prenehanja jemanja analgetičnih zdravil je potrebno ugotoviti tudi vzroke, zaradi katerih je prišlo do takega nenadzorovanega uživanja zdravil.

Bolezni ledvičnih telesc (glomerulonefritisi) so pomembna skupina bolezni ledvic, ki lahko povzročijo tudi popolno odpoved ledvic. žal večinoma ne moremo vplivati na nastanek bolezni, lahko pa jo bistveno upočasnimo in celo preprečimo nastanek dokončne ledvične odpovedi. Pri glomerulonefritisu je izjemno pomembno skrbno zdravljenje krvnega tlaka (zaželen krvni tlak je manj kot 130/85) in ustrezna prehrana z zmanjšanim vnosom beljakovin. Vsakršno pretirano uživanje beljakovinske hrane dodatno obremenjuje delovanje ledvic. Zato svetujemo hrano, ki vsebuje približno 0,8 g beljakovin na kg telesne teže. To pomeni, da ob zrezku isti dan ne uživamo še sira, mleka, jogurta ali drugih mlečnih izdelkov. Raznovrstne beljakovine razporedimo tako, da vsak dan uživamo samo eno beljakovinsko hranilo. Pomembno je, da uživamo visoko kakovostne beljakovine, ki so v belem mesu (perutnina, ribe in zajec) in beljakovine v stročnicah. Uživanje maščob zmanjšamo na minimum. Tudi pri teh boleznih ledvic je pomemben ustrezen vnos tekočine, da dosežemo dnevno izločanje urina 2 litra. S tem omogočimo izločanje strupenih presnovkov. Pomembno je omejiti sol v prehrani, da preprečimo zadrževanje tekočine v telesu in nastanek arterijske hipertenzije.

Ledvični kamni so ena od pogostih težav, ki pestijo človeka že tisočletja. Obolevnost se giblje med 1 do 10 %, dejavniki, ki vplivajo na nastanek kamnov, so geografski in klimatski. Pogostnost je pri moških 2- do 4-krat večja kot pri ženskah. Pri bolezni sečnih kamnov gre za presnovno bolezen ali motnjo, ki vpliva na sestavo urina. V urinu pride do prenasičenosti s snovmi, ki pospešujejo tvorbo kamna, poruši se ravnotežje med snovmi, ki zavirajo in snovmi, ki pospešujejo nastanek kamnov. Nastanek kamnov lahko pogosto tudi preprečimo. Na prvem mestu je razredčevanje urina, kar dosežemo s pitjem toliko tekočine, da je izločanje urina nad 2,5 l dnevno. Z vzdrževanjem zadostnega izločanja urina preprečujemo koncentracijo urina in kristalizacijo snovi, ki so v njem. Pomembno je tudi pitje tekočine pred spanjem. Marsikdo ponoči ne pije tekočine, ker želi tako preprečiti nočno uriniranje.

Za zaključek velja povzeti, da je številne bolezni ledvic možno preprečiti ali vsaj upočasniti njihovo poslabšanje, če upoštevamo nekaj osnovnih preventivnih ukrepov. Skupni imenovalec preprečevanja in zdravljenja skoraj vseh bolezni ledvic je tolikšen vnos tekočin, ki omogoči približno 2 litra izločenega urina vsak dan. Priporočljivo je, da vsaj v začetku izločanje urina merimo. Pri bakterijskih boleznih sečil so zelo pomembni ustrezni higienski ukrepi. Zdravila proti bolečinam jemljemo le po nasvetu zdravnika in v predpisanem odmerku. Osnova prehrane, s katero lahko preprečimo poslabšanje kronične ledvične bolezni, so načela zdrave prehrane z zmerno omejitvijo beljakovin. Pri bolniku z ledvično boleznijo, ki nima zvišanega krvnega tlaka, je potrebna le zmerna omejitev soli v hrani, s čimer preprečimo čezmerno zadrževanje vode. Kajenje je škodljivo tudi za ledvice, saj zmanjša njihovo delovanje.

Osebo z motnjo v zadrževanju urina moramo upoštevati kot celoto. Človek ni prizadet le sam, temveč skupaj z njim tudi domači, svojci, znanci, sodelavci - ožja in širša okolica. Telesni in duševni problem prizadetega spremljajo še neprijeten vonj, občutje sramu, neenakosti, manjvrednosti in krivde. To vodi v izogibanje družbi, znancem, sorodnikom, v prikrivanje problema in nekritičnost. Strah zaradi izgubljenega nadzora nad lastnim telesom je velik in lahko povzroči jezo in depresijo. Starejši ljudje se bojijo inkontinence, še bolj pa, da bodo zaradi tega osamljeni, preseljeni v dom starejših občanov, grajani ali zavrženi.

Prizadeti je obremenjen z razmišljanjem, kje in kdaj bo lahko opravil svojo potrebo, da ne bo prepozno. Njegove vsakodnevne poti so zato vedno iste, ker se počuti varen samo na mestih, kjer lahko poišče stranišče. Izogiba se domačim, partnerju, svojcem, sosedom in sodelavcem iz strahu pred smradom in mokroto. Izogiba se druženju, sestankom, kinu, gledališču in potovanjem z javnimi prevoznimi sredstvi.

Vsaka hitra hoja, skok, tek, kašelj, pripogibanje ali dvigovanje že lažjih bremen lahko izzove pojav inkontinence in zato se prizadeti tudi temu izogiba. Telesni napori so mu zoprni, moteči, zato prične odklanjati sodelovanje v športu in igrah. Prizadeti se boji, da bo moral "nenadoma" na vodo in zato opravi puščanje vode tudi "za vsak primer" na primernem kraju ali prostoru. Ta misel ga bremeni, kar povzroča nelagodje. Vse to povzroča stalen psihični stres in tudi znatne finančne izdatke za nabavo in menjavo spodnjega in posteljnega perila, oblek in čiščenja.

O retenci urina govorimo takrat, ko oseba odvaja urin v slabem curku, po kapljicah kljub napenjanju ali pa v najtežji obliki sploh ne more urinirati. Težavam je pridružen pogost dražljaj k mokrenju, včasih bolečine in občutek polnega mehurja zaradi zastalega urina v njem. Ob opisanih nadlogah je še vrsta različic, ki se pojavljajo kot nenaden dražljaj k uriniranju, včasih nehotno uhajanje ali stalno kapljanje urina iz prenapolnjenega mehurja. Težave z odvajanjem vode ali retenco urina so pogostejše pri moških zaradi povečane prostate ali žleze obsečnice. ženske, prav tako, niso izvzete. Pri njih gre zlasti za posledico operacij na rodilih, zoženja sečnice v klimakteriju, pri hormonskih motnjah ter pri nevroloških boleznih.

Če primerjamo težave pri inkontinenci in retenci urina, lahko vidimo, da je retenca hujša težava, ki slej ko prej zahteva pomoč zdravnika. V začetku, ko so motnje manjše, lahko še počakamo, čeprav vemo, da je zdravljenje uspešno le, če pričnemo zdraviti pravočasno. Vedno velja pravilo: "Bolje preprečevati kot zdraviti."

Pogostnost uhajanja urina, kakor tudi zapora urina, je velika in predstavlja velik problem. Obe motnji sta za ljudi neprijetni in se o njih neradi pogovarjajo, dokler niso težave velike. Lahko le ocenimo, da se težava uhajanja urina pojavlja pri vsaki peti ženski v srednji starosti. V starejši življenjski dobi, v bolnišnici in pri določenih skupinah bolezni pa je ta pojav še mnogo bolj pogost. Vzroki za težave so v starostni dobi različni in mnogi dobro znani. Poleg že opisanih gre za poškodbo hrbtenjače in pripadajočih živcev, za poškodbe možganov in mnoge druge bolezenske spremembe. Nekateri dodatni dejavniki povzročajo nemoč zadrževanja urina pri ženskah, ki nastaja pogosto po porodih, ob težkem delu in spremembah v mali medenici - težavo imenujemo stresna inkontinenca. Starejši ljudje so nagnjeni k določenim boleznim, ki pripomorejo k nastanku urinske inkontinence. Le malo bolnikov se zaradi uhajanja urina zdravi, čeprav je nevšečnost v mnogih primerih ozdravljiva ali jo je mogoče vsaj izboljšati. Vzrok za nastanek je treba odstraniti, sicer inkontinenca postane trajna.

Številne spremembe v starejši dobi pripomorejo k nastanku inkontinence ali retence urina. Najpogostejše so prizadetost zaradi določene bolezni, hormonske spremembe v nožnici v dobi menopavze, razna zdravila (pomirjevala, zdravila za znižanje krvnega tlaka, odvajala za vodo, zdravila proti nespečnosti...), depresivna stanja, skleroza, slabša in počasna ter omejena gibljivost, stanja po poškodbah okončin, oslabljena presnova in lena prebava (zapeka), povečana ali obolela prostata, stanja po operacijah na sečilih in rodilih in različna nevrološka obolenja, ki se javljajo v tem obdobju.

Naštete težave, vzroki in znane posledice so veliko breme za vsakogar. Prizadeta oseba je v psihični in telesni stiski, njeni najbližji pa v stiski, kako pomagati, kako preprečiti in kaj storiti. Velikokrat se sorazmerno pozno zavemo celo lastnih težav z uriniranjem, še pozneje pa zvemo za problem drugih, tudi naših najbližjih. Strah pred odkritim pogovorom z zaupno osebo ali zdravnikom je velik. S pregledi, pogovorom, nasveti in zdravili je moč pričakovati izboljšanje ali ozdravitev. Če bomo nadlogo skrivali pred ljudmi in znanci in si dopovedovali, da je to normalno za staranje, se bo stanje slabšalo. Obisk pri zdravniku je prvi in glavni korak, ki vodi k izboljšanju. Skupno sodelovanje bo rodilo sadove.

Motnje in težave pri uriniranju nastajajo počasi in to v vsakem življenjskem obdobju. Primerno je, da pomislimo na zdrav način življenja in prehrano že v dobi zorenja in odraščanja ter si tako krepimo temelj zdravja za kasnejša leta. Vedno skušajmo povsem pozdraviti vnetja, prehlade in vročična stanja, tako da preprečimo pogosto ponavljanje.Varujmo se prehladov in bodimo letnemu času in vremenu primerno oblečeni. Mokra oblačila, prepihi in podhladitve so sovražniki sečnih organov in znižujejo odpornost celotnega organizma. Pri prehrani in pijači bodimo zmerni zaradi telesne teže in omejujmo uživanje alkohola, kave, hladnih gaziranih pijač, močno začinjene hrane, mastne hrane in prevelikih količin mesa. Upoštevajmo načela zdrave prehrane.

Gibanje v naravi in ohranjanje gibalnih telesnih veščin z različnimi vajami je dobra naložba za prihodnost. Vaje za krepitev mišic medeničnega dna (Keglove vaje) spadajo v to skupino. S telesnimi vajami si povečujemo prekrvitev, kar krepi moč in zdravje mišic. Izogibajmo se sedenju na sedežih, prekritih z umetno maso, ker je dihanje kože moteno in znojenje v predelu sedala povečano. Spremljajoče bolezni, kot so zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen, zvišana raven holesterola in z njim povezane presnovne bolezni morajo biti čim bolje urejene in zdravljene. Te bolezni povzročajo mnogo težav pri mokrenju. Skušajmo si ustvariti sebi primeren ritem življenja in s tem tudi urejeno odvajanje vode. Redni časovni presledki med odvajanjem urina, zmernost v prehrani in pitju, primerna oblačila in okolica, sprehodi in gibanje v naravi, uporaba nujnih pripomočkov in redno jemanje zdravil po nasvetu zdravnika (če so potrebna), so bogato naložena glavnica za obresti v prihodnjem življenjskem desetletju. Če pa se je težava z zadrževanjem ali z odvajanjem urina vseeno pojavila, vam priporočam obisk pri zdravniku. Z odkritim in zaupnim pogovorom bosta našla pot, ki vodi k boljši kakovosti življenja.

Sladkorna bolezen tipa 2 nastane zaradi dedno zmanjšane občutljivosti organizma na delovanje insulina. Ko se v srednjih letih življenja pridruži še slabše izločanje insulina, se koncentracija krvnega sladkorja začne povečevati. Bolezen se pogosto pojavlja skupaj z debelostjo, zvečanim krvnim tlak in zvečano koncentracijo maščob v krvi. Vse te motnje so pri ljudeh z zmanjšano občutljivostjo na insulin prisotne že zgodaj v življenju, s starostjo pa postajajo izrazitejše. Vsak od teh dejavnikov je tudi dejavnik tveganja za aterosklerozo. Sočasnost njihovega pojavljanja, prisotnost zgodaj v življenju in poslabševanje s starostjo povzroča zgodnjo in močno razširjeno aterosklerozo.

Preprečevanje bolezni je najbolj smiselno pri zvečanem tveganju zanjo. Osebe z večjim tveganjem so ljudje z mejno zvečanim sladkorjem v krvi, bližnji sorodniki bolnikov s tipom 2 sladkorne bolezni, debeli ljudje, pa tudi ljudje z visokim krvnim tlakom in zvečano koncentracijo maščob v krvi. Čeprav je osnova za stanje zmanjšane občutljivosti na insulin dedna, pa je razvoj bolezni močno odvisen od načina življenja. Zdrav življenjski slog lahko prepreči pojav sladkorne bolezni tipa 2. Obenem izboljša tudi druge presnovne nenormalnosti npr. zvečane maščobe v krvi ali zvečan krvni tlak.

Študije z uvedbo zdravega življenjskega sloga na velikem številu ljudi v Združenih državah Amerike, na Švedskem in Kitajskem so pokazale, da je možno preprečiti pojav sladkorne bolezni tipa 2. Po nekaj letih zdravega načina življenja je bilo pojavljanje sladkorne bolezni za polovico manjše kot pri osebah, ki so živele na nespremenjen način. Zelo pomembno je, da so bili uspehi največji ravno pri osebah z največjim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2.

Glavno orožje za preprečevanje sladkorne bolezni tipa 2 je nadzor nad telesno težo pri bolnikih, ki nagibajo k debelosti. Učinek je toliko večji, kolikor dosledneje je ukrep izveden. Nikakor pa ni treba, da za vsako ceno dosežemo idealen cilj, npr. normalno telesno težo ali pa vsakodnevno močno naporno telesno dejavnost.

Pomembna je vrste hrane. Uživati je treba hrano z veliko vlaknin (zelenjava, sadje), z malo maščob, posebno živalskega izvora (meso in mesni izdelki, mleko in mlečni izdelki), z veliko močnatih živil (posebno testenin, polnozrnatih vrst kruha, jedi iz ajdove moke), z malo prečiščenega sladkorja in z malo alkohola. Od mesnih živil je koristno uživanje belega mesa perjadi, kunca in rib. Od olj je najbolj koristno olivno. Zdrava prehrana sodi v celo družino. To ima lahko dolgoročne pozitivne posledice, kajti tudi otroci ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 ali z zvečanim tveganjem zanjo so bolj izpostavljeni tej bolezni. Zdrav način življenja od otroških let je prav gotovo naložba v njihovo zdravje in lahko prepreči možno sladkorno bolezen.

Hujšanje je pri debelih osebah težavna naloga. Uspeh je odvisen od razmerja med energijo, dobljeno s hrano in potrošeno energijo. Ključ do uspeha je v zmanjšanju energije, pridobljene z zaužito hrano. Treba je zmanjšati celotno količino hrane. To si lahko olajšamo tako, da uživamo manj kalorično hrano za isti namen prehranjevanja (preglednica 1). Povečanje potrošnje s telesno dejavnostjo brez zmanjšanja količine hrane (posebno take, ki vsebuje veliko energije na račun maščobe, sladkorjev in alkohola) ni smiselno, ker v praksi ni mogoče "pokuriti" veliko energije. Napor, ki ga moramo vložiti v telesno dejavnost, je mnogo večji v primerjavi z odrekanjem hrani. Nekaj primerov energijsko enake hrane in telesne dejavnosti je v preglednici 2. Telesno dejavnost je sicer koristno kombinirati z zmanjšanjem količine hrane, ker se pri telesni aktivnosti potroši več telesne maščobe kot mišične mase.

Zmerna telesna dejavnost zmanjša tveganje za pojav sladkorne bolezni na polovico, pri ljudeh z visokim tveganjem za sladkorno bolezen pa verjetno še več. Za zmerno dejavnost štejemo približno trikrat tedensko po pol ure ne preveč napornega gibanja. Tudi manjša mera gibanja pomaga pri preprečevanju bolezni.. Primeri zmerne telesne dejavnosti, ki naj bi jo izvajali trikrat tedensko, so v preglednici 3.

Zdrav življenjski slog ni namenjen samo preprečevanju sladkorne bolezni tipa 2, temveč tudi splošnemu izboljšanju zdravja in zlasti preprečevanju ateroskleroze. Pogoji za korenito zmanjšanje tveganja za aterosklerozo so odsotnost kajenja, normalne izmerjene vrednosti krvnega sladkorja, holesterola, krvnega tlaka in normalna telesna teža. Popolno doseganje teh ciljev je idealno, vendar redko uresničljivo. Smiselno je tudi približanje tem ciljem.

 

Preglednica 1. Zamenjava živil pri hujšanju. Namesto hrane z veliko kalorijami raje zaužijemo hrano za isti namen, ki ima manj kalorij.

Neprimerno (več kalorij)	Primerno (manj kalorij)
surovo maslo	Margarina
siri, topljeni siri	Nemastna skuta
polnomastno mleko	posneto mleko
kisla smetana	jogurt, jogurt iz posnetega mleka
mast, olje, ocvrte jedi	priprava hrane z malo maščobe ali brez nje
meso: mastno svinjsko, goveje, ovčje	piščančje, puranje brez kože, malo nemastnega junčjega, telečjega ali zajčjega mesa, telečje, gosi, race
mesni izdelki: vse salame, klobase, hrenovke, prekajeno meso	pusta šunka, piščančje ali puranje prsi, kuhana mlada govedina, nemastna skuta, paštete v ovitku
ocvrte ribe	ribe na žaru
ocvrto jajce	kuhano jajce, pečeno brez maščobe
pomfri, čips	kuhan krompir, pire (brez dodane maščobe)
suho sadje, kompoti	sveže sadje, kompoti, slajeni z umetnimi sladili
brezalkoholne pijače (kokakola, ipd.)	voda, mineralne vode, pijače, sadni sirupi limonade, slajene z umetnimi sladili
slaščice, pecivo, čokolade,marmelade, džemi, sladoledi	sveže sadje, sadne solate ali sadne sladice, oboje pripravljeno z umetnimi sladili in brez maščobe
sladkor	sladkorni nadomestki, umetna sladila
goste juhe	redke zelenjavne ali mesne juhe brez zakuhe
omake, prelivi	ne ali zelo malo
solatni prelivi z majonezo	solatni prelivi z jogurtom
topli mlečni napitki	slajeni z umetnimi sladili, s posnetim mlekom
alkohol	nič ali do en kozarec brizganca ali vina na dan

 

Preglednica 2. Primeri energijskih ekvivalentov telesne dejavnosti in hrane (koliko hrane kakšne sestave je po energiji enakovredno telesni dejavnosti določene intenzivnosti in trajanja).

Telesna dejavnost	Hrana
40 min. teka	100 gr mortadele
1 ura plavanja ali kolesarjenja, ali pol ure hoje navkreber	ena hrenovka
pol ure tenisa	1 tablica čokolade
2 uri ročne košnje trave	1 sendvič s 4 rezinami posebne salame in 1 rezino sira

 

Preglednica 3. Primeri telesne dejavnosti raznih vrst in različnega trajanja, primerni za izvajanje zmerne telesne dejavnosti najmanj tri-krat tedensko.

Dejavnost	Trajanje v minutah
Pranje in loščenje avta	45 - 60
Umivanje oken ali tal	45 - 60
Igranje odbojke	45
Igranje nogometa (netekmovalno)	30 - 45
Vrtnarjenje	30 - 45
Poganjanje v invalidskem vozičku	30 - 40
Hoja 3 km	30
Košarka (netekmovalno)	30
Vožnja s kolesom 8 km	30
Ples (hiter)	30
Hoja 3 km	30
Plavanje	20
Košarka, tekmovalno	15 - 20
Vožnja s kolesom 6 km	15
Kidanje snega	15
Hoja navkreber ali po stopnicah	15

 

je najbolj pogosta vrsta slabokrvnosti. Bolezen se razvije postopno. Pri nas je vzrok te slabokrvnosti najpogosteje kronična izguba krvi iz organizma. Ta vrsta slabokrvnosti je pogostejša pri ženskah, saj izgubljajo v rodnem obdobju z mesečnim perilom in v nosečnosti znatne količine krvi. V primeru pomanjkljive prehrane, ki vsebuje malo železa, organizem ne more nadomestiti izgubljenega železa in postopno pride do slabokrvnosti. Slabokrvnost se lahko pojavi že v rodnem obdobju, pogosto pa po menopavzi. Pri moških je praviloma vzrok te vrste slabokrvnosti vidna ali prikrita izguba krvi iz prebavil (razjede in tumorji želodca, spremembe na debelem črevesu, hemoroidi). Zato je potrebno pri vseh moških in pri ženskah v menopavzi, pri kateri se pojavi slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa, opraviti preiskave prebavil. Zelo redko pride do slabokrvnosti zaradi nezadostnega vnosa železa v telo s hrano.

Izjemoma ugotovimo to vrsto slabokrvnosti pri bolnikih, ki se dalj časa prehranjujejo z neuravnoteženo vegetarijansko prehrano. Slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa zdravimo z zdravili (Ferrum Lek, Haematopan, Retafer itd.), saj običajno tudi s hrano, ki je bogata z železom, slabokrvnosti ne uspemo pozdraviti. Pač pa je mešana uravnotežena prehrana zelo pomembna zato, da do pomanjkanja železa ne pride. Z ustrezno prehrano je potrebno pričeti že v zgodnjem otroštvu, saj materino mleko vsebuje le malo železa. Najkvalitetnejši vir železa v hrani je živalskega izvora (jetra, rdeče meso, drobovina, jajčni rumenjak). Nekatera živila rastlinskega izvora vsebujejo sicer veliko železa, vendar v obliki, ki ga telo slabo izkorišča.

Dodatek vitamina C izboljša izkoristek železa iz rastlinske hrane, nekatere snovi (soli kalcija, tanini, mleko, soja) pa izkoristek zmanjšajo. Z vsako nosečnostjo in porodom ženska izgubi približno eno šestino celotne količine železa. Tako izgubo je težko nadomestiti samo z ustrezno prehrano, zato priporočajo v času nosečnosti nadomeščanje železa z zdravili. Pravilna prehrana v vseh življenjskih obdobjih pa je tudi pomembna za preprečevanje bolezni prebavil, zaradi katerih lahko pride do slabokrvnosti.

ki jo imenujemo megaloblastna anemija, je redkejša kot slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa. Najpogostejši vzrok je nezadostna resorpcija tega vitamina iz prebavil zaradi kroničnega vnetja želodčne sluznice. Bolniki imajo poleg znakov slabokrvnosti pogosto tudi slab tek, odpor do mesne hrane, neurejeno prebavo in pri hudih oblikah tudi težave s strani živčevja (mravljinčenje v spodnjih okončinah, nezanesljiva hoja itd). To vrsto slabokrvnosti ugotovimo tudi pri bolnikih, ki so jim deloma ali popolnoma operativno odstranili želodec in pri bolnikih s hudo obliko vnetja tankega črevesja (Crohnova bolezen). Bolnike zdravimo z injekcijami vitamina B 12. Zdravila morajo dobivati redno, običajno enkrat na tri mesece in sicer doživljenjsko. Zelo redka je megaloblastna anemija zaradi pomanjkljivega vnosa vitamina s hrano. Pojavi se le izjemoma, pri dolgoletnih veganih, to je ljudeh, ki odklanjajo vsakršno hrano živalskega izvora (tudi jajca in mleko oziroma živila, pripravljena iz njih) in ki ne jemljejo ustreznega nadomestka v obliki zdravila. Pač pa poznamo hude oblike pomanjkanja vitamina B12 pri novorojenčkih in majhnih otrocih mater, ki so dalj časa uživale strogo vegansko dieto in ki otroka samo dojijo.

Preprečevanje megaloblastne anemije zaradi kroničnega vnetja želodčne sluznice ni možno, pač pa je potrebno preventivno dajati injekcije vitamina B12 vsem bolnikom po popolni odstranitvi želodca. Pri bolnikih z delno odstranitvijo pa je potrebno občasno nadzorovati krvno sliko. V primeru, da se pojavijo znaki megaloblastne anemije, je prav tako potrebno začeti zdravljenje z vitaminom B12. Vitamin B12 v obliki zdravil morajo dobivati tudi ljudje, ki so se odločili za strogo vegansko dieto, še zlasti nosečnice in doječe matere.

Megaloblastno anemijo povzroča tudi pomanjkanje folatov. Spremembe v krvni sliki in kostnem mozgu so enake kot pri pomanjkanju vitamina B12. Folati se nahajajo v živilih rastlinskega izvora (sveža zelenjava) in v živilih živalskega izvora. Folate uničuje vročina pri neprimerni pripravi hrane. Ker zaloge folatov v telesu zadoščajo le za nekaj mesecev, se slabokrvnost ob neredni prehrani lahko hitro pojavi. To vrsto slabokrvnosti pogosto ugotovimo pri kroničnih alkoholikih, starih bolnikih, ki se neredno in neprimerno hranijo. Slabokrvnost preprečimo z ustrezno mešano, svežo in pravilno kuhano hrano. Pomembna je tudi zmernost pri uživanju alkoholnih pijač, saj alkohol še dodatno toksično deluje na kostni mozeg in poslabša slabokrvnost. V primeru slabokrvnosti pa bolnike zdravimo z zdravili (Folacin). Slabokrvnost zaradi pomanjkanja folatov se pojavi lahko tudi po daljšem jemanju nekaterih zdravil (Methotrexat, Primotren, Bactrim, nekatera zdravila proti epilepsiji). Zato je potrebno bolnike, ki se dalj časa zdravijo s temi zdravili, opozoriti na to možnost in jih po potrebi napotiti na pregled krvne slike.

so pogoste v poznem življenjskem obdobju in so posledica okvare krvotvornih celic v kostnem mozgu. Poleg slabokrvnosti je pogosto znižano število belih krvničk (levkocitov) in krvnih ploščic (trombocitov). Učinkovitega preprečevanja te vrste slabokrvnosti ne poznamo. Zdravljenje z železom, vitaminom B12 ali folno kislino je neučinkovito. Včasih pomaga vitamin B6 (Piridoksin) ali hormoni nadledvičnice (Pronison, Medrol). Običajno pa je potrebno bolnike zdraviti s transfuzijami eritrocitov. Z ustrezno vodenim nadomestnim zdravljenjem lahko večina bolnikov s to obliko slabokrvnosti živi praktično normalno.

 

Kajenje.
Kajenje cigaret je vzrok 9 od 10 rakov na pljučih in večini rakov v požiralniku, grlu in ustni votlini. S kajenjem so povezani tudi raki sečnega mehurja, ledvic in trebušne slinavke. Vzročna zveza s kajenjem in nastankom želodčnega raka, levkemij, raka na materničnem vratu in črevesnega raka še ni dokončno potrjena. Nastanek in pogostnost raka sta odvisna od števila dnevno pokajenih cigaret, skupnega števila let kajenja, načina kajenja in kakovosti cigaret. Tveganje za nastanek pljučnega raka je pri kadilcih več kot 20 cigaret dnevno 30-krat večje kot pri nekadilcih. Otroci, ki so začeli kaditi pred 15 letom starosti, tvegajo 15-krat več od tistih, ki so začeli kaditi pri 25 letih. Na osnovi rezultatov epidemioloških raziskav je Agencija za varovanje okolja v Združenih državah Amerike leta 1992 razglasila, da je tobačni dim v okolju kancerogen. Tako je zaradi pasivnega kajenja nevarnost pljučnega raka pri nekadilcih, ki živijo skupaj s kadilci, mnogo večja. Pasivni kadilci so tisti, ki živijo in delajo v zaprtem okolju, kjer se pokadi 6 ali več cigaret na dan. Večina smrti zaradi tobaka je po 50. letu starosti. Ocenjujejo, da vsak kadilec zgubi 20 do 25 let pričakovanega življenja nekadilca. Rak in druge bolezni zaradi kajenja so najlažje preprečljiv vzrok smrti. Dokazano je, da se zmanjša ogroženost za rakom tudi, če kadilec opusti kajenje v srednjih letih.

Nezmerno pitje alkoholnih pijač.
O nezmernem pitju alkoholnih pijač govorimo takrat, kadar moški popije na dan 2 do 3 enote in ženska 1 do 2 enoti alkoholnih pijač. Enota pomeni 10 g etanola ali kozarec vina, eno pivo ali kozarček žgane pijače. Najpogostejši pivski raki so raki zgornjih dihal in prebavil. Tveganje za nastanek teh rakov je 10-do 100-krat večje pri hudih kadilcih. Pitje alkohola je povezano tudi z nastankom jetrnega raka in rakom dojk. Po nekaterih raziskavah je nevarnost raka na dojki pri ženskah povečana že pri zelo zmernem pitju.

Neustrezna prehrana.
Ocenjujejo, da je polovica smrti zaradi raka povezana z neustrezno prehrano. To velja še posebej za raka prebavil, raka dojk, prostate in raka na rodilih. Neustrezna prehrana pomeni, da še vedno uživamo preveč maščob in beljakovin živalskega izvora, premalo svežega sadja in zelenjave oziroma premalo vlaknin, vitaminov in mineralov. Tudi način priprave hrane je pogosto nepravilen. Še vedno uživamo preveč pečeno, preveč kuhano, cvrto, prekajeno in preslano hrano, tudi hrano ter vodo, ki vsebujeta veliko aditivov in kancerogenih snovi, ki pospešuje nastanek raka.

V dnevni varovalni prehrani, ki varuje pred nastankom raka, se priporoča največ 20 do 30 % maščob glede na celodnevno količino zaužite energije. Predvsem so škodljive nasičene maščobne kisline in holesterol, ki so v hrani živalskega izvora. Manj nevarne so nenasičene maščobne kisline, ki jih dobimo na primer iz olivnega olja. Hrana, bogata s sadjem, zelenjavo, vitamini in minerali ter vlakninami varuje pred raki na prebavilih in dihalih ter tudi pri rakih, ki so povezani s hormoni, kot so rak na prostati, rak na rodilih in rak dojk. Hrana, ki vsebuje veliko vlaknin, vitaminov in rudnin nas varuje pred nastankom črevesnega raka, saj veže strupene in kancerogene snovi in pospešuje praznjenje črevesa. Vitamini, predvsem vitamin C, E, A in oligoelementi, kot je selen, so antioksidanti, ki preprečujejo vsakodnevno nastajanje nestabilnih molekul - prostih radikalov v celici, ki lahko povzročijo nastanek raka. Multivitaminske tablete, ki jih kupujemo v lekarni, ne morejo nadomestiti vitaminov v osnovnih živilih. Na osnovi mnogih raziskav domnevamo, da za zaščito niso pomembni posamezni vitamini, pač pa naravno razmerje vitaminov, ki ga najdemo v sadju in zelenjavi.

Čezmerna telesna teža.
Je pomemben dejavnik tveganja pri nastanku raka na prsih, maternici, jajčnikih in raku na debelem črevesju in danki. Številne epidemiološke raziskave so dokazale, da je pri skupini prebivalcev, ki dnevno zaužijejo preveliko energijskih hranil, večje tveganje za nastanek raka kot pri prebivalcih, ki uživajo manj hrane in so v povprečju bolj suhi. Tveganje za nastanek raka je manjše pri telesno aktivnih osebah kot osebah, ki pretežno sedijo. Telesno aktivni so tisti, ki se s telesno dejavnostjo ukvarjajo vsaj 2- do 3-krat tedensko, najmanj eno uro in dovolj intenzivno. Domnevajo, da telesna dejavnost spodbudi imunski sistem, spreminja presnovo žolčnih kislin in poveča ali zniža raven nekaterih hormonov in prostaglandinov. Hkrati pa poveča črevesno gibljivost in pospeši praznjenje črevesa ter tako skrajša kontaktni čas kancerogenov v hrani s črevesno sluznico.

Pretirano sončenje.
Rak na koži je najtesneje povezan s pretiranim sončenjem. Poznamo več vrst kožnih rakov. Z dolgotrajnim sončenjem so povezani predvsem bazaliom in skvamozni rak, ki jih z majhnimi kirurškimi posegi v večini primerov ozdravimo. Mnogo bolj nevaren je črni rak ali maligni melanom, ki je eden najbolj malignih tumorjev pri človeku. Nastane iz melanocitov, to je celic, ki so specializirane za sintezo kožnega pigmenta. Lahko nastane v normalni koži ali pa se razvije iz materinega znamenja na koži. Tanjšanje ozonske plasti in večja prepustnost ozračja za UVB (ultravijolično) sevanje ter pogosto kratkotrajno in intenzivno sončenje so najpomembnejši vzrok za naglo večanje pogostnosti črnega raka kože. žal še vedno velja, da je zagorela in porjavela koža simbol zdravja in blagostanja, zato ljudje, ki delajo v zaprtih in pokritih prostorih intenzivno koristijo svoj čas med počitnicami ali konec tedna na soncu brez primerne zaščite. Še posebej so za vplive sončnih žarkov občutljivi otroci, mladostniki, rdečelasi, ljudje, ki težko porjavijo in po sončenju hitro dobijo sončne opekline. Tveganje za nastanek melanoma je mnogo večje pri ljudeh s številnimi prirojenimi velikimi in nepravilno oblikovanimi nevusi. Nastanek melanoma lahko preprečimo, če se pretirano ne izpostavljamo soncu, predvsem opoldan, in uporabljamo zaščitna oblačila in kreme z zaščitnim faktorjem 15.

Kancerogeni v delovnem okolju.
Med 50 000 umetnimi kemičnimi snovmi je vsaj 1900 takih, ki lahko sprožijo nastanek raka. Pravimo, da so kancerogene. Med njimi je 50 takih, za katere nesporno drži, da lahko raka zares povzročijo. Med anorganskimi snovmi so najpomembnejši: azbest, arzen, berilij, krom, nikelj, svinec, železov oksid, med organskimi spojinami pa: anilini, benzeni, katrani, nitrozamini, organski pesticidi, vinilkloridi, lesni prah in prah ob predelavi usnja. Med fizikalnimi dejavniki so najpomembnejša ionizirajoča in ultravioletna sevanja, sevanja radioaktivnih rud in radija samega. Kancerogeni pridejo v naše telo z vdihavanjem hlapov, prahu, dima, s hrano in pijačo pa tudi prek umazanih rok ter z neposrednim stikom s snovmi, ki jih koža vsrka vase. Velja, da 10 do 20 let stalne izpostavljenosti tem kancerogenom sproži nastanek raka. Rake, ki jih povzročajo omenjeni kancerogeni, štejemo med poklicne rake. Najpogosteje nastanejo v pljučih, ledvicah, sečnem mehurju, v nosnih votlinah, kosteh in krvi. Še bolj kot na delovnem mestu pa smo lahko izpostavljeni številnim kancerogenom v vsakodnevnem okolju. Tako so v zadnjem času v novogradnjah, grajenih iz posebnih materialov, ugotovili visoke koncentracije radona. Koncentracijo radona v takih zgradbah lahko zmanjšamo s stalnim zračenjem prostorov. Pomembno je tudi, da v stanovanju nimamo azbestnih plošč, kajti azbest je skupaj s kajenjem največji povzročitelj pljučnega raka. Nevarnosti nastanka raka zaradi dejavnikov delovnega in bivalnega okolja se lahko izognemo, če vemo, s kakšnimi snovmi imamo opravka in če upoštevamo navodila za varnost pri delu.

Zgodnejše odkritje rakov veča uspešnost zdravljenja. Če ga odkrijemo na začetku, je ozdravitev skoraj zanesljiva. Zato moramo ob vsakem bolezenskem znamenju pomisliti tudi na možnost raka. Izkušnje kažejo, da ljudje prvič obiščejo zdravnika več mesecev po začetku prvih bolezenskih znamenj. Velikokrat je predolgo odlašanje obiska pri zdravniku posledica strahu pred rakom. Bolnik po nepotrebnem zamudi čas, ko bi lahko bolezen še uspešno ozdravili.

Zato naj velja, da obiščemo zdravnika takoj, ko opazimo bulo ali ranico, ki se ne zaceli kjer koli na koži ali v ustih, še posebej pozorni moramo biti na materina znamenja, ki se večajo, srbijo, krvavijo ali spreminjajo barvo. žene naj bodo posebej pozorne na zatrdline v dojkah, mlajši moški pa na bulice v mošnji. Neobičajne krvavitve ali izcedki iz katere koli telesne odprtine so opozorilo, da gre morda za raka na maternici, danki ali drugem delu črevesja, na mehurju, ledvicah, želodcu, pa tudi na pljučih. Trdovratni kašelj, hripavost, težave pri požiranju, rdečkast izpljunek so značilna znamenja za raka pljuč in grla. Trdovratne težave z želodcem, prebavne motnje, pojav slabokrvnosti, morda celo hujšanje brez pravega vzroka so najpogostejša opozorilna znamenja za raka požiralnika in raka želodca. Vsaka sprememba in nerednost pri odvajanju s primesjo krvi v blatu in dolgotrajno zaprtje so lahko opozorilni znaki raka na črevesju.

Redno samopregledovanje dojk in posvet z zdravnikom o vseh morebitnih spremembah v dojkah ter redni ginekološki pregledi so sestavni del skrbi za lastno zdravje. Redne mamografije vsaki dve ali tri leta po 50. letu starosti zmanjšajo umrljivost za rakom dojk za približno 30%. Preventivno jemanje antiestrogenov zmanjša nastanek raka predvsem pri družinsko obremenjenih ženskah. Učinkovitost preventivnih ginekoloških pregledov in odvzemov citoloških brisov se je pokazala z zmanjševanjem zbolevnosti in umrljivosti za rakom materničnega vratu. Da bodo tudi poznejša leta zdrava in prijetna, moramo že zelo zgodaj vedeti, da se lahko nekaterim rakom ognemo in da je rak ozdravljiva bolezen, če ga le odkrijemo dovolj zgodaj. Z upoštevanjem desetih nasvetov Evropskega kodeksa proti raku, se bo zmanjšala zbolevnosti in umrljivosti za rakom.

1. Ne kadite. Kadilci, prenehajte s kajenjem čimprej in ne kadite v navzočnosti drugih. Tisti, ki ne kadite, ne poskušajte tobaka.
2. Omejite pitje alkoholnih pijač - vina, piva in žganih pijač.
3. Povečajte dnevno porabo zelenjave in svežega sadja. Pogosto jejte žitarice, ki imajo veliko vlaknin.
4. Pazite, da ne boste pretežki, povečajte telesno dejavnost in jejte čim manj mastnih živil.
5. Izogibajte se čezmernemu sončenju in pazite, da vas, predvsem pa otrok, sonce ne opeče.
6. Natančno spoštujte predpise, ki so namenjeni preprečevanju izpostavljenosti znanim kancerogenom. Upoštevajte vsa zdravstvena in varnostna navodila pri snoveh, ki bi lahko povzročale raka.
7. Obiščite zdravnika, če opazite bulo ali ranico, ki se ne zaceli (tudi v ustih), materino znamenje, ki je spremenilo obliko, velikost ali barvo, ali neobičajno krvavitev iz katere koli telesne odprtine.
8. Obiščite zdravnika, če vas nadlegujejo dolgotrajne težave, kot so trdovraten kašelj, hripavost, spremembe pri mali ali veliki potrebi ali nepojasnjeno hujšanje.
9. ženske, redno hodite h ginekologu na odvzem brisa materničnega vratu.
10. ženske, redno si pregledujte dojki. Če ste starejše od 50 let, pojdite na pregled dojk k svojemu zdravniku in se z njim posvetujte še o rentgenskem pregledu dojk (mamografiji).