• artroze sklepov;
• degerativne spremembe medvretenčne ploščice hrbtenice in nje posledice (spondiloza, spondilartroza, hernija disci, spinalna stenoza, sindrom vrat - roka);
• bolečine v ramenu, bolečine v komolcu;
• deformantne spremembe stopala.

Beseda artroza je izraz za degenerativno bolezen zgornjih in spodnji udov, ki se pojavlja v sklepih. Značilno je izginevanje sklepnega hrustanca, osteoskleroza in tvorba koščenih izrastkov na robovih sklepnih teles, pojavi se deformacija sklepa. Artroza je ena najpogostejših ortopedskih bolezni, stara toliko, kolikor je star človeški rod. Bolezen se pojavlja enako pri ženskah in moških, vseh ras, socialnih razredov in klimatskih pasov. Po podatkih iz domače literature ima več kot 17% populacije degenerativne bolezni kolena. Najpogosteje je prizadeto koleno, nato kolk, stopalo in skočni sklep.

Dejavniki, ki imajo vpliv na bolezen so:

• motnje hormonskega ravnovesja
• dedna nagnjenost
• zunanji dejavniki

Artroze delimo na primarne, kjer je vzrok neznan in se razvijajo na več sklepih, in na sekundarne, pri katerih je vzrok običajno znan ter se razvijajo na enem sklepu. Pri primarnih artrozah igra vlogo pri nastanku več dejavnikov: spol, starost, hormonske motnje, klimatski pogoji, prehrana, debelost, predvsem pa dednost. Znano je, da se bolezen javlja pogosteje pri posameznih družinah in redkeje pri astenikih. Čezmerna teža dodatno obremenjuje sklepne hrustance. Najpogosteje so prizadeti sklepi spodnjih udov, na katere deluje tudi največja teža. Artroza je pogostejša v hladnih predelih. Topla suha klima povzroča manj izrazite težave, vlažna pa jih povečuje. Primarnih atroz je največ. Vzroki za sekundarne artroze so mehanični dejavniki (anomalija sklepov, manjše ponavljajoče se poškodbe, čezmerna obremenitev sklepov pri hudi telesni dejavnost), vnetja, ohlapnost mehkih tkiv okoli sklepov, nepravilna prehrana.

Od artroz kolena jih je 75% primarnih, tj. brez znanega vzroka. Najpogostejši vzroki sekundarnih pa so: iksate in oksaste noge, nezdravljene okvare meniskusov, odstranitev meniskusa, dolgotrajna imobilizacija v mavčnem ovoju, ki poslabša prehrano sklepnega hrustanca, prevelika telesna teža, preobremenitev kolena po amputacija druge noge, različna kronična vnetja, okvare sklepov po poškodbah.

Klinična slika in potek artroze kolena sta odvisna od vzroka. Primarna artroza počasi napreduje. V začetku so otrdelost in bolečine komaj opazne. Bolnik se mora po mirovanju, zlasti zjutraj, ko vstane, nekako uteči, da težave izginejo. Najpogostejša pritožba v začetku bolezni je, da sklep ni več tisto, kar je nekoč bil. Bolečina nastopi precej pozneje. Bolnik čuti včasih spremenjeno obliko kolena. Ni oteklo, pri gibanju pa čutimo škripanje, predvsem pod pogačico. Bolečine postanejo močnejše. Bolnik ima občutek, da so kite prekratke. Kolena ne more popolnoma iztegniti. Boli ga zlasti pri hoji navzdol, včasih po vsem kolenu. Zadnje stegenske mišice se krajšajo, pri gibanju močno škriplje v kolenu, koleno ostaja v upognjenem položaju. Pravimo, da je prišlo do kontrakture. Bolijo zlasti skrajni gibi. Sledijo bolečine in občutljivost na pritisk v okolici sklepa. Artroza kolena se pogosto začne v meni. Verjetno nekateri dejavniki, ki se pojavijo v meni (zvečana telesna teža, krčne žile, itd.), spremenijo prikrito artrozo v očitno. Artroza in krčne žile se pogosto pojavljajo hkrati.

Glede artroze kolena je najboljše preprečevanje njenega nastanka. Iksaste in oksaste noge pri otrocih in mladini niso samo lepotna napaka, ampak lahko pozneje povzročijo artrozo, če se ne popravijo same od sebe. Zato moramo vse deformacije osi spodnjih udov nadzorovati in, če je potrebno, operativno zdraviti. Prav tako moramo pravočasno zdraviti vse bolezni, ki smo jih našteli med vzroki sekundarnih artroz. Bolnika moramo spodbuditi, da sam prispeva k zmanjšanju prevelike telesne teže. Nastanek krčnih žil moramo preprečevati predvsem v nosečnosti. Dolgotrajno zdravljenje krčnih žil z elastičnimi povoji poslabšuje artrozo in zvečuje bolečine v kolenih. Pred morebitnimi operacijami kolenskega sklepa zaradi artroze je dobro zdraviti krčne žile.

Bolnik z artrozo, ki napreduje, mora zmanjšati telesno dejavnost. Bolnemu kolenu je potrebno prizanašati. Priporočamo razgibavanje v razbremenjenem položaju tako, da noga visi. Svetujemo tudi plavanje in zmerno vožnjo s kolesom z visokim sedežem tako, da bolnik pri vožnji kolena popolnoma izteguje. Pri razviti artrozi navadno zdravimo prizadeti sklep konzervativno s segrevanjem na razne načine (sončenje, blato, parafin, žvepleni obkladki, vroč pesek, pepel, masaža, infrardeče ali kratkovalovno obsevanje), da se zboljša prekrvitev.

Če s konzervativnimi metodami ne dosežemo uspeha, pride v poštev operativno zdravljenje. Razdelimo ga v dve skupini: v prvo spadajo zgodnji posegi, s katerimi preprečujemo nastanek ali napredovanje bolezni. V drugo skupino štejemo operacije, s katerimi pri že razviti artrozi poskušamo zmanjšati predvsem bolečine. Z njimi artroze ne moremo ozdraviti, ampak samo zmanjšamo težave. V zadnjem času se je pojavila tudi možnost nadomestitve celotnega kolenskega sklepa s kolensko protezo. Zelo redko pa v novejšem času koleno operativno zatrdimo.

Artroza kolka se začne izredno počasi. Na začetku čuti bolnik na prizadetem kolku otrdelost in napetost, hkrati se hitro utrudi. Postopno opazi, da občutek otrdelosti nastopi, kadar sklep dalj časa miruje. Čez nekaj časa se simptomom pridruži bolečina. Nato se pojavi šepanje in končno otrdelost sklepa. Sklep ni več tako sposoben kot prej in ne more več prenašati večjih obremenitev. Sčasoma se razvije skrčenost mišic, ki kolk drži v upognjenem navzven obrnjenem položaju. Zmanjšana gibljivost je eden glavnih znakov artroze kolka.

Glavni vzrok za bolečine pri artrozi ni toliko okvara hrustanca kot skrčenost mišic in občutljivost sklepnih ovojnic. Bolnik začne opažati, da ima težave pri obuvanju in zavezovanju čevljev, ali ko hoče postaviti stopalo prek kolena druge noge. Bolno nogo skuša čim manj uporabljati. Pri hoji se naslanja predvsem na zdravo nogo, zato šepa. Vedno bolj šepa, medenica postaja poševna, zato se lahko pojavijo bolečine tudi v hrbtenici. Do popolne otrdelosti sklepa pa bolezen kljub temu ne pripelje.

Zanesljivo spoznamo bolezen z rentgensko sliko. Zdravljenje artroze kolka je težavno. Okvarjenega hrustanca ni mogoče ozdraviti. Na razpolago pa imamo veliko konzervativnih in kirurških metod, s katerimi lahko bolniku zmanjšamo ali popolnoma odstranimo težave. Pri zdravljenju artroze kolka je izredno pomembno uravnavanje telesne teže. Zelo pomembno je, da kolk ostane gibljiv, zato je potrebno vsakodnevno razgibavanje. Poleg plavanja svetujemo kolesarjenje. že v začetku bolezni in pozneje je koristno, če bolnik pri hoji uporablja sprehajalno palico. Z njo razbremenjuje kolk. Artroza se v začetku lepo odziva na toploto, masažo, kopeli in obsevanje, torej na sredstva, ki zvečujejo prekrvitev.

Prej ali slej je pri artrozi kolka potreben operativni poseg. Osteotomije (presekanje kosti) omilijo ali odpravijo statične napake in zboljšajo drsnost sklepnih površin. Te operacije delamo tudi preventivno, ker pravočasna operacija, zlasti pri mladih bolnikih, upočasni razvoj artroze. V zadnjih letih pa pretežno operativno nadomestijo obrabljen kolk s protezo (umetnim sklepom). Več kot 90% bolnikov je zadovljnih z razultatom. Operacija te vrste ima še eno dobro stran: artroza se na umetnem sklepu ne more ponoviti.

Hoja je zapleteno dogajanje. Pri njej sodelujejo sklepi, mišice in kosti. Nadzorujejo jih živci, ki omogočajo presojanje položaja telesa v prostoru in vodijo mišice. Rezultat vseh teh dogajanj je korak, s katerim se premakne težnostno središče telesa. Človek ne hodi samo z nogami, ampak z vsem telesom, predvsem pa tudi z glavo. Na način hoje vplivajo številni dejavniki.

Slabotne osebe noge vlečejo, glavo in hrbet pa pripogibajo. Strojevodje lokomotiv in mornarji ("morske noge") hodijo z nekoliko skrčenimi koleni in razmaknjenimi nogami, ker so navajeni loviti ravnotežje. Gorjanci hodijo po ravnem počasi z dolgimi in težkimi koraki. Visoke pete in ozka krila zmanjšajo korak. Čevlji z debelim in širokim podplatom korak podaljšajo.

Zelo pogosta težava, ki pripelje bolnika k zdravniku, je bolečina v stopalu. Stopalo ima od vseh delov človeškega telesa najtežje delo. Nositi mora vso težo telesa, prenašati udarce pri hoji, ko stopi pri vsakem koraku na trdo podlago. Obuvalo je včasih nepravilno oblikovano in povzroča bolečine, ko pritiska na stopalo in ga stiska. Hodi po podlagi, ki je vedno trša. Zato ni čudno, da je toliko bolezni in bolečin v stopalu.

Pravilna obutev je zelo pomembna. Naša tla in ceste so trdne in neelastične, zato bi morali biti vsaj čevlji mehki in prožni. Nepravilna obremenitev nog povzroči napačno držo in obremenitev hrbtenice. Temu sledijo bolečine v križu. Čevlji morajo biti dovolj široki in dolgi, nogavice pa prožne, da lahko migamo s prsti. Premalo miganja s prsti omejuje gibanje stopala. Včasih je težko ugotoviti pravi vzrok težav, ker se bolečina ne pojavi v stopalu, ampak npr. v križu, gibanje (krčenje in iztezanje) prstov je glavni mehanizem, ki potiska kri po venah iz stopala in celega spodnjega uda navzgor proti srcu.

Globoko bolečino v stopalu navadno povzročajo napete vezi in ovojnice, bolečino na pritisk pa poškodovani ali vneti sklepi, redkeje slaba prekrvitev (ishemija). Povrhnja bolečina ima največkrat vzrok v koži. Slabo prekrvavitev v stopalih in mečih dokazuje odsotnost utripa na hrbtu stopala in na notranji strani gležnja.

Kronična bolečina v sredini stopala je ena najpogostejših težav pri odraslih. Navadno nastane zaradi ploskega stopala in sicer zaradi zmanjšanja gibljivosti v njegovih sklepih. Vezi, zdrave ali bolne, vedno bolijo če so dolgo raztegnjene (če npr. v vlaku iztegnemo noge na drug sedež, podprte samo pod peto, se pojavi bolečina pod kolenom). Če je gibljivost zmanjšana zaradi poškodbe ali bolezni, se začnejo vezi raztegovati, pojavi se bolečina. Gibljivo stopalo skoraj nikoli ne boli, negibljivo pa pogosto in to ne glede na vzrok (stanje po zvinu, artroza, skrčenje vezi). Zdravljenje: stopalni lok podpremo z vložkom, normalno gibljivost pa dosežemo z nasilnim pasivnim in aktivnim razgibavanjem stopala. Prožnost hoje in normalna funkcija stopala ni odvisna le od vzdolžnega ampak tudi od prečnega loka, ki poteka pod blazinicami prstov. Kratke stopalne mišice, ki ga vzdržujejo, niso pomembne le za arhitekturo stopala, ampak tudi za vračanje krvi prek ven navzgor proti srcu. Zato oslabelost teh mišic ne vodi le do vzdolžne in prečne ploskosti, ampak tudi do krčnih žil, oteklin itd.

Zelo pogosta je bolečina spredaj v stopalu. Zato je kriva njegova nepravilna obremenitev na tem delu. K neustrezni porazdelitvi težnosti prispevajo nepravilno delovanje mišic, zmaličenje stopala, poškodbe in nepravilna obutev. Medkostne mišice varujejo sklepe med stopalnicami in prstnicami. Bolezen zdravimo v začetku s fizikalno terapijo, včasih je potreben mavčni škorenj. Ko se glavne težave umirijo, skrbimo za vaje stopalnih mišic in primerne čevlje. Najboljše zdravilo za stopalo je, če hodimo bosi.

Valgus nožnega palca (hallux valgus), t. j. siljenje palca navznoter, je najpogostejše zmaličenje stopala. V civiliziranih narodih ga ima 25 do 30% odraslega prebivalstva. Pogostejši je pri ženskah. Večkrat ga imajo zaporedne generacije istih rodbin. K zdravniku pridejo bolniki, ki jih moti lepotni videz palca ali bolečine. Pri že zmaličenem stopalu je potrebno nositi vložke po meri. Priporočamo redne vaje za mišice stopale. Bolezen lahko odstranimo samo z operacijo.

Bolečina pod peto se pojavi pogosto v srednjih in v starejših letih. Nastane zaradi vnetja podplatne (plantarne) ovojnice. Vzroka navadno ne najdemo. Bolečina je omejena na majhno površino pod peto, največkrat na notranji strani, takoj pod točko največje obremenitve petnice. Zdravljenje je včasih težavno in nehvaležno, pomagajo injekcije kortizona, pod petnico dajemo vložke z odprtino nad bolečim mestom ali pa mehko blazinico.

Za preprečevanje bolečin v stopalih je potrebno skušati odpraviti deformacije stopala, paziti na pravilno oblikovanje stopalnih lokov, vse poškodbe, zlasti vse zlome, pa anatomsko oskrbeti.

Izjemnega pomena je primerna obutev. Če so čevlji udobni, nam življenje in delo lajšajo, če niso, nam ga na vsakem koraku grenijo. Predzgodovinski človek ni imel težav s stopali, ker je hodil bos. Danes hodimo po trdih tleh, pogosto v neprimernih čevljih, ki preprečujejo normalni razvoj stopala, krepitev stopalnih mišic in normalno dihanje kože. ženski čevlji so navadno s fiziološkega stališča slabši kot moški. Pri izbiri čevljev moramo dobro poznati svoje stopalo, paziti moramo na morebitne deformacije, žulje, otiščance, otekline itd. Sprednji del stopala s prsti bi moral ležati podobno kot zunaj čevlja. Preozek sprednji del prste stiska in potiska palec in mezinec proti sredini. Srednji trije prsti pritiskajo na notranjo stran, se krčijo in se začno drgniti ob čevelj. Na hrbtišču kazalca, sredinca in prstanca nastanejo vnetje, žulji in otiščanci, na palcu pa se začne vraščati noht. Če neprimerno obutev nosimo več let, se prsti zmaličijo in pozneje je potrebno kirurško zdravljenje. Tudi preširok ne sme biti sprednji del čevlja. Tedaj se prednji del stopala in prsti preveč premikajo in pri tem udarjajo ob čevelj; posledica so žulji, vnetje, vraščanje nohtov, nestabilna in negotova hoja. Ozki čevlji tudi pritiskajo na žile in ovirajo krvni obtok, kar je zlasti pri starejših osebah in sladkornih bolnikih lahko usodno. Peta je izjemno pomembna za podpiranje teže telesa pri stanju in hoji.

Previsoke pete omejujejo gibljivost skočnih sklepov in rušijo ravnotežje. Če nosimo visoke pete, moramo kolena, kolke in medenico zviti navspred, ledveni del moramo močneje vbočiti, prsi potisniti navspred in dvigniti glavo. Za takšno pokvarjeno držo moramo neprestano napenjati mišice hrbtenice, rok in nog, kar se pokaže z bolečinami v križu in deformacijo v stopalu zaradi prevelike obremenitve. Pri ženskah in otrocih peta ne bi smela biti višja kot 8 do 15 mm, pri moških pa od 15 do 20 mm. Pri ženskah, ki več let nosijo čevlje z visokimi petami, se mišice in vezi skrajšajo, zato jim čevlji z nizkimi petami povzročajo težave. Oblika podplata mora biti prilagojena obliki stopala, njegova zoženost mora potekati skozi palec. Biti mora iz dovolj prožnega materiala, da se lahko v prstih upogne v pravi kot. Če je podplat pretrd, oslabijo stopalne mišice. Premehak pa tudi ne sme biti, še zlasti ne pri otroškem čevlju.

Podplat, ki je usnjen, naj ne bo debelejši od 7 mm. Zgornji del čevlja naj bo iz mehkega usnja. Za poletje priporočamo sandale, v katerih se noge manj potijo. Nov čevelj mora biti dovolj velik in ni treba čakati, da se najprej uleže in šele potem postane udoben. Za daljšo hojo, tudi po mestih in asfaltu, je danes na razpolago širok izbor dobre športne obutve. V primeru vzdolžno in prečno ploskih stopal ne smemo poleg fizikalne terapije odlašati z nabavo ustreznih ortopedskih vložkov. Naj to velja tudi za otroke.

Najpogostnejše težave na zgornjih okončinah so bolečine v rami in bolečine v komolcu. Ramenski sklep je predvsen občutljiv pri športnemu udejstvovanju ter tudi pri drugih opravilih. Bolečina v ramenu lahko nastane nenadoma kot zelo močna akutna bolečina ali pa počasi potekajoča kronična bolečina. Najpogostejša okvara v rami je t.i. utesnitveni sindrom. Nastane, če vodijo poškodbe ali vnetja do natekanja mehkih delov, s čimer postane ozek prostor med glavico nadlahtnice in lopatice pretesen. Razdelimo ga na veš stadijev. V prvem so glavna težava občasne bolečine na pritisk na sprednji strani ramena z občasnim izžarevanjem v območje za ramenom. V drugem stadiju bolniki tožijo o bolečinah med aktivnostjo in po njej, vendar jo še lahko opravljajo. Naslednji stadij je bolečina v mirovanju, predvsem ponoči. Večinoma je potrebno kirurško zdravljenje.

Približno četrtina bolnikov, ki išče pomoč v otropedskih ambulantah, toži o bolečinah v hrbtenici. Gre za bolezen moderne dobe, čeprav je bila znana že zdavnaj. Spremembe prizadenejo skoraj vsakega človeka, moški obolevajo malo pogosteje. ženske pogosto tožijo o problemih v vratu. Najhujše težave je pričakovati med 30 in 50 letom. Bolezen se rada ponavlja, zato so bolniki zbegani in v stalnem strahu, kdaj jih bo zopet zagrabilo. Begajo od enega zdravnika do drugega, jemljejo brezštevilna sredstva zoper bolečine in za pomirjenje, ne najdejo pa pomoči, ki bi odpravila težave za vedno.

Pri zdravljenju bolečin v hrbtenici smo priča velikem napredku, kljub temu pa opažamo, da število bolnikov ne pada, temveč iz leta v leto raste. Vzrok iščemo v načinu življenja od najzgodnejšega obdobja. Kdor svojega dojenčka polaga v mehko, ravna napačno. Temu prištevamo tudi navado staršev, da svojega otroka čim prej spravijo na noge. Otroci, ki dolgo plezajo po štirih, bodo verjetno imeli bolj zdravo hrbtenico kot tisti, ki zgodaj vstanejo. Ko začne otrok hoditi, so velikega pomena pravi čevlji. Nadaljnja okvara otroške hrbtenice lahko nastane pri sedenju v nepravilni šolski klopi. Ploska, prenizka klop terja pripogibanje telesa, to pa povzroči okrogel hrbet in napet vratni del hrbtenice. Druga pomanjkljivost v šolski dobi so nesmiselno težke šolske torbe, ki jih otrok nosi v eni roki - hrbtenica je pri tem nagnjena na eno stran. Napačnim obremenitvam bi se lahko neštetokrat izognili: izogniti bi se morali delu v prisiljenem položaju; ne bi smeli ure in ure dolgo sedeti za volanom, ne da bi si vmes privoščili vsaj deset minut počitka; ne bi smeli ure in ure dolgo sedeti za pisalno mizo, ne da bi se sprehodil vsake toliko časa, itd.

Drža hrbtenice ni odvisna samo od gradnje, statičnih in dinamičnih obremenitev, ampak tudi od psihe. Drža človeka zrcali človekovo osebnosti, duševnih lastnosti in njegovo moč. S tem se da pojasniti, da psihične motnje lahko vodijo tudi k organskim motnjam medvretenčnih ploščic in vse hrbtenice.

Obstajajo številni vzroki za bolečine v hrbtenici; danes menimo, da je več kot 90% bolečin v hrbtenici posledica sprememb na medvretenčnih ploščicah. Pravih ukrepov za preprečevanje teh degeneracij ni. Nastanejo praktično pri vsakem človeku. Po tridesetem letu starosti je le malo hrbtenic, ki ne bi kazale znakov staranja. Premalo gibanja, prevelika telesna teža, prisilna drža v nepravilnem ali dalj časa v istem položaju in ležanje na nepravilni podlagi pospešujejo degeneracijo.

Preventivne ukrepe bi lahko razvrstili v dve skupini:

• odstranitev vzrokov nepravilne obremenitve hrbtenice
• s krepitvijo mišic doseči njeno čim pravilnejšo obremenitev

Danes še ne znamo svetovati, kako bi se obvarovali težav in preprečili ponovni napad. Mislimo, da je potrebno upoštevati zdravstvene nasvete v zvezi z delom, odpraviti telesne nepravilnosti, pri tem pa z ustrezno telesno dejavnostjo enakomerno krepiti mišice. Na tem mestu bi pokazali le nekaj primerov, kako je moč s preprečevalnimi ukrepi omejiti razvoj degenerativnih sprememb.

• Če je ena noga krajša, jo je potrebno podaljšati, bodisi s povišico ali operativno, bodisi daljšo nogo skrajšati.
• Drža naj bo pravilna. Velik trebuh ima za posledico ubočenje ledvene hrbtenice.
• Čevlji naj bodo pravilne velikosti in oblike.
• Posledica previsokih pet je prevelika ledvena ubočenost in s tem večji pritisk na medvretenčne ploščice.
• Bremena je potrebno znati pravilno prenašati.
• Stol naj bo pravilno fiziološko oblikovan.
• Pri sedenju se trudimo, da čim pravilneje sedimo, z dobro oporo naslanjala v ledvenem in spodnjem prsnem delu hrbta.
• Delovna površina naj bo v pravilni višini.
• Če moramo med delom segati po oddaljenih predmetih, naj bo stol vrtljiv, da se obračamo s telesom v celoti.
• Če je delovna miza nizka, si pomagajmo s stolom.
• Da bi dosegli oddaljeni predmet, stopimo raje korak proti njemu, namesto da se obračamo.
• Predmete s tal dvigujmo z dvigom iz počepa, ne z upogibom in izravnavo hrbtenice
• Bolje je težke predmete prenašati na ramenih kot v roki.
• Težje breme porazdelimo v obe roki.
• Delo v nepravilni višini delovne površine utruja dosti bolj kot ob pravilni, zato naj bo tudi višina pomivalnega korita in drugih delovnih površin prilagojena višini gospodinje.
• Pomembno je, da so predmeti, ki jih v kuhinji največkrat uporabljamo, razvrščeni v ustrezni višini.
• Ročaj čistilnih predmetov in drugega orodja naj bo dovolj dolg, da bo čim manj dela v upognjenem položaju.

Za preprečitev težav v hrbtenici je pomembno tudi ležanje na pravilni podlagi iz ustreznega materiala. Pomembno je, da se ležišče oblikuje po telesu tako, da je pritisk po vsej hrbtenici enakomeren. Tej zahtevi se še najbolj približa vodna postelja.

Za preprečitev težav s hrbtenico je pomembna telesna dejavnost, ki ohranja mišično moč. Pri športu ne mislimo le na telesne, ampak tudi duševne in čustvene koristi. Za preprečevanje težav v hrbtenici so primerni plavanje, ustrezna usmerjena telovadba, hoja, tek, kolesarjenje in smučarski tek. Najenostavnejša, ki nas ohranjata v dobri telesni pripravljenosti, sta tek in v zimskih mesecih tek na smučeh. Športi, ki jih glede hrbtenice ne priporočamo, so body building, jahanje in dvigovanje uteži.

Moj dedi je star, ker je že manjši. Stari ljudje se zmanjšajo.

Tim, 6 let

lahko doleti tudi razmeroma mlade ljudi. Kaže se kot vse manjša telesna zmogljivost, težko dihanje in motnje srčnega ritma. Pred tem bolniki niso imeli težav v smislu angine pektoris ali prebolelega srčnega infarkta. Večji del bolnikov tudi ne ve, da bi kdaj preboleli vnetje srčne mišice (miokarditis). S pregledom, z ultrazvokom, pa tudi z rentgenskim slikanjem pljuč in srca ugotovimo, da so srčne votline povečane. Stena levega prekata je stanjšana. Srce kot črpalka je zaradi tega oslabelo.

Postopoma se pojavljajo otekline spodnjih udov; bolnik jih opazi zjutraj pri ležanju tudi na križu. Jetra se zaradi zastoja krvi povečajo. Pravega vzroka primarne kardiomiopatije ne poznamo. Velik delež bi lahko pripisali pretirani potrošnji alkohola. Količina alkohola, ki povzroči bolezen, je seveda od človeka do človeka različna. Od tod neke vrste krivica, da nekdo zboli že po nekajletnem zmernejšem pitju, drugi pa si lahko privošči obilnejše pitje, pa vsaj na zunaj ostaja brez bolezenskih znakov. Primarna dilatativna kardiomiopatija je lahko tudi posledica neopazno potekajočega akutnega miokarditisa, ki je lahko zaplet nekaterih vročinskih bolezni, tudi banalne, stoje prebolevane gripe. Resen odnos do virusnih okužb (tudi do nahoda in vnetja žrela) in zmernost pri alkoholu so pomembna preventiva pred boleznijo srčne mišice.

Grška beseda "ishemija" pomeni pomanjkanje krvi. Vzrok njenega pomanjkanja pri tej bolezni je prizadetost koronarnih arterij (venčnih odvodnic), ki srčni mišici dovajajo kri in z njo kisik in hranila. Daleč najpogostejši vzrok za zoženje ene ali več koronarnih arterij je ateroskleroza. Aterosklerotično prizadetost večjih koronarnih arterij imenujemo koronarna bolezen, prizadetost predvsem manjših koronarnih arterij pa imenujemo ishemična kardiomiopatija. Ob prisotnosti dejavnikov tveganja so pri nekaterih narodih bolj prizadete koronarne, pri drugih pa možganske žile. Med Japonci je npr. veliko možganske kapi in manj srčnega infarkta, med belci (v ZDA in v Evropi, vključno s Slovenijo) pa obratno. Zakaj je tako, ni povsem pojasnjeno.

Verjetno se odpornost arterij posameznih organov med rasami razlikuje. Koronarna bolezen se najpogosteje kaže kot nema ishemija, angina pektoris, srčni infarkt ali nenadna smrt.

je napad ishemije, to je pomanjkanje kisika v srčni mišici. Pojavi se bolečina za prsnico, ki izžareva v levo, lahko vse do prstov rok, redkeje pa desno ali v hrbet (glej sliko). Vsa, za življenje nevarna dogajanja, ki so značilnost angine pektoris, lahko nastanejo tudi pri nemi (neboleči) ishemiji srca: gre za trenutno in prehodno oslabitev črpalne moči srca, padec tlaka, izgubo zavesti in mnoge, lahko tudi življenjsko nevarne aritmije, vključno z zastojem srca in nenadno smrtjo. Širjenje zožene koronarne arterije z balonskim katetrom, v primeru, prizadetosti vęčih žil pa aorto - koronarna premostitev (by-pass) je sodobna, trajnejša rešitev problema.

povzroči zapora ene od koronarnih arterij. Pri tem predel srčne mišice, ki ga bolna arterija oskrbuje, odmre. Znak srčnega infarkta je huda bolečina za prsnico, podobno kot pri angini pektoris, vendar običajno intenzivnejša, trajajoča več kot 20 minut, lahko tudi uro ali več. Na nitroglicerinsko tableto, dano pod jezik, ne popusti. Tudi počitek je ne umiri. Prve minute ali ure srčnega infarkta so za življenjske izglede bistvene. V prvi fazi infarkta se lahko pojavi motnja ritma, migetanje prekatov (ventrikularna fibrilacija), ki povzroči zastoj srca in nenadno smrt, če ni v nekaj minutah ustrezne strokovne pomoči. Defibrilacija z elektrošokom je skoraj edini način, da srce začne zopet utripati v ritmu, ki zagotavlja ustrezen iztis krvi v telesni krvni obtok. Zato je nadvse potrebno poznati telefonsko številko 112, prek katere lahko pravočasno pokličemo pomoč. Hitra strokovna pomoč pri nastanku srčnega infarkta je potrebna tudi zaradi raztapljanja krvnega strdka v zamašeni koronarni arteriji. Z zdravilom streptokinazo, ki jo vbrizgavamo v veno, je mogoče strdek v prvih urah po nastanku raztopiti.

doleti v Sloveniji letno 3500 do 5000 ljudi. V 80% so vzrok bolezni srca in ožilja: angina pektoris, akutni miokardni infarkt in hude motnje srčnega ritma (ventrikularna tahikardija, predvsem pa migetanje prekatov). Do zastoja srca lahko pripeljejo tudi srčni bloki, zlasti tisti med preddvoroma in prekatoma. Kar polovica nenadno umrlih za bolezen srca pred tem ni vedela. Od onih, ki so utrpeli srčni infarkt, jih pol umre, še preden pridejo do zdravnika. Zato je tako pomembna primarna preventiva, ki naj ljudi obvaruje pred boleznijo. Zmotno je mišljenje, da smo lahko do svojega zdravja brezbrižni, v primeru bolezni pa bomo itak poiskali zdravniško pomoč. Zanjo je velikokrat prepozno.

je prizadetost srčne mišice, ki je posledica aterosklerotičnega zoženja številnih, večinoma manjših koronarnih (venčnih) arterij. Obsežna področja mišičnih vlaken srca trajno ne dobivajo dovolj kisika. Njihove celice zaradi tega postopoma propadajo. Nadomešča jih vezivo. Zato srčna mišica kot črpalka slabi. To vodi do razširjenja srčnih votlin, predvsem levega prekata, ki je za delo srca najpomembnejši, saj mora poganjati kri skozi aorto po vsem telesu. Naj spomnim, da je količina v enem dnevu prečrpane krvi kar 5000 do 7000 litrov! Ob razširjenih srčnih votlinah začne srce sčasoma popuščati. Telesna zmogljivost se slabša, že ob manjšem naporu bolnik težje diha, pojavijo se otekline spodnjih udov, začenja ga dušiti tudi med ležanjem.

Že v zgodnjem otroštvu so otroci izpostavljeni številnim nalezljivim boleznim, pokaterih pride do trajnih posledic na srcu. K sreči večina od njih le prehodno vpliva na srčno mišico tako, da se pojavi dostikrat nezaznavno vnetje (miokarditis). Take so predvsem virusne bolezni, ki se kažejo kot prehladna obolenja. Viruse, ki povzročajo miokarditis, imenujemo s skupnim imenom kardiotropni virusi. Najbolj znani so Coxakie virusi skupine A in B. Ponavadi miokarditis mine brez posledic. Otroci naj med vročinskim obolenjem pogosteje počivajo kot odrasli, posebno še, če ima mati možnost, da ostane z njimi doma in jih neguje. Pri virusnih boleznih je počitek pomemben, da srčna mišica ni dodatno obremenjena. Danes številne otroške bolezni preprečimo s cepljenjem. Tako davice, pred desetletji ene najhujših otroških bolezni, ki je pogosto povzročile trajne okvare srca, danes pri nas skoraj več ne poznamo.

Ko otroci preidejo v najstniško obdobje, je nadzor staršev nad njimi vse težji. Pogosto med prehladnimi obolenji ne počivajo, morda tudi ne prenehajo s športnimi dejavnostmi. Tako je srčna mišica, ki je prizadeta ob virusnem obolenju, še pod dodatnim stresom. Mladi odrasli prav tako redko počivajo med prebolevanjem prehladnega obolenja. Na ta način miokarditis, ki bi se sicer spontano pozdravil, preide v trajno okvaro. Razvije se kardiomiopatija.

Kardiomiopatija je bolezen srčne mišice. Zdrava mišična vlakna propadajo, nova v odraslem obdobju ne morejo nastajati. Propadle mišice nadomešča vezivno (brazgotinsko) tkivo, ki nima možnosti krčenja. Tako oslabi črpalna funkcija srca. Človek je vse manj zmogljiv in pojavljati se začno znaki popuščanja srca: težka sapa, otekanje v spodnje okončine in v trebuh. Končno obdobje bolezni je srčna vodenica. Neredko se tem znakom pridružijo še motnje srčnega ritma, ki so pogosto usodne za bolnika. Bolezen lahko zdravimo le simpomatsko, to pomeni, da z zdravili odpravljamo znake srčnega popuščanja, na črpalno sposobnost srca pa le malo vplivamo.

V zadnjih desetih letih so se sicer pojavila zdravila, ki jo vendarle nekoliko izboljšajo in morda nekoliko podaljšajo preživetje pri bolnikih (t. i. ACE inhibitorji, npr. Enap ali Olivin), vendar pa popolne ozdravitve ni. Bolniku ostane le zadnja možnost, to je presaditev (transplantacija) srca. Redkim, ki so uspeli priti do tega, se po presaditvi stanje večinoma hitro izboljša. Z novimi zdravili proti zavrnitvi tujega tkiva so dolgoročni rezultati odlični tudi pri nas.

V zadnjem času se vse več govori tudi o srčni okvari v sklopu Lymske borelioze. Bolezen je posledica pika okuženega klopa z bakterijo Borrelia burgdorferi. Srce je prizadeto v poznem obdobju bolezni. Bolezenska prizadetost se kaže predvsem z motnjami srčnega ritma in motnjami srčnega prevajanja, manj pa v obliki splošne prizadetosti srčne mišice.

Bolezni miokarda bomo najuspešneje preprečevali z izogibanjem prehladnim boleznim. Res je, da vsak človek v svojem življenju preboli številne virusne okužbe dihal, ki so tudi možni povzročitelji miokarditisa. Vendar pa se nekaterim lahko izognemo tako, da se izogibamo stikom z ljudmi, ki prebolevajo akutno okužbo. Potrebno je prezračevanje prostorov, kjer biva bolnik, in drugi osnovni higienski ukrepi, ki preprečujejo širjenje okužbe. Pomembno je cepljenje proti nalezljivim boleznim in predvsem cepljenje proti gripi. Najpomembnejši je počitek v obdobju akutnega obdobja bolezni in postopno pridobivanje telesne pripravljenosti. Previdnost velja tudi med sprehodom v gozdu ali pri delu na vrtu. Proti pikom klopov in drugih žuželk so dokaj učinkovita mazila in pršila, npr. Bayerjev Autan. Po vrnitvi iz sprehoda v naravi je priporočljivo, da pregledamo vso kožo in morebitne klope pravočasno odstranimo.

Če bakterije prizadenejo notranjo, najbolj nežno plast srca, ki pokriva tudi srčne zaklopke, to je endokard, govorimo o vnetju srčnih zaklopk ali o infekcijskem endokarditisu. Bakterije se ponavadi naselijo na okvarjenih, redkeje na popolnoma zdravih zaklopkah. V kri pridejo med različnimi operativnimi posegi v tistih področjih telesa, kjer se pogosto normalno nahajajo (ustna votlina, prebavna cev, sečila, rodila), ali pri posegih v vnetnih žariščih (izdrtje ognojenega zoba, prediranje ali čiščenje različnih ognojenih žarišč na koži in v drugih delih telesa). Kri jih zanese do srčnih zklopk, kjer povzročijo vnetje, ki jih hudo okvari. Posledica teh sprememb je njihovo bolj ali manj hudo spuščanje (insuficienca), pozneje lahko tudi zoženje (stenoza). Vnetno spremenjeno tkivo se še kruši in te okruške nosi kri dalje po telesu, kar povzroči vnetje tudi drugje v telesu ali pa celo zaporo v kateri izmed arterij.

Za infekcijski endokarditis so bolj sprejemljivi bolniki, ki so imeli zaklopke že prej revmatično ali degenerativno okvarjene, ki so že kdaj prej preboleli infekcijski endokarditis ali bolniki s kronično boleznijo, ki slabi njihov obrambni sistem (sladkorna bolezen, rak, ledvična odpoved, aids). Posebno velikemu tveganju za infekcijski endokarditis se izpostavljajo narkomani, ki si drogo vbrizgavajo z nečistimi, okuženimi iglami. Bolniki z umetnimi srčnimi zaklopkami tudi predstavljajo veliko skupino s povečanim tveganjem. Pri njih se ga bojimo predvsem zato, ker poteka hujše, potrebno je daljše zdravljenje in velikokrat ponovna operacija. Zdravljenje infekcijskega endokarditisa je tudi sicer dolgotrajno, pogosto je prizadeto zaklopko potrebno zamenjati z umetno. V večini primerov je vendarle uspešno.

Srčne zaklopke se bolezensko spremenijo tudi po preboleli revmatični vročici. Revmatična vročica je posledica nezdravljene streptokokne angine. Pogosta je bila v obdobju pred odkritjem penicilina. Ponavadi se bolniki tega spominjajo po tem, da so imeli nekoč v mladosti otekle velike sklepe in da so jim kasneje ugotavljali šum na srcu. Pri njih govorimo o revmatični okvari srčnih zaklopk. Tu ne gre za vnetje, ki bi ga povzročili povzročitelji angine neposredno, pač pa je revmatična okvara srca posledica veliko bolj zapletenih imunskih dogajanj v telesu, ki bolezensko spremenijo tkivo zaklopke.

Infekcijski endokarditis preprečujemo tako, da bolnikom, ki imajo okvarjene zaklopke, predpišemo antibiotično zaščito pred posegi, pri katerih lahko pridejo bakterije v kri. Pomembno je, da tudi ljudje, ki nimajo obolelih zaklopk, skrbijo za zobno higieno, da ne bi imeli ognojenih zob in drugih gnojnih bolezenskih sprememb drugje v telesu. Bolniki, ki imajo okvarjene srčne zaklopke, operirane ali neoperirane, in tisti, ki imajo prirojene srčne napake, naj to povedo pri zobozdravniku in pred kakršnimi koli drugimi posegi ter operacijami. Prejeli bodo ustrezno antibiotično zaščito.

Trajne spremembe na perikardu so redko posledica prebolevanja okužb v mladosti. V glavnem zapušča zadebelitve na njem le tuberkuloza. Te so lahko tako zelo izražene, da preprečujejo vtok krvi v srce; pojavijo se znaki srčne vodenice. Tej bolezni rečemo konstriktivni perikarditis. Zdravljenje je kirurško. Lahko vodi do popolnega ozdravljenja. Preprečevanje tuberkuloze je vključeno v redni nacionalni zdravstveni program.

Tudi velike žile, predvsem aorta, so lahko mesto okužbe. Najbolj znana je okužba s Treponema pallidum, povzročiteljem sifilisa. Pozna posledica sifilisa je anevrizma aorte. Taka anevrizma pritiska na okolne organe in ovira njihovo delovanje, predvsem pa lahko poči in človek v nekaj trenutkih izkrvavi. Na srečo so anevrizme aorte zaradi sifilisa pri nas že zgodovina.

V starosti se bojimo predvsem posledic ateroskleroze, kot je miokardni infarkt, angina pektoris in celo nenadna srčna smrt. Veliko je govora o preprečevanju. Pa vendar v starosti plačujemo tudi druge grehe, ki imajo prav tako usodne posledice na srcu. To so okužbe. Marsikateri prehlad je lahko usoden. Za bolnike s spremembami na srčnih zaklopkah je lahko usodna slaba ustna higiena zob brez antibiotične zaščite. Narkomane poleg pogubnega delovanja mamil lahko v prezgodnji grob pahne tudi nesterilno vbrizgavanje mamil. In nenazadnje naj se spomnimo Henrika VIII. Morda mu je skrajšala življenje anevrizma aorte. Previdnosti nikoli ni odveč! Več o okužbah in imunosti preberite v posebnem poglavju "Odpornost starostnika in nalezljive bolezni".

Hiperlipidemija je v redkih primerih izključno posledica prirojenih motenj v presnovi maščob (dedna hiperlipidemija). Večinoma pa gre za znaten vpliv nezdravih življenjskih navad. Pri tem je najpomembnejša prehrana, ki vsebujejo veliko nasičenih živalskih maščob, holesterola in je kalorično tako bogata, da povzroča debelost. Tudi pomanjkanje telesne dejavnosti in kajenje neugodno vplivata na krvne maščobe, ker zmanjšuje zaščitni holesterol HDL.

Dedna hiperlipidemija, pri kateri sam dedni dejavnik zadošča, da so vrednosti krvnega holesterola zelo visoke, je družinska hiperholesterolemija. Pri tej bolezni jetra ne odstranjujejo dovolj holesterola iz krvi, zato so njegove vrednosti zelo visoke (med 8 do 14 mmol/l), oboleli zgodaj dobijo srčni infarkt, moški med 40 in 50 letom, ženske pa 10 let kasneje. Ta bolezen je redka, vendar je za posameznika zelo pomembno, da jo kmalu odkrijemo. Danes jo že uspešno zdravimo in tako preprečimo posledice. Zato priporočajo, da ga določimo že otrokom staršev, ki imajo visok hosterol ali pa so zboleli za koronarno boleznijo pod 40. letom starosti. Tako lahko pravočasno začnemo s preventivnimi ukrepi.

Ker je večina hiperlipidemij kljub dedni nagnjenosti posledica načina življenja, lahko z zdravim življenjskim slogom preprečimo njihov nastanek. Zato bi morali že otrokom privzgajati zdrave življenjske navade glede telesne dejavnosti, prehrane, vzdrževanja normalne telesne teže in nekajenja.

Način zdravljenja je odvisen od tega, kako nevarna je hiperlipidemija za posameznika. Pri tem ni dovolj, da upoštevamo samo vrednost krvnih lipidov. Ugotoviti moramo, kateri dejavniki tveganja so še prisotni in ali gre za zdravega človeka ali pa za bolnika s koronarno boleznijo, cerebrovaskularno boleznijo ali prizadetostjo perifernih arterij. Povišana raven holesterola je bolj nevarna pri bolnikih s temi boleznimi in pri ljudeh, ki imajo druge dejavnike tveganja, zlasti kadar gre za arterijsko hipertenzijo ali sladkorno bolezen. Pri zdravljenju hiperlipidemije je temelj zdrav življenjski slog, zlasti pravilna prehrana in redna telesna dejavnost. Za malo ogrožene osebe je to edini način zdravljenja, medtem ko pri večji ogroženosti posežemo tudi po zdravilih.

Najpomembnejši ukrep pri vseh ljudeh s hiperlipidemijo, ne glede na stopnjo ogroženosti, je prehrana s spremenjeno sestavo glede količine in vrste maščob. Maščobe so najpomembnejša sestavina prehrane, ki vplivajo na raven nevarnega LDL holesterola. Nevarne so nasičene maščobe, ki so v mesnih in mlečnih izdelkih, in holesterol, ki ga je veliko v vseh vrstah mastnih mesnih izdelkov, drobovini in jajčnem rumenjaku, ni pa ga v rastlinskih živilih, tudi ne v oljih. V zdravi prehrani nasičene maščobe nadomestimo z nenasičenimi, ki jih najdemo v rastlinskih oljih. Med njimi je najbolj varovalno olivno olje. Zaščitno delujejo tudi nenasičene maščobe omega 3 iz morskih rib.

V prehrani naj bi bilo manj kot 30% energetskih potreb v obliki maščob in manj kot 10% v obliki nasičenih maščob. Pri bolnikih s koronarno boleznijo srca pa priporočajo manj kot 7 % kaloričnih potreb v obliki nasičenih maščob. Dnevna poraba holesterola naj bo manjša od 300 mg (toliko ga je v enem rumenjaku), pri koronarnih bolnikih pa manj kot 200 mg . Poleg izbire maščob je pomembna tudi priprava hrane. Olja ne smemo segrevati pri visokih temperaturah (cvrtje), ker izgubi svoj varovalni učinek. Olje moramo dodajati hrani, ko je že kuhana. Iz hrane praviloma odstranimo vso vidno maščobo, meso in sire uporabljamo kot priboljšek in ne vsak dan, dvakrat tedensko jemo ribe, maščob pa ne pregrevamo pri visokih temperaturah. Med različnimi vrstami mesa je najprimernejša perutnina, manj svinina, še manj mastna govedina. Drobovina, zlasti jetra in možgani ne sodi med zdravo prehrano.

Na raven krvnega holesterola vpliva tudi energetska vsebnost prehrane. Energetsko prebogata prehrana povzroča debelost in spremembe v presnovi maščob: zveča se raven nevarnega holesterola LDL in trigliceridov ter zmanjša raven zaščitnega holesterola HDL. Zato naj prehrana ustreza energetski porabi. Ne samo izrazita debelost, že manjši odstopi od idealne teže so povezani z večjo ogroženostjo zaradi ateroskleroze.

Zdrava živila, s katerimi nadomestimo maščobe, so sestavljeni ogljikovi hidrati, ker ne povzročajo škodljivih presnovnih motenj. Kar 55 - 60 % energetskih potreb bi morali kriti z njimi. Sestavljeni ogljikovi hidrati so v testeninah, rižu, krompirju. Po drugi strani pa je sladkor, ki sodi tudi v skupino ogljikovih hidratov, živilo, ki bi se ga morali čim bolj izogibati, ker redi. Pri dedno obremenjenih osebah lahko spodbudi nastanek sladkorne bolezni. Zdrava hrana vsebuje veliko zelenjave in sadja zaradi vitaminov, stročnic, vlaknin in drugih zaščitnih snovi, kot so antioksidanti in rastlinski estrogeni. Antioksidanti preprečujejo, da bi prosti radikali kisika, ki nastajajo v presnovi, spremenili delce LDL v škodljive oksidirane delce LDL. Naravni antioksidanti so vitamin E, A, C in mikroelement selen.

Kot antioksidanti pa delujejo še nekatere druge snovi v zelenjavi in sadju, zelenem čaju in rdečem vinu. Bolj koristno je, da antioksidante uživamo v naravni obliki kot pa v obliki farmacevtskih pripravkov. Med varovalna živila sodijo še vlaknine in vino. Vlaknine so velike molekule ogljikovih hidratov. Nahajajo se v rastlinski hrani in jih delimo na netopne, ki se iz črevesa ne resorbirajo, in topne, ki se resorbirajo. Topnih vlaknin je veliko v ovseni moki in ovsenih otrobih. Če jih uživamo vsaj 20 g dnevno, zmanjšajo raven holesterola LDL za okrog 10%. Tudi tako zmanjšujejo nevarnost koronarne bolezni. Netopne vlaknine ne vplivajo na raven krvnega holesterola. Alkohol v majhnih količinah (20 g alkohola dnevno, kar je 2 dcl vina ali 5 dcl piva dnevno ali 1 šilce žganja) zveča raven zaščitnega holesterola HDL in ščiti pred srčnim infarktom.

Poleg prehrane je pomembna tudi redna telesna dejavnost, ker ugodno vpliva na krvne maščobe; zvišuje zaščitni holesterol HDL in znižuje trigliceride; deluje pa tudi na druge dejavnike tveganja. Učinkovita je aerobna telesna aktivnost (dinamična), ki zajame čim več mišičnih skupin (hoja, tek, kolesarjenje, plavanje, tenis, odbojka, tek na smučeh). Ker je nevarnost zvečanega holesterola večja, čim več je dejavnikov tveganja, moramo odstraniti vse dejavnike tveganja, na katere lahko vplivamo. Nujna je opustitev kajenja, poskušamo doseči čim bolj idealno telesno težo, skrbno zdravimo arterijsko hipertenzijo. Kadar z dieto in telesno aktivnostjo ne dosežemo zadostnega zmanjšanja krvnih lipidov, uporabimo zdravila, ki zmanjšujejo krvne maščobe.

Zdravljenje z zdravili prihaja v poštev predvsem pri koronarnih bolnikih, pri hudo ogroženih posameznikih in pri dedni družinski hiperholesterolemiji, kjer zdravljenje z dieto ni uspešno. Kadar se odločimo za zdravila, jih bomo jemali do visoke starosti ali vse življenje. Danes imamo na voljo več skupin zdravil, med njimi so zlasti statini, ki med vsemi najbolj zmanjšajo nevarni holesterol. Ta zdravila pomenijo pravi preobrat pri zdravljenju hiperlipidemij, saj lahko z njimi zmanjšamo nevarni holesterol tudi na 50%. To so varna zdravila in bolniki jih dobro prenašajo. Zdravila zmanjšajo umrljivost in obolevnost zaradi srčne in možganske kapi pri koronarnih bolnikih in pri ogroženih ljudeh v srednjih letih.

Naj sklenemo z mislijo, da bi vsi odrasli ljudje morali vedeti za raven holesterola v krvi in že od mladosti živeti tako, da do zvečanja ne bi prišlo. Če pa že imajo zvečano raven holesterola, je učinkovita naložba v zdravje in lepo starost, da ga zmanjšajo.

Še zlasti pa morajo biti na to pozorni koronarni bolniki, saj si lahko z ustreznim ukrepanjem pomembno podaljšajo življenje.

Tudi na tem mestu naj opozorimo na evidenčno kartico za kontrolo tlaka, maščob in krvnega sladkorja, ki jo je izdalo Društvo za srce in ožilje. Pri sebi naj bi jo imel vsak odrasel človek.

Nevaren je zlasti holesterol LDL, ki se odlaga v notranjo plast žilne stene. Pri osebah z zvišano ravnijo holesterola aterosklerotični proces hitreje napreduje. Značilno je, da imajo te osebe številne mehke, z maščobo polne aterosklerotične plake, ki zlahka počijo. Na razpoki nastane krvni strdek, ki lahko povzroči nenadno zaporo žile. Z znižanjem ravni holesterola v krvi se količina maščob v aterosklerotičnih lehah zmanjša, zmanjša se tudi možnost razpoka aterosklerotične lehe. Holesterol HDL ima zaščitno vlogo, ker odstranjuje holesterol iz žilne stene in ga prenaša v jetra.

Prekomerno raven maščob v krvi lahko učinkovito znižamo z ustrezno prehrano in z znižanjem čezmerne telesne teže. O tem glej poglavje Hiperlipidemija.

Visok krvni tlak je pomemben dejavnik tveganja za razvoj ateroskleroze, saj dodatno poškoduje notranji sloj arterije, poveča propustnost celic za holesterol, ki zato lažje prodira v notranjost žilne stene. Povečuje tudi možnost razpoka aterosklerotičnega plaka. Visok krvni tlak je pogosta bolezen, saj ocenjujemo, da ga ima vsak peti prebivalec Slovenije. Mnogi izmed njih se, ker nimajo težav, svoje bolezni ne zavedajo. Škodljivost tlaka narašča sorazmerno z njegovo višino. Zvišan tlak pa ni povezan le z napredovanjem ateroskleroze, ampak tudi neposredno poškoduje srčno mišico. Zaradi poškodbe možganskega žilja je pri bolnikih z visokim krvnim tlakom pogosta tudi možganska kap. Visok krvni tlak je pri otrocih redek, vendar je pomembno vedeti, da je bolj verjetno, da bo imel otrok z višjim krvnim tlakom visok krvni tlak tudi kasneje. Zato je potrebno merjenje tlaka ob vsakem sistematskem predšolskem in šolskem pregledu. Tudi visok krvni tlak lahko znižamo z zdravim načinom življenja. Pomembno je vzdrževanje normalne telesne teže, omejitev soli v prehrani in redna telesna vadba. Če kljub takšnemu načinu življenja ostane tlak povišan, je potrebno zdravljenje z zdravili.

Kajenje bistveno prispeva k hitrejšemu razvoju ateroskleroze, ker strupeni presnovki tobačnega dima poškodujejo notranji sloj žilne stene, zvečana količina ogljikovega monoksida v krvi pa zmanjšuje količino razpoložljivega kisika v žilni steni. Razen tega kajenje spodbuja nastanek krvnih strdkov, zato kadilci zbolijo za srčnim infarktom trikrat pogosteje kot nekadilci. Posebno nevarno je kajenje za ženske, ki jemljejo kontracepcijske tablete. Škodljivost kajenja je sorazmerna s trajanjem in številom pokajenih cigaret. Dokazana je tudi škodljivost pasivnega kajenja. V Sloveniji je kajenje močno razširjeno, saj kadi kar tretjina moških in četrtina žensk. Poskusi kajenja se prično v obdobju odraščanja, zato je s preprečevanjem kajenja potrebno pričeti že v otroškem obdobju. Kasneje so poskusi odvajanja od kajenja manj uspešni. Zaskrbljujoče je, da vsak deseti otrok v Sloveniji pokadi svojo prvo cigareto pred desetim letom starosti.

Kar tri četrtine sladkornih bolnikov umre zaradi bolezni srca in ožilja. Na razvoj ateroskleroze pri sladkornih bolnikih neugodno vplivajo presnovki, ki nastanejo pri sladkorni bolezni. Razen tega imajo bolniki pogosto pridružene še druge dejavnike tveganja, kot so zvišan krvni tlak, debelost, zvečana raven maščobnih kislin v krvi in znižana raven krvnega holesterola HDL. Pomembno je tudi spoznanje, da že pri osebah z moteno toleranco za glukozo (krvni sladkor na tešče sicer ne presega meje, vendar pretirano poraste po obroku z ogljikovimi hidrati), ki lahko obstaja več let, preden sladkorna bolezen postane očitna, ateroskleroza hitreje napreduje. Zato nas ne sme čuditi, če že ob odkritju sladkorne bolezni pri bolnikih mnogokrat ugotovimo močno napredovale aterosklerotične spremembe na ožilju.

Debelost je posledica energetsko in količinsko prebogate hrane in premajhne telesne dejavnosti. Poleg stopnje debelosti je pomembna tudi porazdelitev maščevja. Nevarneje je, če se maščevje kopiči v predelu trebuha kot pa v predelu bokov. Debelost pogosto spremljajo tudi drugi dejavniki tveganja, kot so znižana raven holesterola HDL, zvišana raven trigliceridov, sladkorna bolezen ali motena toleranca za glukozo in zvišan krvni tlak. Debelost tudi pri otrocih ni redka, saj je v razviti družbi predebel vsak četrti otrok. že v otroštvu je debelost lahko povezana s spremembami ravni maščob v krvi in z zvišanim krvnim tlakom. Zato je pri vsakem sistematskem pregledu potrebno otroka stehtati, izmeriti njegovo višino, izračunati indeks telesne mase in v primeru debelosti starše opozoriti na nevarnosti čezmerne telesne teže.

Dednost je pomembna pri razvoju ateroskleroze, saj redko srečamo bolnike s srčnim infarktom pred 50. letom starosti, če nimajo koronarne bolezni tudi drugi člani družine. Dokazane so dedne motnje v presnovi holesterola in tudi ostali dejavniki tveganja (krvni tlak, sladkorna bolezen, debelost) so deloma dedni. Mnogih mehanizmov, po katerih dednost vpliva na zgodnji razvoj ateroskleroze,