V MLADOSTI MISLI NA STAROST

Prvi del: Človek in njegov čas

Daša Moravec Berger

Zdravje in življenjsko obdobje - pogled statistika

Kaj je staranje, kaj je starost, kdaj se začne? V biološkem smislu sledi rasti, razvoju in odraščanju obdobje odraslosti in rodnosti. Vzdrževanje struktur in funkcij se na začetku staranja postopno prevesi. Obnavljanje ne dohiteva propadanja, postopno prevlada upočasnjevanje in usihanje, ki se konča s smrtjo. Staranje je del življenja. Nesmiselno ga je opredeljevati kot slovo od mladosti, izgubo zdravja ali izgubo svojih sposobnosti in zanimanj ter mu dati negativni predznak. Staranje samo po sebi ni niti dobro niti slabo. Če se bojimo staranja, ne razvijemo dobrih odnosov med generacijami in ne razumemo življenja. Čeprav se navdušujemo, kako hitro so zrasli otroci naših prijateljev, si zatiskamo oči pred tem, da smo se mi sami in naši vrstniki že začeli starati.

V civiliziranem svetu se pričakovano trajanje življenja že dolgo podaljšuje in se še vedno. Zdaj je v Sloveniji pričakovano trajanje življenja 70,27 let za moške in 77,76 let za ženske (v letu 1995). Pri obeh spolih pomeni to dobri dve leti več, kot je bilo pred 15 leti. Verjetno se podaljšuje tudi obdobje aktivnega življenja brez bolezni, čeprav o tem nimamo natančnejših podatkov. Rodnost pa se ne povečuje. Prebivalstvo Slovenije in vseh razvitih dežel sveta se stara, ker raste delež starejših ljudi. Dviga se tudi starostna meja, pri kateri si mislimo: starec, starka. Cankar je pri tridesetih napisal avtobiografsko novelo Starec, Dostojevski večkrat opisuje štiridesetletno starko, znan je "samokritični" vic srednje generacije, da si po štiridesetem letu mrtev, če te nič ne boli. Vendar je danes meja, ko postanemo v očeh večine starčki, bistveno višja. Viša se tudi starostna meja za upokojitev in starostna meja, pri kateri so še smiselni večji medicinski posegi ali intenzivna rehabilitacija.

Ali znamo svoje življenje vselej doživljati kot nov izziv? Ali znamo sprejeti, kar nam življenje prinaša, in dati, kar bi radi dali? Ali dopustimo, da nas kdo razveseli in želimo koga razveseliti? Ali znamo poiskati in ponuditi pomoč, kadar je treba prebroditi težavno obdobje? Ali se veselimo majhnih uspehov in dragocenih vsakdanjih drobnih prijetnih doživetij? Ali pa prevečkrat nestrpno čakamo, da bo minila ta ura, ta dan, ta teden, da bomo rešeni te skrbi, da bomo končali to delo, da bomo končno nekaj dosegli? Klasični medicini je uspelo, da danes dobro obvladujemo akutne nalezljive bolezni in umiranje mater in majhnih otrok. Obravnavanje kroničnih bolezni se vedno bolj spoprijema s poškodbami doraščajoče mladine in mladih odraslih ter s kroničnimi boleznimi, s katerimi živi vedno več starejših ljudi in so postale značilnost današnjega prebivalstva razvitih dežel. Izredno močno so s staranjem povezane zlasti ateroskleroza, ki se največkrat pokaže na koronarnih žilah srca, na možganih in na nogah; različne vrste raka, bolezni živčevja (Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen) in bolezni gibal, med katerimi je v poznejših letih posebej značilna osteoporoza. Zaradi osteoporoze so pri starejših ljudeh lahko že poškodbe po lahkih padcih hude, zelo pogosti so zlomi kosti, zlasti zlomi kolka. Tudi pogostnost raka narašča s starostjo.

Čeprav skušamo čim več bolezni preprečiti, večine ne moremo preprečiti za vselej. Če je preventiva uspešna, več ljudi doživi starost in se poveča tudi verjetnost, da bodo vendarle zboleli. Starost se je v epidemioloških raziskavah o vzrokih bolezni pokazala kot izjemno pomemben dejavnik tveganja, ker je zelo močno povezana s skoraj vsemi kroničnimi boleznimi. Čim starejši smo, tem dlje smo bili tudi izpostavljeni dejavnikom tveganja za te bolezni. Tiste bolezni, ki so še posebej razširjene med starejšimi, podrobneje obravnavajo posamezna poglavja te knjige.

V epidemiološkem smislu ne gledamo posameznika, ampak prebivalstvo. Če se prebivalstvo stara, se obolevnost nujno povečuje. Če ne bi hoteli živeti s kroničnimi degenerativnimi boleznimi, bi morali vsi umreti mladi. Žal se to v Sloveniji tudi zares veliko prepogosto dogaja zlasti zaradi prometnih nesreč pa tudi samomorov, ki bi jih lahko v veliki meri preprečili. Poškodbe imajo drugačne zakonitosti kot bolezni, ker so predvsem posledica zunanjih vzrokov, od katerih so nekateri znani in jih je zato možno odstraniti.
Kronične bolezni so povezane s številnimi dejavniki, ki jih navadno le delno poznamo in lahko nanje le delno vplivamo. S preventivnimi ukrepi želimo pojav kroničnih bolezni potisniti v čim višjo starost. Kadar je preprečevanje in zdravljenje bolezni ter poškodb pri mlajših uspešno, epidemiološki kazalci pokažejo naraščanje obolevnosti in invalidnosti med starejšim prebivalstvom. Posamezniki in družba moramo biti na to pripravljeni. Zadovoljni moramo biti, če bolezen odložimo za nekaj let in če dosežemo kakovostno življenje z boleznijo. Nekoč bomo skoraj gotovo zboleli mi sami ali naši najbližji in bomo odtlej živeli z boleznijo. Popolno zdravje je ideal, ni pa pogoj za kakovostno in smiselno življenje. Bolezen lahko človeka spodbudi, da utrdi, obnovi ali na novo vzpostavi svojo identiteto in svoje odnose s soljudmi. Večino bolezni se da omiliti in njihove posledice niso tako velike, kot se zdi na prvi pogled.

Sladkorna bolezen je lep primer smrtne bolezni, ki je postala z zdravljenjem obvladljiva kronična bolezen. Medicina se hitro razvija. Vsak medicinski poseg ima boljšo prognozo pri manj bolnem in bolj odpornem človeku. Starost je še vedno eno od meril, ki jih upoštevamo, ko se odločamo za kateri koli zahtevnejši poseg. Vendar se je starostna meja, pri kateri lahko uspejo najzahtevnejše operacije in drugi medicinski posegi, v zadnjih letih bistveno zvišala. Ni toliko pomembna kronološka, koledarska starost, ampak upoštevamo biološko starost in vitalnost.

Ekonomske ocene zdravljenja posameznih bolezni se zelo razlikujejo. Zelo ozko in etično nesprejemljivo bi bilo upoštevati samo ceno zdravljenja in človekovo produktivnost. Vrednost človekovega življenja je ekonomsko skrajno neopredeljiva. Poleg stroškov zdravljenja bi morali dati na eno stran tehtnice vse verjetne koristi, in na drugo stran obremenitve in tveganja, ki jih prinaša zdravljenje. Zdravnik pri spoznavanju in pri zdravljenju bolezni z vsem svojim medicinskim znanjem in v okviru objektivnih razmer na svojem delovnem mestu (število bolnikov, čas, opremljenost) vedno tehta korist in škodo, ki jo lahko povzroči svojemu bolniku. Tudi družba (zdravstveni sistem) razporeja razpoložljiva sredstva tako, da bi bilo največ koristi. Težko je zagotoviti vsem ljudem popolno enakost in pravičnost, ker uspeh nobenega medicinskega ukrepa ni odvisen samo od zdravnika in samo od vrste bolezni, ampak vedno tudi od tega, kako bolnik sprejme bolezen in zdravljenje in kako posledice bolezni. Ljudje imajo zelo različne izkušnje, prepričanje, stališča in pričakovanja.

Na bolezni vplivajo številni dejavniki tveganja. Notranji dejavniki so predvsem genetsko pogojeni in zato prirojeni, zunanje dejavnike pa ustvarja in pogojuje življenjski slog. Med zunanjimi so vse okoliščine našega življenja, od prebivališča, poklica, osebnih navad, prehrane, rekreacije, odnosov z ljudmi v skupnosti, sposobnosti obvladovanja stresa, izkoriščanja prostega časa, razvad. Po svoji volji jih lahko precej spreminjamo, čeprav znotraj meja, ki jih določa naše družbeno, gospodarsko in kulturno okolje. Primarna preventiva skuša oblikovati taka stališča in miselnost pri večini ljudi, da bi se tudi posameznik laže in večkrat odločil za bolj zdrav način življenja, se izognil nepotrebnim škodljivim vplivom okolja in s tem prezgodnjemu obolevanju.

Danes skoraj polovica ljudi v razvitih deželah umre zaradi bolezni srca in ožilja. Umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja se razlikuje med deželami in se spreminja s časom. Višja je pri moških kot pri ženskah. Število umrlih glede na število prebivalcev posameznih starostnih skupin se zelo zvišuje s starostjo, v vseh starostnih skupinah pa je umrljivost moških višja kot umrljivost žensk. V preventivi si pomagamo s pojmom "prezgodnja umrljivost." Čeprav je za posameznika vedno prezgodaj, uporabljamo za oceno in spremljanje zdravstvenega stanja prebivalstva mejo prezgodnje umrljivosti pri 65 letih starosti. Prezgodnja umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja je od sosednjih držav najnižja v Italiji in najvišja na Madžarskem. V Sloveniji je najnižja v regiji Koper in najvišja v regiji Murska Sobota. Umrljivost je najnižja v deželah evropske gospodarske skupnosti, kjer se v zadnjih letih še naprej znižuje. Tudi v nordijskih deželah je pod povprečjem evropskih dežel in se znižuje. Umrljivost v Sloveniji pa je malo višja od evropskega povprečja in se skoraj nič ne znižuje. Višja kot pri nas je umrljivost v deželah srednje in vzhodne Evrope.
Prizadevanje za zdravje je dobro, pretirano zahtevanje zdravja in nalaganje vse odgovornosti za zdravje na posameznika pa je lahko napačno in dvorezno. Bolezni bodo ostale. Medicina bo še naprej potrebna kljub uspešni preventivi. Družba ne sme dovoliti, da bi v zdravstvu prevladali kratkoročni ekonomski interesi. Prav je, da ljudi osveščamo in zmanjšujemo dejavnike tveganja v okolju. Pretirana gonja za zdravjem, pravcata tiranija zdravja, pa lahko pripelje do tega, da hočemo najti krivca za bolezen. Začnemo obdolževati bolnike in jih povsem neutemeljeno obremenjevati z občutkom krivde za svojo bolezen ali za bolezen svojih otrok. Dosežemo lahko tudi nezaupanje do medicine in zdravnikov, ki izvira iz nerealnih pričakovanj.

Zdravje je velika vrednota, vendar je opredelitev zdravja hkrati zelo relativna. Mnogi ljudje, ki imajo "diagnozo", se počutijo zdravi, normalno živijo in so kos vsem vlogam, ki jih želijo opraviti. Mnogi "zdravi" pa se ne znajdejo v življenju in celo po svoji volji zapuščajo svet. Definicijo SZO, da zdravje ni samo odsotnost bolezni, ampak popolno blagostanje, lahko razumemo tako, da nisi samo zdrav ali bolan, ampak je pomembno, koliko si zdrav in koliko si bolan in kako to dvoje uskladiš. Poleg objektivno merljivega zdravja in bolezni je veliko odvisno tudi od nas samih, kako se znajdemo s tem, kar imamo in kako sprejemamo bolezen in kako starost.

Martina Tomori

Pogled od znotraj - samopodoba v starosti

Samopodbo vsakega človeka sestavljajo predstave o njegovi vlogi na različnih pomembnih poljih življenja. Predstava o sebi je lahko vir samospoštovanja in samozavesti, občutja vrednosti in zadovoljstva s svojim življenjem. Pozitivna in naklonjena samopodoba spodbuja človeka k novim dejavnostim in prizadevanjem, lajša mu stike z ljudmi in mu pomaga uspešneje razreševati vsakodnevne težave. Če pa je samopodoba negativna in nezadovoljujoča, je človek zagrenjen, črnogled in brez volje. Nezadovoljen odnos do sebe se kaže tudi z izgubo ustvarjalnosti, motivov, zanimanj in pripravljenosti za dejavno življenje. V odnosih z ljudmi je tak človek bodisi preobčutljiv bodisi odklonilen, nezaupljiv ali celo sovražen.

Ljudem so pri oblikovanju samopodobe lahko pomembne različne vrednote. Enim so za osnovno samospoštovanje bolj odločilni odnosi, v katerih so z ljudmi. Drugim je za samopodobo najbolj važna njihova delovna učinkovitost ali uspešnost. Tretji razvijajo svoj vrednostni odnos do sebe na osnovi svojih sposobnosti za zaslužek. Četrtim je najbolj važen njihov zunanji videz, petim ugled, šestim zavest, da so vedno in povsod ravnali pošteno in v skladu s svojimi vrednostnimi načeli. To je pomembno vedeti zato, ker se prav izguba ali težava na področju, ki najbolj odločilno vpliva na našo samopodobo, lahko najgloblje in najbolj boleče odrazi v našem počutju in odnosu do sebe in svojega življenja.

Na samopodobo vpliva tudi sistem vrednot, ki je značilen za socialno kulturno okolje. Tako je na primer moški, ki je vključen v storilnostno naravnan sistem, v svojem samospoštovanju še posebno ranljiv za zmanjšanje svojega delovnega učinka. Ženska pa se v okolju, ki pričakuje od nje zlasti žrtvovanje za druge, pogosto počuti manj prizadeto ob pojemanju svojega delovnega učinka, če je ob tem še vedno sposobna poskrbeti za druge in biti koristna v medosebnih odnosih. Tudi v različnih življenjskih obdobjih se samopodoba oblikuje na različnih osnovah. Otrok ima najbolj pozitivno samopodobo, če so z njim zadovoljni njegovi najbližji. Mladostnik razvija svoje samospoštovanje s prizadevanji za samostojnost in neodvisnost. Njegova samopodoba je toliko bolj pozitivna, kolikor bolj izpolnjuje merila, ki jih priznava njegova generacija. Večji del odraslega življenja si ljudje gradijo samopodobo tako, da se trudijo svoje lastne težnje usklajevati s pričakovanji okolja in stvarnimi možnostmi.

Del umetnosti razvijanja in dozorevanja osebnosti, ki se pravzaprav nikoli ne zaključi, je prav v tem, kako posameznik uskladi svoj vrednostni odnos do sebe z značilnostmi vsakega obdobja svojega življenja. V vsaki življenjski dobi je nekaj posebnih vsebin, ki jo delajo lepo in vredno. Vsako obdobje ima svoje prednosti in privlačnosti in se v njem počutimo toliko bolje, kolikor bolj se znamo z zadovoljstvom in zadoščenjem vključiti v to fazo življenja. S staranjem so povezane mnoge spremembe, ki lahko ogrozijo človekovo samospoštovanje, če ta nanje ni ustrezno pripravljen in če jih ne razume kot naravno razvojno značilnost. Katere so te spremembe in kako lahko preprečimo, da bi nam ogrozile samospoštovanje?

Manjša telesna zmogljivost

Slabše zdravje, večja obolevnost in druge zdravstvene nevšečnosti

Zmanjšanje delovnih sposobnosti

Upokojitev in sprememba socialnega statusa

Spremenjena zunanja podoba

Mila Kačič

Smeh in jok

Prav dobro se še spomnim, ko mi je, triletni, krušna mama rekla, da imam vse v enem žaklju. Jok in smeh. Pa še res je bilo. In je še vedno. Sredi najhujšega sem planila v smeh, če sem le zagledala kaj smešnega. In smešnega je okrog nas zmeraj dosti, le videti moramo. Hoteti videti. O, pa so bile težave, še kakšne. Ravno zaradi tega, ker sem se preveč smejala in še to v prepovedanem času in na prepovedanem kraju. Tudi v poznejših letih, ko bi že morala "delati vtis", so me nekateri smatrali "malo čez les", kar pa me nikakor ni zadrževalo, da ne bi dočakala svojega skoraj dvojnega "Abrahama", trdno prepričana, da nikoli ne more biti tako hudo, da ne bi moglo biti še huje, ali pa po moje - zdaj je pa tako grozno, da huje ne more več biti in se lahko obrne le na bolje. In se je.

Če zasledujem življenjepise "zglednih" ljudi, ki so dočakali visoko starost, in to čili in (verjetno) tudi zdravi, mi gre spet na smeh. Moje življenje je namreč šlo po svojevrstnih kolesnicah. Daleč od tako imenovanega vzornega načina življenja. Kot dekle sem imela veliko in zelo razgibano druščino, vezalo nas je lepo in stanovitno prijateljstvo. Od leta 1929 do pričetka vojne, ko smo se razkropili na vse mogoče vetrove, smo bili nerazdružni. To se pravi, da smo tudi marsikdaj dočakali jutro na kakšnem cestnem vogalu ali križišču in presunljivo prepevali. Tako je bilo poleg smeha tudi petje tisto, ki je izpolnjevalo moje življenje. Vso okupacijo sem si kruh služila s petjem v opernem zboru, kar je bilo pozneje v Drami samo obremenilna okoliščina, saj so bili tam za bolj "resne stvari."

Pred dvema dnevoma sem gledala TV oddajo z gospo Miro Omrzel - Terlep, ki zdravi dušne in telesne bolečine in tegobe z glasbo. Mora biti nekaj na tem. Seveda moraš verovati v to. Lahko pa povem iz lastne prakse, da sem kot pubertetnica imela sama s seboj velike težave. Vse je bilo nad mano. Želela sem si starše, ki jih ni bilo od nikoder, želela sem si ljubezni, ki je tudi ni bilo od nikoder. To se pravi, ljubila sem le jaz, moja žrtev pa je imela druge načrte in tako sem, obremenjena z vedno hujšo revščino, doživljala hude ure in ponižanja. In če me je "žalost" napadla kakšno sredo, ko smo imeli vrsto za pralnico, sem se kar zaklenila vanjo. Bila je betonirana in je v njej lepo odmevalo, spustila sem vodo v korito, da je bobnelo, izpirala rjuhe in v oglušujoči trušč pela na vso moč in grlo. In to od najbolj žalostnih narodnih pesmi do opernih arij, ki sem jih znala veliko - in ne boste verjeli - iz pralnice sem prišla prerojena, potolažena in pripravljena na nove spopade z življenjem. Čez leta mi je ena od sosed povedala, da so pogruntali, da pojem ob sredah in hodili poslušat pred pralnico. In to skoraj "masovno", če hočem malo pretiravati.

Leta so tudi meni pobrala glas. Ne morem več lepo peti, zato skoraj ne pojem več, zato se pa izpojem na drug način. Povem, napišem, kar mi leži na duši, in na ta način pomagam sebi in morda tudi komu drugemu, da si za kak trenutek oddahne od hudega. Ne hraniti zase, kar imaš in moreš dati, ne tlačiti in tiščati vase, kar te teži. Obleži ti na želodcu, na živcih, na srcu, ali kjerkoli in se pozneje pokaže kot bolezen, ki koplje prerani grob. S tem, da daš, bogatiš tudi sebe, pa še ljudje te imajo rajši, kar v teh časih vsesplošnega sovraštva ni mačji kašelj.

Ne bom trdila, da je vse, kar mi je pomagalo premostiti življenjske težave, moja zasluga. Zdaj vendar vemo, kaj so geni. Temperament ti je dan, vendar je dobro, če ga usmerjaš v lepo in koristno. Sama sebi ponovno obljubljam, da ne bom gojila dolgih zamer in se razburjala za vsako malenkost. Če bo doma kaj narobe, česar bom seveda sama kriva, bom šla na sprehod, se ukvarjala v mislih s kakšno prijazno stvarjo in se bo vse poleglo. Imam pa vedno v glavi tudi misel; ne se pustiti, ne odnehati, ne obupati! Sem že toliko "žleht", da ne privoščim svojim morebitnim sovražnikom, da bi me prehitro pobralo in bi oni preveč in predolgo slavili.

Če je smeh ene vrste odziv na človekovo čustvovanje, pa je njegov antipod - jok. Človek ima mnogo vzrokov za jok. Starejši ko si, globlji so vzroki in jok ni več le hipna užaljenost zaradi neizpolnjene želje ali reakcija na krivico, ki pa se da hitro popraviti in pozabiti. Z leti človeka prizadevajo usodnejše stvari, ki so neizogibne in spremenijo življenje. Takrat je še dobro, če se moreš zjokati, iztuliti brez sramu pred drugimi in pred sabo. Če hočeš, da boš nekako izplaval. Če se še zjokati ne moreš več, moraš nujno poiskati "varnostnika", da ti bo pomagal obdržati se "nad vodo."

Ne glede na vse pa se je treba ozreti okrog sebe. Za koga pa je nastala vsa ta lepota, ki jo še vedno zaznavam in uživam? živeti z naravo, preživljati čim več svojega časa v naravi! Ogromno sem v svoji mladosti prehodila. Po ravnem in po gorah. Nisem bila alpinist, ker sem vrtoglava, vendar sem prehodila vse hribe v bližnji in daljni okolici. Zdaj seveda ne zmorem več. Živim pa od spominov in pogledov na vršičke, ki sem jih dosegla in kjer sem velikokrat našla mir, tolažbo in si urejala kaotične misli.

Drugi del: Veselje za živeti

 

Josip Turk

Življenski slog

Velik del bolezni in težav, ki jih začnemo čutiti v poznejših letih, ima svoj izvor v neustreznem življenjskem slogu, ki smo si ga gradili od otroških let dalje. Sem sodi zlasti ateroskleroza (poapnenje žil) z vsemi posledicami, od katerih sta najhujši možganska kap in srčni infarkt. Tudi nenadna smrt v obdobju, ko ljudje običajno še ne umiramo, je lahko posledica razvad iz mladih dni. Rak na pljučih, v ustih, grlu, požiralniku, na jetrih, debelem črevesu, koži, dojki in še kje, ni bolezen, ki bi nenadoma nastala v poznejših letih. Tudi zanjo veljajo podobni dejavniki tveganja kot za zgodnejšo aterosklerozo: kajenje, neustrezna prehrana, premalo telesne dejavnosti, debelost, stresi. Posedanje, poležavanje in izogibanje hoji in drugim oblikam gibanja slabijo mišice in sklepe. Posledica je osteoporoza in razne degenerativne spremembe na velikih sklepih.

Iz epidemioloških študij vemo, da se ateroskleroza pojavi prej in se razvija hitreje, če so prisotni dejavniki tveganja. Pri manjšem delu ljudi so ti hudo izraženi, pri večini blago. Zato veliko ljudi sploh ne ve, da jih ima, čeprav dolgoročno vplivajo na zdravje (npr. nekoliko previsok tlak, krvne maščobe ali krvni sladkor, čezmerna telesna teža, premajhna telesna dejavnost). Zdravniki se srečujejo predvsem z ljudmi, ki imajo izrazito visok tlak, krvne maščobe, krvni sladkor... Taki ljudje imajo običajno že prve bolezenske težave, ki jih tudi privedejo v ambulanto. Uspešno zdravljenje odvrne nevarnost hitrega napredovanja bolezni. To je preventiva, namenjena zelo ogroženim ljudem (strategija visokega tveganja). Njeni uspehi so pomembni za posameznika in njegove bližnje, vendar tovrstno zdravljenje zajame le manjši del ljudi, v celotni populaciji pa se to pozna le malo ali nič.

Večji statistični vpliv ima strategija, ki skuša v družbi odpravljati škodljive razvade in ljudi usmeriti k varovanju lastnega zdravja. Tako varovanje lastnega zdravja imenujemo primarna preventiva. Njen cilj je osvajanje zdravega življenjskega sloga od prvih let življenja dalje. Tak slog izključuje škodljive razvade, npr. kajenje in čezmerno uživanje hrane. Zlasti takšne, ki nima ustrezne sestave. Zdrav življenjski slog tudi usmerja k telesni dejavnosti, k hoji, teku, planinarjenju, kolesarjenju, plavanju, teku na smučeh itd. Ljudi nauči uporabljati stopnice namesto dvigala, noge in kolo namesto avta in jih spodbuja k spoznanju užitka večerne utrujenosti. Ob takšnem življenju je manj potrebe po kajenju, manj notranjih napetosti in stresov. Tudi pretirana zaskrbljenost, kako uresničiti previsoko si zastavljene cilje, se bo po lepem, v potu svojega obraza opravljenem izletu, v precejšnji meri razblinila.

K zdravem življenjskem slogu sodi ustrezna telesna teža. Posledica neustreznega življenjskega sloga je t.i. moška ali centralna debelost: maščevje se kopiči v in na trebuhu, okrog pasu, čez pleča, na zatilju, nadlakti in spredaj na prsih. Noge ostajajo tanke. Obseg pasu je večji od obsega bokov. Do takšne debelosti privede pretirano hranjenje, pomanjkanje gibanja, kajenje, pitje večjih količin alkoholnih pijač in stresi. Centralno debeli ljudje so nagnjeni k zvišanim krvnim maščobam, predvsem k zvišanemu celokupnemu holesterolu, LDL-holesterolu in trigliceridom, zvišanemu krvnemu sladkorju, visokemu krvnemu tlaku, srčnemu infarktu in možganski kapi. Ta tip debelosti se ne pojavlja le pri moških, ampak lahko tudi pri ženskah, čeprav redkeje. Zanje je značilnejši t. i. ženski tip debelosti s kopičenjem maščobe na zadnjici, bokih in stegnih. Obseg pasu je manjši od obsega čez kolke. Take ženske niso predvsem nagnjene k boleznim srca in ožilja, pač pa k pa degenerativnim spremembam hrbtenice, kolkov in kolen. Pogosteje imajo krčne žile ter raka na dojki in rodilih.

Od mladih let osvojen in v pozne dni dograjevan zdrav življenjski slog lahko ohranja svežino telesa in duha v pozna leta.

Za trajen pregled nad pomembnimi izvidi je Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije izdalo evidenčno kartico za kontrolo telesne teže, tlaka, maščob v krvi in krvnega sladkorja. V kartice vnašamo tudi podatke o svoji teži in o morebitni razvadi kajenja. Kartico naj bi imeli v zdravstveni knjižici. Vanjo bi vpisovali izvide, ki jih dobimo ob različnih pregledih, pa nanje vse preradi pozabimo ali jih izgubimo. Prve podatke naj bi vnesli že kmalu po 20. letu starosti - če ima kateri od staršev zvišane maščobe v krvi ali je utrpel srčni infarkt pred 65. letom starosti, pa še prej.

Telo lahko razgibavamo tudi v zaprtem prostoru, v spalnici ali v fitnes centru. Naj bo to rezervirano za slabo vreme ali pomanjkanje časa, prednost dajmo aktivnostim v naravnem okolju.

Miro Dvoršak

Dejavni za veselje in zdravje

Živeti zdravo življenje. Kaj je to? Marsikaj in zelo relativno kaj. Za nekoga je zdravo poln želodec in ležalnik, za drugega prazen želodec in nenehna aktivnost. To pomeni, da recepta, vsaj popolnega, ni. Še sreča!

Pred kratkim sem tekajoč po Rožniku srečal dva mlajša gimnazijska kolega, oba zdravnika. Med mirnim sprehodom sta se verjetno pogovarjala o svojih stanovskih problemih. Malo za šalo, malo za res mi je eden dejal: "A veš, da zaradi tega ne boš nič dlje živel?" "Vem", sem odvrnil. "Verjetno bom nekoliko bolj zdrav umrl."

Hoja in tek ob vsakem času.

Drago Ulaga

Šport

Šport za starostnika je po namenu, izboru telesnih vaj in še posebej po intenzivnosti nekaj drugega kakor šport za mlade. Nekaj primerov:

V mladosti telovadimo in se ukvarjamo s športom, da bi se lepo razvili, v zrelih letih, da bi ostali čim dlje pri močeh, v starosti pa, da bi upočasnili procese starostnega pešanja. Končni cilj redne vadbe starostnikov je, da bi do konca življenja brez težav hodili in da bi lahko živeli brez tuje pomoči.

Prof. dr. Hans Franke (Würzburg) je dolga leta zdravil starostnike - med njimi je bilo 148 stoletnikov. O razgovorih z njimi in izkušnjah, ki jih je pridobil pri svojem delu, je napisal knjigo Hundertjährige (Stoletniki). V uvodu je napisal: "Najboljši način, da ostane človek dolgo mlad, je živahno duševno delo. A tudi redno telesno udejstvovanje je pomembno kakor vsakdanja hrana. Vsak dan na sprehod, vendar ne do utrujenosti!" O svojih izkušnjah so spregovorili tudi nekateri stoletniki. Gimnazijski direktor dr. H.A. je povedal: "Moj recept je preprost način življenja, pa veliko duševnega in telesnega dela. Bil sem vesele narave, kolesaril sem do visoke starosti."

Zanimivo in pomembno je, da priporočajo gerontologi svetovnega slovesa tudi redno "cerebralno treniranje." Duševno delo v vseh obdobjih življenja je človeku enako potrebno kot vsakodnevno telesno gibanje. Tudi o našem Leonu Štuklju, olimpijskem zmagovalcu svetovnega slovesa, je znano, da se je že v najboljših letih odločil za duševno delo in telesne vaje vsak dan.

O redni aktivnosti za zdravje in dobro počutje bi si morali biti na jasnem prav tako, kakor o rednih obrokih hrane, o duševnem delu (npr. izobraževanju), razvedrilu in rednem nočnem počitku. Ne zadostuje šport enkrat ali dvakrat na teden, človeški organizem potrebuje vsak dan gibanje, poživitev srca in drugih organov s kisikom in hranili. Koristna navada je, da se človek že zjutraj malo razgiblje, da živahno hodi po opravkih, rad dela in se vsaj enkrat dnevno preteguje z visenjem na rokah. Za upočasnitev starostnega pešanja je potrebna redna aerobna vadba tri- do petkrat na teden. Gre za zmerno obremenitev, katere intenzivnost je tolikšna, da je srčno-žilni sistem sposoben sproti dovajati v delujoče mišice dovolj kisika.
Med aerobnimi vajami je najbolj učinkovito tekanje na smučeh, skoraj prav tako pa tudi živahna hoja, plavanje, jogging, kolesarjenje in veslanje. Smučarski tek je po oceni strokovnjakov na prvem mestu, ker aktivira največ mišičnih skupin in poteka v posebno zdravem okolju. Na smučeh je treba teči enakomerno približno pol ure. Vsakdo se lahko odloči samo za eno športno panogo, npr. za živahno hojo, ali pa za več panog. Človek lahko npr. v ponedeljek teče, v sredo kolesari, v petek plava, v nedeljo pa gre na izlet. Po načelu "zdrav duh v zdravem telesu" je potrebna tudi aktivnost za možgane (izobraževanje, šahiranje itd.) in ne nazadnje tudi razvedrilo, sprostitev, prijateljevanje in kar najboljši odnos do matere narave v vseh štirih letnih časih.

Tomislav Majič

Zdravilišča

Velik zdravstveni problem sodobne civilizacije je pojav množičnih kroničnih bolezni - aterosklerotične bolezni srca in ožilja, rakastih obolenj, različnih presnovnih bolezni. Obolevnost je začela naraščati predvsem zaradi spremenjenih demografskih in epidemioloških okoliščin.

Zdravje človeka je odvisno od načina življenja (nepravilna prehrana, kajenje, premajhna telesna dejavnost, stresno čustveno doživljanje) in vplivom okolja (gospodarski, socialni in politični dejavniki). Številne raziskave o vplivih osebnega vedenja in dejavnikov okolja na zdravje ljudi so pokazale močno povezavo med temi dejavniki in pojavom kroničnih nenalezljivih bolezni, ki jih imenujemo tudi posledične bolezni. Veliko je dokazov, da je možno večino teh bolezni uspešno preprečiti s spremembo načina življenja. Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije bi bilo mogoče preprečiti polovico vseh prezgodnjih smrti zgolj z bolj zdravim načinom življenja. Zdrav življenjski slog pomeni pravilno prehrano, redno telesno dejavnost, nekajenje, obvladovanje škodljivih stresov, aktivni počitek oziroma sprostitev, pozitivno družabnost, povečano zdravstveno in ekološko zavest. Zdrav način življenja je vedenjski vzorec, ki krepi zdravje, dviga kakovost življenja in omogoča dejavno in prijetno starost.

Zdravilišča s svojimi naravnimi zdravilnimi dejavniki in programi za aktivno krepitev zdravja ponujajo obilo možnosti za krepitev telesne zmogljivosti in obrambnih sposobnosti organizma. Prednost zdravilišča je v tem, da vse to omogoča v obliki zabave in rekreacije. Osnova programov krepitve zdravja je ugotavljanje pozitivnega zdravja, ugotavljanje napovednih dejavnikov za razvoj bolezni in izobraževanje v učnih delavnicah za ohranjanje in krepitev zdravja. "Zdravi ste, pomagamo vam, da taki tudi ostanete in ohranite svoje zdravje za kakovostno ustvarjalno življenje ter aktivno starost," je glavno sporočilo programov krepitve zdravja.

V pogovoru in z nekaterimi nebolečimi preiskavami zdraviliški zdravnik ugotovi, ali obstajajo dejavniki, ki bi lahko škodljivo vplivali na zdravje: npr. nepravilna prehrana, čezmerna telesna teža, telesna nedejavnost, negativna čustva in stres. S programi za odpravljanje škodljivih vedenjskih vzorcev ali dejavnikov tveganja krepimo zdravje in zmanjšamo tveganje za razvoj bolezni.

Med številnimi komercialnimi programi krepitve zdravja vsak posameznik lahko izbira med programi za ugotavljanje zdravstvenega stanja, splošnimi programi za krepitev in pospeševanje zdravja ali specialnimi programi za odpravljanje dejavnikov tveganja. Med slednjimi so programi za odpravljanje debelosti, kajenja, obvladovanja škodljivih stresov ali programi nefarmakološkega zdravljenja motenj presnove, maščob, sladkorne bolezni in zvišanega krvnega tlaka.

Krepitev zdravja je prvi korak v preprečevanju bolezni. To je tudi temeljno poslanstvo naravnega zdravilišča, ki se s trženjem programov krepitve zdravja priključuje globalnemu gibanju za zdravo in kakovostno življenje. Zdravilišče je idealno mesto za uresničevanje teh programov. S širjenjem svoje dejavnosti v neposredno okolico pa prispeva k regijski populacijski strategiji ohranjanja zdravja. Populacijska strategija za preprečevanje posledičnih bolezni temelji na spodbujanju zdravega načina življenja pri vsem prebivalstvu in poudarja pomen zdravega okolja za vse ljudi. S tem zdravilišče uresničuje širše družbeno poslanstvo in prispeva k izboljšanju zdravja prebivalcev širšega območja.

Zdenka Zalokar Divjak

Ljubezen - pogled logoterapevta

Smiselnost človekovega obstoja temelji v prvi vrsti na vrednoti, ki je za večino posameznikov temeljna in brez katere si tudi težko predstavljajo svoje življenje - na ljubezni. Obstaja veliko definicij ljubezni, vendar si zelo enostavno lahko razložimo ljubezen kot doživljanje drugega človeka v vsej njegovi edinstvenosti in neponovljivosti. Kot človeško bitje je ljubljena oseba za tistega, ki ljubi, nezamenljiva, čeprav ni ničesar storila za to. Tisti, ki ga imamo radi, nima za to nobene zasluge. Frankl (1990) pravi, da ljubezen ni "zasluga", temveč "milost." Posebej je potrebno poudariti, da je ljubezen mnogo več od čustvenega stanja. To je odnos, ki se dotika bistva drugega človeka.

V doživljanju ljubezni pa je mogoče zaslediti tri oblike. Prvo je biološko, seksualno doživljanje ljubezni. Privlačnost druge osebe vzbudi spolni nagon, deluje na človeka v njegovi telesnosti. Naslednje je psihično doživljanje ljubezni. Običajno govorimo o zaljubljenosti. Telesne lastnosti partnerja nas spolno vznemirjajo, v njegove duševne lastnosti pa smo zaljubljeni. Zaljubljen človek je vzburjen v svoji emocionalnosti z osebnimi lastnostmi partnerja. Večina ljudi še vedno misli, da je ljubezen predvsem čustvo, ker je prijetna, lepa, navdušujoča.

Naslednje oblika ljubezenskega odnosa pa je duhovno doživljanje ljubezni. Pri tem je ljubezen najvišja možna oblika osebne povezave, ker sega v duhovno strukturo partnerja. Ljubezen je usmerjena na celotno osebo ljubljenega človeka, na njegovo osebo v vsej njegovi edinstvenosti in neponovljivosti. Dokler je človeku, ki je usmerjen na seksualno ali psihično lastnost všeč nekaj, kar njegov partner "ima", toliko časa ne ljubi partnerja, temveč tisto, kar je "na njem." Človeku, ki ljubi, pa ne gre za telesne "tipe", ki ga bodo vzburili, niti za duševne lastnosti, v katere bi se zaljubil, temveč za partnerja, ki ga ni možno primerjati in zamenjati. To ne pomeni, da ljubezen ne teži tudi k seksualnosti. Vendar je seksualnost samo sredstvo za izražanje ljubezni. Duhovnost najde izraz tako v telesnem kot duševnem stanju. Tako kot je v ljubezni telo partnerja izraz njegove duhovne osebe, je tudi spolni odnos izraz duhovne namere.
Ljubezen je torej stvar duhovne, svobodne odločitve posameznika. To tudi pomeni, da jo sami ustvarimo in smo zanjo tudi odgovorni. Avtorji, ki želijo čim bolj celostno razjasniti ljubezen, jo opredeljujejo kot odločitev za dobro drugega. Skrb za drugega pomeni, da je drugi vedno v ospredju. Tudi če je ta skrb boleča, nas naredi potrebne in vredne ljubezni. Osnovna lastnost ljubezni je torej dajanje. V današnjem modernem času pa zasledimo ravno nasprotne težnje. V ospredju je posameznik, ki je vedno osredotočen le vase, ki skrbi samo za svoje dobro in zadovoljitev svojih potreb. Usmerjenost vase pa vodi v vedno večjo osamo in osamljenost. Ustvarja se krog, ki posameznika vedno bolj stiska, kolikor bolj skrbi le zase. Res pa je tudi, da ravno ta posameznik tudi nenehno išče ljubezen, ki pa je pravzaprav ni vreden in je zato tudi ne najde.

Če hočemo postati vredni ljubezni, je potrebno premakniti razmišljanje iz sebe na drugega. To pa zahteva duhovni napor, ker naš "jaz" stalno sili v ospredje in želi, da se mu posvetimo in ugodimo njegovim egoističnim potrebam. Veliko konfliktov, ki se dnevno dogajajo v partnerskih odnosih, izhajajo iz medsebojnega pogojevanja, ko si partnerja postavljata pogoje za zadovoljevanje svojih potreb, dokler se oba ne počutita razvrednotena. Ljubezni ni mogoče doseči s samodopolnitvijo ali uporabljati drugega kot sredstvo za zadovoljevanje svojih potreb. Ljubezen ne pomeni prilaščanja ljubljene osebe, temveč potrjevanje in brezpogojnost.

Ljubezen dosežemo takrat, kadar smo partnerski odnos sposobni usmeriti stran od zgolj zadostitve svojih potreb. Naše misli, hotenja in občutenja morajo postati v službi za dobro drugega. Pomenijo, da sprejemam drugega takšnega, kot je, in mu tudi delam dobro. Takšnim dejanjem so od nekdaj rekli žrtvovanje. Vendar gre za smiselno žrtvovanje, ki v nobenem primeru ni zamenljivo za nobeno drugo stvar. Tudi če sledi še toliko skrbi, dela, strahov, bolečine, se jim nihče ne bi odrekel, ker so povezani z osebo, ki jo imamo radi. Prava ljubezen je zaradi tega že sama po sebi jamstvo časovnega trajanja. Vsak odnos je tako tesno povezan z našo enkratno in neminljivo osebnostjo, da je zaradi tega vedno sam po sebi tudi enkraten in neuničljiv. Pomeni tudi, da so odnosi naše stvaritve. Kadar se tega zavedamo, se v svojih dejanjih tudi odgovorno obnašamo.

Skrivnost vztrajanja v ljubezni je ravno v tem, da se zavemo, da ljubezen ni čustvo, temveč je odločitev in zavezanost. Če smo jo uspeli uresničiti, bomo deležni tudi visoke osebne vrednosti. Telesna privlačnost je minljiva, pa tudi duševno razpoloženje ni trajno. Ljubezen, ki zajema celo osebo, pa na nek način nadživi samo sebe. Če je njena vsebina vredna, je vredna za vse življenje. Na ta način je tudi obvarovana prehodnosti, ki zajema stanje telesne in duševne privlačnosti. Na ta način tudi lahko razumemo trditev, da ljubezen nadživi smrt ljubljene osebe, oziroma, da je ljubezen močnejša od smrti. Smrt uniči fizični obstoj osebe, ne more pa njenega duhovnega bistva. Enkratnost človeške osebe je zunaj časovnega razpona in zato spada v področje neminljivega.

Če pravo ljubezensko stališče pomeni usmerjenost ene duhovne osebe na drugo, je to tudi jamstvo za zvestobo. Tisti, ki resnično ljubi, si ne more v trenutku svoje ljubezni sploh zamisliti, da bi se njegova čustva lahko kdaj koli spremenila. Kadar doživljamo pravo ljubezen, jo doživljamo kot vedno veljavno in večno. Pri pravi ljubezni ne gre za tisto, kar drugi "ima", temveč za tisto, kar drugi "je." To pa hkrati pomeni sprejemanje partnerja v vsej njegovi edinstvenosti in enkratnosti. V njegovem duhovnem bistvu gre za vrednote, ki niso odvisne od njegovih telesnih in duševnih lastnosti. Kadar temelji ljubezen samo na teh dveh postavkah, je vedno možno najti zamenjavo ali nadomestitev. Kadar pa gre za pravo ljubezen in vidimo ljubljeno osebo v vsej njegovi enkratnosti, ne pride v poštev nobena primerjava, nadomestilo ali zamenjava. Dostojevski je napisal: "Ljubiti nekoga, pomeni videti ga takšnega, kakršnega si je Bog zamislil." Doživljanje ljubezni je pomembno tudi zaradi tega, ker vedno notranje obogati tistega, ki ljubi in mu tako tudi osmišlja življenje. To velja celo takrat, kadar gre za doživljanje nesrečne ljubezni.

Človek v sobivanju z družino

 
Slavko Ziherl

Spolnost in staranje

Spolnost je v vseh obdobjih človekovega življenja izjemno pomembna dejavnost, ki v veliki meri določa človekovo identiteto in samopodobo. Hkrati je tudi zelo zapletena dejavnost, ki ima svojo biološko osnovo, na kateri se razvijejo duševni, vedenjski, odnosni in družbeni del.

Biološka osnova človekove spolnosti se s staranjem spreminja. V zvezi s tem se srečujemo z napačnimi verovanji in predsodki, ki nemalokrat povzročajo starajočim več težav kot staranje samo. Mnoge ženske npr. živijo v prepričanju, da je po menopavzi konec njihovega spolnega življenja. Spolnost torej vežejo na svojo reproduktivno funkcijo. In tudi niso redki moški, ki menijo, da s staranjem peša njihova spolna potenca, njihova sposobnost erekcije. Raziskave znamenitih seksologov Kinseya, Mastersa in Johnsonove so pokazale, da ne eno ne drugo ne drži.

Res je le, da se s staranjem tako ženska kot moški počasneje vzburita. To ni nič narobe, prav nasprotno. V spolnem življenju si namreč mladi in zaposleni ljudje vzamejo vse premalo časa za posamezni spolni odnos. Ker se hitro vzburijo, imajo tudi hitre, praviloma prehitre odnose. Starostniki pa si lahko vzamejo čas in se posvetijo drug drugemu in svoji spolnosti. Kaj je lepšega kot ležati skupaj s človekom, ki ga imaš rad in s katerim si delil veliko lepega in hudega v dolgih letih skupnega življenja? In se prav počasi božati, dotikati po vsem telesu, tudi po spolovilih. In prisluškovati ob tem svojim občutkom in občutkom svojega ljubimca. In raziskovati telo drug drugega, saj telo k sreči nikoli ni do konca raziskano v tem, kako se spolno odziva v določenem trenutku, v določenem okolju, v določenem razpoloženju in v določenem čustvenem odnosu do svojega dragega. In ko tako izkušena ljubimca nadaljujeta svoje raziskovanje s poljubi, po vsem telesu in še posebej z užitkom in dolgo po spolovilih drug drugega, potem bo čas do spolnega odziva njunega telesa (saj je njuna duša ob tem že spolno vznemirjena) minil, kot bi mignil.

Če sta ljubimca sicer v glavnem zdrava, potem ni nobenega razloga, da se s takim ljubljenjem ne odzoveta: on z erekcijo spolnega uda, ona z obilno ovlažitvijo nožnice. Ko se to zgodi, pa nastopi še druga prednost, ki jo imajo v spolnosti stari pred mladimi. Tudi v tej drugi fazi ljubljenja, ko moški spolni ud prodre v nožnico, so stari bolj "počasni." To pomeni, da bolje nadzirajo nastop orgazma. In spet se lahko zrela, izkušena ljubimca brez naglice posvetita drug drugemu, prisluškujeta svojim občutkom, s svojo skladnostjo nudita drug drugemu tisti užitek, kot si ga želita. Ker sta si tako blizu, zagotovo vesta, kako se morata ob tem, ko on vtika ud v nožnico, še dodatno dražiti. Morda je to božanje njenega klitorisa, morda božanje njenih prsnih bradavic, pa božanje njenih in njegovih ritnic, pa šepetanje takšnih ali drugačnih besed, ki izražajo občutke, nakazujejo želje po takšnem ali drugačnem početju, hvalijo in spodbujajo. Neizmerne možnosti uživanja se odpirajo izkušenim ljubimcem, ki pustijo domišljiji prosto pot.

V takem sproščenem, ljubečem ozračju, se starajočemu moškemu praviloma ne bo dogajalo, da bi imel težave z erekcijo. Te povzroča - enako kot pri mladem moškem - ravno bojazen, da mu ud ne bo otrdel in da se bo torej "osmešil." V našem kulturnem okolju je namreč erekcija zmotno enačena kot moškost. Zato imajo mladi tudi napačno predstavo, da je spolnost le tisti del odnosa, ko moški svoj otrdeli ud vtakne v nožnico. In zato mladi ne zmorejo imeti tako kakovostnih spolnih odnosov kot stari. Tisto prvo, morda najlepšo fazo spolnega odnosa - draženje - namreč vse prehitro opravijo.

Občasne težave z erekcijo, ki jih doživljajo prej mladi kot starejši moški, torej niso nič tragičnega, če ima moški ustrezen odnos do svoje spolnosti. Zato je modro, če že mladi gojijo spolnost tako, da izboljšujejo siceršnji odnos s partnerjem, da si za sam spolni odnos vzamejo dovolj časa in se z veliko strasti, domišljije in sproščenosti posvečajo drug drugemu. Pri tem pa naj mladci ne mislijo, da edinole erekcija kaže njihove spolne zmogljivosti in da je sploh nujno potrebna za zadovoljivo spolno življenje. Predvsem gojitev pristnih odnosov s partnerjem (čustvenih in spolnih) bo oba pripravila na starost. Pripravljena partnerja bosta lahko še v visoki starosti živela kakovostno in zadovoljujoče partnersko in spolno življenje, čeprav bosta morda imela spolne odnose redkeje kot v mladosti. Lep primer za to trditev sta zakonca, ki ju je opisal Kinsey. On je bil star 90 let, ona 88 let. Imela sta redne spolne odnose enkrat tedensko do enkrat mesečno. In oba sta drug z drugim zelo uživala.

Za zadovoljivo spolno življenje v starosti naj torej partnerja gojita medsebojni odnos z ljubeznijo in spoštovanjem drug drugega. Vrednotita naj svoje spolno življenje po čustveni bližini, dotiku, nudenju veliko raznovrstnih užitkov drug drugemu. Sporočata naj drug drugemu svoja čustva in občutke. Zato naj si vzameta čas in se posvetita drug drugemu, pa ne samo zvečer v postelji, ampak ves dan. Spolnost se začne namreč že zjutraj, ko se dotakneta s pogledom ali z roko. Veliko skupnega časa naj - pa ne samo zaradi spolnosti - posvetita pridobivanju in vzdrževanju telesne zmogljivosti. Ta bo pripomogla k večjemu uživanju življenja. To pa je tisti končni smisel spolnosti med življenjskima partnerjema: pomagati drug drugemu preživeti življenje čim bolj skladno (in s čim več užitka) s samim seboj in s svojim bližnjim.

Martina Tomori

Skrb za zunanji videz

Zunanja podoba je prvo, s čimer se človek predstavi ljudem. Človekov videz je prvi vtis, po katerem ljudje sklepajo o njegovih drugih lastnostih. Prvo sporočilo o sebi - četudi povsem površno - lahko odločilno vpliva na to, kakšne odnose bo človek razvijal v svojem socialnem prostoru, kako bo sprejet s strani drugih in kako mu bo omogočeno, da v odnosih z okolico prikaže in razvija tudi svoje pomembnejše osebnostne lastnosti.

Zunanje podobe ne tvorijo le telesne značilnosti, ki so dane in na katere ni mogoče bistveno vplivati. Zelo pomembne so tudi posebnosti zunanjega videza, na katere človek dejavno vpliva. Urejenost, negovanost, obleka, ki je prilagojena človeku in okoliščinam, primerna pričeska, skladna uporaba kozmetike - vse to je del dejavnega odnosa do svojega videza. Celoten vtis zgovorno pripoveduje o tem, kakšen je posameznikov odnos do sebe, do drugih ljudi in do življenja v splošnem. Zunanja podoba kaže posredno tudi to, kako je posameznik skladen s svojim okoljem, kako se mu je pripravljen prilagoditi in se dejavno vključevati vanj. V zunanji podobi se posredno odraža človekovo samospoštovanje in občutje lastne vrednosti. Z njo se izraža pripravljenost, da človek zase poskrbi, zase nekaj stori. Hkrati pa s svojo zunanjo podobo vsakdo nezavedno pripoveduje o tem, kako doživlja svoje mesto med drugimi, in kaj pričakuje na polju medosebnih odnosov ter socialnih stikov.

Tudi človekovo razpoloženje vpliva na to, kako poskrbi za svoj videz. Vedro in sproščeno počutje, povezano z optimističnim pogledom na svet in z dejavnim odnosom do življenja, spodbuja človeka k drugačni skrbi za svojo zunanjo podobo kot pa mrko, brezbrižno počutje, v katerem se je nekdo povsem odpovedal za lepe in spodbudne življenjske izzive.

Zunanji videz vsakega človeka pomembno vpliva tudi na to, kako se nanj odzivajo drugi. Vtis, ki ga napravi skrbno, četudi preprosto urejen človek, s čistimi lasmi, prijetno dišeč, usklajeno oblečen, živahnih kretenj in hoje, z izrazom obraza in s pogledom, ki kaže njegov dejaven stik z okoljem in samim seboj, je nedvomno zelo različen od vtisa, ki ga napravi oseba, ki je zanemarjena, nepočesana, malomarno oblečena, katere vonj sporoča o tem, da ne skrbi niti za svojo čistočo, s pustim, sitnim in nezadovoljnim izrazom obraza. Tak vtis usmerja tudi vedenje drugih ljudi - in krog se hitro obrne naprej. Urejena oseba napravi prijeten in spodbuden vtis, odziv nanjo je naklonjen in sprejemajoč, taka reakcija ji daje ugoden občutek o sebi in to zadovoljstvo se spet po nezavedni poti zrcali na njenem videzu. Z ljudmi razvija dejavne, pristne in zadovoljujoče odnose, v okolju je prisotna, vključena in motivirana. Kaj pa obratno? Če nekdo s svojim videzom sporoča, da mu je vseeno zase, da se ne ceni in se mu zase ne zdi vredno niti malo potruditi, to sproži odklonilen ali brezbrižen odziv pri ljudeh okrog njega. Tak odziv človeku še veča nezadovoljstvo s seboj, mu potrjuje nizko oceno lastne vrednosti in ga posledično še bolj oddaljuje od drugih ljudi.

Zunanja urejenost ni nujno povezana z velikimi stroški. Tudi s skromnimi sredstvi je mogoče vzdrževati prijeten zunanji videz. Potrebno pa je temu posvetiti nekaj pozornosti, časa in zavesti, da ni vseeno, kakšni smo videti. žal pogosto opažamo, kako mnogi ljudje že v srednjem življenjskem obdobju, še posebno pa po njem, vse bolj opuščajo skrb za svojo zunanjost. ženske ne skrbijo več za svojo pričesko, moški se ne brijejo redno. Opravila, ki sestavljajo osnovno nego, vedno bolj odlagajo in se jih lotevajo neradi in vse bolj poredko. Oblačijo se v stara, vedno ista, včasih že prav zanemarjena oblačila, četudi imajo v omari bolj sveže, prijetnejše in živahnejše kose oblačil. Zagotavljajo, da jim je to pač bolj udobno in so tega bolj navajeni. Ostajajo obuti v ponošene copate in se s svojo opravo prenehajo prilagajati različnim priložnostim in okoliščinam. Prepričani so, da jim njihova starost daje pravico za opuščanje skrbi za svoj videz. Vseeno jim je, če druge njihova zanemarjenost moti, jih spravlja v zadrego in neugodje. Brezbrižni so do dejstva, da s pomanjkanjem spoštovanja do sebe kažejo tudi ljudem v svojem okolju, da jih ne spoštujejo in upoštevajo. Če se v skladu s svojim videzom tudi vedejo - so neodzivni, brezbrižni in sporočajo svojo odklonilnost na druge načine, dajejo vtis, da so se praktično odpovedali prijetnim in svetlim stvarem v življenju. Seveda je zelo naravno, da se tudi njihovo okolje nanje odziva vse manj spodbudno. In tako brez resnične potrebe in v nasprotju s svojimi dejanskimi čustvenimi težnjami izgubljajo stik z ljudmi okrog sebe.

Vsakdo ve, kako prijetno nam je ob osebah, ki so sicer že priletne, pa so vseeno pozorno in skrbno urejene, so v dejavnem stiku z dogajanjem v svojem okolju, so odzivne in se potrudijo prilagoditi okoliščinam in ljudem. že njihov videz kaže, da dajo nekaj nase in to zbudi v okolju občutek spoštovanja. Ne le, da nas že njihov videz in celoten vtis, ki ga napravijo, spodbuja k temu, da se jim približamo in z njimi razvijemo odnos, ki ga obogatijo njihove izkušnje in modrost. Poleg tega ob njih opuščamo toge stereotipe o tem, za kaj vse starost človeka prikrajša in kaj mu jemlje. Taki ljudje nam neposredno pokažejo, za kaj vse lahko starost človeka tudi obogati. Njihov lasten pozitiven odnos do sebe, ki se med drugim kaže tudi z njihovo zunanjo podobo, nas spodbuja k temu, da dejavno gradimo in negujemo tudi svoj pozitiven in naklonjen odnos do nas samih.

Opuščanje skrbi za svoj videz v starosti staranje po nepotrebnem še pospešuje. Dejaven, naklonjen in pozoren odnos do sebe, ki se kaže tudi s skrbjo za svojo zunanjo podobo, pomaga vzdrževati voljo in motivacijo za stvari, ki so v vsakem obdobju življenja spodbudne, zanimive in prijetne.

Zdenka Zalokar Divjak

Zaposlitvena priprava za pozna leta

Poklicno in drugo delo

Hobiji

Tretja univerza