Do težav, ki jih ljudje imenujejo "alergija na hrano", lahko privede dvoje različnih dogajanj: prava alergija ali intoleranca. Pri pravi alergiji lahko laboratorijsko odkrijemo protitelesa proti alergenu - snovi, ki povzroča alergijski odziv. Prehranska intoleranca je motnja, pri kateri določene snovi v hrani povzročajo alergiji podobne simptome, a bolnik nima specifičnih protiteles; vzroki so različni (npr. pomanjkanje nekaterih prebavnih encimov).

V okviru vsakdanje prakse med prehransko alergijo in intoleranco ni razlike, saj povzročata enake simptome in znake (npr. slabost, krče v trebuhu, drisko). Ocenjujejo, da je intoleranca precej pogostejša od alergije.

Tako alergija kot intoleranca za sestavine hrane lahko prizadeneta mnoge organe in povzročata različne težave (pri čemer ne smemo pozabiti, da lahko nekatere sprožajo tudi drugi vzroki). Najpogosteje prizadeti organi so:

Motnje se lahko kažejo tudi na drugih organih, vendar so tovrstne bolezni še slabo poznane, ker primanjkuje zanesljivih preiskav. Nekateri strokovnjaki npr. opisujejo prizadetost osrednjega živčevja z glavobolom ali migreno (po siru, rdečem vinu, čokoladi itd.) ter različne duševne motnje, npr. depresijo, težave z zbranostjo, vrtoglavico (po mlečnih izdelkih, žitih, jedrcih). Nekateri ljudje po določeni hrani doživljajo bolečine v mišicah, sklepih, kosteh, pekoč mehur, utrujenost in slabo počutje.

Samo alergija (ne pa intoleranca) lahko včasih povzroči izredno buren odziv, t. i. anafilaktično reakcijo, ki prizadene več organskih sistemov (srce in ožilje, dihala, prebavila, kožo) in lahko povzroči smrt. Dihalne poti se zožijo, mehko tkivo v grlu oteče; oboje oteži dihanje. Srčni utrip se pospeši, krvni tlak se zniža. Človek, ki doživi anafilaktično reakcijo, nemudoma potrebuje nujno zdravniško pomoč.

Snovi v hrani, ki povzročajo alergijo, imenujemo alergeni. Tako pri otrocih kot pri odraslih so najpogostejši alergeni iz vsakdanjih živil, npr. mleka in mlečnih izdelkov, jajc, moke, žit, svinjskega mesa, pa tudi govedine, rib, rakov in školjk. Alergijo lahko povzročata sadje in zelenjava, predvsem sveže peškato in koščičasto sadje, pogosto pri ljudeh, ki imajo spomladi seneni nahod na breze ali trave - govorimo o navzkrižno reaktivnih alergenih. Alergeni lahko izvirajo iz različnih jedrc, predvsem orehov, lešnikov in arašidov. Redkeje izzovejo alergije agrumi (pomaranče, limone, grenivke), kiviji ali banane. Alergijske težave zaradi zelenjave so najpogostejše po svežem paradižniku, papriki in čebuli, redkeje jih izzovejo zelena solata, zelena, različni domači čaji ali začimbe (npr. gorčica, cimet, vanilija).

Intolerančne bolezni povzročajo različni prehranski dodatki, zlasti konzervansi (npr. v hrenovkah, suhem mesu, klobasah, salamah, paštetah, topljenem siru, umetnih pijačah), pa tudi snovi za izboljšanje okusa ali arome, barvila in antioksidanti. Vendar so sorazmerno redke: ocenjujejo, da povzročajo prehranski dodatki le majhen delež primerov intolerančnih težav.

Škodujejo lahko tudi nekatere naravne snovi, ki jih vsebujejo določene vrste hrane, npr. fermentirani siri, čokolada, vino, pivo, ananas, banane, kislo zelje in kumare.

Med intolerančne bolezni spada tudi neprenašanje mleka. Vzrok je pomanjkanje prebavnega encima laktaze, zaradi česar je otežena (ali celo onemogočena) prebava mlečnega sladkorja (laktoze). Simptomi so napenjanje, trebušni krči, driska in vetrovi. Neredko podobne težave povzroča celiakija (predstavljena v poglavju Prehrana in bolezni prebavil).

Za ugotovitev prave diagnoze je potreben temeljit pogovor med bolnikom in zdravnikom o tem, kakšne težave se pojavljajo, kdaj in po kakšni hrani. Včasih pride v poštev vodenje prehranskega dnevnika. Če sumimo, da gre za alergijo, jo lahko potrdimo s kožnimi testi, pri katerih v kožo vnesemo malo domnevnega alergena. Včasih preiskavo dopolnimo z ugotavljanjem specifičnih protiteles v krvi. Intolerančne bolezni je le redko mogoče odkriti s kožnimi testi.

Zanesljivo lahko alergijo oz. intoleranco potrdimo samo z obremenilnim testiranjem. Bolnik določen čas ne uživa živil, za katera sumimo, da povzročajo težave oz. vsebujejo alergene. Potem znova začne uporabljati posamezno živilo. Testiranje lahko opravlja doma; ob tem mora voditi dnevnik, v katerega vpisuje vse subjektivne občutke, simptome in klinične znake. Za posamezne organe so pogosto potrebne še specifične preiskave; pri prizadetosti prebavil npr. gastroskopija in biopsija sluznice dvanajstnika ter koloskopija.

Temelj zdravljenja je začasno ali trajno izogibanje hrani, ki povzroča alergijske oz. intolerančne težave; ukrep imenujemo izločitvena (eliminacijska) dieta. Če je bolnik alergičen na več alergenov hkrati, je takšna dieta lahko neprijetna in težavna, vendar edina zagotavlja življenje brez številnih težav. Zdravniki takšnim bolnikom pogosto predpišejo tudi zdravila proti alergiji. V poštev prihajajo predvsem antihistaminiki, npr. loratadin (Claritin), terfenadin (Teridin), ketotifen (Dihalar) ali astemizol (Histazol), a tudi zaužiti kromoglikat (Intal), ki deluje preventivno; pri kožnih alergijah pa mazila, lahko s kortikosteroidi.

Pri nekaterih prehranskih alergijah pomaga hiposenzibilizacija, med katero bolnik postopno dobiva vse večje odmerke alergena, kar zmanjša občutljivost oz. zviša prag alergijskega odziva.

Otroci pogosto v nekaj letih prerastejo težave, ki jim jih povzročajo npr. mleko, jajca ali čokolada, nikoli pa ne celiakije, ki jo povzroča žitna beljakovina gluten.

Pri odraslih se bolezenska slika izrazito spreminja. Stanje se lahko poslabša med prebolevanjem virusnih okužb, v stresnih okoliščinah, po telesnem naporu, ob mrazu, med jemanjem acetilsalicilne kisline (Aspirina) ali v dneh pred menstruacijo. Ko se bolezen izboljša, lahko sicer prenesejo (čeprav le za določen čas) živila, ki so jim prej škodovala. Tudi zaradi tega je ugotavljanje in obravnavanje prehranske alergije ali intolerance marsikdaj nadvse težavno in skoraj detektivsko delo.elesna
teža in debelost

Čezmerna telesna teža in debelost nista bolezni, sta pa dejavnika, ki zelo povečujeta nevarnost nekaterih bolezni. Prevelika teža pripomore k zvišanju krvnega tlaka, krvnega sladkorja in maščob v krvi ter tako povečuje nevarnost ateroskleroze in vseh z njo povezanih bolezni, zlasti koronarne bolezni srca in srčnega infarkta, možganske kapi in zapore arterij na nogah. Je tudi dejavnik nevarnosti za raka na dojki in debelem črevesu ter za bolezni gibal (hrbtenice, sklepov), dihal in nastanek žolčnih kamnov.

Večini pretežkih ljudi zmanjšanje teže koristi in smiselno je, da si zanj (toda pravilno!) prizadevajo. Merila kulture in mode, ki vitkost kujeta v zvezde, spodbodejo kar precej ljudi, da skušajo shujšati, čeprav je njihova teža zdravstveno povsem primerna ali sprejemljiva. V takšnem primeru odpravljanje kilogramov ne koristi, ampak je lahko celo nevarno.

Da bi se pravilno odločali, moramo vedeti, kdaj sploh govorimo o čezmerni telesni teži in debelosti. In če ugotovimo, da smo pretežki, moramo poleg načinov za zmanjšanje teže poznati tudi pravila za ohranitev dosežene. Strokovnjaki in vsi, ki so se kdaj spopadali z odvečnimi kilogrami, dobro vedo, da shujšati ni tako težko, kot je težko doseženo težo vzdrževati. "Zanesljivi" ali kar "čudežni" načini - od najrazličnejših diet prek stradanja do obravnave z akupunkturo ali magnetki - sicer lahko pomagajo shujšati, a se ne dotaknejo temeljnih vzrokov prevelike teže, ki so ponavadi zelo kompleksni. Prav nič ne pripomorejo k razumevanju, da je slednja posledica nezdravega načina življenja, nepravilne prehrane, pomanjkanja gibanja in pogosto tudi duševnih dejavnikov, težav, stisk in nesprejemanja samega sebe. Po končani "shujševalni kuri" se življenje vrne v običajne tirnice in kilogrami se spet nakopičijo. Včasih se hujšanje in rejenje izmenjujeta (t. i. hujšanje jo-jo), kar ni nič manj nevarno kot čezmerna teža.

Telesno težo (fizikalno pravilno rečeno: telesno maso) ugotavljamo s tehtanjem in izražamo s kilogrami. Posameznikova telesna teža je odvisna od telesne višine, telesne gradnje (konstitucije), spola in starosti. Človek nežne gradnje bo pri isti višini in količini maščevja in mišičja tehtal manj kot človek močne gradnje. To upoštevajo tudi tabele idealne telesne teže (tabela 1 na naslednji strani). Vrednosti v teh tabelah ne smemo jemati togo, ampak kot okvirni podatek in usmeritev. Telesno gradnjo približno ocenimo tako, da izmerimo obseg desnega zapestja. Če je manjši od 16 cm, je gradnja nežna, če je od 16 do 20 cm, je srednja, če pa presega 20 cm, je posameznik močne konstitucije.

Stanje prehranjenosti ugotavljamo in izražamo na različne načine, npr. z relativno telesno težo, deležem telesnega maščevja ali indeksom telesne mase (ITM). Indeks telesne mase (tudi BMI: body mass index) je najbolj priporočljiv, priljubljen in preprost, pomeni pa razmerje med telesno težo (v kilogramih) in kvadratom telesne višine (v metrih):

ITM je primeren kazalnik prehranjenosti za moške in ženske v starosti od 20 do 65 let, ne pa za otroke, mladostnike in starejše, ker je delež mišičja pri njih drugačen. Pregled vzorca našega prebivalstva (prebivalcev Ljubljane, spremljanih v okviru programa CINDI) je pokazal, da ima normalno težo (ITM manj kot 25) le 45 % pregledanih, kar 53 % pa je čezmerno prehranjenih ali debelih (ITM nad 25). Zelo približno si za oceno primernosti telesne teže lahko pomagamo s pravilom, ki pravi, da naj bi posameznik ne tehtal več (v kilogramih), kolikor znaša njegova telesna višina (v centimetrih) manj 100 (za moške) oz. manj 103 (za ženske). Moški, visok 175 cm, naj torej ne bi tehtal več kot 75 kg, enako visoka ženska pa ne več kot 72 kg.

Tabela 1. Tabela za določitev idealne telesne teže

Teorij o tem, kaj privede do debelosti, je veliko. Vsekakor je vzrokov zanjo več, toda osnovni in najpomembnejši je neravnovesje med zaužito in porabljeno energijo. Telo porablja energijo za presnovo in delovanje organov (t. i. bazalna presnova, za katero potrebujemo od 1200 do 1800 kcal na dan) in za gibanje, se pravi telesno delo. Po eni strani prispeva k energijskemu neravnovesju prehrana, nepravilna po sestavi (preveč maščob, sladkorja, slaščic...) in količini, po drugi pa skoraj vedno tudi pomanjkanje telesne dejavnosti. Dodatno k obojemu lahko prispevajo duševni dejavniki (npr. nezadovoljstvo s seboj, težave doma, na delu, stresne situacije, preobremenjenost z delom). Ljudje dostikrat jedo, ker želijo z užitki ob hranjenju nadomestiti marsikaj ali vse, za kar so oziroma naj bi bili v življenju prikrajšani.

Poleg najpomembnejših dejavnikov - prehranskih navad in gibanja - na katera lahko vplivamo, so v razvoj čezmerne teže in debelosti vpleteni še drugi, na katere vplivamo težje ali zgolj posredno, prek prvih dveh. Takšni so predvsem dednost, debelost v otroštvu (število maščobnih celic) in posamezni prehodni dogodki (npr. nosečnost).

Raziskave dvojčkov ter normalno težkih oz. debelih otrok in njihovih staršev kažejo, da dednost igra določeno vlogo pri nastanku debelosti (razporeditvi maščevja, bazalni presnovi). Vendar to ne pomeni, da ni pomoči: kdor je družinsko nagnjen k debelosti, mora pač poskrbeti, da bo jedel manj oz. porabljal več energije kot tisti, ki nima takšnega nagnjenja. Ameriškim znanstvenikom je nedavno uspelo identificirati gen za debelost oziroma gen za sitost. Ta naj bi namreč izdeloval beljakovinsko snov, ki je odgovorna za prenos informacije o sitosti iz telesa v možgane; ti potem obvestijo telo, da je zaužilo dovolj hrane. Pri debeluhih naj bi opisani sistem odpovedal, sporočilo izostane in človek se nenadzorovano baše s hrano, saj nima naravne zavore, ki bi ustavila apetit - začne se rediti in si nabirati odvečne kilograme. Večini ljudi se potem, ko se zredijo in nekaj časa živijo z odvečnimi kilogrami, spremeni tudi duševnost. Znanstveniki upajo, da bodo to novo odkritje lahko izkoristili za razvoj določenih zdravil, s katerimi bi zaradi hude ogroženosti zdravili zelo debele ljudi. Vendar bo do novega odkritja verjetno minilo vsaj še nekaj let. Nova odkritja bodo pomagala odkriti posameznike, ki jih ogroža debelost, še vedno pa bodo vzroki, poti in načini rejenja ostali stvar človeka in okolja, v katerem živi.

V zvezi s telesno težo je zelo pomembno število maščobnih celic v telesu. Normalno jih imamo od 30 do 40 milijard. Pri odraslih se njihovo število ne spreminja; če se zredimo v odraslih letih, se maščobne celice samo povečajo. Drugače je pri ljudeh, ki so bili debeli že v otroštvu. Pri njih se število maščobnih celic že v otroških letih podvoji, zato se hitreje zredijo in imajo pozneje pri ohranjanju telesne teže oz. hujšanju praviloma več težav. Starši bi se morali zavedati, da otroku z neprimerno in čezmerno prehrano, zaradi katere se zredi, dajejo zelo slabo popotnico za vse življenje.

Količina maščevja se pri nosečnicah običajno poveča od 4 do 7 %, vendar to ni nujno in je tudi zelo nepredvidljivo. Vsekakor dodatno maščevje po porodu ne izgine samo od sebe, ampak se mora ženska za to dodatno potruditi.

Moška in ženska debelost

Energijske potrebe, hujšanje in ohranjanje teže

Ohranitev telesne teže, rejenje in hujšanje so odvisni od telesnega vnosa in porabe energije. Če želimo vzdrževati primerno težo ali se znebiti odvečnih kilogramov, moramo najprej vedeti, koliko kalorij potrebujemo na dan glede na spol, starost in delo, ki ga opravljamo.

Ctevilo kilokalorij (kcal), ki jih potrebujemo, izračunamo tako, da - upoštevaje telesno gradnjo - v tabeli 1 poiščemo svojo idealno telesno težo (ITT) in jo pomnožimo z vrednostjo iz tabele 2. Pri tem moramo vedeti, da praviloma vsi opravljamo lahko, telesni delavci pa srednje težko delo. Takšnih, ki bi opravljali težko ali zelo težko delo, je pri nas bore malo.

Če moramo shujšati, je neposredni ukrep zmanjšanje dnevnega energijskega vnosa. Od izračunane dnevne energijske potrebe odštejemo približno 500 kilokalorij; tolikšno zmanjšanje bo pomagalo, da bomo hujšali za približno pol kilograma na teden. Takšno počasno hujšanje je najbolj priporočljivo, ker olajša ohranitev dosežene teže, ko končamo dieto in preidemo na pravilno vzdrževalno prehrano.

Raziskave so pokazale, da so najuspešnejši načini hujšanja, pri katerih gre največji delež izgubljene teže na račun porabljenih maščob. To zagotavlja zdrava, mešana prehrana z dnevnim kaloričnim vnosom, ki pokrije bazalni metabolizem (1200 do 1600 kilokalorij). Pri stradanju npr. le 32 % izgube odtehtajo maščobe, 68 % pa mišičje. Delež v mešani dietni prehrani, ki zagotavlja manj kot 1000 kilokalorij na dan, zasedajo maščobe s 60 % in mišičje s 40 %, v mešani prehrani z več kot 1000 kilokalorijami in dodatno telesno dejavnostjo pa kar 79 % maščobe in le 21 % mišičje.

Za pravilno načrtovanje prehrane moramo poznati energijsko vsebnost in sestavo živil (ki je pri številnih izdelkih danes navedena na ovojnini). Poznavanje je zlasti pomembno pri hujšanju; zanj je poleg tega treba obvladati tudi pripravo jedilnikov, kar pa presega okvir te knjige. Poglejmo samo najosnovnejša pravila dietne prehrane pri čezmerni prehranjenosti (debelost I. stopnje) in debelosti (debelost II. in III. stopnje).

Debelost:

Tudi izrazito predebeli posamezniki naj ne bi poskušali dosegati uspehov "čez noč". Če je odvečnih kilogramov veliko preveč, si je bolje zastaviti več manjših ciljev, ki opogumijo, ko jih človek doseže. Če imamo npr. 10 kilogramov preveč, naj bo prvi cilj, recimo, izguba le 2 ali 3 kilogramov. Priporočljivo je tudi vodenje koledarja hujšanja, kamor vpisujemo tedensko izgubo teže. Njeno upadanje spodbuja vztrajanje pri začetem. Dragoceni so tudi podpora okolice (npr. partnerja, otrok, sodelavcev), samonagrajevanje ali sodelovanje v (formalnih ali neformalnih) skupinah za hujšanje.

Ohranjanje primerne telesne teže pa ne bo uspešno, če svoje ravnanje spremenimo le za nekaj tednov ali mesecev. Doseči moramo trajnejše premike in spremembe morajo postati del življenja, sicer kmalu zdrsnemo v stare tirnice, ki so vzrok, da se je odvečna telesna teža sploh nakopičila. Nevarnost za to je največja od šest do dvanajst mesecev po končanem hujšanju. Glavni cilj nadaljnjih prizadevanj pa ne sme postati število kilogramov, temveč zdrav način življenja. Tako zanj kot za ohranjanje primerne teže so dolgoročno ključne zlasti:

Prehranske navade za ohranjanje primerne telesne teže se ne razlikujejo od tistih, ki ohranjajo zdravje na sploh in varujejo pred aterosklerozo, sladkorno boleznijo in rakom (glejte tudi Prehrana in ateroskleroza; Vloga prehrane pri raku). Povzeta pravila zanje so:

Jejmo veliko svežega sadja in zelenjave, čimbolj pa se izogibajmo sladkorju, sladkarijam in drugim sladkim jedem; nadomestimo jih s sadjem. Uporabljajmo škrobne jedi (npr. polnozrnat kruh, testenine, riž in krompir). Od mesa izbiramo le najbolj pusto (puranje in piščančje belo, divjačino, kunčje); odstranimo vso vidno maščobo in kožo. Izogibajmo se mesnim izdelkom (salamam, klobasam, hrenovkam, pečenicam, krvavicam) oz. segajmo po tistih, ki nosijo znak "Varovalno živilo". Nobene potrebe ni, da bi meso uživali vsak dan; dvakrat ali trikrat na teden ga nadomestimo z ribami ali stročnicami. Skrbno se izogibajmo maščobam, tako tistim v živilih (neposnetemu mleku, mastnim mlečnim izdelkom, margarini, namazom) kot med pripravo hrane (cvrenje je npr. zelo nezdrav način priprave).

Za žejo pijmo vodo, ne sladkih (čeprav naravnih) sokov in umetnih pijač z dodanim sladkorjem. Kavo in čaj sladkajmo manj ali sploh ne; kavi ne dodajajmo smetane. Izogibajmo se alkoholu oz. ga pijmo le zelo zmerno, ker vsebuje veliko kalorij (skoraj dvakrat toliko kot ogljikovi hidrati in malo manj kot maščobe).

Če jemo zunaj, izberimo jedi z malo maščobami in sladkorja (raje na ražnju pripravljene namesto ocvrte; raje sadje namesto sladic).

Poskrbimo za redne obroke: zajtrk, kosilo in ne preobilno večerjo. Vmesni malici naj obsegata sadje, zelenjavo ali posnete mlečne izdelke. Dodatnih vmesnih prigrizkov (npr. pred televizijo, v avtu, na obiskih, pred kosilom, ko pridemo iz službe) se izogibajmo.

Redna telesna dejavnost - naj bo šport ali kakšna druga opravila - je nujna sestavina zdravega načina življenja, ne le skrbi za normalno težo. Njeni vplivi med drugim zmanjšujejo nevarnost srčnožilnih bolezni, ugodno delujejo na krvni tlak in maščobe, odpravljajo stres in povečujejo obrambne sposobnosti telesa. Poleg tega, da z rednim gibanjem porabljamo več kalorij, povečamo tudi mišično maso, s tem pa telesno porabo energije, kar varuje pred kopičenjem maščob. Vsestransko ugodno vpliva na zdravje predvsem redna, zmerna telesna dejavnost; zelo naporni športi takih koristi praktično ne povečujejo, občutno pa stopnjujejo nevarnost poškodb.

Poraba energije se sešteva, zato lahko dnevno (ali tedensko) telesno dejavnost razdelimo na več krajših razgibavanj, kot nam dopuščajo čas in možnosti. Prišteva se vsaka poraba, zato je mnogo bolje, da gremo po stopnicah peš namesto z dvigalom, da gremo v trgovino peš namesto z avtom in podobno. Poudariti je treba, da je nekaj gibanja boljše kot nič, posebno kar zadeva splošni vpliv na zdravje. Toda pri hujšanju je enačba jasna: za izgubo 1 kilograma moramo porabiti 7000 kcal. Za ilustracijo: če nimamo preveč dobre telesne kondicije, porabimo pri zmernih naporih (npr. hoja po stopnicah, hitra hoja, delo na vrtu, kolesarjenje, igranje tenisa) 4 do 5 kcal na minuto. V eni uri takšnih dejavnosti torej porabimo okrog 300 kcal (60 minut x 5 kcal/min). Vendar redna vadba povečuje kondicijo in tudi porabo energije: po nekaj mesecih se poraba poveča na 10 kcal na minuto. Ko smo sposobni intenzivnejše vadbe, lahko v istem času porabimo dvakrat toliko energije kot prej (600 kilokalorij v eni uri intenzivne vadbe). Pregled energijske porabe pri različnih dejavnostih prikazuje tabela 3.

Tabela 3. Energijska poraba pri različnih dejavnostih v 15 minutah

Za čim boljši učinek telesne dejavnosti kombiniramo aerobne vaje, vaje za moč in raztezne vaje. Vadba naj bi obsegala pet ur na teden: aerobna 3 ure, za moč in raztezanje pa po 1 uro. Fiziologija telesnih obremenitev je predstavljena v poglavju Kaj in kako jesti pred velikim naporom.

Aerobna vadba

Vadba za moč

Raztezne vaje

Zato veliko raziskovalnih naporov v razvitih deželah posvečajo odkrivanju vzrokov za čezmerno uživanje hrane. Glavni osumljenec je apetit. Znanstveniki se trudijo najti snov, ki bi v živčevju nadzorovala občutek želje po hrani ter občutek lakote in sitosti. Ker je apetit pri ljudeh pogojen s številnimi genskimi, fiziološkimi in psihosocialnimi dejavniki, je izsledke poskusov na živalih težko prenašati na ljudi. Zato je del raziskav usmerjen tudi v proučevanje povezanosti apetita s socialnimi in poklicnimi dejavnostmi.

Kako zmanjšati apetit? Najpreprosteje bi bilo zaužiti neškodljivo učinkovino, ki bi odpravila apetit. Ae vrsto let so znana amfetaminska zdravila, ki spadajo med živčne stimulante; med drugim stopnjujejo budnost, kot stranski učinek pa zavirajo apetit. Pri amfetaminu in fenilfluraminu je ta učinek zelo izrazit. Deksfenfluramin, izpeljanka slednjega, zavira apetit brez stimulacijskih učinkov na živčevje, zato so ga klinično uporabljali za zdravljenje debelosti. Vendar se je izkazalo, da so učinki teh snovi sorazmerno kratkotrajni (nekaj tednov ali največ mesecev). Poleg tega povzročajo odvisnost in morda tudi resne zaplete na srcu, zato niso primerno pomagalo za zmanjšanje apetita.

Da ne bi govorili le o zapletenih načinih, moramo seveda omeniti, da lahko večina ljudi v vsakodnevnem življenju zmanjša apetit in potolaži občutek lakote na preproste načine: z zaužitjem jabolka ali drugega sadeža, pa tudi s telesno ali duševno dejavnostjo. Ljudje, ki se ne znajo zaposliti in se dolgočasijo, pogosto segajo po nepotrebnih prigrizkih, kar dolgoročno vodi v debelost z vsemi nevarnostmi, ki jo spremljajo.

Kajenje in apetit

Telesna dejavnost je največja spremenljivka v enačbi energijskega ravnovesja pri človeku. Človek dnevno porabi od 5 do 40 % s hrano dobljene energije, pač glede na poklic. Klasične poskuse o vplivu napora na apetit so opravili na laboratorijskih podganah, pri katerih so merili dnevni energijski (kalorični) vnos v odvisnosti od trajanja napora.

Nizkointenziven napor (od 20 minut do 1 uro na dan) je povzročil znižanje kaloričnega vnosa in telesne teže. Podaljševanje napora od 1 do 6 ur na dan je premo sorazmerno povečalo dnevni kalorični vnos s 50 na 100 kalorij, toda telesna teža je ob tem ostala skoraj nespremenjena. Če se je telesni napor še podaljševal in je segel v območje izčrpanja, pa so ugotovili zmanjšanje kaloričnega vnosa in telesne teže.

Pri sedečih poklicih (uradnikih, nadzornikih itd.) dnevni kalorični vnos praviloma presega dnevno porabo kalorij. Posledica je povečanje telesne teže (slika). Pri poklicih, za katere je značilno zmerno gibanje (lahko delo) je kalorični vnos usklajen s kalorično porabo in povprečna telesna teža je pri teh poklicih bistveno manjša kot pri sedečih. To velja tudi za poklicne dejavnosti, ki obsegajo srednje težka, težka in zelo težka opravila.lo

st in dihanje

Vsakdo, ki ima nekaj daru za opazovanje, bo ugotovil, da se debeli ljudje hitro zadihajo že pri sorazmerno majhnih telesnih naporih. Tovrstne težave debeluhov niso ostale skrite očem pisateljev. V Shakespearjevi tragediji o Hamletu kraljica med opazovanjem njegovega dvoboja z Laertom pripomni: "Debel je in kratke sape."

Katere so glavne spremembe dihal, ki večini debelih povzročajo bolj ali manj izrazite težave z dihanjem? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, se moramo dotakniti nekaterih osnovnih spoznanj o dihanju.

Pljučno prezračevanje (ventilacija) je tesno povezano s telesno višino. Kolikor večji je človek, toliko večjo ima prostornino prsnega koša in pljuč ter možni vdih (vitalno kapaciteto). Zdrav moški, visok 170 cm, po popolnem izdihu z globokim vdihom zajame okrog 5 litrov zraka, moški, ki meri 200 cm, pa okrog 8 litrov. Pri prezračevanju med mirovanjem je prostornina enega vdiha od 0,5 do 0,8 l, kar je približno desetina največjega možnega.

Med telesnim naporom se morata prostornina (globina) posameznega vdiha in število vdihov bistveno povečati. Le tako lahko telo dobi dovolj kisika in hkrati odstrani odvečni ogljikov dvokis. Prezračevalna rezerva (razlika med prostornino vdiha v mirovanju in največjega možnega vdiha) je pri zdravih sorazmerno velika. Zato zdravi ljudje z normalno težo med zmernim naporom nimajo težav z dihanjem. Oteženo dihanje začutijo šele pri večjih telesnih obremenitvah.

Drugače je pri debelih. Njihova prezračevalna zmogljivost je zaradi zmanjšane prostornine prsnega koša bolj ali manj omejena. Višina prsne votline je zmanjšana, ker je prepona zaradi nakopičenega maščevja v trebušni votlini potisnjena močno navzgor (slika 2). Maščevje v prsni steni, podkožju, osrčniku in pod rebrno mreno zmanjšuje tudi njeno širino in globino. V vseh smereh zmanjšana prostornina prsne votline onemogoča popolno raztegnitev pljuč, zato se zmanjša največji možni vdih in s tem prezračevalna rezerva. To je eden od vzrokov, da debeli ljudje ne zmorejo dolgotrajnejših ali napornejših telesnih obremenitev. Poleg tega sta vpletena še preobremenjenost srca in obtoka ter slaba telesna kondicija, ki sta prisotna pri večini debelih.

Občutek težkega dihanja debelega človeka prisili, da preneha s telesno obremenitvijo, nekateri pa oteženo dihanje v blažji obliki zaznavajo celo med mirovanjem. Čeprav ne vemo natanko, kako do te zaznave pride, je eden od pomembnih dejavnikov za njen nastanek povečano delo dihalnih mišic. Te morajo med dihanjem premagovati upor trebušnih organov in zadebeljene, manj raztegljive prsne stene. Zanimivo je, da že izguba nekaj kilogramov olajša dihanje. Ljudje, ki nekoliko shujšajo, se hitro pohvalijo, da imajo z dihanjem manj težav.

Pomembna težava, ki spremlja debelost, je večja nagnjenost k obolevanju dihalnih poti. V prostorninsko utesnjeni prsni votlini so pljuča in dihalne poti manj raztegnjene. Slednje so zato zožene, vdihana umazanija (prašni delci, bakterije in drugo) pa se iz njih teže odstranjuje. K poslabšanemu očiščevanju pripomore manjša moč izkašljevanja zaradi manjših pljučnih volumnov in manjše moči dihalnih mišic. Zato so pri debelih ljudeh pogostejša vnetja sapnic (bronhitis) in tudi pljučnice. Skratka: njihova dihala so za bolezni mnogo dovzetnejša kot pri ljudeh z normalno težo.

Pri manjšem deležu debelih se pojavijo še druge motnje dihanja. Z natančnim opazovanjem odkrijemo med njimi posameznike, ki imajo modrikasto obarvane ustnice, ušesne mečice in konce prstov na rokah in nogah. Vzrok za to je pomanjkanje kisika v krvi, ki teče skozi te predele, kar vsaj deloma zakrivijo motnje v pljučni izmenjavi plinov. Pri čezmerni telesni teži je namreč oviran prehod kisika iz zraka pljučnih mešičkov v kri pljučnega žilja.

Dihalne motnje pri debelih ljudeh so raznovrstne in različno izrazite, zato jih glede na obseg razvrščamo v več skupin. Najpogostnejše je zmanjšanje prezračevalne (ventilacijske) rezerve zaradi zmanjšanih pljučnih volumnov; ljudje s to motnjo težje dihajo pri zmerni telesni obremenitvi. Manj je debelih, ki imajo poleg okrnjene prezračevalne rezerve tudi zmanjšano zmožnost za dobavo kisika krvi v pljučnih žilah; v obraz so modrovijoličaste barve in se zadihajo hitreje in močneje kot prva skupina. Najmanj je debelih ljudi s hudo oteženim dihanjem in zariplim obrazom, ki so hkrati zaspani in imajo poseben periodičen način dihanja, med katerim prihaja do dihalnih prekinitev. Takšnega debeluha je čudovito in nepozabno opisal angleški pisatelj Dickens v delu Pickwikovci, zato je v medicini bolezenski splet dobil ime Pickwikov sindrom (slika 3). Zanimivo je, da pri debeluhih s Pickwickovim sindromom zaspanost in periodično dihanje izgineta, če shujšajo za 15 kilogramov ali več. Ce danes ni jasno, ali so opisane motnje lahko zgolj posledica debelosti ali gre tudi za pridružene okvare možganov v bližini dihalnega centra.

Omenimo še motnje dihanja med spanjem, ki so pri debelih ljudeh sorazmerno pogoste. Poznamo jih šele nekaj let, odkar so začeli sistematično preiskovati spremembe dihanja med spanjem. Pri debelih se lahko med spanjem pojavljajo daljše prekinitve dihanja, posledica so določene težave čez dan, ko so budni. Zjutraj se npr. zbujajo nespočiti in utrujeni, pogosto imajo glavobol, otekel obraz in veke.

Na koncu tega kratkega orisa dihalnih motenj pri debelih ljudeh velja poudariti, da poleg opisanih težav slabo vplivajo tudi na delovanje srca in obtočil, ki je pri debelih iz mnogih vzrokov že sicer prizadeto.

Dejansko je telesna teža ena najbolj opaznih značilnosti človekovega videza, saj prav telesne razsežnosti vplivajo na prvi vtis, ki ga posameznik napravi na druge. Ne glede na to, da sestavlja človekovo zunanjost tisoč in več le zanj značilnih podrobnosti, je prav telesna teža mnogim ljudem najpomembnejši vir zadovoljstva ali nezadovoljstva s svojo zunanjostjo.

Neposredno povezavo med zadovoljstvom s svojim videzom in telesno težo potrjujejo ugotovitve ameriške raziskave. Kažejo namreč, da je med tistimi, ki ocenjujejo svojo telesno težo kot ustrezno, kar 91 odstotkov žensk in 92 odstotkov moških zadovoljnih s svojim videzom. Podoben podatek je dala študija o samopodobi slovenskih mladostnikov obeh spolov. Izkazalo se je, da imajo naši mladostniki, ki so zadovoljni s svojo telesno težo, višjo raven samospoštovanja in so bistveno manj depresivni kot njihovi vrstniki, ki svojo težo ocenjujejo kot neustrezno.

Vsakdo se zaveda razsežnosti svojega telesa in tudi na tej zavesti gradi svojo predstavo o sebi - hkrati z njo pa tudi svojo lastno vrednostno samooceno. Čeprav je danes že tako splošno znano, kako pomembna je človekova telesna teža za zdravje, in četudi velika večina ljudi prav dobro ve, da ni zdravo niti premalo niti preveč kilogramov, je za mnoge njihov telesni obseg mnogo pomembnejši v povezavi z videzom kot z zdravjem. In kljub temu, da dobro vemo, kako prevelika ali premajhna teža izrazito vplivata na veliko povsem vsakdanjih dejavnosti in dogajanj (na gibčnost, možnosti praktičnega in udobnega oblačenja, prenašanje vročine...), večina ljudi z neustrezno telesno težo trpi predvsem zaradi nezadovoljstva s svojim videzom.

V sodobnem času takšno nezadovoljstvo in pozornost, usmerjeno v ta vidik posameznikove samopodobe, še bolj spodbuja splošno poudarjanje pomena videza s pretiranim idealiziranjem vitkosti v številnih sporočilih javnih občil. Ta postavljajo človekovo zunanjost na lestvici pomembnih vrednot daleč pred zdravje in tako v ljudeh utrjujejo predstavo, da je ustrezna zunanjost pogoj za vsa druga zadovoljstva v življenju.

Primerjalne študije po svetu kažejo, da imajo ljudje v deželah, kjer občila in druga sporočila zlasti poudarjajo vlogo posameznikove zunanjosti pri njegovi uspešnosti in uveljavitvi, več problemov s svojo telesno težo in so njihove osebne stiske pri tem globlje kot tam, kjer ta vidik med drugimi življenjskimi vrednotami ne izstopa tako izrazito.

Odnos do svoje telesne teže je torej lahko za posameznikovo samopodobo - njegovo celotno predstavo o sebi - zelo odločilen. Zadovoljstvo na tem področju je pogosto povezano s samozavestjo in obratno - mnogi ljudje kot enega najvažnejših vzrokov za pomanjkanje samozavesti navajajo prav nezadovoljstvo s telesno težo.

Človek že od nekdaj presoja svojo vrednost glede na to, kako izpolnjuje pričakovanja okolja in kako usklajen je z merili, ki jih kot dobra in sprejemljiva ocenjuje širša kultura, katere pripadnik je. Zato je njegovo samospoštovanje celo takrat, ko se razumsko ne strinja s splošno uveljavljenimi normami in pravili, vseeno zelo odvisno od tega, kako jih izpolnjuje. Kolikor bolj negotov je vase, kolikor manj je trden, toliko bolj je njegova vrednostna samoocena podrejena merilom njegovega okolja.

Zato je tudi razumljivo, da so prav mladostniki na tem področju najbolj ranljivi. Njihovo osebnostno zorenje poteka v času največjih in najbolj ključnih telesnih sprememb. V notranji negotovosti povezujejo svojo socialno sprejetost predvsem s tem, kako se njihova zunanja podoba sklada s prav takrat veljavno "idealno", kako se njihov videz ujema z videzom oseb, ki so zaradi svojega imidža najbolj občudovane in cenjene.

Aenske so druga skupina, ki je - poleg mladostnikov - še posebej občutljiva za svojo zunanjo podobo in hkrati telesno težo. Slednja je dejavnik, ki je v njihovi predstavi odločilen za všečnost njihovega videza. Čeprav je v sodobnem času vse več poudarjanja enakih možnosti uveljavitve za oba spola, je zunanja podoba v oceni ženske še vedno izjemno prisotna in pomembna, vsekakor bolj kot v oceni uspešnosti moškega. (Kdo npr. lahko zanika dejstvo, da se po televizijski oddaji, v kateri so sodelovali strokovnjaki obeh spolov in razpravljali o resni temi, komentarji sukajo okrog tega, kaj in kako tehtno so govorili moški in kakšne so bile videti pričeske, oblačila in ličila žensk - in sicer ne glede na to, kakšni so bili videti moški in kako razumno so govorile ženske!?)

Človekov odnos do telesa je prispodoba njegovega celotnega odnosa do sebe. Predstava o lastnem telesu je sestavni del samopodobe. Obojesmerno je povezana s samospoštovanjem in oceno lastne vrednosti. Kdor se ceni, se ima rad in se doživlja kot vredno človeško bitje, pozitivno sprejema tudi svoje telo.

Skrb za svoje telo, naklonjen odnos do njega, ustrezna nega in vzdrževanje ter upoštevanje prehrambenih navad, ki so telesu in zdravju prijazne, vse to bi moralo biti sestavni del celotnega pozitivnega odnosa do sebe, potrjevanje zdravega samospoštovanja. Namesto tega se pogosto dogaja, da posameznik postane svojemu telesu sovražnik. Muči ga z nihanji v prehrani, obdobja preobilnega in nezdravega hranjenja izmenjuje s strogimi, pogosto nezdravimi dietami in radikalnim stradanjem, s škodljivimi razvadami v hrani in pijači išče trenutno ugodje. S hrano se nagrajuje, tolaži, sprošča in kaznuje, predaja se ji in se ji odpoveduje. Pravzaprav se ravno v načinu hranjenja, v izbiri jedi in odnosu do svoje telesne teže pri marsikom kaže njegov odnos do sebe, raven njegove samozavesti in samospoštovanja.

Odnos do telesne teže v zgodovini in različnih kulturah

Pojmovanje pomena in vrednotenje telesne teže nista bila vedno enaka današnjemu. Odnos do telesne teže se je v zgodovini človeštva spreminjal hkrati s spreminjanjem pogojev preživetja, praktičnega in simboličneg