Do težav, ki jih ljudje imenujejo "alergija na hrano", lahko privede dvoje različnih dogajanj: prava alergija ali intoleranca. Pri pravi alergiji lahko laboratorijsko odkrijemo protitelesa proti alergenu - snovi, ki povzroča alergijski odziv. Prehranska intoleranca je motnja, pri kateri določene snovi v hrani povzročajo alergiji podobne simptome, a bolnik nima specifičnih protiteles; vzroki so različni (npr. pomanjkanje nekaterih prebavnih encimov).

V okviru vsakdanje prakse med prehransko alergijo in intoleranco ni razlike, saj povzročata enake simptome in znake (npr. slabost, krče v trebuhu, drisko). Ocenjujejo, da je intoleranca precej pogostejša od alergije.

Tako alergija kot intoleranca za sestavine hrane lahko prizadeneta mnoge organe in povzročata različne težave (pri čemer ne smemo pozabiti, da lahko nekatere sprožajo tudi drugi vzroki). Najpogosteje prizadeti organi so:

Motnje se lahko kažejo tudi na drugih organih, vendar so tovrstne bolezni še slabo poznane, ker primanjkuje zanesljivih preiskav. Nekateri strokovnjaki npr. opisujejo prizadetost osrednjega živčevja z glavobolom ali migreno (po siru, rdečem vinu, čokoladi itd.) ter različne duševne motnje, npr. depresijo, težave z zbranostjo, vrtoglavico (po mlečnih izdelkih, žitih, jedrcih). Nekateri ljudje po določeni hrani doživljajo bolečine v mišicah, sklepih, kosteh, pekoč mehur, utrujenost in slabo počutje.

Samo alergija (ne pa intoleranca) lahko včasih povzroči izredno buren odziv, t. i. anafilaktično reakcijo, ki prizadene več organskih sistemov (srce in ožilje, dihala, prebavila, kožo) in lahko povzroči smrt. Dihalne poti se zožijo, mehko tkivo v grlu oteče; oboje oteži dihanje. Srčni utrip se pospeši, krvni tlak se zniža. Človek, ki doživi anafilaktično reakcijo, nemudoma potrebuje nujno zdravniško pomoč.

Snovi v hrani, ki povzročajo alergijo, imenujemo alergeni. Tako pri otrocih kot pri odraslih so najpogostejši alergeni iz vsakdanjih živil, npr. mleka in mlečnih izdelkov, jajc, moke, žit, svinjskega mesa, pa tudi govedine, rib, rakov in školjk. Alergijo lahko povzročata sadje in zelenjava, predvsem sveže peškato in koščičasto sadje, pogosto pri ljudeh, ki imajo spomladi seneni nahod na breze ali trave - govorimo o navzkrižno reaktivnih alergenih. Alergeni lahko izvirajo iz različnih jedrc, predvsem orehov, lešnikov in arašidov. Redkeje izzovejo alergije agrumi (pomaranče, limone, grenivke), kiviji ali banane. Alergijske težave zaradi zelenjave so najpogostejše po svežem paradižniku, papriki in čebuli, redkeje jih izzovejo zelena solata, zelena, različni domači čaji ali začimbe (npr. gorčica, cimet, vanilija).

Intolerančne bolezni povzročajo različni prehranski dodatki, zlasti konzervansi (npr. v hrenovkah, suhem mesu, klobasah, salamah, paštetah, topljenem siru, umetnih pijačah), pa tudi snovi za izboljšanje okusa ali arome, barvila in antioksidanti. Vendar so sorazmerno redke: ocenjujejo, da povzročajo prehranski dodatki le majhen delež primerov intolerančnih težav.

Škodujejo lahko tudi nekatere naravne snovi, ki jih vsebujejo določene vrste hrane, npr. fermentirani siri, čokolada, vino, pivo, ananas, banane, kislo zelje in kumare.

Med intolerančne bolezni spada tudi neprenašanje mleka. Vzrok je pomanjkanje prebavnega encima laktaze, zaradi česar je otežena (ali celo onemogočena) prebava mlečnega sladkorja (laktoze). Simptomi so napenjanje, trebušni krči, driska in vetrovi. Neredko podobne težave povzroča celiakija (predstavljena v poglavju Prehrana in bolezni prebavil).

Za ugotovitev prave diagnoze je potreben temeljit pogovor med bolnikom in zdravnikom o tem, kakšne težave se pojavljajo, kdaj in po kakšni hrani. Včasih pride v poštev vodenje prehranskega dnevnika. Če sumimo, da gre za alergijo, jo lahko potrdimo s kožnimi testi, pri katerih v kožo vnesemo malo domnevnega alergena. Včasih preiskavo dopolnimo z ugotavljanjem specifičnih protiteles v krvi. Intolerančne bolezni je le redko mogoče odkriti s kožnimi testi.

Zanesljivo lahko alergijo oz. intoleranco potrdimo samo z obremenilnim testiranjem. Bolnik določen čas ne uživa živil, za katera sumimo, da povzročajo težave oz. vsebujejo alergene. Potem znova začne uporabljati posamezno živilo. Testiranje lahko opravlja doma; ob tem mora voditi dnevnik, v katerega vpisuje vse subjektivne občutke, simptome in klinične znake. Za posamezne organe so pogosto potrebne še specifične preiskave; pri prizadetosti prebavil npr. gastroskopija in biopsija sluznice dvanajstnika ter koloskopija.

Temelj zdravljenja je začasno ali trajno izogibanje hrani, ki povzroča alergijske oz. intolerančne težave; ukrep imenujemo izločitvena (eliminacijska) dieta. Če je bolnik alergičen na več alergenov hkrati, je takšna dieta lahko neprijetna in težavna, vendar edina zagotavlja življenje brez številnih težav. Zdravniki takšnim bolnikom pogosto predpišejo tudi zdravila proti alergiji. V poštev prihajajo predvsem antihistaminiki, npr. loratadin (Claritin), terfenadin (Teridin), ketotifen (Dihalar) ali astemizol (Histazol), a tudi zaužiti kromoglikat (Intal), ki deluje preventivno; pri kožnih alergijah pa mazila, lahko s kortikosteroidi.

Pri nekaterih prehranskih alergijah pomaga hiposenzibilizacija, med katero bolnik postopno dobiva vse večje odmerke alergena, kar zmanjša občutljivost oz. zviša prag alergijskega odziva.

Otroci pogosto v nekaj letih prerastejo težave, ki jim jih povzročajo npr. mleko, jajca ali čokolada, nikoli pa ne celiakije, ki jo povzroča žitna beljakovina gluten.

Pri odraslih se bolezenska slika izrazito spreminja. Stanje se lahko poslabša med prebolevanjem virusnih okužb, v stresnih okoliščinah, po telesnem naporu, ob mrazu, med jemanjem acetilsalicilne kisline (Aspirina) ali v dneh pred menstruacijo. Ko se bolezen izboljša, lahko sicer prenesejo (čeprav le za določen čas) živila, ki so jim prej škodovala. Tudi zaradi tega je ugotavljanje in obravnavanje prehranske alergije ali intolerance marsikdaj nadvse težavno in skoraj detektivsko delo.elesna
teža in debelost

Čezmerna telesna teža in debelost nista bolezni, sta pa dejavnika, ki zelo povečujeta nevarnost nekaterih bolezni. Prevelika teža pripomore k zvišanju krvnega tlaka, krvnega sladkorja in maščob v krvi ter tako povečuje nevarnost ateroskleroze in vseh z njo povezanih bolezni, zlasti koronarne bolezni srca in srčnega infarkta, možganske kapi in zapore arterij na nogah. Je tudi dejavnik nevarnosti za raka na dojki in debelem črevesu ter za bolezni gibal (hrbtenice, sklepov), dihal in nastanek žolčnih kamnov.

Večini pretežkih ljudi zmanjšanje teže koristi in smiselno je, da si zanj (toda pravilno!) prizadevajo. Merila kulture in mode, ki vitkost kujeta v zvezde, spodbodejo kar precej ljudi, da skušajo shujšati, čeprav je njihova teža zdravstveno povsem primerna ali sprejemljiva. V takšnem primeru odpravljanje kilogramov ne koristi, ampak je lahko celo nevarno.

Da bi se pravilno odločali, moramo vedeti, kdaj sploh govorimo o čezmerni telesni teži in debelosti. In če ugotovimo, da smo pretežki, moramo poleg načinov za zmanjšanje teže poznati tudi pravila za ohranitev dosežene. Strokovnjaki in vsi, ki so se kdaj spopadali z odvečnimi kilogrami, dobro vedo, da shujšati ni tako težko, kot je težko doseženo težo vzdrževati. "Zanesljivi" ali kar "čudežni" načini - od najrazličnejših diet prek stradanja do obravnave z akupunkturo ali magnetki - sicer lahko pomagajo shujšati, a se ne dotaknejo temeljnih vzrokov prevelike teže, ki so ponavadi zelo kompleksni. Prav nič ne pripomorejo k razumevanju, da je slednja posledica nezdravega načina življenja, nepravilne prehrane, pomanjkanja gibanja in pogosto tudi duševnih dejavnikov, težav, stisk in nesprejemanja samega sebe. Po končani "shujševalni kuri" se življenje vrne v običajne tirnice in kilogrami se spet nakopičijo. Včasih se hujšanje in rejenje izmenjujeta (t. i. hujšanje jo-jo), kar ni nič manj nevarno kot čezmerna teža.

Telesno težo (fizikalno pravilno rečeno: telesno maso) ugotavljamo s tehtanjem in izražamo s kilogrami. Posameznikova telesna teža je odvisna od telesne višine, telesne gradnje (konstitucije), spola in starosti. Človek nežne gradnje bo pri isti višini in količini maščevja in mišičja tehtal manj kot človek močne gradnje. To upoštevajo tudi tabele idealne telesne teže (tabela 1 na naslednji strani). Vrednosti v teh tabelah ne smemo jemati togo, ampak kot okvirni podatek in usmeritev. Telesno gradnjo približno ocenimo tako, da izmerimo obseg desnega zapestja. Če je manjši od 16 cm, je gradnja nežna, če je od 16 do 20 cm, je srednja, če pa presega 20 cm, je posameznik močne konstitucije.

Stanje prehranjenosti ugotavljamo in izražamo na različne načine, npr. z relativno telesno težo, deležem telesnega maščevja ali indeksom telesne mase (ITM). Indeks telesne mase (tudi BMI: body mass index) je najbolj priporočljiv, priljubljen in preprost, pomeni pa razmerje med telesno težo (v kilogramih) in kvadratom telesne višine (v metrih):

ITM je primeren kazalnik prehranjenosti za moške in ženske v starosti od 20 do 65 let, ne pa za otroke, mladostnike in starejše, ker je delež mišičja pri njih drugačen. Pregled vzorca našega prebivalstva (prebivalcev Ljubljane, spremljanih v okviru programa CINDI) je pokazal, da ima normalno težo (ITM manj kot 25) le 45 % pregledanih, kar 53 % pa je čezmerno prehranjenih ali debelih (ITM nad 25). Zelo približno si za oceno primernosti telesne teže lahko pomagamo s pravilom, ki pravi, da naj bi posameznik ne tehtal več (v kilogramih), kolikor znaša njegova telesna višina (v centimetrih) manj 100 (za moške) oz. manj 103 (za ženske). Moški, visok 175 cm, naj torej ne bi tehtal več kot 75 kg, enako visoka ženska pa ne več kot 72 kg.

Tabela 1. Tabela za določitev idealne telesne teže

Teorij o tem, kaj privede do debelosti, je veliko. Vsekakor je vzrokov zanjo več, toda osnovni in najpomembnejši je neravnovesje med zaužito in porabljeno energijo. Telo porablja energijo za presnovo in delovanje organov (t. i. bazalna presnova, za katero potrebujemo od 1200 do 1800 kcal na dan) in za gibanje, se pravi telesno delo. Po eni strani prispeva k energijskemu neravnovesju prehrana, nepravilna po sestavi (preveč maščob, sladkorja, slaščic...) in količini, po drugi pa skoraj vedno tudi pomanjkanje telesne dejavnosti. Dodatno k obojemu lahko prispevajo duševni dejavniki (npr. nezadovoljstvo s seboj, težave doma, na delu, stresne situacije, preobremenjenost z delom). Ljudje dostikrat jedo, ker želijo z užitki ob hranjenju nadomestiti marsikaj ali vse, za kar so oziroma naj bi bili v življenju prikrajšani.

Poleg najpomembnejših dejavnikov - prehranskih navad in gibanja - na katera lahko vplivamo, so v razvoj čezmerne teže in debelosti vpleteni še drugi, na katere vplivamo težje ali zgolj posredno, prek prvih dveh. Takšni so predvsem dednost, debelost v otroštvu (število maščobnih celic) in posamezni prehodni dogodki (npr. nosečnost).

Raziskave dvojčkov ter normalno težkih oz. debelih otrok in njihovih staršev kažejo, da dednost igra določeno vlogo pri nastanku debelosti (razporeditvi maščevja, bazalni presnovi). Vendar to ne pomeni, da ni pomoči: kdor je družinsko nagnjen k debelosti, mora pač poskrbeti, da bo jedel manj oz. porabljal več energije kot tisti, ki nima takšnega nagnjenja. Ameriškim znanstvenikom je nedavno uspelo identificirati gen za debelost oziroma gen za sitost. Ta naj bi namreč izdeloval beljakovinsko snov, ki je odgovorna za prenos informacije o sitosti iz telesa v možgane; ti potem obvestijo telo, da je zaužilo dovolj hrane. Pri debeluhih naj bi opisani sistem odpovedal, sporočilo izostane in človek se nenadzorovano baše s hrano, saj nima naravne zavore, ki bi ustavila apetit - začne se rediti in si nabirati odvečne kilograme. Večini ljudi se potem, ko se zredijo in nekaj časa živijo z odvečnimi kilogrami, spremeni tudi duševnost. Znanstveniki upajo, da bodo to novo odkritje lahko izkoristili za razvoj določenih zdravil, s katerimi bi zaradi hude ogroženosti zdravili zelo debele ljudi. Vendar bo do novega odkritja verjetno minilo vsaj še nekaj let. Nova odkritja bodo pomagala odkriti posameznike, ki jih ogroža debelost, še vedno pa bodo vzroki, poti in načini rejenja ostali stvar človeka in okolja, v katerem živi.

V zvezi s telesno težo je zelo pomembno število maščobnih celic v telesu. Normalno jih imamo od 30 do 40 milijard. Pri odraslih se njihovo število ne spreminja; če se zredimo v odraslih letih, se maščobne celice samo povečajo. Drugače je pri ljudeh, ki so bili debeli že v otroštvu. Pri njih se število maščobnih celic že v otroških letih podvoji, zato se hitreje zredijo in imajo pozneje pri ohranjanju telesne teže oz. hujšanju praviloma več težav. Starši bi se morali zavedati, da otroku z neprimerno in čezmerno prehrano, zaradi katere se zredi, dajejo zelo slabo popotnico za vse življenje.

Količina maščevja se pri nosečnicah običajno poveča od 4 do 7 %, vendar to ni nujno in je tudi zelo nepredvidljivo. Vsekakor dodatno maščevje po porodu ne izgine samo od sebe, ampak se mora ženska za to dodatno potruditi.

Moška in ženska debelost

Energijske potrebe, hujšanje in ohranjanje teže

Ohranitev telesne teže, rejenje in hujšanje so odvisni od telesnega vnosa in porabe energije. Če želimo vzdrževati primerno težo ali se znebiti odvečnih kilogramov, moramo najprej vedeti, koliko kalorij potrebujemo na dan glede na spol, starost in delo, ki ga opravljamo.

Ctevilo kilokalorij (kcal), ki jih potrebujemo, izračunamo tako, da - upoštevaje telesno gradnjo - v tabeli 1 poiščemo svojo idealno telesno težo (ITT) in jo pomnožimo z vrednostjo iz tabele 2. Pri tem moramo vedeti, da praviloma vsi opravljamo lahko, telesni delavci pa srednje težko delo. Takšnih, ki bi opravljali težko ali zelo težko delo, je pri nas bore malo.

Če moramo shujšati, je neposredni ukrep zmanjšanje dnevnega energijskega vnosa. Od izračunane dnevne energijske potrebe odštejemo približno 500 kilokalorij; tolikšno zmanjšanje bo pomagalo, da bomo hujšali za približno pol kilograma na teden. Takšno počasno hujšanje je najbolj priporočljivo, ker olajša ohranitev dosežene teže, ko končamo dieto in preidemo na pravilno vzdrževalno prehrano.

Raziskave so pokazale, da so najuspešnejši načini hujšanja, pri katerih gre največji delež izgubljene teže na račun porabljenih maščob. To zagotavlja zdrava, mešana prehrana z dnevnim kaloričnim vnosom, ki pokrije bazalni metabolizem (1200 do 1600 kilokalorij). Pri stradanju npr. le 32 % izgube odtehtajo maščobe, 68 % pa mišičje. Delež v mešani dietni prehrani, ki zagotavlja manj kot 1000 kilokalorij na dan, zasedajo maščobe s 60 % in mišičje s 40 %, v mešani prehrani z več kot 1000 kilokalorijami in dodatno telesno dejavnostjo pa kar 79 % maščobe in le 21 % mišičje.

Za pravilno načrtovanje prehrane moramo poznati energijsko vsebnost in sestavo živil (ki je pri številnih izdelkih danes navedena na ovojnini). Poznavanje je zlasti pomembno pri hujšanju; zanj je poleg tega treba obvladati tudi pripravo jedilnikov, kar pa presega okvir te knjige. Poglejmo samo najosnovnejša pravila dietne prehrane pri čezmerni prehranjenosti (debelost I. stopnje) in debelosti (debelost II. in III. stopnje).

Debelost:

Tudi izrazito predebeli posamezniki naj ne bi poskušali dosegati uspehov "čez noč". Če je odvečnih kilogramov veliko preveč, si je bolje zastaviti več manjših ciljev, ki opogumijo, ko jih človek doseže. Če imamo npr. 10 kilogramov preveč, naj bo prvi cilj, recimo, izguba le 2 ali 3 kilogramov. Priporočljivo je tudi vodenje koledarja hujšanja, kamor vpisujemo tedensko izgubo teže. Njeno upadanje spodbuja vztrajanje pri začetem. Dragoceni so tudi podpora okolice (npr. partnerja, otrok, sodelavcev), samonagrajevanje ali sodelovanje v (formalnih ali neformalnih) skupinah za hujšanje.

Ohranjanje primerne telesne teže pa ne bo uspešno, če svoje ravnanje spremenimo le za nekaj tednov ali mesecev. Doseči moramo trajnejše premike in spremembe morajo postati del življenja, sicer kmalu zdrsnemo v stare tirnice, ki so vzrok, da se je odvečna telesna teža sploh nakopičila. Nevarnost za to je največja od šest do dvanajst mesecev po končanem hujšanju. Glavni cilj nadaljnjih prizadevanj pa ne sme postati število kilogramov, temveč zdrav način življenja. Tako zanj kot za ohranjanje primerne teže so dolgoročno ključne zlasti:

Prehranske navade za ohranjanje primerne telesne teže se ne razlikujejo od tistih, ki ohranjajo zdravje na sploh in varujejo pred aterosklerozo, sladkorno boleznijo in rakom (glejte tudi Prehrana in ateroskleroza; Vloga prehrane pri raku). Povzeta pravila zanje so:

Jejmo veliko svežega sadja in zelenjave, čimbolj pa se izogibajmo sladkorju, sladkarijam in drugim sladkim jedem; nadomestimo jih s sadjem. Uporabljajmo škrobne jedi (npr. polnozrnat kruh, testenine, riž in krompir). Od mesa izbiramo le najbolj pusto (puranje in piščančje belo, divjačino, kunčje); odstranimo vso vidno maščobo in kožo. Izogibajmo se mesnim izdelkom (salamam, klobasam, hrenovkam, pečenicam, krvavicam) oz. segajmo po tistih, ki nosijo znak "Varovalno živilo". Nobene potrebe ni, da bi meso uživali vsak dan; dvakrat ali trikrat na teden ga nadomestimo z ribami ali stročnicami. Skrbno se izogibajmo maščobam, tako tistim v živilih (neposnetemu mleku, mastnim mlečnim izdelkom, margarini, namazom) kot med pripravo hrane (cvrenje je npr. zelo nezdrav način priprave).

Za žejo pijmo vodo, ne sladkih (čeprav naravnih) sokov in umetnih pijač z dodanim sladkorjem. Kavo in čaj sladkajmo manj ali sploh ne; kavi ne dodajajmo smetane. Izogibajmo se alkoholu oz. ga pijmo le zelo zmerno, ker vsebuje veliko kalorij (skoraj dvakrat toliko kot ogljikovi hidrati in malo manj kot maščobe).

Če jemo zunaj, izberimo jedi z malo maščobami in sladkorja (raje na ražnju pripravljene namesto ocvrte; raje sadje namesto sladic).

Poskrbimo za redne obroke: zajtrk, kosilo in ne preobilno večerjo. Vmesni malici naj obsegata sadje, zelenjavo ali posnete mlečne izdelke. Dodatnih vmesnih prigrizkov (npr. pred televizijo, v avtu, na obiskih, pred kosilom, ko pridemo iz službe) se izogibajmo.

Redna telesna dejavnost - naj bo šport ali kakšna druga opravila - je nujna sestavina zdravega načina življenja, ne le skrbi za normalno težo. Njeni vplivi med drugim zmanjšujejo nevarnost srčnožilnih bolezni, ugodno delujejo na krvni tlak in maščobe, odpravljajo stres in povečujejo obrambne sposobnosti telesa. Poleg tega, da z rednim gibanjem porabljamo več kalorij, povečamo tudi mišično maso, s tem pa telesno porabo energije, kar varuje pred kopičenjem maščob. Vsestransko ugodno vpliva na zdravje predvsem redna, zmerna telesna dejavnost; zelo naporni športi takih koristi praktično ne povečujejo, občutno pa stopnjujejo nevarnost poškodb.

Poraba energije se sešteva, zato lahko dnevno (ali tedensko) telesno dejavnost razdelimo na več krajših razgibavanj, kot nam dopuščajo čas in možnosti. Prišteva se vsaka poraba, zato je mnogo bolje, da gremo po stopnicah peš namesto z dvigalom, da gremo v trgovino peš namesto z avtom in podobno. Poudariti je treba, da je nekaj gibanja boljše kot nič, posebno kar zadeva splošni vpliv na zdravje. Toda pri hujšanju je enačba jasna: za izgubo 1 kilograma moramo porabiti 7000 kcal. Za ilustracijo: če nimamo preveč dobre telesne kondicije, porabimo pri zmernih naporih (npr. hoja po stopnicah, hitra hoja, delo na vrtu, kolesarjenje, igranje tenisa) 4 do 5 kcal na minuto. V eni uri takšnih dejavnosti torej porabimo okrog 300 kcal (60 minut x 5 kcal/min). Vendar redna vadba povečuje kondicijo in tudi porabo energije: po nekaj mesecih se poraba poveča na 10 kcal na minuto. Ko smo sposobni intenzivnejše vadbe, lahko v istem času porabimo dvakrat toliko energije kot prej (600 kilokalorij v eni uri intenzivne vadbe). Pregled energijske porabe pri različnih dejavnostih prikazuje tabela 3.

Tabela 3. Energijska poraba pri različnih dejavnostih v 15 minutah

Za čim boljši učinek telesne dejavnosti kombiniramo aerobne vaje, vaje za moč in raztezne vaje. Vadba naj bi obsegala pet ur na teden: aerobna 3 ure, za moč in raztezanje pa po 1 uro. Fiziologija telesnih obremenitev je predstavljena v poglavju Kaj in kako jesti pred velikim naporom.

Aerobna vadba

Vadba za moč

Raztezne vaje

Zato veliko raziskovalnih naporov v razvitih deželah posvečajo odkrivanju vzrokov za čezmerno uživanje hrane. Glavni osumljenec je apetit. Znanstveniki se trudijo najti snov, ki bi v živčevju nadzorovala občutek želje po hrani ter občutek lakote in sitosti. Ker je apetit pri ljudeh pogojen s številnimi genskimi, fiziološkimi in psihosocialnimi dejavniki, je izsledke poskusov na živalih težko prenašati na ljudi. Zato je del raziskav usmerjen tudi v proučevanje povezanosti apetita s socialnimi in poklicnimi dejavnostmi.

Kako zmanjšati apetit? Najpreprosteje bi bilo zaužiti neškodljivo učinkovino, ki bi odpravila apetit. Ae vrsto let so znana amfetaminska zdravila, ki spadajo med živčne stimulante; med drugim stopnjujejo budnost, kot stranski učinek pa zavirajo apetit. Pri amfetaminu in fenilfluraminu je ta učinek zelo izrazit. Deksfenfluramin, izpeljanka slednjega, zavira apetit brez stimulacijskih učinkov na živčevje, zato so ga klinično uporabljali za zdravljenje debelosti. Vendar se je izkazalo, da so učinki teh snovi sorazmerno kratkotrajni (nekaj tednov ali največ mesecev). Poleg tega povzročajo odvisnost in morda tudi resne zaplete na srcu, zato niso primerno pomagalo za zmanjšanje apetita.

Da ne bi govorili le o zapletenih načinih, moramo seveda omeniti, da lahko večina ljudi v vsakodnevnem življenju zmanjša apetit in potolaži občutek lakote na preproste načine: z zaužitjem jabolka ali drugega sadeža, pa tudi s telesno ali duševno dejavnostjo. Ljudje, ki se ne znajo zaposliti in se dolgočasijo, pogosto segajo po nepotrebnih prigrizkih, kar dolgoročno vodi v debelost z vsemi nevarnostmi, ki jo spremljajo.

Kajenje in apetit

Telesna dejavnost je največja spremenljivka v enačbi energijskega ravnovesja pri človeku. Človek dnevno porabi od 5 do 40 % s hrano dobljene energije, pač glede na poklic. Klasične poskuse o vplivu napora na apetit so opravili na laboratorijskih podganah, pri katerih so merili dnevni energijski (kalorični) vnos v odvisnosti od trajanja napora.

Nizkointenziven napor (od 20 minut do 1 uro na dan) je povzročil znižanje kaloričnega vnosa in telesne teže. Podaljševanje napora od 1 do 6 ur na dan je premo sorazmerno povečalo dnevni kalorični vnos s 50 na 100 kalorij, toda telesna teža je ob tem ostala skoraj nespremenjena. Če se je telesni napor še podaljševal in je segel v območje izčrpanja, pa so ugotovili zmanjšanje kaloričnega vnosa in telesne teže.

Pri sedečih poklicih (uradnikih, nadzornikih itd.) dnevni kalorični vnos praviloma presega dnevno porabo kalorij. Posledica je povečanje telesne teže (slika). Pri poklicih, za katere je značilno zmerno gibanje (lahko delo) je kalorični vnos usklajen s kalorično porabo in povprečna telesna teža je pri teh poklicih bistveno manjša kot pri sedečih. To velja tudi za poklicne dejavnosti, ki obsegajo srednje težka, težka in zelo težka opravila.lo

st in dihanje

Vsakdo, ki ima nekaj daru za opazovanje, bo ugotovil, da se debeli ljudje hitro zadihajo že pri sorazmerno majhnih telesnih naporih. Tovrstne težave debeluhov niso ostale skrite očem pisateljev. V Shakespearjevi tragediji o Hamletu kraljica med opazovanjem njegovega dvoboja z Laertom pripomni: "Debel je in kratke sape."

Katere so glavne spremembe dihal, ki večini debelih povzročajo bolj ali manj izrazite težave z dihanjem? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, se moramo dotakniti nekaterih osnovnih spoznanj o dihanju.

Pljučno prezračevanje (ventilacija) je tesno povezano s telesno višino. Kolikor večji je človek, toliko večjo ima prostornino prsnega koša in pljuč ter možni vdih (vitalno kapaciteto). Zdrav moški, visok 170 cm, po popolnem izdihu z globokim vdihom zajame okrog 5 litrov zraka, moški, ki meri 200 cm, pa okrog 8 litrov. Pri prezračevanju med mirovanjem je prostornina enega vdiha od 0,5 do 0,8 l, kar je približno desetina največjega možnega.

Med telesnim naporom se morata prostornina (globina) posameznega vdiha in število vdihov bistveno povečati. Le tako lahko telo dobi dovolj kisika in hkrati odstrani odvečni ogljikov dvokis. Prezračevalna rezerva (razlika med prostornino vdiha v mirovanju in največjega možnega vdiha) je pri zdravih sorazmerno velika. Zato zdravi ljudje z normalno težo med zmernim naporom nimajo težav z dihanjem. Oteženo dihanje začutijo šele pri večjih telesnih obremenitvah.

Drugače je pri debelih. Njihova prezračevalna zmogljivost je zaradi zmanjšane prostornine prsnega koša bolj ali manj omejena. Višina prsne votline je zmanjšana, ker je prepona zaradi nakopičenega maščevja v trebušni votlini potisnjena močno navzgor (slika 2). Maščevje v prsni steni, podkožju, osrčniku in pod rebrno mreno zmanjšuje tudi njeno širino in globino. V vseh smereh zmanjšana prostornina prsne votline onemogoča popolno raztegnitev pljuč, zato se zmanjša največji možni vdih in s tem prezračevalna rezerva. To je eden od vzrokov, da debeli ljudje ne zmorejo dolgotrajnejših ali napornejših telesnih obremenitev. Poleg tega sta vpletena še preobremenjenost srca in obtoka ter slaba telesna kondicija, ki sta prisotna pri večini debelih.

Občutek težkega dihanja debelega človeka prisili, da preneha s telesno obremenitvijo, nekateri pa oteženo dihanje v blažji obliki zaznavajo celo med mirovanjem. Čeprav ne vemo natanko, kako do te zaznave pride, je eden od pomembnih dejavnikov za njen nastanek povečano delo dihalnih mišic. Te morajo med dihanjem premagovati upor trebušnih organov in zadebeljene, manj raztegljive prsne stene. Zanimivo je, da že izguba nekaj kilogramov olajša dihanje. Ljudje, ki nekoliko shujšajo, se hitro pohvalijo, da imajo z dihanjem manj težav.

Pomembna težava, ki spremlja debelost, je večja nagnjenost k obolevanju dihalnih poti. V prostorninsko utesnjeni prsni votlini so pljuča in dihalne poti manj raztegnjene. Slednje so zato zožene, vdihana umazanija (prašni delci, bakterije in drugo) pa se iz njih teže odstranjuje. K poslabšanemu očiščevanju pripomore manjša moč izkašljevanja zaradi manjših pljučnih volumnov in manjše moči dihalnih mišic. Zato so pri debelih ljudeh pogostejša vnetja sapnic (bronhitis) in tudi pljučnice. Skratka: njihova dihala so za bolezni mnogo dovzetnejša kot pri ljudeh z normalno težo.

Pri manjšem deležu debelih se pojavijo še druge motnje dihanja. Z natančnim opazovanjem odkrijemo med njimi posameznike, ki imajo modrikasto obarvane ustnice, ušesne mečice in konce prstov na rokah in nogah. Vzrok za to je pomanjkanje kisika v krvi, ki teče skozi te predele, kar vsaj deloma zakrivijo motnje v pljučni izmenjavi plinov. Pri čezmerni telesni teži je namreč oviran prehod kisika iz zraka pljučnih mešičkov v kri pljučnega žilja.

Dihalne motnje pri debelih ljudeh so raznovrstne in različno izrazite, zato jih glede na obseg razvrščamo v več skupin. Najpogostnejše je zmanjšanje prezračevalne (ventilacijske) rezerve zaradi zmanjšanih pljučnih volumnov; ljudje s to motnjo težje dihajo pri zmerni telesni obremenitvi. Manj je debelih, ki imajo poleg okrnjene prezračevalne rezerve tudi zmanjšano zmožnost za dobavo kisika krvi v pljučnih žilah; v obraz so modrovijoličaste barve in se zadihajo hitreje in močneje kot prva skupina. Najmanj je debelih ljudi s hudo oteženim dihanjem in zariplim obrazom, ki so hkrati zaspani in imajo poseben periodičen način dihanja, med katerim prihaja do dihalnih prekinitev. Takšnega debeluha je čudovito in nepozabno opisal angleški pisatelj Dickens v delu Pickwikovci, zato je v medicini bolezenski splet dobil ime Pickwikov sindrom (slika 3). Zanimivo je, da pri debeluhih s Pickwickovim sindromom zaspanost in periodično dihanje izgineta, če shujšajo za 15 kilogramov ali več. Ce danes ni jasno, ali so opisane motnje lahko zgolj posledica debelosti ali gre tudi za pridružene okvare možganov v bližini dihalnega centra.

Omenimo še motnje dihanja med spanjem, ki so pri debelih ljudeh sorazmerno pogoste. Poznamo jih šele nekaj let, odkar so začeli sistematično preiskovati spremembe dihanja med spanjem. Pri debelih se lahko med spanjem pojavljajo daljše prekinitve dihanja, posledica so določene težave čez dan, ko so budni. Zjutraj se npr. zbujajo nespočiti in utrujeni, pogosto imajo glavobol, otekel obraz in veke.

Na koncu tega kratkega orisa dihalnih motenj pri debelih ljudeh velja poudariti, da poleg opisanih težav slabo vplivajo tudi na delovanje srca in obtočil, ki je pri debelih iz mnogih vzrokov že sicer prizadeto.

Dejansko je telesna teža ena najbolj opaznih značilnosti človekovega videza, saj prav telesne razsežnosti vplivajo na prvi vtis, ki ga posameznik napravi na druge. Ne glede na to, da sestavlja človekovo zunanjost tisoč in več le zanj značilnih podrobnosti, je prav telesna teža mnogim ljudem najpomembnejši vir zadovoljstva ali nezadovoljstva s svojo zunanjostjo.

Neposredno povezavo med zadovoljstvom s svojim videzom in telesno težo potrjujejo ugotovitve ameriške raziskave. Kažejo namreč, da je med tistimi, ki ocenjujejo svojo telesno težo kot ustrezno, kar 91 odstotkov žensk in 92 odstotkov moških zadovoljnih s svojim videzom. Podoben podatek je dala študija o samopodobi slovenskih mladostnikov obeh spolov. Izkazalo se je, da imajo naši mladostniki, ki so zadovoljni s svojo telesno težo, višjo raven samospoštovanja in so bistveno manj depresivni kot njihovi vrstniki, ki svojo težo ocenjujejo kot neustrezno.

Vsakdo se zaveda razsežnosti svojega telesa in tudi na tej zavesti gradi svojo predstavo o sebi - hkrati z njo pa tudi svojo lastno vrednostno samooceno. Čeprav je danes že tako splošno znano, kako pomembna je človekova telesna teža za zdravje, in četudi velika večina ljudi prav dobro ve, da ni zdravo niti premalo niti preveč kilogramov, je za mnoge njihov telesni obseg mnogo pomembnejši v povezavi z videzom kot z zdravjem. In kljub temu, da dobro vemo, kako prevelika ali premajhna teža izrazito vplivata na veliko povsem vsakdanjih dejavnosti in dogajanj (na gibčnost, možnosti praktičnega in udobnega oblačenja, prenašanje vročine...), večina ljudi z neustrezno telesno težo trpi predvsem zaradi nezadovoljstva s svojim videzom.

V sodobnem času takšno nezadovoljstvo in pozornost, usmerjeno v ta vidik posameznikove samopodobe, še bolj spodbuja splošno poudarjanje pomena videza s pretiranim idealiziranjem vitkosti v številnih sporočilih javnih občil. Ta postavljajo človekovo zunanjost na lestvici pomembnih vrednot daleč pred zdravje in tako v ljudeh utrjujejo predstavo, da je ustrezna zunanjost pogoj za vsa druga zadovoljstva v življenju.

Primerjalne študije po svetu kažejo, da imajo ljudje v deželah, kjer občila in druga sporočila zlasti poudarjajo vlogo posameznikove zunanjosti pri njegovi uspešnosti in uveljavitvi, več problemov s svojo telesno težo in so njihove osebne stiske pri tem globlje kot tam, kjer ta vidik med drugimi življenjskimi vrednotami ne izstopa tako izrazito.

Odnos do svoje telesne teže je torej lahko za posameznikovo samopodobo - njegovo celotno predstavo o sebi - zelo odločilen. Zadovoljstvo na tem področju je pogosto povezano s samozavestjo in obratno - mnogi ljudje kot enega najvažnejših vzrokov za pomanjkanje samozavesti navajajo prav nezadovoljstvo s telesno težo.

Človek že od nekdaj presoja svojo vrednost glede na to, kako izpolnjuje pričakovanja okolja in kako usklajen je z merili, ki jih kot dobra in sprejemljiva ocenjuje širša kultura, katere pripadnik je. Zato je njegovo samospoštovanje celo takrat, ko se razumsko ne strinja s splošno uveljavljenimi normami in pravili, vseeno zelo odvisno od tega, kako jih izpolnjuje. Kolikor bolj negotov je vase, kolikor manj je trden, toliko bolj je njegova vrednostna samoocena podrejena merilom njegovega okolja.

Zato je tudi razumljivo, da so prav mladostniki na tem področju najbolj ranljivi. Njihovo osebnostno zorenje poteka v času največjih in najbolj ključnih telesnih sprememb. V notranji negotovosti povezujejo svojo socialno sprejetost predvsem s tem, kako se njihova zunanja podoba sklada s prav takrat veljavno "idealno", kako se njihov videz ujema z videzom oseb, ki so zaradi svojega imidža najbolj občudovane in cenjene.

Aenske so druga skupina, ki je - poleg mladostnikov - še posebej občutljiva za svojo zunanjo podobo in hkrati telesno težo. Slednja je dejavnik, ki je v njihovi predstavi odločilen za všečnost njihovega videza. Čeprav je v sodobnem času vse več poudarjanja enakih možnosti uveljavitve za oba spola, je zunanja podoba v oceni ženske še vedno izjemno prisotna in pomembna, vsekakor bolj kot v oceni uspešnosti moškega. (Kdo npr. lahko zanika dejstvo, da se po televizijski oddaji, v kateri so sodelovali strokovnjaki obeh spolov in razpravljali o resni temi, komentarji sukajo okrog tega, kaj in kako tehtno so govorili moški in kakšne so bile videti pričeske, oblačila in ličila žensk - in sicer ne glede na to, kakšni so bili videti moški in kako razumno so govorile ženske!?)

Človekov odnos do telesa je prispodoba njegovega celotnega odnosa do sebe. Predstava o lastnem telesu je sestavni del samopodobe. Obojesmerno je povezana s samospoštovanjem in oceno lastne vrednosti. Kdor se ceni, se ima rad in se doživlja kot vredno človeško bitje, pozitivno sprejema tudi svoje telo.

Skrb za svoje telo, naklonjen odnos do njega, ustrezna nega in vzdrževanje ter upoštevanje prehrambenih navad, ki so telesu in zdravju prijazne, vse to bi moralo biti sestavni del celotnega pozitivnega odnosa do sebe, potrjevanje zdravega samospoštovanja. Namesto tega se pogosto dogaja, da posameznik postane svojemu telesu sovražnik. Muči ga z nihanji v prehrani, obdobja preobilnega in nezdravega hranjenja izmenjuje s strogimi, pogosto nezdravimi dietami in radikalnim stradanjem, s škodljivimi razvadami v hrani in pijači išče trenutno ugodje. S hrano se nagrajuje, tolaži, sprošča in kaznuje, predaja se ji in se ji odpoveduje. Pravzaprav se ravno v načinu hranjenja, v izbiri jedi in odnosu do svoje telesne teže pri marsikom kaže njegov odnos do sebe, raven njegove samozavesti in samospoštovanja.

Odnos do telesne teže v zgodovini in različnih kulturah

Pojmovanje pomena in vrednotenje telesne teže nista bila vedno enaka današnjemu. Odnos do telesne teže se je v zgodovini človeštva spreminjal hkrati s spreminjanjem pogojev preživetja, praktičnega in simboličnega pomena človekove zunanje podobe ter s spreminjanjem estetskih meril.

Antropologi ugotavljajo, da se pri narodih z različnim načinom življenja na različnih stopnjah zgodovinskega razvoja in v različnih splošnih življenjskih pogojih merila za ustreznost telesne teže zelo razlikujejo. To, kar je za nekatere idealno, je pri drugih razlog za posmeh in zaničevanje, pri tretjih pa povod za sočutje. Kar v določenem kulturnem okolju sproži občudovanje in je vir samozavesti, v drugem povzroča nezadovoljstvo in osebno nesrečo ali je razlog za umikanje v samoto.

Človekovo telo se je med zgodovinskim razvojem le počasi spreminjalo. Skoraj neopazno se prilagaja spremenjenim življenjskim razmeram in drugačnim obremenitvam, ki jim je človek izpostavljen. Spremembe so postopne, tako da so manjši premiki opazni šele po več rodovih. Povprečna telesna višina je npr. danes nekoliko višja kot pred nekaj rodovi: dolgo obdobje drugačnih življenjskih razmer in spremenjenih prehranjevalnih navad je prineslo le sorazmerno majhen premik.

Mnogo očitnejše kot dejanske zunanje spremembe so razlike v merilih in oceni telesne podobe. Estetska merila se v skladu z drugimi veljavnimi normami znotraj zgodovinskega obdobja izrazito spreminjajo. To se skozi vsa tisočletja in stoletja človeške zgodovine zrcali tudi v umetnosti: svojo zgodbo pripovedujejo kipec obilne ženske postave, ki je v davnini slavil rodnost in plodovitost, ali obla telesa deklet in žensk na oljnih podobah renesančnih umetnikov, drugačna sporočila pa nosijo podobe suhljatih teles sodobnih manekenk, ki po svoje govorijo o estetiki včerajšnjega dne.

Večina človeštva je bila med razvojem izpostavljena pomanjkanju hrane. Stradanje je bilo del vsakodnevne stvarnosti ali vsaj vedno grozeča možnost, ki so ji podlegli najprej najšibkejši. Presežek hrane kot lastna rezerva in zaloga za taka obdobja je povečeval možnost preživetja. Pomenil je eksistenčno prednost, ki pa je bila odločilnejša za ženske, saj jim je večja telesna teža zagotavljala med drugim zanesljivejšo možnost materinstva in prehrane za otroka v njegovem najbolj občutljivem obdobju. Ker je bilo materinstvo s stališča obstoja plemena eden najbolj cenjenih prispevkov skupnosti, je ženskam dajalo pomen in ugled vse, kar je omogočalo boljše prevzemanje in izpolnjevanje njihove materinske vloge. Zato so imele zajetne ženske poleg biološke tudi večjo socialno prednost. Ce danes antropologi ugotavljajo, da je polnost ženske postave cenjena kar v nekaj več kot 80 odstotkih sodobnih kultur. Seveda pa o tem že bolj odločajo različna estetska merila kot možnosti preživetja. Drugače je z idealom telesnega obsega pri moških. Socialno vlogo in ugled moških so že v davnini pogojevale telesne dejavnosti, ki temeljijo na moči, zmogljivosti in telesni vzdržljivosti. Zato je namesto maščobnih rezerv, ki so dajale prednost preživetja ženskam in njihovemu potomstvu, razvitost mišičevja pri moških odločala o njihovi sposobnosti izpolnjevati naloge, ki jih je od njih pričakovala in potrebovala skupnost. Veliko in močno moško telo je bilo znak učinkovitosti in vir zaupanja.

V sodobni civilizaciji ima obilna postava v revnih družbah povsem drugačen pomen kot v bogatih. V slednjih je danes telesnemu idealu človek tem bližje, čim vitkejši je. Tako ugotavljajo ameriške študije, ki dodajajo, da je to obratno sorazmerje med telesno težo in socialnim statusom še posebej veljavno pri ženskah. Dejansko je v deželah izobilja vitka postava največkrat povezana s premožnostjo, čezmerna teža in tudi huda debelost pa sta pogostejši v revnejših slojih prebivalstva. V družbi, kjer veliki večini prebivalstva hrane ne manjka, ni treba dokazovati bogastva z dodatno rezervo. Nasprotno, pravijo ameriški raziskovalci, vitka postava pripoveduje o tem, da človek ni odvisen od obilja hrane in da ima tudi dovolj prostega časa, kajti za vitko postavo se je treba dejavno potruditi, kar zahteva čas in denar. Tudi pripadnikom nižjih družbenih slojev v premožni družbi ni treba ravno stradati, pač pa si izbirajo redilnejšo hrano v večjih količinah (ker je vendarle cenejša), njihov način življenja pa vključuje manj gibanja, manj dejavnega športa, rekreacije in drugih dinamičnih načinov preživljanja prostega časa. Med njimi je tudi mnogo več takih, ki cele ure presedijo na kavču pred televizijo z vrečko krompirčkov v eni in pločevinko piva v drugi roki.

Čeprav razmere v vseh sodobnih družbah niso povsem primerljive z opisano, večinoma velja, da telesna teža ni več neposredni znak posameznikovega socialnega ugleda in premoženjskega stanja.

Marsikje v modernem svetu sta se razvoj in propagiranje različnih sredstev za hujšanje razvila v pravo industrijo. Vprašanje "linije" polni tudi javna občila, ki imajo odločilni delež pri širjenju estetskih meril zunanjega videza. Poplava različnih diet, telovadnih vaj in hitrih načinov hujšanja v revijah, zlasti v pomladnem času, prinaša mnogim panogam gospodarstva dodaten zaslužek, številne posameznike pa sili k dobrim sklepom in jih nato spravlja v obup ob njihovem neuspešnem izpolnjevanju.

Čeprav je videz pomemben ljudem obeh spolov, so s preveliko težo pogosteje nezadovoljne ženske. Anketa med angleškimi študenti je pokazala, da vsaj tri četrtine deklet želi shujšati; med fanti pa je število tistih, ki bi si želeli manjšo telesno težo, enako številu onih, ki bi želeli biti težji. Slednji bi seveda radi bili močnejši, ne debelejši.

V naši domači raziskavi odnosa do zunanje podobe in telesne teže pri slovenskih srednješolcih smo prišli do podobne ugotovitve: dve tretjini deklet želi shujšati, le v treh odstotkih bi se rade zredile. Med fanti si jih želi shujšati manj kot petina, sedmina pa rada imela večjo težo. Od vseh je slaba tretjina deklet in dobra polovica fantov s svojo telesno težo zadovoljnih.

Odnos do telesne teže pri slovenskih srednješolkah in srednješolcih

Razlika v pojmovanju lastne telesne teže med spoloma se kaže tudi v tem, da vidijo ženske več možnosti za doseganje ustreznejše telesne teže v zmanjševanju obrokov hrane, moški pa v izrazitejši telesni dejavnosti. Res se ženske v želji, da bi shujšale, pogosteje zatekajo k stradanju, moški pa k intenzivni telovadbi. V tem se zrcalijo že dolgo uveljavljene norme, ki določajo telesni ideal - privlačnost ženskega in zmogljivost moškega telesa. Morda gre tudi za sled različne poti do večjega samovrednotenja: pri ženskah je bolj cenjeno samoodpovedovanje, pri moških dejavno prizadevanje. Obenem gre še za druge vrednote, ki niso več povezane le z vprašanjem hrane in telesne teže.

Hrana prinaša posamezniku prvo izkušnjo ugodja. Prijeten občutek zadoščenja, povezan s hranjenjem, že dojenčku vsaj začasno prežene vsa druga neugodja, ga potolaži, pomiri in sprosti. Pri hranjenju otrok prvič doživlja, da mu dotikanje posameznega dela telesa - ust in njihove okolice - povzroča čutno ugodje in prijetno vznemirjenje. Hrana ga najtesneje povezuje z osebo, ki skrbi zanj, s hrano posredno dobiva občutek, da je sprejet, ljubljen in pomemben. Hranjenje je povezano z dotikom in toplino človeka, od katerega je otrok bivanjsko in čustveno odvisen, zagotavlja mu varnost in zaščito. V samem dogajanju, povezanem s hranjenjem, so izražena vsa skrbnikova čustva, zato je otrok prav pri sprejemanju hrane še posebno pozoren na vse odtenke, ki jih zaznava v tem odnosu.

Ker je torej hrana v otrokovem doživljanju, čutnem in čustvenem svetu povezana s prvimi zadovoljujočimi občutji, mu ostane še pozneje v podzavesti kot prispodoba ugodja, zadoščenosti in tolažbe. Če pa so osebe, ki so ga hranile v najbolj zgodnjem otroštvu, to opravljale neosebno in mehanično, je mogoče, da mu je hrana takrat in tudi pozneje pomenila le nujno telesno potrebo, ki mu ne vzbuja ničesar privlačnega in prijetnega.

Hrana kot simbol nečesa, kar dobiva otrok od oseb, ki ga imajo rade, kot sredstvo za lajšanje stiske in zagotovilo prijetnega počutja, se vključi tudi v otrokovo doživljanje odnosov z ljudmi, ki so zanj pomembni. Zato mu lahko postane nadomestilo za čustva najbližjih oseb, če je pri tem resnično prikrajšan ali če ima prevelike in nestvarne čustvene potrebe in pričakovanja. S čezmernim hranjenjem lahko še pozneje v življenju duši občutja čustvene nezadovoljenosti. S hrano si rahlja tesnobo in zmanjšuje občutek osamljenosti. Po drugi strani lahko že otrok odklanja hrano, ko prihaja v napetosti z ljudmi v svojem okolju.

Ob hranjenju dobiva otrok od najbližjih veliko različnih sporočil. Marsikatero razbere že iz odnosa, ki ga imajo do hrane njegovi domači, za katere je hranjenje lahko vir prijetnega ugodja, nepotrebna nadloga ali sredstvo za obvladovanje odnosov z otrokom. Hrana lahko dobi v družini že zgodaj vlogo nagrade ali kazni, postane sredstvo dokazovanja skrbi, naklonjenosti in odvisnosti, podkupovanja ali izsiljevanja, obvladovanja ali podrejanja. Tudi zunaj družine se hrana vključuje v medosebne odnose na različne načine.

Večini ljudi pomeni hranjenje nekaj prijetnega. Ob posebnih priložnostih so na hrano bolj pozorni kot ob rednih obrokih, radi ji dajo poudarek z vsem, kar jo spremlja (skrbno pripravljen pogrinjek, prižgane sveče na mizi...) in so ob njej v takih primerih tudi sprejemljivejši za prijetno vznemirjenje, ki je sestavni del praznovanja, druženja ter posebej pomembnih in slovesnih dogodkov.

Ker je hranjenje tako tesno povezano z različnimi drugimi področji človekovega doživljanja in ker se v odnosu do jedi in načinu hranjenja zrcalijo posameznikove značilne značajske poteze, se ljudje glede na to, kaj nam hrana pomeni, med seboj zelo razlikujemo. Kdor zna v hrani uživati, ne da bi bil preveč odvisen od nje, kdor zna svoje prehranjevalne navade smiselno prilagoditi svojemu načinu življenja, in kdor je toliko, da ne škodi niti telesnemu zdravju niti duševnemu ravnovesju, od hrane res nekaj ima, ne le kilograme in slabo vest.

Nekaterim ljudem postane hrana zatočišče v stiski. To se lahko stopnjuje do tolikšne mere, da postanejo motnje v hranjenju, ki so bile sprva le odziv na prehodno neugodje ali znak neuspelega reševanja začasnih težav, navsezadnje same resen in trajnejši problem. Ker ta postopoma sproži tudi telesne spremembe in se še globlje zaplete z duševnimi težavami, lahko prej ali slej odločilno načne telesno zdravje in duševno ravnovesje.

Motnje hranjenja so danes obsežna, zaskrbljujoča težava vsega sodobnega sveta, ki pa je bila še pred nedavnim skoraj neznana. Vse kaže, kot da se vedno več ljudi na mnoge globoke stiske in preizkušnje odzove tako, da se obrnejo proti lastnemu telesu, ker so neuspešni pri spoprijemanju s svojimi težavami na dejaven in neposreden način. Naraščanje pogostnosti motenj hranjenja ni znak sorazmernega obilja, v katerem živi sodobni človek v razvitih deželah, ampak bolj opozorilo, da se je z različnimi obremenitvami vse teže boriti na smiseln in tvoren način. Marsikdo je ob vse večjih stresih in pritiskih preslabo opremljen s prilagoditvenimi sposobnostmi. Splošna odtujenost v odnosih med ljudmi mnoge sili v umik vase in v odvisnost od najneposrednejših ugodij iz zgodnjega otroškega obdobja. Tako za marsikoga ostane lastno telo edino bojišče, na katerem bije bitke za svoje ravnovesje, ki pa ga v resnici na ta način še bolj poruši.

Hrana je simbol otroštva: nezaveden, a tisočkrat utrjen spomin na tolažbo, občutek zadostitve ugodja in užitka, ki ga otroku omogoča, spodbuja in dovoljuje oseba, ki mu je v njegovi bivanjski in čustveni odvisnosti najbližje. Zato je pri hrani pogosto nemogoče ločiti potrebe telesa od čustvenih potreb. Pri vsaki zamenjavi in nadomeščanju enega z drugim so zapleti praktično nujni.

Z obravnavo motenj hranjenja se po svetu in pri nas ukvarja vse več strokovnjakov. Zdravniki različnih vej skupaj s psihiatri in psihologi pomagajo ljudem reševati tako težave, ki so do motenj pripeljale, kot tudi njihove posledice. V zadnjem desetletju so v številnih deželah odprli posebne klinike, ki se ukvarjajo izključno z obravnavo motenj hranjenja. Epidemičnega obsega prehranjevalnih motenj pa ni mogoče bistveno zmanjšati le z zdravljenjem oseb, ki se zanj odločijo. Mnogo ljudi namreč take motnje skriva, dokler se le da, se jih sramuje in jih zanika celo pred samim seboj.

Potrebne bi bile spremembe v pojmovanju nasploh, v medsebojnih odnosih ter v vrednotah, prek katerih človek doživlja svet, samega sebe in tudi svoje telo.

V različnih razvojnih obdobjih se motnje hranjenja pojavljajo na različni psihološki osnovi.

V vsaki življenjski dobi je simbolika hrane vpeta v vrednostni sistem, značilen za posamezno razvojno fazo. Tako je v otroštvu povezana predvsem s prispodobo sprejetosti, ljubljenosti, varnosti in ugodja. V adolescenci se vprašanje hrane poveže s simboliko odraščanja. Mladostniku je hrana zagotovilo (ali grožnja) rasti in zorenja; razvitejše telo pa ni le večje, odraslejše, ampak tudi spolno bolj opredeljeno. Tako se hrana prek povezave s telesnimi spremembami vplete v mladostnikov odnos do njegove zunanje podobe, do spolnosti, do njegovega telesa kot sporočila o širši spolni identiteti. Pri odraslih je lahko pomen povezan tudi z doživljanjem lastne zmožnosti in odgovornosti. V tem smislu je hranjenje prispodoba zavzemanja in obvladovanja sveta, nalog in zadolžitev, sprejemanja in premagovanja, včasih tudi simbolična zamenjava za obvladovanje neobvladljivega in za premagovanje nepremagljivega, drugič nadomestek čustev, iskanje sicer težje dosegljivih ugodij, sredstvo lajšanja duševne tesnobe in nezadovoljstva.

Če bi matere malčkov vprašali, kaj jim v zvezi z razvojem njihovega malčka dela največ preglavic, bi zelo pogosto dobili odgovor, da jih največkrat spravlja v skrb otrokova neješčnost. V resnici vsak otrok kdaj pa kdaj odklanja hrano zaradi številnih zelo različnih vzrokov, največkrat seveda, kadar sploh ni lačen. Predstave o tem, koliko bi moral otrok pojesti, so pri mnogih starših pretirane in slabo prilagojene njegovim trenutnim in spreminjajočim se naravnim potrebam. Zato jih dejstvo, da otrok poje manj, kot bi se jim zdelo prav, najpogosteje brez prave potrebe spravi v skrb in bojazen za njegov zdrav razvoj. Posebno matere že tradicionalno povezujejo otrokovo ješčnost s svojo starševsko učinkovitostjo, zato jih malčkovo odklanjanje hrane hitro navda z dvomom, ali ga sploh znajo prav hraniti in negovati. Negotovost povečuje njihovo napetost, ki se še stopnjuje, če otrok dalj časa (po njihovem mnenju) ne je dovolj. Otrok materino skrb in tesnobo prav dobro čuti, njena napetost ga pri samem hranjenju zbega in se preseli tudi vanj. Nesproščen otrok je do hrane še bolj odklonilen, mati še bolj zaskrbljena in neugodni krog se nadaljuje ter včasih celostno vpliva na napet odnos med materjo in otrokom. Čim več pozornosti posvečajo starši tej težavi, tem trdovratnejša postaja. Pri otroku se lahko postopoma razvije odpor do hrane, pa tudi do osebe, ki ga z njo sili. Siljenje otroka s hrano je v marsikateri družini zasnova mnogih nadaljnjih bojev za prevlado med starši in otroki.

Pretirana ješčnost

Ae pri majhnih otrocih lahko opažamo pretirano željo po hrani kot znak čustvene nezadoščenosti. Veliko debelih otrok je dejansko prikrajšanih za čustva oseb, ki so zanje najpomembnejše, ali pa so njihove čustvene potrebe tako velike, da nikoli ne morejo biti izpolnjene. Debelost otroka, ki je znak poskusa, da bi pogrešana čustva nadomestil s hrano, je treba ločiti od tiste, ki je posledica ponavadi kar podedovanega pretiranega veselja do jedi in je torej povezana s preveliko ješčnostjo, ki je del napačnih prehranjevalnih navad v nekaterih družinah.

Mnogi starši so pretirano veseli otrokove ješčnosti. Hvalijo ga in s tem posredno ali neposredno nagrajujejo, kar pogosto pri otroku še utrdi navade, ki njegovemu zdravju ne koristijo vedno.

Izbirčnost

Otrokova izbirčnost ne kaže na težavo pri otroku, temveč pri osebah, ki ga hranijo. Starši, ki želijo otroku v vsem brezpogojno ustreči in pristajajo na to, da jih s svojo muhavostjo obvladuje, ali taki, ki mu ne znajo ničesar odkloniti, niti kadar njegove zahteve niso dobre za njegovo zdravje, delajo otroku dolgoročno škodo.

Pika in prežvekovanje

Pika je uživanje neužitnih snovi (na primer peska, ometa...), prežvekovanje pa imenujemo ponovno žvečenje zaužite hrane. Obe motnji sta redki, pojavita se že v zgodnjem razvojnem obdobju in sta običajno povezani bodisi z zaostankom v otrokovem duševnem razvoju, bodisi sta del samotolažilnih navad otroka, ki je zanemarjen in čustveno sestradan.

Duševna anoreksija

Skrajna stopnja zavračanja hrane je duševna anoreksija, ki je pogostejša pri dekletih, pri fantih pa izjemno redka. Poleg rigoroznega stradanja je sestavni del tega sindroma tudi pretirano izvajanje telesnih vaj, ki naj bi še dodatno porabljalo energijo in zmanjševalo težo, bruhanje ali celo pretirana uporaba odvajal. Anoreksična dekleta izgubijo tudi menstruacijo, shujšajo pa do take skrajnosti, da se domači ne bojijo le za njihovo zdravje, ampak celo življenje. Ob vsem tem se dekle sploh ne zaveda, da na pogled še zdaleč ni več prijetno; z ugodjem in nekakšnim zmagoslavjem opazuje reakcije drugih na svoj videz in jih na vse načine izsiljuje z nihanjem na robu življenja. Ae prav perfekcionistično si še naprej prizadeva, da bi izgubila vsak gram telesne teže, ne glede na boje in napetosti, ki jih to dogajanje nujno sproži v družini. Čeprav telesno vse bolj propada, je ves čas v nekakšni evforiji, kot da z izgubljanjem telesne teže pridobiva energijo in vitalnost.

Duševno dogajanje, ki je osnova te motnje, je dekletovo zavračanje odraslosti in spolne vloge. V družini anoreksičnih deklet veljajo čisto posebni odnosi in nenavadne medsebojne navezanosti, ki otežujejo odraščanje.

Bulimija

Druga motnja hranjenja, ki je bolj skrita, a še pogostejša kot anoreksija, je bulimija. To je motnja, ki se ponavadi prav tako začne v mladostniškem obdobju, včasih tudi pri fantih, in izhaja iz globokega strahu pred možno nepopolnostjo svojega telesa. Ta bojazen je podzavestno povezana z občutjem lastne nevrednosti. Kaže se s pretiranim hranjenjem, ki mu sledi namerno izzvano bruhanje. Pri tej motnji je prisotna obsedenost z lastnim telesom, narcistični strah pred možnimi pomanjkljivostmi zunanje podobe in izrazito dvojni, ambivalentni občutki do odraslosti in samostojnosti. Bulimija je povezana z nesposobnostjo za izražanje jeze in s prikrito, navzven neizraženo agresivnostjo. Izmenično pretirano hranjenje in bruhanje nosi v sebi jasno simboliko naklonjenosti in hkratnega zavračanja sebe in drugih. Ctevilnim osebam z bulimijo uspeva, da dolgo vzdržujejo domala normalno telesno težo, tako da celo najbližjim v njihovem okolju ne pride na misel, koliko opravka si dajejo s hrano, tako v vedenju kot v razmišljanju in doživljanju. Ker ta motnja postopoma preide v pravo obsedenost, zaposluje vedno več misli in vedno bolj izrazito usmerja malone vse vedenje prizadetega. Vse njegove prejšnje interese odriva na stranski tir in ga prisili, da opusti marsikatero prijetno in koristno dejavnost. Pomembne življenjske spremembe, na primer selitev od doma, jo včasih prekinejo, v drugih primerih postopoma preneha sama od sebe ali pa jo zaustavi šele dolgotrajno in zapleteno zdravljenje.

Čezmerno hranjenje v adolescenci

Čeprav je zunanja podoba debelega človeka nasprotna od tiste zaradi anoreksije, je v njeni psihodinamiki pri mladostnikih obeh spolov pogosto skrit podoben odpor do odraslosti in samostojnosti. Namesto drobnega telesca, ki anoreksični mladostnici daje iluzijo, da je še otrok in ji zagotavlja varnost pred vsem, kar bi ji lahko prinesla odraslost, je tudi zatekanje v hrano - ki je prispodoba odvisnosti, pasivne preskrbljenosti in zadoščenosti prek najlaže dosegljivega ugodja - poskus zadržati čas in preprečiti možne nevarnosti, ki prežijo v odraslosti.

Medtem ko je anoreksija izključno povezana z osebnostnimi potezami, kot so izrazita aktivnost, odločnost, perfekcionizem in doslednost, pri pretirano debelih mladostnikih manjkajo že sledi teh lastnosti, kar jih ponavadi močno ovira na vseh področjih njihovega življenja.

Tudi če motnje hranjenja nimajo zelo globokih in težko razrešljivih psiholoških vzrokov, so v mladostniškem obdobju že samo njihove posledice hudo moteče za zdrav osebnostni razvoj. Nezadovoljstvo z zunanjo podobo je mladostniku, ki ima še posebno ranljivo samospoštovanje, lahko močan razlog za nizko samovrednotenje. Zaradi svoje zunanje drugačnosti se izogiba družabnim stikom z vrstniki in se zateka v samoto. Tako je prikrajšan za velik del razvojnih spodbud, ki bi mu bile potrebne za zdrav osebnostni razvoj. Počuti se osamljenega in odrinjenega. Bolj kot je ob tem nesrečen, bolj se zateka k tolažbi s hrano; ker se ob tem redi, se še bolj umika v samoto. Zaščita doma mu je hkrati neskončno nujna in neskončno odveč, zato prihaja v konflikte tudi z domačimi. Nerešena čustvena napetost ga še bolj sili, da je s svojo težavo sam, kar jo ponavadi še stopnjuje.

Raziskave pri odraslih osebah, ki se pretirano zatekajo k hrani iz psiholoških in ne zgolj telesnih potreb, kažejo, da so vzroki za to različni. Pri marsikom je zatekanje k hrani znak pomanjkanja sposobnosti za neposredno in dejavno uveljavitev. Pretirano se hranijo predvsem, kadar imajo občutek, da določenih okoliščin ne obvladajo, ali so pred težko preizkušnjo, ki ji niso dorasli. Nekateri ljudje si z nenehnim čezmernim hranjenjem blažijo nezadovoljstvo ob občutku, da življenja v podrobnostih ali v celoti ne morejo imeti v svojih rokah. Namesto situacij, v katerih se čutijo nemočne, simbolično spravljajo vase hrano in jo tako dobesedno telesno obvladujejo in zajemajo.

Pri drugih zatekanje k hrani razkriva nagnjenje k pasivnosti in odvisnosti od drugih. Pretirano jedo, kadar so napeti in tesnobni, kadar doživljajo neugodje ali so razočarani. Pri nekaterih ljudeh so obdobja pretiranega hranjenja nadomestek izbruhov jeze, ki je ne znajo ali si je ne dovolijo izraziti bolj neposredno.

Mnogi pa pretirano jedo preprosto zato, ker v tem pač uživajo. Pretirano hranjenje ne ogroža le telesnega zdravja. Čeprav si marsikdo predstavlja, da je povezano le z iskanjem ugodja in užitka, je obeh v življenju mnogih ljudi s to težavo v resnici zelo malo. Veliko več je obupa nad svojo nemočjo obvladovanja, jeze nase, zagrenjenosti ob pogledu na druge, ki jih hrana ni tako zasvojila. Nezadovoljstvo s seboj in dejansko slabo počutje, okornost in sram takšne ljudi še bolj odtujujejo od drugih. Občutja krivde prenašajo lažje, če začnejo iskati razloge zunaj sebe - v drugih, v prikrajšanosti te ali one vrste. Poizkusi stradanja in odpovedovanja hrani stopnjujejo njihovo napetost in nemir; občutje notranje praznine še povečuje željo po hrani.

Zdravstvene težave, ki sledijo preobremenjenosti domala vseh organskih sistemov, so lahko spodbuda za odločnejša in zato uspešnejša prizadevanja za zmanjšanje telesne teže ali pa izgovor za vdajo, kar telesno težo še poveča, njene neugodne psihološke posledice pa poglobi.

Obravnava motenj hranjenja, zdravljenje in odpravljanje njihovih telesnih in duševnih posledic in zapletov zahtevajo celostno razumevanje teh motenj in tudi s tem skladno ravnanje. Čeprav je pomoč na videz skrajno enostavna (saj vemo, da je telesna teža neposredno povezana z razmerjem med količino zaužite hrane in hrane, ki jo telo dejansko potrebuje), so motnje hranjenja ena najtrdovratnejših bolezni (kar lahko potrdi vsakdo, ki se je že dvatisočkrat odločil urediti svojo težo in je tisočkrat to tudi že poskusil). Pogosta ponavljanja, trdovratno rastoča ali padajoča teža (z vsemi čustvenimi, vedenjskimi in socialnimi spremljevalci) ter pogosto opuščanje že zastavljenih prizadevanj, neprestano vračanje na staro stanje po že opaznem izboljšanju - vse to potrjuje, da se v problematiko hranjenja vključujejo zapleteni in težko razrešljivi duševni problemi, ki jih ne more dokončno razplesti le svetovanje o zdravi prehrani, četudi iz strokovnih ust in z avtoriteto belega plašča.

Tako ali drugače se skorajda vsakdo kdaj v življenju zaplete v problem, povezan s hranjenjem. To je tudi razumljivo, saj sta hrana in njeno uživanje neposredno in posredno, prek simbolike, prepletena z vsesplošnimi človeškimi temami: jemanjem in dajanjem, odklanjanjem in sprejemanjem, podobo o sebi, tesnobo, ugodjem, odvisnostjo, druženjem in osamljenostjo.