Še pred dvajsetimi leti je med znanstveniki veljalo prepričanje, da so različne bolezni, ki se pojavljajo s staranjem, posledice vpliva okolja, nezdravega načina življenja ali pa kar genskega zapisa, ki ga prinesemo seboj na svet.

Kdo ve, morda bi tako mislili še danes, če ne bi dr. David Barker leta 1984 brskal po svojem računalniku in naletel na nekaj dejstev, ki jih ni znal povezati med seboj. Na zemljevidih pokrajin Anglije in Welsa je imel vrisane podatke o umrljivosti novorojenčkov za prva leta 20. stoletja in podatke o umrljivosti zaradi obolenj srca in ožilja za isto obdobje. V oči ga je zbodlo, da je bila umrljivost novorojenčkov visoka v istih pokrajinah, kjer je bila visoka tudi umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja. V grobem namreč velja, da je umrljivost novorojenčkov kazalec revščine in pomanjkanja, bolezni srca in ožilja pa so kazalec blagostanja in bogastva.
Vsekakor se podatki ne bi smeli prekrivati na istih območjih skozi daljše časovno obdobje. Dr. Barker je posumil, da morda obstaja vzrok za poznejši razvoj bolezni srca in ožilja že v razvoju ploda v maternici. Da bi svojo trditev lahko dokazal, je potreboval podatke o porodih in novorojencih z začetka 20. stoletja. Povezal se je z zgodovinarji iz univerze v Oxfordu in skupaj so v nekaj letih zbrali več tisoč podatkov o porodih med letoma 1900 in 1929 za območja Anglije in Welsa. Podatke je bilo nemogoče znanstveno obdelati, ker so bili ustvarjeni na različne načine. Dr. Barker je nameraval študijo že opustiti, ko so mu prinesli skrbno zapisane in natančno razvrščene podatke za grofijo Herdfortshire. Med letoma 1911 in 1945 je tamkajšnja skrbna in redoljubna nadzornica medicinskih sester babic zabeležila za prav vsakega novorojenca podatke o porodni teži in dolžini ter obsegu glavice. Tako je bilo mogoče primerjati porodne podatke 13249 moških z njihovim kasnejšim zdravstvenim stanjem. Ni trajalo dolgo, da je dr. Barker ugotovil, da so imeli moški s porodno težo pod 2495 gramov kar 50 % več možnosti, da umrejo zaradi bolezni srca in ožilja kot pa tisti s porodno težo nad 2495 gramov. V ta izračun je že zajeto tveganje, ki so ga različni moški imeli za razvoj bolezni zaradi različnih družbeno-gospodarskih in drugih dejavnikov tveganja za razvoj bolezni srca in ožilja (kajenje, debelost).

IZPOSTAVLJENOST PLODA V MATERNICI

Nekateri raziskovalci v biomedicini so prepričani, da dejavniki, ki vplivajo na plod med nosečnostjo, na nek način "programirajo" zdravje odraslega človeka. Med te raziskovalce sodi tudi dr. Peter Nathanielsz, avtor knjig "Live In The Womb" (1999) ter "Prenatal Prescription" (2001). V obeh knjigah avtor obširno opisuje, kako lahko dejavniki, ki delujejo na plod, vplivajo na kasnejše življenje in zdravje odrasle osebe. Dejavniki, ki naj bi vplivali na razvoj bolezni v kasnejšem življenju (predvsem bolezni obtočil in sladkorno bolezen), segajo od količine in vrste hormonov, ki pridejo v kri ploda iz krvi matere, do tega, kako posteljica uravnava pretok in vrsto hranil v razvijajoči se plod in njegove posamezne organske sisteme. Ti dejavniki po mnenju dr. Nathanielzsa programirajo delovanje in odzivnost jeter, ledvic, srca in še zlasti možganov veliko pozneje, pogosto v zrelih letih. Te ugotovitve postavljajo v dvom pogosto izrečeno misel, da številnim boleznim, s katerimi se srečamo v zrelih letih, botrujejo predvsem in zlasti naši geni. Tisto, kar omenjamo kot "genetska izpostavljenost", je po mnenju dr. Nathanielzsa kar "izpostavljenost v maternici".

ALKOHOL IN NIKOTIN - STRUPA ZA PLOD

Seveda so znani dejavniki, ki škodljivo vplivajo na plod med nosečnostjo; alkohol in nikotin sta dva izmed najbolj pogostih. Imamo dokaze, da povzročata pri plodu umsko zaostalost in prirojene srčne okvare; a oba delujeta na plod kot strupa. Če mati med nosečnostjo kadi ali uživa alkohol, je plod neprestano izpostavljen majhni količini strupenih snovi, ki pač puščajo na različnih organskih sistemih in tkivih različne učinke. Nobena skrivnost ni, da alkohol in nikotin v ustreznem odmerku zaustavita ali spremenita rast ne samo človeških, temveč tudi živalskih celic. Učinki alkohola in nikotina na plod se pokažejo že takoj po rojstvu ali pa v zgodnjem otroštvu.

ZA RAST PLODA - INZULIN, ESTROGEN IN LEPTIN!

Dejavniki "izpostavljenosti v maternici" pa se pokažejo v zdravju odraslega človeka. "Izpostavljenost v maternici" povzroča spremembe v presnovi ploda, ki lahko vodijo v stanje, da plod vsako hranilo, ki prispe skozi posteljico, spremeni v maščobo; takšna sprememba se privzame kot normalno stanje in je navzoča vso nosečnost, pa tudi po rojstvu. Deklica, ki ob rojstvu tehta več kot štiri kilograme, je bila - med številnimi drugimi dejavniki - v maternici izpostavljena veliki količini hormona estrogena. Le-ta med drugim uravnava količino podkožne maščobe pri novorojenki, vendar lahko hkrati vpliva na razvijajoče se žlezno tkivo v zasnovi dojk tako, da bo prišlo po starosti 46 let do razvoja rakastega obolenja dojke.
S preučevanjem vzrokov nastanka raka dojke se ukvarja dr. Karin Mitchels iz Harvarda. V študij jo je sililo spoznanje, da ima raka na dojki vedno več žensk, ki pa v sorodstvu nimajo takšne oblike raka, niso pozno rodile in niso bile izpostavljene nepravilnemu hormonskemu zdravljenju v preteklosti - vse to so znani dejavniki tveganja za pojav raka na dojki. Michelsova je ugotovila - leta 1997 je to tudi objavila v strokovni literaturi -, da ima novorojenka s porodno težo 2500 gramov kar 50 % manj možnosti za razvoj raka dojke med petinštiridesetim in petdesetim letom starosti kot pa novorojenka s porodno težo nad 4000 gramov.
Ta ugotovitev nas lahko zavede na misel, da bi bilo dobro "hujšati" med nosečnostjo, s tem zmanjšati porodno težo in morda odpraviti povečano tveganje za pojav raka na dojki pri novorojenki. Nosečnica naj na to niti ne pomisli! Pod nobenim pogojem! Plod z nizko porodno težo je izpostavljen številnim drugim tveganjem med samo nosečnostjo in možnosti razvoja sladkorne in / ali srčne bolezni v zrelih letih. Na porodno težo ploda nad 4 kilograme vplivajo dejavniki rasti ploda, ki jih nosečnica ne more v celoti nadzorovati s svojo prehrano; o škodljivih posledicah stradanja nosečnice je več povedano v drugem delu tega prispevka. Glavni dejavniki rasti ploda so insulin, estrogen in leptin. Če jih ima nosečnica v svojem telesu veliko (kot je to pogosto pri debelih nosečnicah), lahko - ne pa nujno - ti dejavniki rasti prek posteljice pridejo do žleznega tkiva zasnove za dojke in ga "programirajo" tako, da se bo po puberteti začela preobrazba žleznega tkiva v rakasto, ki bo zaznavno šele čez 20 do 30 let.

POVEZAVA MED TEŽO PLODA IN BOLEZNIMI SRCA IN OŽILJA

Ob večkratnem navajanju pomena plodove porodne teže moram na vsak način omeniti dejstvo, da je porodna teža le preprosto zaznavni skupni dejavnik številnih dogodkov. Če bi bila zgolj in samo nizka porodna teža kriva za razvoj bolezni srca in ožilja v zrelih letih, potem bi takšna obolenja imelo približno 100 % tistih, ki so se rodili s težo pod 2500 gramov. Temu pa seveda ni tako. Navedena dejstva pomenijo samo to, da tisti dejavniki, ki povzročajo nizko porodno težo, povzročajo bolezni srca in ožilja v zrelih letih v večjem deležu, kot pa če ti dejavniki med nosečnostjo ne vplivajo na plod. Če na primer pride do poroda v 32. tednu nosečnosti (osem tednov pred pričakovanim dnevom poroda), je povsem logično, da bo porodna teža novorojenčka nižja od teže novorojenčka, ki je rojen ob pričakovanem dnevu poroda. Za takšne primere ocena tveganja, ki jo navaja dr. Barker, ne velja.
Ugibanja o povezavi med majhno porodno težo in razvojem bolezni srca in ožilja imajo prav natančno razlago v plodovi fiziologiji. Če je pritok hranil prek posteljice premajhen za plodove potrebe, bo prišlo do prerazporeditve pretoka krvi v plodu. Kri se bo preusmerjala tja, kjer je najbolj potrebna - to je v plodove možgane. Preusmeritev toka krvi v razvijajoče možgane ploda pa gre na račun zmanjšanja pretoka krvi skozi trebušne organe in ledvice. Ledvice so zaradi tega manjše, kot bi bile sicer. Vemo, da so ledvice pomemben organ v uravnavanju krvnega tlaka; če so premalo prekrvljene med njihovim razvojem, lahko to spremeni njihov mehanizem za uravnavanje krvnega tlaka po rojstvu. Povišan krvni tlak pa je vodilni vzrok nastanka srčnih obolenj.
Učinek prerazporeditve pretoka krvi na ledvice ni edini dejavnik, ki povzroča bolezni v zrelih letih. Pri premajhnem pretoku krvi skozi trebušne organe so pomembno manj prekrvljena jetra ploda. To lahko delovanje jeter po rojstvu spremeni tako, da niso dovolj učinkovita pri uravnavanju holesterola v krvi; povečana količina holesterola v krvi je pogosto povezana z obolenji srca in ožilja. Teorijo o nezadostnem razvoju jeter zagovorniki dokazujejo s tem, da imajo pogosto povečane vrednosti holesterola v jetrih ljudje z idealno telesno težo, ki hkrati uživajo hrano, revno s holesterolom; in obratno: ljudje, ki s hrano zaužijejo velike količine holesterola, nimajo povečanih vrednosti le-tega v krvi. Domnevno zaradi tega, ker so se jim jetra normalno razvila, ko so bili še v maternici.
Nepravilna prehrana nosečnice lahko vpliva celo na odzivnost za stres pri plodu; ta spremenjena odzivnost človeka po rojstvu spremlja celo življenje. Pri stresu se sprošča v telesu nosečnice hormon kortizol, ki prehaja skozi posteljico. V posteljici ga razgradi poseben encim, ki pa se lahko tvori le ob ustrezni prehrani nosečnice. Če encima za razgradnjo kortizola ni dovolj, bo slednji dosegel plodove možgane in za vedno spremenil njihov odgovor na stres. Kortizol je tudi eden od hormonov, ki lahko dvigujejo krvni tlak.
Sladkorna bolezen je ena od bolezni, ki naj bi imele svoj začetek že v maternici. Če je plod izpostavljen previsokim koncentracijam glukoze v krvi (v primerih, ko ima nosečnica sladkorno bolezen ali tej bolezni podobna stanja, ki niso ustrezno zdravljena), lahko to spremeni razvoj trebušne slinavke, tako da se bo pri odraslem človeku pojavila ena od oblik sladkorne bolezni.

TUDI DEBELOST SE ZAČNE V MATERNICI

Posebno mesto pri obravnavi bolezni ali stanj, ki se začenjajo v maternici, zasluži debelost. Ta po izsledkih Zene Stain in njenega moža Mervyna Susserja ni dedna. Zakonski par je natančno preučeval otroke mater, ki so rodile v drugi polovici leta 1945 na Nizozemskem. Zgodovinsko znano dejstvo je, da so nacisti od jeseni 1944 dalje stradali prebivalce Nizozemske; samo v zimi 1944/45 je zaradi lakote umrlo 20000 ljudi. Raziskovalca sta odkrila, da je pojavnost okvar centralnega živčevja ob rojstvu višja pri novorojencih, katerih matere so bile izpostavljene stradanju v prvem trimesečju nosečnosti. Med otroki, katerih matere so stradale v prvi tretjini nosečnosti, je bilo kasneje več takšnih, ki so imeli kot odrasli ljudje povečano telesno težo. Mehanizem povečanja telesne teže naj bi deloval prek okvare centra za apetit v možganih; zaradi stradanja v zgodnji nosečnosti, ko se takšen center oblikuje, naj bi se "nastavil" na napačno izhodiščno vrednost - to pa naj bi imelo za posledico vnašanje velikih količin hrane in seveda prekomerno telesno težo. Korak dlje v preučevanju otrok, rojenih na Nizozemskem leta 1945, je šel Ezra Susser (sin zakoncev Zene in Mervyna), ki je ugotovil, da je med otroki, katerih matere so stradale v prvi polovici nosečnosti, kar dvakrat več primerov shizofrenije v odrasli dobi kot v preostali populaciji. Za razvoj shizofrenije naj torej ne bi bila pomembna genetska izpostavljenost za to bolezen.
Genetski teoriji za nastanek vseh opisanih bolezni in stanj v tem prispevku daje dr. Nathanielsz zanimivo primerjavo; geni v našem telesu naj bi bili kot glasbene plošče na polici v naših stanovanjih. Lahko jih imamo občudovanja veliko zbirko vseh mogočih zvrsti, a to še ne pomeni, da je v našem stanovanju poplava glasnih zvokov; ploščo moramo najprej izbrati med množico drugih in jo vstaviti v predvajalnik, šele nato bomo slišali glasbo. Tudi gene nosimo v sebi, nikoli pa se ne aktivirajo vsi in nikoli ne na enak način.

PROGRAMIRANJE PLODA V PRAKSI

Da ne bi le povzemali teoretičnih dognanj znanstvenikov, še nekaj o tem, kaj lahko storijo nosečnice pred in med nosečnostjo, da zmanjšajo mogoče škodljive učinke "programiranja v maternici" za svoje otroke.

Kaj vse lahko z gotovostjo zapišemo o "programiranju v maternici"? Danes tega še ne moremo vedeti v celoti. Je pa Slovenija ena redkih (če ne celo edina) držav, kjer bomo čez 35 let z gotovostjo lahko veliko vedeli. V Sloveniji že 16 let teče projekt "Nacionalnega perinatalnega zapisnika" - metode, pri kateri zbiramo množico podatkov o nosečnici, novorojencu in porodu po enaki metodologiji v vseh slovenskih porodnišnicah. To nas postavlja pred možnosti raziskovanja razvoja bolezni zrelih let, ki nam jih dr. Barker in dr. Nathanielsz lahko samo zavidata.