Kot medicinska sestra sem se že velikokrat srečala s stiskami ljudmi, ko so izvedeli za svojo diagnozo. Nekaterim se v trenutku sesuje svet. Ne vidijo nobenega izhoda, sprašujejo se, zakaj prav oni. Najprej so pretreseni in prestrašeni, nato jezni, pa spet obupani…

Kdo ve, o čem je takrat razmišljala naša Tinkara? Je bila žalostna ali besna? In mi, ki jo poznamo, na kaj smo pomislili?

Izkazalo se je, da je bila od vseh nas ona sama najbolj odločna in preudarna. Še zdaj ne morem verjeti, kako se je spopadla s svojo diagnozo. Bolezni, ki je nekateri še izgovoriti ne zmorejo, je napovedala vojno. In to takoj! Vedela je, kdo bo zmagovalec. Ves čas je bila vedra in je celo nam, zdravim, vlivala veselje. Njena volja do življenja je bila osupljiva!
Še sama sem imela včasih slabo vest, kakšne nesmiselne malenkosti me vsakodnevno spravljajo ob živce in mi povzročajo skrbi.

Draga Tinkara, precej zaupni sva bili ves čas. Tvoj humor nama je marsikaj olajšal tudi med tvojo kemoterapijo, ko si, optimistična kot vedno, pripomnila, da ti zdaj vsaj ni treba skrbeti za račko…no, ti že veš, kaj mislim!
Zadnjič sem prebrala tole lepo misel in bi rada, da jo slišijo tudi drugi:

»Sorazmerno lahko je biti pogumen, kadar stojiš za otipljivo nevarnostjo – večji pogum pa je potreben za soočenje z nejasnim, negotovim, neznanim strahom, ki vznemirja zaskrbljenega duha.
In to je svet velikih, tihih junakov.« (Pam Brown)

Mojca Čaleta