Rodila sem se februarja 1960 na večji samotni hribovski kmetiji na Dolenjskem. V družini nas je pet otrok. Čeprav smo imeli iste starše in podobno vzgojo, smo precej različni. Zase lahko rečem, da sem bila zelo radoveden in uporen otrok. Ko sem bila stara eno leto in pet mesecev, sem se nekega deževnega julijskega jutra izmuznila iz posteljice in odpravila od doma raziskovati svet in pristala globoko v gozdu ob potoku, pol ure hoda od doma. Tam sem ždela dva dneva in eno noč in po naključju me je napol živo našel bratranec, ki je nabiral gobe. To je bilo moje prvo soočenje s smrtjo, le da se ga ne spominjam, saj sem bila premlada.

Osnovno šolo in gimnazijo sem končala zelo uspešno, nato pri triindvajsetih diplomirala na ekonomiji in se poročila s čudovitim sostanovalcem iz študentskega doma. Ustvarila sva si družinsko gnezdo, leta 1986 se nama je rodil sin in v letu 1995 še hčerka. Lepšega življenja si ni bilo moč zamišljati. Vsi smo bili zdravi, bolniška odsotnost iz dela je bila zame nepoznana, razen nekaj dni za otroke za prebolevanje tipičnih otroških bolezni.

V službi sem bila zadovoljna, vodstveno funkcijo sem opravljala z velikim veseljem in odgovornostjo. V februarju 2000 sem se pripravljala na praznovanje 40- letnice, ko sem pri sebi opazila, da sem ob večerih bolj zaspana, da mi zatekajo oči in imam mejni pritisk. Dva dni pred rojstnim dnevom sem obiskala zdravnika, ki me je poslal na ultrazvok trebuha zaradi mejne vrednosti kreatinina. Na ultrazvoku sem že na zdravnikovem obrazu ugotovila, da je nekaj hudo narobe. Prepričevala sem ga, da imam drugi dan službeno pot in da ne morem na Onkološki inštitut, nakar mi je odgovoril, da naj kar pozabim na službene poti vsaj za pol leta. V trebuhu, med aorto in ledvicami, sem namreč imela tumor dimenzije 15x 9.5 x6cm, ne da bi ga čutila.

Ko izveš diagnozo, se ti res sesuje svet. En teden sem brala strokovne knjige in prebolevala šok. Istočasno je doživela tašča hudo možgansko kap, tako da so moje najdražje pretresli dve dve hudi novici.
Po opravljenih preiskavah mi je bila postavljena diagnoza nizkomaligni ne-Hodgkinov limfom v zadnjem (četrtem) stadiju. Dr. Jezerškova mi je podrobno predstavila bolezen, za katero prej še sploh nisem slišala, nato pa mi predstavila potek zdravljenja. Povedala mi je, da se ta oblika limfoma zelo rada ponavlja in da ga je težko izkoreniniti. Ogroženo sem imela desno ledvico, na katero je tumor pritiskal in so razmišljali o odstranitvi, vendar k sreči ni bilo potrebno.

Niti pomislila nisem, da bi zdravljenje zavrnila, saj sem zdravnikom zaupala in vedela sem, da s tolikšnim tumorjem v trebuhu ne morem živeti. Verjela sem, da me bodo pozdravili, saj si nisem predstavljala, da bi zapustila moža in ne bi videla odraščati mojega sina, ki je zaključeval osnovno šolo, ter male petletne punčke. V prvem tednu po odkritju diagnoze se je v moji zavesti večkrat pojavila tudi misel o smrti, a sem jo uspešno zatrla, saj je bila volja do življenja močnejša.

Pričela sem z zdravljenjem in sicer najprej z obsevanjem, ki pa so ga po štirih obsevanjih zamenjali s kemoterapijo. Prejela sem trinajst terapij, čeprav so mi jih sprva predpisali šest. Terapijo sem imela enkrat na tri tedne in sicer je trajala dvajset minut. Živim v Ljubljani, zato sem se na terapijo vozila s kolesom. Že po nekaj terapijh, ki sem jih dobro prenašala, se je tumor zmanjšal na minimum. Naše življenje se ni bistveno spremenilo, saj smo živeli enako aktivno, kot prej. Skrbela sem, da nisem bistveno spremenila življenja, ostala sem delovno aktivna, saj sem hodila v službo, na izlete, potovanja, doma pa normalno opravljala gospodinjska dela. Misel na slabost in bruhanje sem pregnala in menim, da moraš s tem opraviti v glavi.

V jeseni sem zaključila z zdravljenjem in zaradi pogostega omenjanja moje zdravnice, da se ta diagnoza rada ponovi, nisem verjela, da sem z limfomom opravila. Res se je limfom ponovil čez pol leta.
Tokrat mi je dr. Jezerškova predlagala presaditev kostnega mozga in me napotila k dr. Pretnarju, ki mi je razložil, kako poteka avtologna presaditev kostnega mozga. S postopkom presaditve kostnega mozga, ki so mi ga priporočili kot edino možno obliko popolne ozdravitve, sem pričela 26.10 2001 in zaključila na božični večer tega leta. Ta čas sem preživela v bolnici, razen dveh tednov, ko sem bila med prejemanjem visokodozne kemoterapije in obsevanja doma med mojimi najdražjimi, ki so mi vseskozi stali ob strani in v času moje odsotnosti opravljali gospodinjska opravila. Največ težav je bilo s pranjem predvsem z ločevanjem perila po barvah in materialih.

Miklavž – 6.decembra je to leto tudi meni prinesel darilo, saj so mi tega dne vsadili moja lastna očiščena matična krvna telesa, iz katerega je nastal nov kostni mozeg. Poseg je bil proti mojim pričakovanjem zelo enostaven in je potekal brez večjih zapletov. V času bivanja na hematologiji mi je bivanje zelo popestril TV sprejemnik in številne knjige. Zahvaliti se moram tudi vsem mojim zdravnikom in sestram, ki so strokovno in prijazno skrbeli za nas.
Za božični večer sem že sama spekla potico, za novoletno praznovanje pa pripravila pogostitev za prijatelje.

Od presaditve je minilo že šest let. Z veseljem prisluhnem dr. Guni, ki me ob vsakem pregledu na ultrazvoku vzpodbuja, da se po tem obdobju lahko počutim kot popolnoma ozdravljena.

V fizičnem smislu živim podobno, kot pred boleznijo, hodim na izlete, potovanja v službi delam štiri ure na manj odgovornem delovnem mestu, kot prej, najbolj pa uživam v okviru naše družine, ki živi v manjši rumeni hiši na obrobju Ljubljane. Ljubeči mož je praznoval Abrahama, sin je že na sredini študija, ljubka mala Sara pa me je že prerasla in postala prava gospodična.
Duhovno pa lahko rečem, da me je bolezen obogatila, saj znam bolj ceniti življenje, se prepustiti usodi, sprejeti vse, kar ti življenje prinese in se ne upirati, saj ko bolezen resnično sprejmeš, se lažje spoprimeš z njo.

Vsem mojim stanovskim kolegom, sedanjim in bodočim bolnikom, priporočam, da izberejo življenje in ne smrt, se spoprimejo z boleznijo in zaupajo angelom varuhom, ki nedvomno bedijo nad nami in nad odločitvami naših požrtvovalnih zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja.

Mihaela Uhan