Morda bo to malo drugačna zgodba. Sestavljena iz utrinkov, predvsem tistih, ki se jih zdaj, po dveh letih po koncu zdravljenja še vedno spominjamo z veliko smeha.

Tinca se mi že dva dni ni oglasila na telefon. Zdelo se mi je malo čudno, saj sva bili takorekoč pogodbena sponzorja mobilnih operaterjev.
Potem pa me je zadelo kot strela,ko mi je s povsem spremenjenim glasom povedala, kaj sumijo. Vedela sem, da je hodila k zdravnici zaradi težav, ki jim nihče ni pripisoval kakšnega hujšega pomena, le neprijetne so bile.
Zdelo se mi je, da se vse kar je dobrega kar nekako podira, nisem mogla verjeti in sem vseeno upala, da gre za pomoto. Že samo ob misli, kako je šele njej me je stiskalo pri srcu, a sem se potrudila, da tega nisem pokazala (vsaj upam).
Tisto obdobje je bilo tako intenzivno, da se je težko sploh spomnit vseh koščkov, ki sestavljajo mozaik.
Največ smeha pa je še vedno ob spominih na te drobne koščke, ki so morda vsaj malo pripomogli, da Tinci ni zmanjkalo volje, optimizma in poguma.

Skinhead ali dolgolaska

Kemoterapija ima tudi svoje stranske učinke- med drugim se posloviš tudi od las in odločitev za lasuljo je edina rešitev.
Kupovanje in izbira primerne lasulje, v pravi zasedbi je lahko, navkljub žalostnemu vzroku nakupa, zelo zabavna.
Tinca se je odločila, da je napočil čas, da si omisli lasuljo. Žal je ta čas sovpadal s predpustnim časom, tako, da je gospa v trgovini, kar malo čudno gledala, ko smo vstopili in si ogledovali lasulje. Ko bi jih samo ogledovali bi še šlo- ampak Tinca je poskušala skoraj vse po vrsti-kodraste črnolase, svetle, dolge, kratke lase. Prijazna gospa se je le opogumila in vprašala, za kakšen namen jo potrebuje- saj ni bilo videti, da bi Tinci karkoli manjkalo, pa še zabavala se je najbolj. Ko je Tinca potegnila ven napotnico za lasuljo- je šlo pa zares. Kar hitro si je izbrala nekaj kar podobnega njenim lasem, vse ostale dodatke in naša nakupovalna avantura je bila končana. Gospa v trgovini najbrž ni navajena, da k njej zavijejo tudi taki dobrovoljčki.
Sicer pa, kaj nam je pa ostalo- ko smo bili skupaj smo se zabavali- doma, pa je bil vsak s svojimi mislimi in skrbmi.

Fanči, indijančki in postelja pod stropom

Zdravljenje se je počasi bližalo koncu in padla je odločitev, da je zadnjo kemoterapijo potrebno dostojno proslavit. S prijateljem Urošem sva naredila načrt, kako bova Tinco razveselila- seveda v mejah dopustnega na OI.
Pri Tinci vedno padejo v želodec Peksovi indijančki (iskala sem jih po celi Ljubljani). Še danes mi ni jasno, kako je sposobna tisto zmes sladkorja in samih nezdravih stvari pojesti v tako kratkem času. Uroš se je odločil, da bi bilo primerno, da ima pri sebi v bolnici, da ne bo sama, vsaj kakšen balon. Opremljena z indijančki in helijevim balonom v obliki krave sva jo mahnila na H1. K sreči je bila Tinca v samici, da nismo motili drugih. Kravica je takoj dobila ime Fanči, indijančki pa niso dočakali poimenovanja, saj jih je zmazala, kot da že nekaj let ni jedla nič sladkega (šele pri tretjem je malo upočasnila).
Radovednost in ne vem še kaj nas je napeljala, da smo z daljincem za upravljanje postelje malo ekspirementirali. Rezultat je bil, da je bila Tinca skoraj pod stropom, postelja pa ni hotela nazaj v normalen položaj. Kar resni smo postali, saj bi bilo res neprijetno, če bi morali za pomoč prosit koga od osebja. Pa nam je po nekaj poskusih uspelo- in nismo več poskušali. Obstaja pa fotodokumentacija- in vedno ko pogledam te slike se mi zdi kot bi bilo včeraj.

Kmalu bo tri leta-zdi se mi kot bi bilo včeraj. Želim le, da nikoli več ne bo treba nosit indijančkov bolnico, če pa bi se zgodilo kaj takega, vem, da bi Tinca tudi takrat zmagala.
Njena bolezen je bila tudi meni velika izkušnja- bolj cenim vsak trenutek .

Mateja Lindič