V svoji zgodbi želim opisati začetek, potek in zdravljenje moje bolezni.

Zgodilo se je aprila 2006, ko sem že brezskrbno uživala doma, si vzela čas zase, hodila na sprehode in klepet s prijateljicami. Vse skupaj z mislijo, decembra bom pa že upokojenka. Nad vse to je padel črn oblak, ki pa mi ni vzel poguma.

Znaki bolezni so se začeli s prehladom, slabim počutjem, utrujenostjo in s temperaturo. Lečeča zdravnica me je poslala na odvzem krvi in ugotovila zmanjšanje levkocitov. Zaradi občasno povečane temperature sem bila napotena na infekcijsko kliniko v Ljubljano. Na odvzemu krvi sem bila tri krat in vsakič so bili levkociti nižji. Ugotovili so vztrajajočo nevropenijo in pisane diferencialne krvne slike, zato sem morala opraviti punkcijo kostnega mozga.
Diagnoza: AML brez dozorevanja M1 FAB s citogenetskimi spremembami

Zdravljenje se je začelo 3.5.2006, ko sem bila napotena in tudi sprejeta v Klinični center – Hematološki oddelek soba 12, kjer me je sprejel doc. dr. med. Dušan Andoljšek.
V prvem ciklusu, ki je trajal od 5.5. – 14.5.2006 sem prejela citostatike po shemi AML 10. Terapijo sem prenesla zelo dobro in bila odpuščena 29.5.2006. Zelo sem se veselila prihoda domov med svoje najbližje. Še posebej sem se razveselila prihoda hčerke Nataše, ki je priletela naravnost iz Washingtona in mi tako krajšala čas ter me „crkljala“. Kratek čas sta mi delala tudi prisrčna vnuka Tim in Tjaž ter mlajša hči Nina.

Pred odhodom na drugi krog terapije 12.6.2006 sta moji hčerki Nina, Nataša in brat Branko v hematološki ambulanti na Polikliniki opravili pregled zaradi HLA tipizacije. Tistega dne sem bila ponovno sprejeta na Hematološki oddelek in s 13.6.2006 začela drugi krog kemoterapije. Opravila sem tudi punkcijo kostnega mozga, kjer je bilo ugotovljeno, da gre za remisijo AML. Sicer je zdravljenje potekalo brez zapletov. V času druge terapije me je pri viziti osrečil trenutek, ko je k meni stopila dr. Modic Mojca in mi povedala, da je brat ustrezen darovalec za alogenično presaditev krvotvornih matičnih celic. Takrat sem stisnila pesti in si rekla: „Tudi v nesreči je sreča, hura,..!“ Takoj sem mu poslala sms sporočilo in odgovor je bil kratek: VSE BOM NAREDIL ZATE. Seveda sem o tej novici obvestila vse, ki so v tem času bdeli nad mojo boleznijo.

Tretji krog kemoterapije sem začela prejemati 21.7.2006. Zdravljenje je potekalo po shemi MACE. V tem času sem imela kar nekaj težav ki pa sem jih premagala z optimizmom in mislijo, da je v tem trenutku to zame najboljše.

V tem obdobju zdravljenja, prejela sem namreč tri cikluse kemoterapij, hvala vsem sestram na Hematološkem oddelku, mag. dr. Mojci Modic, doc. dr. Ireni Preložnik Zupan za vzpodbudne besede, prijaznost in nasvete.

V začetku septembra sem bila telefonsko obveščena, da se zglasim v Kliničnem centru – Hematologija. Konzilij s prim. Pretnarjem se je odločil, da ne grem v četrti krog kemoterapije, temveč bi šla takoj na alogenično presaditev.
Takrat me je dr. Zupanova seznanila s potekom same presaditve, podpisala sem vso potrebno dokumentacijo in čakala na veliki dan D.

Dnevi so hiteli, v mojih mislih pa edina želja da se pozdravim. 10 oktobra 2006 sem bila sprejeta na oddelek, kjer me je čakal moj apartma, soba št. 20. V sobi sem bila sama, družbo mi je delal spehajalček ki sem mu nadela ime Andrejček, radio, reševanje križank, sudoku,…
19.10.2006 se je zgodilo - moje novo rojstvo TRANSPLANTACIJA, brat Branko darovalec. HVALA TI PODARIL SI MI ČUDOVIT NEPOZABEN DAN.
06.11.2006 to je 18. dan po PKMC odidem domov. JU – HU – HU!!!!!!!!!!! VSE VAS IMAM RADA!!!

Po odpustu se zdravim po shemi, ki mi jo predpisuje čudovit, topel, prijeten in čuteč človek prim. dr. Jože Pretnar. Mož in obe hčerki so me kot zaklad pripeljali domov. Po prihodu je sledilo obdobje izolacije, čim manj obiskov, samo najbližji.
Sedaj je poteklo že deset mesecev po presaditvi. Poletje sem uživala. Nekaj dni na morju, obiskovala sem razne prireditve hodila z možem na sprehode….
Veliko časa sem preživela z mojima vnukoma Timom in Tjažem, ki sta bila pri meni na počitnicah. Hodili smo v knjižnico, na igrišče, na sladoled,… Ko sem imela rojstni dan pa sva si z možem in vnukoma privoščili nepozaben izlet na Bled.
Moram omeniti tudi moje prijateljice, nadobudne upokojenke s katerimi se srečujem ob kavici in prijetnem „ženskem čveku“.

Ob tej priložnosti se zahvaljujem prisrčni gospe Mileni Remic, s katero sem navezala stike na enem od mojih kontrolnih pregledov. Spodbudila me je, da se včlanim v Slovensko združenje bolnikov z L & L in napišem kratko zgodbo za natečaj.

Naj končam z misel BODIMO POZITIVNO MISLEČI, OPTIMISTIČNI IN IMEJMO SE RADI.

Marjanca BRIŠKI