Jok in smeh nas spremljata na naših poteh od rojstva do smrti. Novorojenček se ne prismeje na svet, ampak prijoka - sprejmejo pa ga običajno solze sreče njegove mame, očeta in vseh , ki ga bodo imeli radi. Odhajamo in se poslavljamo s tega sveta ob solzah naših bližnjih. Morda je v tem neka simbolika, da so solze žalosti in bolečine tako kot solze veselja in sreče, nepogrešljiv del našega bivanja.
Vendar se v našem vsakdanu tako enih kot drugih v naših okoljih nekako sramujemo in jih nespametno skrivamo drug pred drugim.

Kazanje čustev je postalo že preveč nezaželeno in ga je sodobni način življenja v zadnjih desetletjih preveč potisnil v ozadje. Vsak od nas pa je še kako ranljiv ob srečanju z boleznijo posebno še ob srečanju z rakom. Prizadene njega , njegove najbližje, prijatelje in znance. Nihče ne ostane popolnoma neprizadet in vsakogar se dotakne na svoj način, ko zve za to diagnozo!

Nikoli ne bom pozabila kako sem se soočila pred skoraj 15 leti s tem, da imam rakav tumor na desni dojki in da moram čim prej na operacijo.

Diagnozo sem podzavestno nekako že poznala zaradi spremenjenega izgleda dojke, vendar se mi je tedaj v glavi zazdelo vse nekam prazno in gluho, nisem ne zajokala ne zastokala – le gledala sem skozi okno svoje pisarne na sivo Plečnikovo zapornico čez Ljubljanico in na rumeno stavbo oddelka A.

Minilo je komaj dobre pol leta od kar je vso našo družino prizadela nerazumljiva usoda. V prometni nesreči je umrla moja edina sestra. Smrt, ki je ne pričakuješ, ki lahko kar udari sredi lepega poletnega jutra, ki se je komaj rodilo in te vest o njej dohiti morda šele v toplem poletnem večeru, človeka lahko preveč prizadene. Spoznaš v trenutku kaj pomenijo v pravem pomenu besede » In odprla sta se nebo in zemlja«! Ne moreš in ne moreš verjeti, da se dogaja vse to resnično tebi in tvojim! Poskrbiš morda najprej za tiste, ki so še bolj prizadeti in so še več izgubili - mamo in ženo, prijazno teto in svakinjo. Sočutje vseh, ki te poznajo, je tolažeče in malo blaži bolečino, vendar hudo šele prihaja! Jutra , ki se rojevajo, se priplazijo kot muka. Spanje je olajšanje, je pozabljenje, je mir – jutro in dan sta bolečina in skrite solze in jok. Sprejeti to bolečino je težko.

Vsako jutro , ko sem tedaj odprla oči, sem si ukradla pet minut za jokanje - solze kar iz oči. Potem pa se je rodil dan, ki je bil dnevu enak – služba, družina, dom. Vsi so bili ob meni,– tudi besede tolažbe so bile – vendar oh kako je bolelo pri srcu! Vsi, ki smo jo imeli radi smo vsak za sebe skrivali bolečino, vsak za sebe smo po svoje tiho trpeli Skušali smo obdržati običajni ritem življenja, kot da se tisto hudo sploh ni zgodilo..Zdelo se nam je, da se nikdar več ne bomo zmogli smejati – pa vendar danes vem, da čas prinese svoje in solze izmijejo bolečino – lahko šele tudi čez leta! Meni se je to zgodilo čez nekaj let, ko sem se z možem peljala po cesti mimo mesta kjer je umrla moja sestra. Peljala sva se tam že večkrat prej, vedno me je stisnilo in zabolelo pri srcu - tedaj pa sem šele zares na ves glas zajokala in možu končno uspela povedati, kaj vse sem doživljala tistega nesrečnega dne, ko sem z njim in svakom urejala najnujnejše za sestrin prevoz domov v Ljubljano. Izhlipala sem vso potlačeno stisko in žalost človeku, ki mi je vedno stal ob strani in končno mi je odleglo!

Bolezen, ki me je po sestrini smrti dobesedno prebudila v življenje, je morda potuhnjeno samo čakala na pravi trenutek. Moje telo in duša se nista znala dovolj upreti žalosti – neizjokane solze so me preveč težile! Smeh, ki ni bil tisti pravi zdravilni smeh in je v tistih mesecih nekako bolj prisiljeno prihajal iz mene!
Nekako nisem imela časa, ko sem zvedela za svojo diagnozo, da bi se zavedla kaj me pravzaprav čaka. Kupila sem si takoj naslednji dan knjigo »Živeti z rakom » in jo pričela prebirat, v domačih zdravstvenih leksikonih sem prebrala poglavja o raku dojk. V knjigi so mi najbolj dala vzpodbudo uvod in pričevanja bolnic, ki so tedaj preživele raka in pomislila sem- »če je uspelo njim lahko uspe morda tudi meni?«

Po tihem sem si očitala, da sem se preveč obrnila od življenje, da sem dobesedno skoraj želela umreti zaradi bolečine ob sestrini smrti – vendar se o njeni izgubi nisem znala in zmogla odkrito pogovoriti z nikomer! Nisem mogla pred otroci jokati , zadrževala sem vsa čustva in jih tlačila v sebe! Sedaj pa me je kot strela z jasnega doletelo še to!

Rak – saj to se dogaja le drugim, meni ne, pa čeprav sta dva moja strica pred tridesetimi leti umrla za to boleznijo in mi bolezen sploh ni bila tako neznana. Sedaj se zavedam, da vsak od ljudi, ki zboli za rakom reagira čisto vsak na svoj način. Jaz sem se želela poučiti o bolezni in načinih zdravljenja – nisem pa želela prav vsega vedeti o svoji diagnozi in izgledih za preživetje. Imela sem srečo in izgleda, da so vsi, ki sem jih v času svojega zdravljenja srečevala, tako zdravniki, zdravnice in sestre, to mojo željo tudi nekako čutili.

Najhuje se mi je tiste prve dni zdelo, kako obzirno povedati mojim, da imam raka in da moram na operacijo.
Prvemu sem povedala možu. Nikoli ne bom pozabila, kako sva v tistem pomladnem večeru odšla na sprehod po Poti spominov, kako je veselo načrtoval, kaj vse morava še kupiti in narediti, pa sem ga sredi poti ustavila in med solzami izdavila.”Ne bo šlo – imam raka !“ Stisnil me je v objem in jaz sem jokala in jokala v njegovih rokah. Vem, da se je svet tedaj sesul tudi njemu. Vendar me je takoj začel bodriti in ni pokazal svojih strahov! Potem sem povedala najstarejšemu sinu gimnazijcu in nato še vsakemu posebej mlajšemu sinu in hčerki, ki sta bila še osnovnošolca. Pri vseh sem skušala biti čimbolj vzpodbudna in jih nisem želela obremenjevati s podrobnostmi in strahovi.

Operacijo sem dokaj dobro prestala in okrevala po njej. Zdravljenje s kemoterapijo je bilo bolj obremenjujoče zaradi sopojavov , izgube las, utrujenosti in depresivnosti. V zadnjih letih je o tem mnogo več napisanega in se o tem tudi več govori v različnih okoljih. Bolniki in njihovi svojci so malo manj prepuščeni sami sebi kot pa pred leti. Vendar nas vse čaka še mnogo dela, da bodo stiske malo manjše. Bolnišnično okolje oddelka A je bilo tedaj in je še sedaj obupno bedno in nevredno ljudi - tako bolnikov kot zaposlenih. Sramotno je , da se je to dogajalo in vesela sem , da v kratkem nikomur več ne bo treba na zdravljenje v to zloglasno stavbo!

Po operaciji se je pričel boj za zdravje, mnogokrat sem obupovala, pa vendar vedno poskušala poiskati pomoč v ljudeh, v stroki, v naravi , v drugačnem načinu življenja in bolezen se je umaknila. Mož, otroci in vsi, ki sem jih na nek način poprosila za pomoč, so mi pomagali in jaz sem bila pripravljena njihovo pomoč tudi sprejeti. Največjo vzpodbudo pa so mi na nek način dajali ljudje, ki so se že srečali s to boleznijo in jo tudi pregnali! Življenje v naši družini se je spremenilo, še se spopadamo z raznimi težavami, vendar se nekako zavedamo, da je zdravje najpomembnejše in da se je treba naučiti uživati tudi v majhnih radostih, ki nam jih ponuja življenje! Smeh je spet kljub vsemu hudemu postal del naših življenj!

Danes se prizanesljivo nasmehnem sama sebi, ko se spomnim, kako so me v času zdravljenja in tudi leta kasneje nekatere stvari obremenjevale. Spoznala sem v teh letih toliko ljudi, ki so se podobno soočali z boleznijo in jo vendarle uspeli premagati ali se naučili z njo živeti in spopadati. Vem, da se nima smisla sramovati solz stiske in strahu v katerih se znajdemo , ampak da si lahko in moramo dati duška tako v žalosti in joku kot v veselju in smehu. Majhni otroci, ko pridejo na svet so s tem obdarjeni že od rojstva in le nesmiselni predsodki in pravila naših okolij nas ob odraščanju oropajo tega daru. Bolezen nas lahko spet prebudi, da se znova naučimo veseliti se majhnih stvari, ki se nam v zdravju zdijo nepomembne in samoumevne!

Misel na tiste, ki so odšli, je za mene sedaj manj boleča. Vsa veselja in uspehe - stiske in žalosti delim v mislih z njimi in mi je zato lažje! V družini se spet rojevajo otroci – največji čudeži življenja! Vsak nosi v sebi delček prednikov, vsak je nekomu od njih bolj ali manj podoben. Obrazi s starih družinskih portretov in fotografij se znova rojevajo v nekem drugem času za nek nov čas. Nasmeški obrazov na fotografijah so si čudežno podobni ! Najini otroci, ki so še kot osnovnošolci in gimnazijci spremljali mojo bolezen in zdravljenje in za katere sem se tedaj bala, da ne bom doživela njihovih zaključkov šolanja, so doštudirali in so danes odrasle zrele osebe! Srečna sem, da smo v teh letih skupaj doživeli tako marsikaj hudega , še več pa lepega in nepozabnega in da se zmoremo znova veseliti in smejati!

Dada