Sem starejša upokojenka in živim samostojno življenje vdove. Z zadovoljstvom sem se zavedala, da živita hčerki z družinama dokaj varno.

Novembra bo dve leti, ko se mi je nenadoma podrl svet, ko sem izvedela, da je mlajša hči Milena zbolela za težko boleznijo levkemijo. Bila sem zelo prestrašena, nisem več našla miru, obupana sem mislila nanjo podnevi in ponoči. Spraševala sem se, kako se šele počuti ona sama, ki jo je bolezen zadela. Vendar mi je kasneje povedala, da je bilo gotovo še težje nam nemočnim svojcem, medtem ko se je ona borila. Tavala sem in se pogovarjala o njeni bolezni s sorodniki, prijatelji in znanci. Hitro sem spoznala, da ljudje še zdaleč niso brezbrižni do težav drugih. Množično in prizadevno so se odzvali na odvzem krvi za testiranje v želji, da bi darovali kostni mozeg. Bilo mi je lažje v upanju, da bo pa vendar kdo ustrezal in Mileni rešil življenje. Kakšno je bilo olajšanje, ko je neznanec iz Nemčije ustrezal in postal darovalec ! Spoznala sem, da še vlada med ljudmi humanost in da lahko računamo na pomoč sočloveka. Občutila sem toplino, ko so se ljudje okrog mene zanimali za Milenino zdravje in se še danes.
Kako lep je občutek, da ji mož nudi vso podporo in da je njegova hči Saša sprejela mojo vnukinjo za več mesecev v svojo družino.

Pri premagovanju tesnobe ob Milenini bolezni mi pa vseskozi največ pomaga njen optimizem in zavest, da se vztrajno in uspešno bori. V težkih trenutkih njenega zdravljenja mi je ogromno pomenilo, da sva se skoraj vsak dan pogovarjali po telefonu in me je sproti seznanjala, kako ji gre, saj sem se ob tem počutila dosti manj izgubljeno in negotovo. Hvaležna in ponosna sem, da tudi Milena bodri in osvešča nove bolnike.

Čutim, da ljudje črpamo moči iz neke notranje rezerve, ki je v vsakem izmed nas. Zavedam se, da je zdravljenje dolgotrajno in da medicina napreduje. Svetel zgled so ozdravljeni bolniki, zato človek ne sme izgubiti volje. Milenina volja je k sreči neomajna in veliko mi pomeni, da se veseli vseh lepih dogodkov in sama se veselim z njo. Ob vseh teh spoznanjih sem bolj umirjena in trdno upam na najboljše.

Skoraj smešno je, da sva sedaj obe upokojenki in verjamem, da je Milena samo začasno. Čutim, da sva si zelo blizu, čeprav naju loči kar precej kilometrov.

Veselim se z Mileno in Lino

Angela Majcen