Stara sem 11 let. Ravno danes imam zdravniški pregled.

Zakaj?

Raka sem imela. Velik tumor v trebuhu. Takrat sem bila stara 4 leta. Večinoma, ko to komu prvič razlagam, me začne napadati z vprašanji: »Raka si imela? »Give me five!«, tega pa ne verjamem, a si zdaj v redu? In seveda: o uboga! Ko jim pokažem šive (ki jih imam na trebuhu in blizu vratu) me spet zasipajo z vprašanji: a te kaj boli in tako naprej. A šivi niso grozna stvar, sploh ne. To je nekakšen znak, da si premagal to bolezen.

Moji šivi, tisti ob vratu, se niso ravno lepo zacelili, zato me velikokrat zaradi tega nekateri ljudje zafrkavajo, a mi ni tako »zelo« hudo. Zdravila sem se pol leta, ampak je zelo hitro minilo. Verjetno zato, ker sem se v bolnici imela zelo lopo! Hrana je bila odlična, dober čaj, prijazne medicinske sestre, vzgojiteljica, ki nas je zabavala in se igrala z nami ipd. V bolnici je bil moj urnik približno tak: Ko zjutraj vstaneš je zajtrk. Ne se bat. Hrana je super! No če vam ni všeč pa si lahko v okrepčevalnici kupite sendvič. Po zajtrku so na vrsti injekcije. Sama sem jim rekla »raketke« ne vem zakaj ampak vem, da mi niso bile všeč. Potem sem ležala v sobi z injekcijo v roki. Med tem, ko sem ležala mi je neka tekočina tekla po cevkah te injekcije. To je bila kemoterapija. Potem so prišli starši in brat in so me zabavali. Skupaj smo prebrali ogromno knjig. Popoldne sem dobila še ostale obiske: sorodnike, prijatelje ter sošolce in sošolke iz vrtca. Od njih sem dobila tudi veliko kartic, pisem, risbic in igračk…

In za konec recept za ozdravitev:

Sestavine:

• Veliko prijateljev za veliko tolažbe,
• Nasmeh in veselje,
• Molitev.
  

Priprava:
Prijatelje zmešamo z veseljem, smehom in tolažbo. Zmes segrejemo toliko, da nam bo prijetno grela srce. Na koncu potresemo z drobnimi molitvami.

Pa vse dobro!!!

Ajda