Zanima me sledeče:
V temah o taščah in snahah sem zasledila, da ima večina mnenje, da snaha lahko vse vpraša taščo, da gre lahko kadarkoli, tudi ne napovedano k tašči na obisk… medtem, ko bi se morala tašča za obiske pri tamladih obvezno najavit, pa še to ne prevečkrat… In tašča bi morala imeti za večino stvari prepoved spraševanja, medtem, ko bi snaha lahko taščo vprašala vse in ji vedno povedala svoje mnenje. To zadnje je, za taščo, seveda – strogo prepovedano.
Me res zanima, zakaj večina razmišlja tako.
Sama nimam tašče in tudi tašča še nisem. tako, da sem povsem nevtralna. Samo radovedna 🙂

…da o tem ne moremo posploševati.

Kolikor je tašč in snah,toliko je različnih odnosov med njimi.

Ene se ujamejo,druge so si tako različne,da se ne,pa pri tem ne moremo nič.

Pri tem je najbolj važen SPOŠTLJIV odnos.

NA OBEH straneh!

Ne vem od kod si potegnila takšne zaključke.
Malo pretiravaš z njimi, potegnila si jih pa najbrž iz tem, kjer snaha ne mara tašče in iz tem kjer tašča ne mara snahe.
Če so ljudje takšni kot je treba, se bodo normalno pogovarjali in se dogovorili za obiske tako, da bosta obe strani zadovoljni.

Te zaključke sem potegnila iz mnooooogih odgovorov na tem forumu. In sem se resno spraševala, zakaj velja takšno mnenje. In zato zdaj sprašujem tukaj, da mi razjasnite.
Ti torej praviš, da se motim?

Ja, motiš se. To je tistih 10 tašč/snah, ki si vsake toliko odprejo temo, da se lahko malo pokregajo med sabo, al pa spihajo:)
Ostali se mamo čist fajn. Znamo se zmenit, si pomagamo, ko je treba, spodbujamo dobre odnose..

Jaz pa se vedno spašujem kako da so ravno tašče preveč radovedne, preveč se vtikajo, kupujejo zgrešena darila, prevečkrat ali premalokrat pridejo na obisk, nič ne dajo vnukom ali pa tud brezvezne stvari…. mame so pa vse zlate.

jaz se vedno sprašujem sama pri sebi, ali delam krivico tašči ali ne… in dejansko pridem do zaključka, da je odnos moje mame do mene in taščin odnos so mene popolnoma drugačen, kar je normalno, ker tašči jaz nisem hčerka, moji mami pa sem še vedno njen otrok in je to drugače. moji mami lahko zaupam vse, lahko brez slabe vesti pojamram, lahko ji mimogrede brez zadrege povem, če mi kaj ni všeč (kako drži ali previja mojega otroka) in vem, da mi ne bo zamerila, ker so to malenkosti, ki jih rešiva sproti in sploh niso vredne omembe. Med tem, ko tašči moram reči zelo previdno, velikokrat raje sploh ne rečem, tudi ona je užaljena, če kaj rečem…v glavnem, ni to tako sproščen odnos. Moja mama ima še vedno rada tudi mene, tašči se pa gre samo še za njenega vnuka, zame bi pa včasih še najraje videla, če bi kr izpuhtela, da bi lahko ona lepo vse po svoje…aha, malo morgen 😉

pri nas je taka razlika, da jo vidi tudi moj dragi in sva oba mnenja, da moji mami brez težav pustiva otroka par ur v varstvu, njegovi mami pa pač ne, ker sva ji jo pustil enkrat in je počela vse po svoje (itak je potem priznala, da se je uštela, ko je mislila, da bo zraven 3-mesečnega dojenčka lahko v miru kuhala, mala bo pa lepo tiho ležala v lupinici in jo gledala) in zdaj otroka pač več ne dava k njim, čeprav vem, da bi jim bilo to v veselje. še moja mama mi vedno govori, da bi jo morala tudi njegovim malo pustiti, da jo imajo kdaj malo zase in jo čuvajo, ampak enostavno ne morem in konec! ne zaupam jim in tega ne morem spremeniti, ne morem se prisiliti v to, ker bi se preveč obremenjevala… jo je zadnjič imel tast na rokah, sem zraven sedela in sploh ni videl, da si je dvakrat natlačila cajtnge v usta (stara komaj 6 mesecev). sem ji lovila ven tisti papir s prsti, da se je potem še fejst drla. med tem, ko je moji mami jasno, da so cajtngi umazani in da to ni igrača za takega majhnega otroka (pa ji tega nikoli nisem jaz rekla, je sama tamali vzela reklame iz rok, ko jih je potegnila z mize). Pa je moj tast zelo nor na malo, on bi jo mel vsak dan in se ukvarjal z njo, ampak enostavno niso niti malo previdni in kar vse je ok, otrok itak mora kao pojesti čimveč svinjarije in dobiti že zelo zgodaj čimveč bušk, da se kao nauči, kaj je prav in kaj ne. med drugim so mnenja, da ne rabimo postavljati ograjice okoli kamina v dnevni, ker se mora otrok opečti, da bo vedel, da je tam vroče in se ne sme dotikati (me je skoraj kap, ko so to izjavili in bili sveto preprični, da imajo prav!!! :-O ). Take bedarije govorijo, meni je pa slabo, ko si predstavljam mojega otroka pri starosti 1 leto, ko bo komaj shodila in naj prileti z obema rokicama ter z obrazom direktno za vročo peč…opekline za celo življeneje. Ampak oni na to sploh ne pomislijo… je pa pač nalažalost ne bodo čuvali, dokler ne bo tako velika, da bo v vseh pogledih znala paziti nase! In jim tega sploh ne mislim pojasnjevati, ker so nekatere prijateljice poskušale in vse so naletele na gluha ušesa, kar je razumljivo. Zarad ene “tamlade” snahe se 60 let stari ljudje res ne bodo spreminjali. In se tudi ni treba, otrok je itak od staršev in samo mi starpi smo dolžni za otroka poskrbeti. Tudi če se otroku kaj hudega zgodi med tem, ko je v varstvu pri starih starših, je to krivda staršev, da so ga sploh dali v varstvo, če jim ni za zaupati in nimajo več dovolj koncentracije in živcev, da bi znali obvladati tako majhnega otroka.

jaz se vedno sprašujem sama pri sebi, ali delam krivico tašči ali ne… in dejansko pridem do zaključka, da je odnos moje mame do mene in taščin odnos so mene popolnoma drugačen, kar je normalno, ker tašči jaz nisem hčerka, moji mami pa sem še vedno njen otrok in je to drugače. moji mami lahko zaupam vse, lahko brez slabe vesti pojamram, lahko ji mimogrede brez zadrege povem, če mi kaj ni všeč (kako drži ali previja mojega otroka) in vem, da mi ne bo zamerila, ker so to malenkosti, ki jih rešiva sproti in sploh niso vredne omembe. Med tem, ko tašči moram reči zelo previdno, velikokrat raje sploh ne rečem, tudi ona je užaljena, če kaj rečem…v glavnem, ni to tako sproščen odnos. Moja mama ima še vedno rada tudi mene, tašči se pa gre samo še za njenega vnuka, zame bi pa včasih še najraje videla, če bi kr izpuhtela, da bi lahko ona lepo vse po svoje…aha, malo morgen 😉

pri nas je taka razlika, da jo vidi tudi moj dragi in sva oba mnenja, da moji mami brez težav pustiva otroka par ur v varstvu, njegovi mami pa pač ne, ker sva ji jo pustil enkrat in je počela vse po svoje (itak je potem priznala, da se je uštela, ko je mislila, da bo zraven 3-mesečnega dojenčka lahko v miru kuhala, mala bo pa lepo tiho ležala v lupinici in jo gledala) in zdaj otroka pač več ne dava k njim, čeprav vem, da bi jim bilo to v veselje. še moja mama mi vedno govori, da bi jo morala tudi njegovim malo pustiti, da jo imajo kdaj malo zase in jo čuvajo, ampak enostavno ne morem in konec! ne zaupam jim in tega ne morem spremeniti, ne morem se prisiliti v to, ker bi se preveč obremenjevala… jo je zadnjič imel tast na rokah, sem zraven sedela in sploh ni videl, da si je dvakrat natlačila cajtnge v usta (stara komaj 6 mesecev). sem ji lovila ven tisti papir s prsti, da se je potem še fejst drla. med tem, ko je moji mami jasno, da so cajtngi umazani in da to ni igrača za takega majhnega otroka (pa ji tega nikoli nisem jaz rekla, je sama tamali vzela reklame iz rok, ko jih je potegnila z mize). Pa je moj tast zelo nor na malo, on bi jo mel vsak dan in se ukvarjal z njo, ampak enostavno niso niti malo previdni in kar vse je ok, otrok itak mora kao pojesti čimveč svinjarije in dobiti že zelo zgodaj čimveč bušk, da se kao nauči, kaj je prav in kaj ne. med drugim so mnenja, da ne rabimo postavljati ograjice okoli kamina v dnevni, ker se mora otrok opečti, da bo vedel, da je tam vroče in se ne sme dotikati (me je skoraj kap, ko so to izjavili in bili sveto preprični, da imajo prav!!! :-O ). Take bedarije govorijo, meni je pa slabo, ko si predstavljam mojega otroka pri starosti 1 leto, ko bo komaj shodila in naj prileti z obema rokicama ter z obrazom direktno za vročo peč…opekline za celo življeneje. Ampak oni na to sploh ne pomislijo… je pa pač nalažalost ne bodo čuvali, dokler ne bo tako velika, da bo v vseh pogledih znala paziti nase! In jim tega sploh ne mislim pojasnjevati, ker so nekatere prijateljice poskušale in vse so naletele na gluha ušesa, kar je razumljivo. Zarad ene “tamlade” snahe se 60 let stari ljudje res ne bodo spreminjali. In se tudi ni treba, otrok je itak od staršev in samo mi starpi smo dolžni za otroka poskrbeti. Tudi če se otroku kaj hudega zgodi med tem, ko je v varstvu pri starih starših, je to krivda staršev, da so ga sploh dali v varstvo, če jim ni za zaupati in nimajo več dovolj koncentracije in živcev, da bi znali obvladati tako majhnega otroka.[/quote]

…jaz sem tudi mnenja,da vsi stari starši niso sposobni poskrbet za majhnega otroka…čeprav mislijo,da so…

Potem pa še rečejo-saj so vendar vzgojili in gor spravili tvojega moža-ja to je bilo leta nazaj,ko so bili še mlajši….

Sploh sem pa absolutno mnenja,da otrok,mlajši od enega leta spada k mamici,ne pa k enim starim staršem,ki ga ne znajo pazit.
Niso pa vsi stari starši enaki….Nekateri znajo….jim je dano in prirojeno…da so vzgojitelji in znajo z otroki.

Ne gre toliko za razmerje tašča-snaha, ampak starejši-mlajši.

Starejši nima nobene pravice in odgovornosti vplivati na stališča, misli in komentarje mlajšega, razen če ga mlajši vpraša o kakšnem mnenju.

Sedim pri tašči v kuhinji in pijem kavo, iz zgornjega štuka uleti svakinja, ki mirno pove, da je prišla po dve jajci, ker ji jih je zmanjkalo, in ju vzame iz hladilnika.

Dva dni kasneje me svakinja kliče in se razburja po telefonu, da so doma spet skregani, ker tastaradva nenajavljena uletavata v zgornji štuk.

Ampak njej se zdi to vse čisto logično.

Sedim pri tašči v kuhinji in pijem kavo, iz zgornjega štuka uleti svakinja, ki mirno pove, da je prišla po dve jajci, ker ji jih je zmanjkalo, in ju vzame iz hladilnika.

Dva dni kasneje me svakinja kliče in se razburja po telefonu, da so doma spet skregani, ker tastaradva nenajavljena uletavata v zgornji štuk.

Ampak njej se zdi to vse čisto logično.[/quote]

Nekako je logično ja…ne vem zakaj, ampak ko pridemo mi za vikend domov k mojim (imam na vrhu svoje stanovanje, je dvoetažna hiša), moja mama, če pride gor k nam, obvezno potrka in previdno vstopi. Ne vem zakaj, ampak tako je… jaz seveda, ko pridem, dol ne pridem vsa previdna in ne trkam, ker so vrata kuhinje/dnevne vedno odprta, razen če bi šla v spalnico in bi moja dva še spala, bi seveda potrkala. Pač spodaj je nekako vedno “vse odprto”, mi pa smo zgoraj kao za sebe. Malo bi bilo nerodno, če bi moj iz spalnice šel nag po hodniku proti kopalnici, moja mama pa bi na ihto uletela skoz vrata…kar je manj verjetno, da se zgodi spodaj pri mojih dveh.. Ne znam pojasniti, ampak tako pač je in je samoumevno, skoraj povsod. Razen kjer imajo dogovor in vsak svoj vhod, pa po možnosti stac. tel., da recimo prej poklišeč, preden greš “gor/dol” na obisk. To imajo nekateri tak dogovor, da se obnašajo, kot da živijo popolnoma vsak zase in si pridejo na obisk, čeprav so fizično v bistvu v isti hiši. Ampak to imajo redkokje tak dogovor..