Ko berem spodnji post o materi, ki ji hčerki ne privoščita srečo, ne morem, da ne napišem še jaz svoje zgodbe.

Po varanju bivšega sem se ločila in nekaj let (7) bila sama. Hčerka si je v tem času ustvarila družino in živijo v podnajemu nekaj km vstran. Od zmeraj sva imeli normalen odnos in redne obiske. Posebej sem pa bila vesela obiska vnukic, ki mi res pomenita vse.

Potem sem spoznala moškega, zdajšnjega moža, ki je zelo dobro situiran.

Ker pa je hčerina družina precej na tesnem z denarjem, so pričakovali, da bo moj zdajšnji partner finančno pomagal tudi njim. To se seveda ni zgodilo, kar je meni logično, saj on ni dolžan jih finančno podpirat, so se odnosi precej ohladili. Čez čas sva kupila hišo (jaz sem prodala svojo lastniško stanovanje) in sva seveda oba lastnika te nepremičnine, kasneje še nov avto (višji cenovni razred) in so se odnosi tako poslabšali, da se še komaj kdaj slišimo. Prav čutiti je nevoščljivost v stilu, kaj pa vidva vesta, ko imata polno rit vsega. Najbolj od vsega me pa boli, da mi tudi vnukici (obe še predšolski) odtujujeta in ju skoraj ne vidim.

Priznam, da sem zelo prizadeta, ko vidim da mi najožji ne privoščijo lepega življenja. Če bi pa jih finančno podpirala, pa bi bilo vse o.k. Vendar sem se odločila, da ljubezni si ne bom kupovala in če se drugače ne spomnijo, da bi prišli vsaj na obisk, jih tudi z denarjem ne mislim privabljat.

Res je, kot je ena napisala, vse več in zelo veliko je takšnih otrok. Vse jim daš, skrbiš za njih, jih pripelješ do samostojnosti, se trudiš po svojih močeh, potem pa nisi toliko vreden, da te vsaj tu in tam pokličejo in vprašajo kako si. Žalostno.

Ti nisi mama. Kako imaš srce, da imaš polno rit vsega, tvoj otrok pa tolče revščino. Pljunila bi nate. Potem je pa z njimi nekaj narobe, Ziher ja. Predstavljaj si, da bi se tvoja mama preseravala s potico, tebi pa koščka kruha ne bi vrgla z mize. Saj bi lahko pomagala tudi tako, da mož ne bi vedel. Finančna pomoč je zate kupovanje ljubezni? Na ketno z otrokom, pa ob kruhu in vodi, da ne bi slučajno kupila ljubezni s kakšnim priboljškom. Ti nisi mama, ti si eno hudo prizadeto bitje. Pa še hvališ se s tem. Nič čudnega, da so te zatajili. Jaz bi te tudi.

Čisto takole ti bom rekla. Zakaj pa ti nje ne pokličeš? Morda si pa ti tista, ki si pobrala marsikatero boniteto hčeri, vključno s preživnino, ki je je bila deležna, poleg dodatka. Morda tekmuješ z lastnim otrokom.

Ti imaš komunajzarsko penzijo, hči in njen mož pa se komaj prebijajo z minimalno plačo.

In ti jih imaš za nesposobneža, ne vidiš pa realnega ozadja. Tebi kao nihče ni nikoli pomagal, čeprav so ti, ampak tega za nič na svetu ne boš priznala, pa še imela si za razliko od nje dohodke redne ali si delala kaj ali pa tudi ne.

Dejstvo je, da tekmuješ z lastnim otrokom, češ kako premožnega dedca si si dobila, ona pa navadnega reveža.

Jaz te tudi ne bi spustila blizu, če bi bila moja mati in tako polna same sebe. Nič nisi sam srečo si imela da si se rodila ob pravem času na pravem mestu.

No vsaj vnukom bi pa lahko kaj kupila, jaz bi že, če bi imela, pa tudi otrokom, vedno!
Ne ravno nove hiše, ampak malček pomagat, meni moja starša še zdaj dasta kaj, ko kam grem recimo, pa kar tako včasih recimo 20 evrov, pa imata manj kot jaz!

Se kdaj vprašaš, če se tvoj otrok ne sprašuje isto ?

Pri branju sem dobila občutek, da do hčerke ne gojiš kakšnih globljih čustev. Kot da je nimaš pristno rada in jo občutiš kot tekmico. Pišeš, da je hčerka podnajemnik, istočasno si pa ti prodala lastniško stanovanje in si s partnerjem kupila hišo, avto….zdaj bi pa rada, da te hčerka in vnukinji obožujejo? Si njej kaj pomagala? Sorry, ti si prva, ki gleda skozi materialno, deluješ pa tudi egoistično.
Ne vem, meni nisi všeč. Razen seveda, če ni provokacija….

Ti nisi mama. Kako imaš srce, da imaš polno rit vsega, tvoj otrok pa tolče revščino. Pljunila bi nate. Potem je pa z njimi nekaj narobe, Ziher ja. Predstavljaj si, da bi se tvoja mama preseravala s potico, tebi pa koščka kruha ne bi vrgla z mize. Saj bi lahko pomagala tudi tako, da mož ne bi vedel. Finančna pomoč je zate kupovanje ljubezni? Na ketno z otrokom, pa ob kruhu in vodi, da ne bi slučajno kupila ljubezni s kakšnim priboljškom. Ti nisi mama, ti si eno hudo prizadeto bitje. Pa še hvališ se s tem. Nič čudnega, da so te zatajili. Jaz bi te tudi.[/quote]

Hmm, ne vidim potrebe, da bi dobro situiran *nov* partner podpiral odrasle otroke, s katerimi nic nima.

Ali pa recimo greste punce v šoping in kupiš garderobo za vnučke, pa kaj za šolo itd, saj ni treba tega potem na velik zvon obešat, čist tko spontano, pokličeš in rečeš gremo mal v trgovine …elegantno rešiš, problem, ki tebi očitno ne da miru!

Če si hčerko spravila do kruha ji nisi nič več dolžna. O.k. če vidiš kdaj, da res ne more preživeti meseca ji lahko pomagaš ni pa to tvoja dolžnost, da bi to počela redno vsak mesec. Moja mami je pri 18 letih končala šolo. Starši so jo podpirali dokler časa ni dobila službo potem je spoznala očeta se poročila. In itd…..Nikoli pa ji njena mami in ati nista pomagala denarno. Občasno ampak mogoče dvakrat letno pa to mogoče na začetku. ( to mi je moja mami sama povedala in odnosi so bili vedno super do konca ). Zdaj pa otroci mislijo, da so jih starši dolžni preživljati do njihove smrti. Da so starši krivi, da ne dobijo službe in itd……….Jaz sem mami in očetu hvaležna, da sta me vzgajala v tem duhu in verjamem, da se zaradi te vzgoje veliko bolj znajdem v življenju imam veliko bolj uspešno življenje kot pa večinoma slovencev…… kot pa otroci, ki jim starši vse prinesejo k riti.

hvala lepa za takšne starše..pa ne moreš reči za svojga otroka, da ti je nevoščljiv oz. NE SMEŠ dopustiti tega, da se to sploh zgodi…ne vem, če ti partner ne očita glede financ, ne vidim razloga, da ne bi pomagala…če to ne zaleže, pa se spomni, da boš na starost še kako potrebovala pomoč

Pravzaprav ne vem čisto, kaj naj si mislim ob takemle postu. Pri nas je bilo samo po sebi umevno, da starši finančno pomagajo otrokom, prav tako kot je meni samo po sebi umevno, da (bom) jaz pomagala svojim in to brez tega, da bi me kdo prosil ali vprašal. Sem šla brat lepo debato spodaj o materi, ki si želi ustvarit novo zvezo. Uspešnost karier, ustvarjanja je pa ja odvisna od trdnih družinskih zvez, klanov, če hočete. Zame je to velika vrednota.

Ma je ziher provokacija. Ali pa piše ena moja znanka, katere zgodba je podobna in je vsem dobro znana po tem, da misli samo na svojo rit….

Saj ne gre za to, da je kateri starš kaj dolžen svojim otrokom, vsak pač naj dela po svoji vesti in po pameti.Saj tudi ne pravim, da bi mogla zdaj pač vsak mesec financirat 500 evrov, ampak, da presodi, če jim tako slabo gre in kadar kaj primakne.Potrebno je ločit med” kaj primaknit” in pa #sofinancirat#.
Hvalabogu, smo v našem sorodstvu vsi približno enako situirani , pa hvalabogu imamo vsi plače ali penzije.

Oprosti, ampak da pustiš, da ti starši, ki imajo manj kot ti dajejo po 20 €, sori to je zame nesprejemljivo.

A niste odrasli? Meni bi se zdelo hudo ponižujoče, ker bi predvsem imela občutek, da me starši še vedno obravnavajo kot neko nedoraslo smrkljo, ki ji daš 20 €, da ima za kino in sladoled. Sori, pri nas smo se tako šli, ko sem bila v srednji šoli.

Ko sem pa začela služit svoj denar, so me pa starši nehali financirat, meni pa tudi na kraj pameti ni padlo, da bi to še naprej od njih pričakovala.

Ne vem no, a ostalim tudi starši po 20 € stisnejo, ko pridete na obisk.

Eno je, če dajo vnukom, ampak odraslim otrokom s službo …

jaz ne razumem tvojega početja in se mi zdi grozno.

ni na tvojem novem, da pomaga hčeri. lepo bi bilo, da bi ti želela pomagati in bi pomagala hčerki, zetu in vnučkam.

ne razumem, kako lahko uživaš v razkošju ob misli, da tvoji lastni otroci težko shajajo?

in to, da je hči v podnajemu, ti pa si prodala stanovanje?!?

ne vem, če je veliko egoističnih ljudi, a ti si gotovo med njimi.

Zase vem, da nikoli ne bi šla prodat stanovanja, čeprav bi bilo moje, in vložila denar v novo hišo, v kateri bi živela z novim partnerjem, medtem ko moj otrok in vnuki tolčejo revščino v podnajemu. Pa tu ne gre za to, kaj si DOLŽNA dati, ampak za to, ali si samo dolga na jeziku ali pripravljena pomagati. Ne pravim, da bi morala svoje sorodnike vzdrževati, ampak tudi zapraviti ves denar od stanovanja za lastno rit (medtem ko oni nimajo za kruh), ti ne bi bilo treba!

ja prav zanimivo tole brat, koliko popolnih monovk bi obiskovalo starše brez finančne spodbude.

Zdaj kakšno revščino tolče njena hčerka in njena družina je vprašanje, ali nimajo za jest, ali nimajo za luksuz. In verjetno, če bi večkrat prišli na obisk, bi tudi večkrat kaj dobili, vsaj vnukinji.

A ostali pa pričakujete, da bo mama od svoje penzije vsak mesec po par 100 € nakazala hčeri, sama pa finančno zajedala novega partnerja, ali kako si vi to pomoč predstavljate? Ker verjetno si to tako predstavlja njena hči.

Ena pravi, da ne bi mogla prodati stanovanja in vložiti denarja v hišo kjer živi z novim partnerjem. Ja kaj pa? Ali naj se odpove novemu partnerju zato, da bo hčerka nekoč podedovala njeno stanovanje?
Ali naj se enostavno finančno prisesa na partnerja, svoj denar pa daje hčeri?

Ali kako si vi to predstavljate?

Ne vem no, eni imate totalno zblojena pričakovanja, kaj vse so vam starši dolžni nudit. Od svojih ust si na stara leta trgat, zato da se bodo mladi preseravali. Ali kako? Izkoriščat novega partnerja, ki ima slučajno nekaj več pod palcem?

Da ne govorimo o tem, da je taka pomoč za mlade hudo destimulativna in hkrati ponižujoča, ker pomeni, da enostavno še nisi odrasel in sposoben skrbeti niti sam zase, kaj šele za svojo družino.

Očitno nobena, meni se zdi to naravnost grozno. Močno upam, da bom uspela svojega otroka vzgojiti drugače.

Očitno nobena, meni se zdi to naravnost grozno. Močno upam, da bom uspela svojega otroka vzgojiti drugače.[/quote]

Močno upam, da ti bo tvoj otrok vračal čustveni hlad, ki ga vlagaš vanj.

Hci je odrasla oseba, torej naj zase poskrbi kot odrasla oseba, ne pa da caka da ji bo mami kupila stanovanje, pa avto, pa hise, pa obleke, pa gospodinjske potrebscine…

To je tipicna slovenska navada, da se starse in stare starse molze do onemoglosti. V tistih zahodnih drzavah, po katerih se tako radi zgledujete, bi bilo otroke sram, ce bi jih starsi zalagali z denarjem, da ne govorim o tisti, ki je napisala, da ji stara starsa data po 20 eurov, ceprav imata manj kot ona. Kako sploh lahko z mirno vestjo vzame denar?

Jaz se pa strinjam z avtorico… otroka je vzgojila, se je porocila (hcera), pac sla na svoje… ona je zdej, po tolikih letih nasla bogatega dedca in zakaj bi morala zdej celo druzino prezivljat ko pa je toliko let bila sama? sej po njeni smrti bo hcera dedovala hiso, oz en del, ampak vseeno ne bo brez vsega… kot bi jaz zdej zamerila svojim ker mi ne pomagajo financno, oni se imajo lepo in fino, jaz pa shiram na svojem… ja svasta, kot bi zdej jz od svojih zahtevala denar ker oni imajo in jaz nimam… mislim res, pol ne bi noben nic imel in bi vsi bli v istem dreku, tako pa jim privoscim, tako kot tebi, avtorica, uzivaj dokler je, samo ti predlagam da se s hcero vsedes in razcistis- ceprav je to najbolj mucno, ampak vazno je da probas hceri razlozit da nisi bogata ti ampak tvoj dec… srecno 🙂

Jaz bom pa po vzhodnjaško sedla na breg in počakala, da bo mimo priplavalo truplo avtorice po končani zvezi, ko bo spraševala, kako naj pride nazaj do denarja, ki ga je investirala v hišo…..Morda si bo pa hčerka do takrat toliko finančno opomogla, da bo lahko mami pomagala….
Ne vedno, ampak včasih se stvari le postavijo na pravo mesto….

Meni tud ni jasno, zakaj bi se morala mati do smrti raztrgat in dat (odraslim) otrokom vse, kar ima, sploh, če oni nimajo toliko kot ona. Vidim, večina še kar malo kasira od staršev, tudi če imajo le-ti manj kot oni, dopuščajo, da “jim stisnejo 20 evrov”… In seveda čakajo na dediščino, ki bog ne zadeni, da je starši ne ohranijo zanje, saj jim kao pripada.
Jaz od staršev nisem dobila niti evra, odkar sem pred skoraj 30 leti odšla od doma. Res nimajo ne vem koliko, ampak niti vzela ne bi, dokler imam za preživet. Pridem občasno na kosilo, dobim sadje in zelenjavo pa kakšne vložene dobrote z vrta in to mi je dovolj.

Tejle hčeri iz zgornje zgodbe gre po moje najbolj v nos, da je mama prodala stanovanje, na katerega je slej ko prej računala. In zdaj se kuja, namesto da bi bila vesela, da si je mama lepo uredila življenje in je srečna. Namesto, da bi občasno poklicala, prišla na obisk z otroki in vzdrževala lep odnos z mamo, pa bi verjetno kdaj tudi kak evro ali kak drug priboljšek pokasirala…

Razlog, da te hči z družino ne obisluje, ni v tem, ker ji finančno ne pomagaš. Če je vsaj malo bolj normalna od tebe, sigurno ne pričakuje, da bi ji finančno pomagala, še manj, da se ji zdi samoumevno, da bi ji ti morala pomagati. Po mojem mnenju je razlog v tem, ker se s tabo najbrž nima o čem pogovarjati. Ti bi ji najbrž kazala prospekte najdražjih lustrov in jo spraševala, kateri se najbolj poda tvoji novi dnevni sobi, ona pa bi bila zadovoljna že s tem, če bi ji žarnica visela z lastnega stropa. Različno situirani ljudje enostavno ne gredo skupaj, ker so njihovi problemi različni in s tem tudi teme pogovorov.

Glede tebe in tvojega novega moža pa nimam besed. Tudi jaz imam partnerja, ki ima otroke od prej, in tudi jaz jih imam od prej, a oba pomagava po svojih močeh vsem enako oz. kadar kdo kaj rabi. Si ne predstavljam, da bi imela takega partnerja, ki mojih otrok ne bi sprejel kot del mene in ne bi čutil moralne dolžnosti, da jim skupaj pomagava, kot da so vsi najini. Mislim, da bi jaz takega partnerja hitro odslovila, pa tudi če bi morala pod most. A mislita, da bosta kaj odnesla s sabo v grob, ali da bosta morda večno na tej zemlji?

Preberi si to zenovsko zgodbico, če boš kaj razumela iz nje:

Rabin Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala
gradove iz peska. Ko sta ravno končala umetelen grad, za katerega sta
potrebovala veliko časa in potrpljenja, je prišel val in ga zravnal s
tlemi. Rabin je pričakoval solze in jezo. Otroka pa sta se usedla, se
prijela za roke in se smejala. Kmalu sta začela graditi nov grad.
Dejal je: “Spoznal sem, da sta me naučila pomembne lekcije. Vse
stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko časa in
energije, so zgrajene v pesku. Trajni so samo naši odnosi z ljudmi.
Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s
toliko truda. Ko se bo to zgodilo, se bo lahko smejal samo tisti, ki
se bo imel s kom držati za roke.”