odnos tašča-snaha
Spodaj berem post o taščah. Kaj menite, zakaj so nekatere tašče tako podcenjevalne do snah? A je mogoče to neke vrste kompeticija s snaho za mesto oz vplive na sina in vnuke? Ker snaha je vseeno nekakšna tujka, ki pride v družino in ženske smo ponavadi glavne v družini vsaj kar se tiče gospodinjskih opravil in vzgoje otrok.
Snaha vsekakor je vedno tujka (ni naš otrok), ampak jaz mislim, da jo je treba sprejeti, če je že ni mogoče vzljubiti… In jo imeti za enakopravnega človeka. Zelo upam, da bo meni to uspelo bolje, kot je moji tašči 😉
Mojo taščo je zelo motilo to, da sem precej majhna. Enkrat mi je zabrusila v obraz, da se majhnim ljudem na svetu slabo godi, saj jih vsi teptajo. Sklepala sem, da se boji, da bodo posledično tudi njeni vnuki majhni.
Po drugi strani sem pa imela občutek, da ima neko zakoreninjeno misel v sebi, da sem ji sina ukradla in da nisem dovolj dobra zanj. Velikokrat, ko ga kaj (največkrat za hec) pograjam vpričo nje, ga takoj začne zagovarjati in mene tlačiti v nič.
No kot sem že spodaj umenila v tisti temi sem po parih letih videla pravi obraz tašče. Žal. Ker sem jo imela za izjemno žensko in drugo mamo. Res mi je hudo ker sem ji veliko zaupala. Ne vem zakaj se je obrnila proti meni ker nisva niti prišle v noben konflikt ne nič… Ona pa pravi svojemu sinu (mojemu možu) kako se obnašam, da sem zadirčna in nesramna… In jaz sem čisto paf ker se ne spomnim da bi se kaj sporekli, da bi jaz sploh imela priložnost biti zadirčna in nesramna…. In sem iskala razlog za njeno početje, pa nisem našla drugega kot to, da želi, da se midva z njenim sinom prepirava. Ker potem ima ona nek čuden dokaz da je boljša ženska (?) v življenju njenega sina. No zdaj sem pač tiho, ne grem več k njej, jo vljudno pozdravim ko jo srečam in se izogibam pogovora z njo ker ne vem kaj in kako naj sploh govorim, da ne bi izpadla nesramno in zadirčno… Žalostna sem. Karkoli je bil njen namen se je sfižilo vse skupaj. Zdaj tudi njen sin noče k njej na kavo, ker pravi da je ne bo poslušal. Tak da je življenje v naši bajti res bedno trenutno.
jaz sem za mojo taščo mislm, da ena mestna frajla, ki je njenega najstarejšega sina odpeljala v mesto in se je zdaj še on pokvaril tu dol. Sva imeli samo enkrat en konfilkt in takrat ena drugi povedali kar nama je ležalo na duši in od takrat je mir. Samo mi je zdaj hecno, da tašča potegne z mano, če moj mož začne kaj sitnarit, ko smo tam. Kot, da bi jaz potrebovala pomočnika.
Tudi mene je bolelo, ko se je tašča obnašala do mene, ko da sem en drek na sredi ceste.
Zdaj me sploh več ne gane. Edina dobra stvar, ki jo vidim v vseh zajebancijah je ta, da takih stvari nikoli, ampak res nikoli, ne bom delala, ko bom sama tašča.
OK, kar se tiče moje tašče, je meni lažje, ker ne živimo skupaj, ne vem pa, kako bi vse skupaj funkcioniralo, če bili v isti hiši. Ker mislim, da nekaj časa lahko prenašaš, ko te nekdo daje v nič. Ampak to se ne more dogajati v nedogled, ker enkrat pa res poči…in težko je gledati človeka, ki se ima za naj, naj, ki vse najbolje ve, ki hoče imeti pod kontrolo komplet familijo,ki si izmišljuje neke neresnične zgodbe, v katerih je le on sam uboga žrtev in to potem trobi po vasi… Tisti, ki ne vedo, kako je to, naj raje nič ne govorijo, ker si niti predstavljati ne morejo, kako to izgleda.
Pri moji tašči je žal bilo tako, da ji njena tašča ni ustrezala. Otroci moje tašče svoje babice (taščine tašče) niti niso dobro poznali, ker je umrla, ko so bili še mičkeni, ampak prav nobeden ne zna o babici povedati niti ene same samcate lepe besede. Zakaj? Ker jim je njihova mati svojo taščo predstavila na tak način. In glej ga zlomka…tudi snahe moje tašče niso nič kaj prida. Evo, živi dokaz, da tašče in snahe ne gredo skupaj.
Se pa oproščam tistim taščam, ki svoje snahe lepo sprejemajo in živijo v sožitju. Zelo lepo od vas, ker, verjemite, da je vsaki mladi ženski, ki pride v drugo družino, kar težko in je lepše, če se čuti sprejeta. V tem primeru tudi snaha začne gojiti bolj topel odnos. Tako, da , če je volja na obeh straneh, potem zna biti kar lepo … in je vseeno, če živijo v isti hiši ali pa ne.
No, pa da še jaz zaupam svoj odnos s taščo.
Ko sva s partnerjem začela sta me sprejemala oba, tako tašča kot tast. Razumeli smo se zelo dobro, vedno sem jima dajala kakšna darila, ju spoštovala itd. Ker sta se onadva preselila v hišo, sta že od začetka najine zveze kar naprej morila s tem naj se preselim k njemu v stanovanje, ki sta mu ga pustila. Tako sem tudi storila, ampak ko sem videla da preveč vse nadzorujeta in želita imeti mene in svojega sina pod kontrolo sem hitro šla nazaj spet k staršem živeti. S partnerjem sva se tudi odločila, da bova rajši varčevala in skupaj šla na svoje. Tako da živiva ločeno. Starša od fanta sta bila zaradi tega užaljena in še vedno kar naprej potencirata da to ni nikakršna zveza da sem jaz na enem koncu, on na drugem. Sta me poskušala nekajkrat ogovarjati partnerju, ampak je on resnično zelo zaščitniški do mene jima to ni dovolil. Postavil se je zame. Od takrat imamo nekakšno distanco. Ne pišemo si sms-ov tako pogosto in ko prideta v Slovenijo se oglasim k njim samo na kavico. Tu se pa vse konča. Verjetno nisem njima po godu, ampak njun sin se za to ne zmeni. Jaz enostavno ne maram, da se kdo vmešava v moje življenje. Ne želim živeti tako kot drug želi. Tudi svojim staršem ne dovolim da se vmešavajo v moje življenje in mojo zvezo. Ravno tako moji mami ni po godu moj partner, ampak smo se dogovorili da se ne bodo videvali in naj spoštuje mojo odločitev. Mati je to sprejela in se ne vmešava v najino razmerje. Smo se dogovorili tako. Jaz pravim da je boljša prva zamera kot zadnja. Si ne predstavljam, da bi živela pod pritiskom in bi kar naprej nekdo trobil kako naj živim, kaj lahko kupim in kaj ne, ……. Ko bo čas za to bova pa tako ali tako šla s partnerjem na svoje. Zaradi stanovanja, ki bi ga nekdo “podaril” pa res ne mislim živeti v ujetništvu in se nisem pripravljena nikomur klanjati zaradi tega. Mi odgovarja da sem s taščo v takšnem odnosu kot sem. Konec koncev nisem z njo, ampak sem z njenim sinom in najbolj pomembno mi je, da se z njim dobro razumem. Ostali družinski člani mi niso pomembni. Pomembno je, da se razumemo ko se vidimo. Kakšno mnenje imajo pa oni o meni ko obrnem hrbet je pa njihov problem.
ker sem sama na…la pri tašči sem že zelo daleč nazaj sklenila,da ji niti malo nočem biti podobna.kar si je sin izbral naj ima,ker si je izbral sebi.snaha je ful fejst punca.seveda so bile začetniške težave,saj je res,da tudi ona ni vedela kakšna sem jaz.važno mi je,da vidim vnuke.ko rabijo pomoč semtam ali obratno.popijeva kavico,se pa ne vsiljujem.hvala moki kocki za lep post.
Moje mišljenje…iz enega moje članka:
Lahko bi napisala cel kup šal o taščah. A če nam je prav ali ne, ko najdemo osebo, s katero bi želeli preživeti preostanek svojega življenja, dobimo ob njem en paketek, ki je lahko za nas nekaj najlepšega, kar smo dobili, ali preprosto nočna mora, za katero upate, da bo zelo hitro minila. Tašča, je lahko naša pomoč in podpora, lahko pa je zgolj oseba, ki bo iz našega raja naredila pekel.
Pravilo, da je dobra tašča tista, ki ne more do vas v copatih, ni nastalo zaradi zlobe nekaterih, vendar velja. Res je, da niso vse tašče nemogoče in da so nekatere prav božji dar, a so prej redkost, kot pravilo. Tašča ni »zlobna«, ker je to v njeni naravi, ampak je predvsem pazljiva in pozorna na svoj zaklad. Res je, da otrok ne rodiš zase, a vsakomer, ki pride mimo, ga ne daš. Tisti, ki bo odpeljal tvoj zaklad bo moral dokazati, da ga je dejansko vreden. Vsakdo želi svojemu otroku najboljše in ravno zaradi te težnje in želje, da bi dobil najboljše in bil predvsem srečen, pride do pretirane previdnosti.
Spor in napetost med snaho in taščo je najlažje zgladiti, če se obe zavedata svoje vloge in si že na samem začetku postavita meje, nista preveč trmaste in bitko obdržita zase. Tašča se mora zavedati, da je sin s to žensko, ker jo ima rad in da se nima nobene pravice vmešavati v njun odnos, predvsem pa ne v snahino življenje, vedenje, kuharske sposobnosti, navade in lastnosti. Takšno kot je, jo je njen otrok sprejel in takšno ima rad. Prav tako ne sme snaha posegati v življenje tašče. Naj bo še tako grozna, sitna, nadležna in nemogoča, je navsezadnje mati njenega ljubljenega. Izsiljevanje naj izbira med njo in mamo, pa jo žal ne bo privedlo daleč, saj bo moški to spretno izkoristil pri naslednjem sporu. Če je le možno je najbolje, da se s svojo taščo usede za mizo in ji jasno postavi meje, poveste svoje mišljenje in skušata najti skupni kompromis. Navsezadnje želita obe srečo in dobro za istega človeka. In nobena ni kriva bolj ali manj, vsaka je v odnos prinesla svoje in skupaj sta ustvarili to vzdušje.
Taščo, ki bo definitivno prinesla težave, lahko prepoznate že v začetku, ko se ta preveč vtika v vaš odnos, vsepovsod je zraven, vedno mora obveljati njena, vaš moški bolj ceni njeno mnenje kot vaše, njo postavlja pred vas in njej ustreže v vsem. Od takšne tašče je bolje zbežati, ker upanje, da bo drugače ko boste živeli daleč stran in ko boste poročeni, bo ostalo zgolj upanje in bo slej kot prej načelo vaš odnos in vodilo k ločitvi.
Snaho, ki je ne želite je ženska, ki je že v samem začetku želi ukazovati, ponižuje, zahteva, da je po njenem in drastično spreminja stvari. Ne spoštuje nikogar, če ni po njenem izsiljuje, spletkari in veliko laže. Dostikrat pa se zgodi, da tašča »zmaj« prisili mladenko v boj, pri tem, pa noče priznati, da je sama ustvarila takšno vzdušje in snaha nima prav nič pri temu, le odzvala se je in bo, če ji boste dovolili popolna snaha.
Boj med taščo in snaho je bitka, ki se vije že stoletja in prav tako bo v prihodnosti. Prenehata ga lahko sami, ko se začneta vesti odgovorno, odraslo in brez obsojan. Navsezadnje obe strmita k istemu cilju, k sreči in harmoniji.
Mene je pa kar groza, ko se tako šimfa proti taščam. Moja je dober mesec umrla in jo zelo pogrešam. Smo se zelo razumeli, je prišlo do nasprotujočih se mnenj, pa kaka pametovanja okoli otrok….ampak jaz sem vse to preslišala, si mislila svoje……nikoli se nisem kregala, ji žal besede rekla. Je pa res, da se nikoli ni vmešavala v naju, zakaj nisve poročena, zakaj nisva krstila otroke ipd. Sama imam dva fanta in bom tudi jaz enkrat tašča, pa upam, da bom tako v redu, kot je bila moja. Najbrž sem imela “srečo.”
Moja tašča je tudi pravi zaklad. Ne rečem, sva se enkrat fejst sporekli in mi je zabrusila, da bi ji rada ukradla otroka, takrat sem ji nazaj odgovorila, da naj si ga kar pelje, pa ga ima za sebe ali pa mu poišče takšno ženo, ki bo njej odgovarjala kot snaha , ker jaz sem samo človek z vsemi napakami, naj se odloči, pa to sprejme ali ne. Eno leto se nisva pogovarjali, nisem šla k njej na obisk, možu sem vedno spakirala sina zraven, ko je šel k njej, ker nisem želela pretrgati vezi babi-vnuk zaradi tega najinega spora in čez leto je naneslo, da sva sedeli skupaj na sedmini daljnega sorodnika. Takrat se je mogoče zavedla, kako minljivo je življenje in se pričela pogovarjat z mano. Počasi sva zgradili zelo lep odnos in sedaj po 15-ih letih lahko rečem, da je pravi zaklad , takšno mnenje ima ona tudi o meni in to pove vsakemu skoraj ki gre mimo nje in je meni včasih kar nerodno, ko me pred drugimi tako hvali in povzdiguje v nebo.
Ne živimo skupaj in nikoli nismo, vendar od kar se spomnim ji vedno za vse priskočim jaz na pomoč, tako se nekateri kar čudijo, ki vedo, da ima 3 hčere in ji vse urejam jaz. Je imela lansko leto težko operacijo in je kljub temu, da ima hčere in sina za vse pooblastila mene, tudi v knjižico s prihranki.
Sva se enkrat na to temo glede tistega prepira pogovarjali in sem ji takrat raztolmačila, da nisem in nikoli nisem bila njena tekmica, ker ona bo vse življenje mama svojemu otroku in zaseda posebno mesto katerega ji ne more nihče vzeti ali prevzeti, jaz pa sem samo ženska, ki deli življenje z njenim sinom in, da obstaja možnost, da bo jih še po meni kar nekaj takšnih sopotnic.
Imam jo zelo rada in niti takrat ,ko sva bili skregani nisem do nje čutila nobene zamere ali sovraštva niti drugega negativnega čustva, čeprav je ona znala par krepkih povedat na moj račun.
Po mojem je vsa poanta v tem, da se tašče ne morejo sprijaznit z dejstvom, da ob prihodu snahe niso več edine ženske v življenju sina, snahe pa, se borijo, da bi bile edine ženske v življenju svojega partnerja. Žal dokler sta obe živeči tašča in snaha, je to nemogoče, tako, da ju reši samo spoznanje, da obe obstajata za enega človeka vsaka s svojim poslanstvom.