Večkrat slišim, ko kje najdejo zavrženo žival – psa ali mačko. Koliko je šele tistih, ki jih ne najdejo.

Kako lahko ljudje to storijo – se odločijo, da bodo imeli hišnega ljubljenčka, po nekem času pa ga odpeljejo bogu iza nogu in ga odvržejo iz avta, in brum brum naprej.

Kako lahko kdo stori kaj takega? Kakšni ljudje so to?

Tudi jaz se to dostikrat sprašujem. Mah to so izmečki od ljudi ki se ne znajo vživljat da žival ravno tako občuti kot človek. Jo kaj boli, je bolna, prezebla, lačna, žejna. To so emocionalni invalidi ki ne premorejo empatije do živali. Nekateri so samo tako brezčutni in zlobni, nekateri pa so dejansko tako zabiti da mislijo da če žival ne cvili in tuli na ves glas, da je vse ok z njo.
Ena sama žalost in kar stisne me pri srcu ko se sppomnim na zanemarjene in pretepene kužate, muce,…
:(((

Se strinjam. Pa če so taki, ko si vsaj ne bi nabavljali živali. 🙁

Menda je tudi po novem letu cel kup zavrženih živali, ker jih ljudje za praznike podarjajo svojim otrokom in so nekaj časa še zanimive, potem pa hop z njimi v gozd, saj se “bodo že znašle”.

:(((

ja tudi jaz se sprašujem kakšen človek lahko to stori oz. vem da je to izmeček od izmečka.
Človek ki lahko zapusti žival na tako krut način ni sploh človek.

ja pač žalostno,mam enga takšnega zavrženega mačkona,je bil precej majhen in shiran.
pa očitno navajen na stanovanje,ker je vedel uporabljati mačje stranišče.
zdajle je pa pravi lepotec,

… lahko tisti, ki imamo radi živali in smo nori na svojega hišnega ljubljenčka, ker je za nas član družine, večkrat prebiramo ‘sovražne govore’ raznih monovskih mamic, ki nas imajo za iztirjence, ki svojo ljubezen poklanjajo psu ali mački, namesto razvajenim sončkom… deležni smo ‘ugotovitev’ v smislu, da smo bolani, nekateri namigujejo, da s tem nadomeščamo partnerja (ga imam, hvala), otroke (jih zavestno nočem, hvala) in zdravimo bolestna nagnjenja (control-freaki, ipd., nismo sposobni socialnih stikov in podobne nebuloze).

No, niti eden od nas ne bi zavrgel svojega hišnega ljubljenčka, raje še vzel kakega potepina pod streho.

Sem ne-normalna, da imam včasih raje živali kot ljudi? Živali obvladujejo nagoni, vedno veš, kaj pričakovati od njih. Človek ima razum, pa je v določenih primerih 1000x slabši od živali.

Samo moje mnenje.

Danes zjutraj, ko sem se zbudila je moj kuža spančkal zraven mene in ga lepo gledam in se je tako vrgel na hrbet, tačke zgoraj in prav lepo sladko spal v toplem stanovanju. In kaj jaz, sem pričela premišljevati kako nekateri ljudje lahko takšno bitje kar pustijo na cesto in gredo adijo pamet. Nato sva se malce pocartljala in sem mga pustila, da gre malo okoli hiše, da lula ali kaka in ga je čakala sveža hrana in sveža voda se je lepo najedel in samo tepta okoli mene. Pa kaj niso to srčki naši lepo vas prosim:))) Dajmo imeti vsi živali radi saj so kot človeška bitja, tudi njih rado zebe, jih kaj boli, so lačni ali žejni ali karkoli drugega. Jaz se pa tako sekiram za mojega kužka in ko ga gledam kako uživa, verjemite mi, da mi moj srček igra od veselja, ko ga gledam kako uživa.
lp,

Jaz mislim, da je stvar osebne rasti in razumevanja (uvida), da ima tudi žival (pustimo polemike, da je tudi človek samo žival z višjo zavestjo…) DUŠO in ZNAČAJ, ostali atributi so pa kot pri naši vrsti – čustva, občutki, odziv na zunanje okoliščine, bolečino, ugodje, itd.

Zato jaz žival tretiram enako kot človeka, no, v resnici še boljše. Ne pravijo zaman: kdor živali nima rad, tudi ljudi nima. Toliko o nas ‘pasljeljubcih’, ki smo se pač zavestno odločili, da na prenaseljen planet ne bomo rojevali lastnih potomcev (če bi že imela otroka, pa bi ga raje posvojila – ker je vse preveč zavrženih otrok, ki potrebujejo topel dom!).

mene pa bolj muči vprašanje kako se vam lahko smilijo živali a po drugi strani jih jeste?

dvoličneži

je en moj znanec, ki nima psa kam dat (se je sam spravil v to godljo) in sedaj pričakuje od drugih, da bodo reševali kosmato pasjo dušo. Rajš ne pišem podrobnosti.
Ima pa tudi otroka, za katerega ga pa prav nič ne skrbi, če ga po eno leto ne vidi (predšolski).
Meni so še bolj zanimivi taki primeri.
Pa ne skočit v luft, sama skrbim za svoje živali, pa še za kakšne zapuščene. Jih tudi nisem oddajala, ko sem bila v stiski.