Ljubiti več oseb hkrati
Spoštovana gospa Elena Kecman,
s tem, ko tako lahkotno pišete, da je možno LJUBITI (!) v partnerskem smislu več oseb hkrati, delate ljudem ogromno škode, ker s takim svetovanjem normalizirate pri ljudeh situacijo, ki je nestabilna, tvegana in lahko privede do težkih psihičnih posledic za vpletene ljudi, tudi če gre samo za ljubezenski trikotnik brez otrok. Te psihične posledice, to vi kot strokovnjakinja zagotovo veste, pa so lahko podobne posledicam posilstva, vojnih dogajanj, naravnih nesreč in drugih travmatičnih dogodkov. Človek se počuti ogroženo, izdano, težko zaupa ljudem, stalno je na preži, doživlja flashbacke, se počuti ogroženega in v nevarnosti itd. Domnevam, da si želite takih primerov čim manj, zato vas ne razumem, zakaj normalizirate tako tvegane situacije, kot je nestabilno stanje “ljubljenja dveh oseb hkrati”, ki bo v kratkem času prešlo v razporeditev kompletne pozornosti in čustvene energije na enega ali drugega kandidata, ali pa v skrajno patološka vedenja tistega, ki “ljubi” več oseb hkrati, če se takšna situacija ohranja dalj časa. “Ljubljenje” dveh oseb je ŠKODLJIVO. Za vse vpletene. In po definiciji ne obstaja. Da razložim:
Vsak posameznik ima na voljo omejeno količino: časa, pozornosti, sposobnosti empatije, čustvene energije, spolne energije, zmožnosti komuniciranja in poslušanja. Količina teh stvari je omejena, tako kot vsi naravni resursi, recimo npr. da ima nek posameznik teh sposobnosti na voljo X na dan. Toda vse te stvari so nujno potrebne za dober odnos med dvema odraslima človekoma.
Če se ta količina X razporedi med več oseb, je v tem procesu nekdo od dveh ali večih nujno prikrajšan. Kajti psihični procesi partnerske ljubezni (za razliko od ljubezni do otrok, hobijev ipd.) prevzamejo celega človeka, ker je pri tem pomembna komponenta ČAS. Ko se navežemo na enega, se ne moremo še v istem popoldnevu iskreno in popolno predajati drugemu. Ne moremo preklapljati med dvema človekoma kot računalniški procesor, ki opravlja nalogo A, naslednjo milisekundo pa enako dobro nalogo B. Lahko pa se hkrati dobro ukvarjamo z otroci, hobiji ipd.
Čustva nosijo s seboj časovno komponento, čustva trajajo. Zato deljeni odnosi nujno vodijo v nekakovostne odnose s starim, pa zelo verjetno tudi novim partnerjem. Oba sta “na toplem”. Najverjetneje si v predprejšnjem odstavku navedenih čustev niti ne delita, ampak so čustva pri enem kandidatu, pri drugemu pa so zaigrana in zlagana. Na koncu torej enega zavržemo, v večini primerov prikrito, z lažjo in prevaro, za drugega pa mučno iščemo prosti čas, da lahko sledimo svojim čustvom, ki imajo ČASOVNO komponento in trajajo.
To je osnovni ekonomski zakon človeške psihologije. Čustva so OMEJENA po količini (času) in kakovosti (intenzivnosti, pristnosti). Ti dve lastnosti sta zelo prepleteni. Bolj so čustva intenzivna, dlje časa trajajo (pomislite samo koliko časa je potrebno, da se od nekoga odljubiš in ga pozabiš). Deljenje v “realnem času” v stilu eden dopoldne drugi popoldne ali pa kar istočasno je zato v nasprotju z naravo čustev, ki so intenzivna in trajajo. “Deljenje” torej v resnici zmanjša intenzivnost (kakovost) pa tudi čas (količino), ali pa enostavno vodi v prenos čustev drugam in laganje (če prvega partnerja še vedno držimo na toplem). Ljubiti več oseb torej NI MOGOČE in je LAŽ.
Lahko pa gre seveda za: dvojno življenje (nujno vključuje dolgotrajno laganje in skrivanje, prežo, strah pred odkritjem), svinganje ali kurbanje (dogovorjeno oz. nedogovorjeno “ljubiš” ženo/moža, z ostalimi pa zgolj telesni stik, torej seks nima povezovalne in celostne komponente, tako kot pri prostitutkah) ali pa dilemo (visok psihični stres za vse vpletene, ko oseba ne ve, katerega od dveh/večih bi izbrala). V nobenem od teh primerov pa ne gre za LJUBITI več oseb hkrati oz. istočasno!!
Za voljo ljudi, ki jim svetujete, bi vas torej prosil, da ne uporabljate izraza LJUBITI. Ker to ni res. V večini gre za občutek (največkrat zgolj spolne, lahko pa tudi čustvene) PRIVLAČNOSTI, ki pa ga lahko istočasno čutimo do več oseb in se lahko odločimo, kako bomo na to odreagirali.
Spoštovani!
Škoda da se niste podpisali in vas zato ne morem ogovoriti po imenu, ne po izmišljenem in ne po pravem. Pa tudi za spol žal ne vem, zato vam bom pisala nevtralno. Upam, da vam bo tako v redu.
Kot se mi skozi vaše pismo dozdeva, vas je moje mnenje (ki je mnenje mnogih teoretikov in svetovalcev) zelo prizadelo. Zelo žal mi je, da je neprijetno vplivalo na vaše počutje. Do neprijetnih čustev pa pride takrat, ko čutimo da je neka naša vrednota ogrožena, ko tuje mnenje ni v skladu z našim pogledom na svet in se zaradi tega počutimo ogrožene. In dozdeva se mi, da se je pri vas zgodilo prav to. A pustiva zdaj to, naj vam pojasnim svoje mnenje.
Domnevam, da ste moje besede razumeli le preveč posplošeno. Večkrat sem na tem forumu pisala o ljubezni in varanju. Vedno naglašam, da je MOŽNO ljubiti dve ali več oseb hkrati (naglas na možno in ne na ljubiti). Beseda možno pomeni, da če se eden od partnerjev zaljubi ali pa celo že vzljubi (ljubezen) nekoga drugega, to nikakor ne pomeni, da je izključena ljubezen do prvega partnerja (lahko ljubi tudi dva hkrati). Ta stavek (možna ljubezen do dveh partnerjev) pa nikakor ni mišljeno kot odobravanje tega početja, razen v primeru, ko se partnerja med seboj tako dogovorita, kar je pa njuna intimna stvar in v tem ne vidim nič napačnega (v njunem dogovoru). V naši kulturi prevladuje mnenje, da je le monogamija v redu in do tega mnenja je prišlo tudi iz praktičnih razlogov – za poligamijo je treba imeti več časa, več denarja, več strpnosti. Obstajajo pa takšne zveze in to zelo kvalitetne. Najbolj pogoste so seveda na vzhodu (v islamskih državah), so pa kakšne tudi na zahodu (najbrž ste zasledili v medijih). Verjamem, da vam to ni simpatično in si ne predstavljate sebe osebno v takšni zvezi (tudi jaz se ne). Ampak, ljudje imamo pravico do izbire (če s tem nikogar ne ogrožamo) in dokler je to obema partnerjema v redu (in se nihče ne počuti prikrajšanega ali ogroženega) to ne spada pod varanje, saj so »karte čiste«, ni skrivanj, ne laži. Upam, da ste me sedaj boljše razumeli.
Strinjam se z vami, da je možna istočasna privlačnost z več ljudmi, a enako menim tudi za ljubezen (ki je veliko bolj globoka in trajna). Ne le ljubezen do partnerja (ali pri manjšem številu ljudi do več partnerjev), temveč še ljubezen do sorodnikov in prijateljev, ki je pa lahko enako globoka kot partnerska. Z vami se strinjam še pri tem, da ne moremo hkrati ljubiti preveč ljudi, ampak le izbrano število ljudi, tistih, ki so nam najdražji. Koga in koliko ljudi pa ljubimo je pa odvisno od posameznikove izbire in možnosti.
Vedite, da je v humanističnih vedah nešteto mnenj (tako je tudi v psihologiji, kamor spada ta tema) in nikoli ne bomo vsi enakega mnenja. Če želite zvedeti še kaj več o čustvih in ljubezni (vidim da veliko tega že veste), vam svetujem, da si preberete knjigi dr. Milivojevića: Emocije in Formule ljubezni, ki sta obe izvrstno prevedeni v slovenščino.
Lepo vas pozdravljam,
Ljubiti dveh oseb istočasno NI MOŽNO. Kdor trdi, da je mogoče, je bedak, manipulator ali pa neuk.
Prava ljubezen je prevelika zadeva, da bi se jo dalo deliti kar tja v tri krasne med več njih istočasno. Še enega je komaj mogoče zares ljubiti! Večina ima teževe že z enim samim. Tisto, kar čutiš do dveh, treh ali večih ISTOČASNO, NE, TISTO ni ljubezen, ne do prvega, ne do drugega in ne do tetjega ali več njih. Je lahko privlak, strast, nagon, zaljubljenost…, več od tega pa ni in ne more biti, ni pa je to ljubezen.
Ljubiti, zares ljubiti, če veste, kaj ljubezen je in vse kaj zajema, dva ISTOČASNO, ne, to ni mogoče. Dva plus eden, to je že trojček. Prava Ljubezen je za dva in izključuje tretjega. Takoj, ko se pojavi v srcu nekoga drugi ali celo še tretji, je prvi prevaran. In to NI LJUBEZEN.
Neverjetno, kaj vse poskušajo prodati pod blagovno znamko Ljubezni ljudem, ki so že itak zbegani in nevedni. In kako vztrajni so. In to monsko pleteničenje in mešetarjenje z Ljubeznijo naj pomagalo ljudem?? Orkafleknazaj, no!!
Jasna meja je med ljubeznijo in vsem ostalim. Amen.
Jaz bi se pa kar strinjal z napisanim.. Da je ljubiti dva zgolj laž, oz sebičnost tistega ki to izjavlja..
Bom pojasnil.. Prej bi dejal da tisti ki izjavlja da ljubi na eni osebi to in na drugi to in to ljubi samo samo sebe in nikogar drugega.. Od drugih samo jemlje kar potrebuje in želi sam zase.. Nič druga.. In zelo lepo je bilo opisano kako je nemogoče enako količino časa in čustev posvetiti več osebam enako.. Biti do vseh enako strpen, ljubezniv, prisoten.. Pustimo navezanost na oprane gate, skuhano kosilo, denar itd… In seveda še dovolj pozornosti in še seksa obenem..
Pa nisem nič prizadet ko tole pišem.. Samo gledam kako ljudje hlinijo ljubezen na podlagi koristoljubja.. Pa naj gre za čustva, sex ali denar..
Ja, ampak mi ne živimo v islamski kulturi, ane. In uporabniki, ki prebirajo MON, verjetno niso islamske vere oz. res v manjšini. Mimogrede, sem mnenja, da v islamu ljubezen ne postopa kaj dosti v razmerjih, ker kolikor mi je znano, so pogosto žene možem že vnaprej določene. Kje je potem tukaj zaljubljenost, ki bi prerasla v ljubezen? Ni je. Poleg tega, če bi vse tiste ženske lahko podale iskreno mnenje o tem, da ima mož še več žena, me zanima, če jim je res toliko všeč (mogoče jim je, ker si oddahnejo, da mož gre še na katero drugo in imajo mir pred njim, ker jim ni do telesnega stika s človekom, do katerega nič ne čutijo). Dosti jih je prisiljenih biti z nekom. A to je ljubezen?
Bi me veselilo, če bi podali tudi kakšen link verodostojnih informacij o teh zahodnih kulturah, kjer vlada poligamija.
Drugače se nekako kar strinjam z večino predhodnikov. Ko začneš ljubiti nekoga drugega, se ljubezen do prvega že zdavnaj konča. Lahko obstaja še neka navezanost, če si že en čas skupaj in mogoče so še posredi otroci. Vsekakor pa ni to ljubezen, ko nekdo potem reče, da ljubi dva. Ne, ne ljubi dveh, ampak zaradi vse komoditete od enega ne more stran.
Edino, ampak to je po mojem res redko, redko, bi lahko šlo za tovrstno ljubezen v primeru, da je obema partnerjema jasno, da ju ljubi ena oseba in sta oba zadovoljna, da je tako. No, mogoče se ljubijo celo vsi 3-je med sabo 🙂 Kolikor mi je pa znano, bo prej ali slej ven usekalo ljubosumje.
Ne, vaše mnenje me ni prizadelo. Zmotilo me je le, ko sem pomislil, koliko manipulacij lahko sledi iz sprejemanja takega stališča oz. bolj točno uporabe takšnega izraza.
Seveda je vse odvisno od definicije ljubezni. Če so kriteriji, kaj je ljubezen, bolj ohlapni, potem seveda vaše stališče drži. Višje kot so ti kriteriji, manj je v praksi možen resničen multitasking “ljubzeni”, kar sem tudi razložil.
G. Milivojevič in ostali strokovnjaki pišete, da obstaja več vrst ljubezni, s čimer se strinjam. Toda zato je uporaba izraza “LJUBITI” več oseb hkrati lahko skrajno zavajujoča in manipulativna. V vaših svetovalnih odgovorih namreč ne razložite, kaj ta LJUBITI pomeni. Vsak od teh, ki berejo pa ima svojo definicijo ljubezni; njihov partner spet drugo (če se kurba, ima ponavadi zelo ohlapno :). Tako pride do manipulacije, ustvarjena je zmeda in ljudem, ki so že tako v težki situaciji, narejena škoda. Ljudje, ki varajo ali so prevarani že tako pogosto nimajo razčiščenih pojmov in jim z “možno je ljubiti dva hkrati” prav nič ne koristite, ker s tem dopuščate, da si vsak po svoje razlaga tako širok pojem po liniji najmanjšega odpora. Ljudje, ki imajo varajočega partnerja, po navadi niso samozavestni in si bodo ob stavku “lahko ljubiš dva hkrati” delali utvaro, da je to res možno in še bolj pristajali na drugorazrednost v odnosih ali pa se obešali na ta stavek kot zadnjo bilko normalizacije bolnih razmer, v katerih živijo ter kot izgovor pred samim sabo, da vztrajajo v njih. Da ne govorim, kako greste s tem na roko varalicam, ki tako brez velikega truda dobijo (strokovno 🙂 opravičilo za svoje početje. Omogočate ljudem, da lažejo sami sebi in drugim. Konsenznih “ljubim dva hkrati” je zelo malo.
Kako lahko ljubiš dva hkrati, na enak način? Če že ljubiš dva hkrati, potem pomena in načina teh ljubezni (prve in druge) v praksi skoraj zagotovo nista enaki, kaj šele enakovredni. Že pri manj kompliciranih čustvih je to težko: npr. učiteljice imajo ljubljenčke, starši imajo katerega od otrok rajši itd. Čustvena enakopravnost je izredno težko dosegljiva in zahteva visoko ozaveščene ljudi, še zdaleč pa ni možna pri tako intenzivnih in kompleksnih čustvih kot je partnerska ljubezen, spolnost ipd.
Ne gre mi za nobene vrednote, ideologijo, opredeljevanje kaj je prav-narobe ali občutek osebne ogroženosti zaradi vašega mnenja. *** Moje mnenje je, da stavek “možno je ljubiti več oseb hkrati” tem ljudem ne pomaga razrešiti situacije, ampak jim lahko celo škodi, jim podaljšuje trpljenje, ustvarja zmedo, jim normalizira čustveno nestabilne situacije, katerih posledice so lahko katastrofalne. G. Milivojevič celo na prvih(!) 70 straneh svoje knjige “Formule ljubezni” posveti pisanju o tem, kaj vse se za izrazom “ljubezen” skriva. Zato bi bilo bolj koristno za ljudi, ki so vpleteni v ljubezenske trojčke in jim svetujete, da bi se uporabljal kak drug izraz z ožje definiranim pomenom: privlačnost, navezanost…
Lep pozdrav.
*** Stavek izbrisan zaradi osnovnih pravil tega foruma.
Špekuliramo laho tudi v obratni smeri: da vsi tisti, ki kategorično trdijo nasprotno, pravzaprav tudi niso sposobni neke globoke ljubezni, temveč je njihovo kategorično stališče pokazatelj sebičnosti, ko zahtevajo zase celega človeka. To pa potem ni več ljubezen, temveč lastniško posestniški odnos.
Poleg tega zakaj bi bila razlika v omejenosti/neomejenosti čustev pri partneski ljubezni, pri ljubezni do otrok pa je naj ne bi bilo? Tudi slednja je ljubezen, čeprav drugačna in potem velja tu enako: da nekso, ki si želi več kot enega otroka, ni sposoben prave ljubezni te vrste.
Pozdravljeni »avtor«!
Veseli me, da veliko berete o ljubezni in ste prebrali tudi »Formule ljubezni«, ki je ena od najboljših knjig na to temo. Kot ste že sami rekli, ni prav lahko imeti dva partnerja. A nekateri ljudje se tako odločijo in oba partnerja privolita v to. V tem primeru, če so vsi seznanjeni s tem in privolijo v le-to, ne gre za nezvestobo in med njimi običajno ni težav kot pri nezvestobi (laganje, skrivanje, pomanjkanje čustev do zakonca ipd.). Se pa strinjam z vami, da je takšna zveza težka, da je potrebno več energije, časa itn. Možna pa je, dokler nihče med njimi ni prikrajšan in ogrožen in v zvezi dobiva tisto kar si želi. Če želite vedeti več o tem, je v knjigi »Formule ljubezni« to podrobno pojasnjeno na straneh 331-347. V tem drugem delu te knjige je predstavljenih cel kup popačenih predstav o ljubezni in na straneh 331-347 je predstavljena popačena predstava »Ljubiti je mogoče samo eno osebo«.
Moja vloga na tem forumu je namenjena pomoči oz. svetovanju ljudem v stiski in ne razpravam. Zato se s tem pismom poslavljam od te teme. Seveda, če bo še kakšno dodatno vprašanje, ki ne bo v obliki razprave, ampak iskanja osebne pomoči, bom rade volje odgovorila. Razpravo o tej temi pa prepuščam vam, uporabnikom tega foruma.
Lepo vas pozdravljam,
Z Boomom se seveda strinjam. Najtežje je nekomu pokazati ljubezen tako, da mu dovoliš oditi (imeti več / drugega partnerja, svoj način življenja …), mu s tem pustiti svobodo in umreti svoji sebičnosti.
Drugo pa je zaradi nekih parcialnih interesov (ugodja, strah pred spremembami, uživanje v vlogi žrtve) iti prek sebe in svoje potrebe na silo zatirati in vztrajati v nezadovoljivih odnosih, kar pa spet ni ljubezen.
Več forumov = več svetovalcev.
Vsak specializiran za svoje področje priporoča svoj tip literature = ni vseeno, kaj berete.
Komu verjeti, da ne bi dobili popačene predstave o ljubezni?
Svetovalec na Čustveni inteligenci, Boštjan Trtnik
http://med.over.net/forum5/read.php?163,3423072,3423081#msg-3423081
“Ne, ni možno ljubiti dva moška hkrati (ali dve ženski, če pišem za moški spol), kajti če imamo dva partnerja hkrati (ali enega in enega ljubimca, “prijatelja”), potem tukaj ni več prave ljubezni, temveč le čustvenost (dotiki, pogovori, toplina) ali pa strast in poželenje (seks brez globokih pogovorov).”
Svetovalec na Partnerski in družinski posvetovalnici, Izidor Gašperlin:
http://med.over.net/forum5/read.php?140,4402570,4408532#msg-4408532
“To, kar vidva z ljubimcem čutita drug do drugega, ni ljubezen. Dokler se on ne loči, nimata nobene možnosti, da se sploh med vama razvije. Ali se bo vaš ljubimec odločil ostati z ženo ali ne, je povsem njegova odločitev. Na to ne morete vplivati.”
Svetovalka na Nezvestobi, Elena Kecman (del zgornjega odgovora):
“Vedno naglašam, da je MOŽNO ljubiti dve ali več oseb hkrati (naglas na možno in ne na ljubiti). Beseda možno pomeni, da če se eden od partnerjev zaljubi ali pa celo že vzljubi (ljubezen) nekoga drugega, to nikakor ne pomeni, da je izključena ljubezen do prvega partnerja (lahko ljubi tudi dva hkrati).”
Vsak je specializiran za svoje področje – bi našli skupen jezik, če bi se soočili v debati na tej temi?
Na forumu Nezvestoba se priporoča en tip literature, klientela na njem z olajšanjem posega po njej, saj je citiram “velika pomoč ob vaših težavah, notranjih konfliktih, nesporazumih, nerazumevanju sebe in partnerja ipd.”. Utopično pričakovati kaj več, saj že v opisu izpostavlja “ali je mogoče hkrati in vzporedno ljubiti dve osebi?”.
Hvala za neokrnjeno objavo, gospa Elena.
Zdi se mi, da bi morali najprej definirati kaj ljubezen je: nekateri pravijo da je to čustvo, nekateri občutenje, spet drugi da je to odnos, četrti odločitev ZA ljubezen…kdo bi vedel?
Verjetno imaji nekateri izkušnjo da je MOŽNO ljubiti dve osebi, drugi pač te izkušnje nimajo. Nekateri teoretiziramo. Na kratko bi pa rekla da je na tem svetu VSE možno in človeško.
Pa lepo se imejte, tisti ki ljubite in tisti ki ste ljubljeni.
ČE imaš razširjeno srce lahko ljubiš dva tri štiri naenkrat.
Ampak to je bolezensko stanje.
Zdravo srce namreč ni razširjeno.
Ti sodobni pisci pišejo tako in tisto, da čim več prodajo.
Osnovna merila za vse odnose pa so zapisana v najstarejši knjigi na svetu.
Deset zapovedi. V Svetem pismu.
Samo niso moderna in jih nihče ne omenja, ker bi se slabo prodajal.
Žal, denar sveta vladar.
Gospa Kecman in vsi uporabniki foruma,
mene pa zanima kako gledate na to isto temo (ljubiti dve osebe hkrati) v okviru različnih spolov. Ali lahko oseba v tem primeru ljubi oba, a tokrat res na drugačen način? Svojo ženo in ljubimca oziroma, svojega moža in ljubimko?
Nekako si mislim, da gre za drugačen vzorec, predpostavke, potrebe, ali pač ne?
Hvala za komentarje.
Trditve spominjajo na enoumje, ki ga najlepše pooseblja slogan: “Ein Volk, ein Reich, ein Führer!”
(Eno ljudsto, en narod, en vodja)
Če smo ljudje narejeni tako, da lahko ljubimo le enega človeka hkrati, imamo problem. Ko se rodiš, se moraš kot otrok odločiti ali boš ljubil očeta ali mater (pomni: vsak človek ima omejeno količino časa).
Še huje, vsak par, ki se odloči imeti več otrok, dejansko ljubi le enega. In seveda tudi te bratje in sestre ljubijo le eno sestro ali brata.
Tudi prijatelja imamo enega samega! Samo enega lahko ljubimo – omejena količina časa!
Še enkrat: “Eine Liebe, ein mensch.. Ein Volk, ein Reich, ein Führer!”
Seksualno gledamo, lahko “delamo otroke” le z enim človekom hkrati. Število spolnih organov nas torej omejuje v tem pogledu. Ker pa seksualnost ni omejena zgolj na reprodukcijo – torej izključno seksualne organe, se je seveda mogoče ljubiti tudi z več ljudmi hkrati in za te stvari imamo že tudi zelo dolgo imena: Ménage à trois, swingerstvo, orgija.. In ja, tudi papeži se jih niso branili.
Sodobne raziskave možgan imajo na voljo naprave, ki pred stoletjem niti približno niso bile na razpolago (CAT scan, MR scan, različni senzorji..).
Multitasking – opravljanje več stvari hkrati. Dolgo časa se je trdilo, da smo ljudje to sposobni. Z raziskavami se je dokazalo nasprotno: da smo sposobni opravljati eno samo zavedno (dihanje in velik del “opravil” možgan je nezavedno – “avtomatsko”) opravilo naenkrat:
http://en.wikipedia.org/wiki/Human_multitasking
Res pa je, da deluje zunanjemu opazovalcu, da vseeno znamo opravljati več stvari hkrati. To je zato, ker znamo hitro preklapljati med različnimi zavednimi opravili.. navzven pa to deluje kot čarovnija multitaskinga.
Gledano z zelo majhno časovno limito, je trditev, da smo sposobni ljubiti enega samega človeka, torej resnična. Vendar v tako kratkem časovnem intervalu nihče ne živi. Za človeško dojemanje časa skoraj ne obstaja.
V celotnem človeškem življenju pa ljubimo veliko različnih ljudi, tudi hkrati. Kjer je “hkrati” daljši časovni interval od nekaj milisekund, znotraj katerih drži, da “opravljamo /ljubimo/ le eno stvar /osebo/ hkrati”.
O tem zakaj je temu tako, je že antropologinja Helen Fisher:
http://www.ted.com/talks/lang/en/helen_fisher_tells_us_why_we_love_cheat.html
Ljubiti več ljudi hkrati, v romantičnem – kot seksualnem smislu, je možno ter znanstveno dokazano. In znanstveno v tem primeru pomeni to, da so med seboj neodvisni ter konkurenčni raziskovalci prišli do enakih zaključkov, ko se opravlja znanstveni test. Torej ne gre za moje prepričanje, pa naj bo še tako goreče.. in naj si še tako želim, da bi lahko ljubil le enega človeka, dokazi raziskav kažejo ravno nasprotno (neomejeno glede na to v kateri od 159 človeških družb je opravljeno).
In kot tudi sama Helen pravi: “..srečo, ki jo vendarle najdemo, je sreča, ki jo naredimo.”
Najsi bo to sreča, da smo le z enim človekom, ki ga ljubimo in mu posvečamo vso našo pozornost.. ali pa je to več ljudi.. zaporedno (serija monogamnih vez).. ali vzporedno (hkrati).
Življenje nam omogoča veliko različnih stvari. Ni pa jih POTREBNO tudi doživeti, opravljati.. Vem, da obstaja base jump, a mi zato ni potrebno skočiti s pečine – se s tem športom ukvarjati.
Raje še vedno verjamem, da je možno ljubiti enega človeka.. in me spravlja dejstvo, da jih je možno ljubiti več hkrati, malce v nelagodje.. vendar tega ne morem zanikati. Lahko pa se potrudim in to v kar verjamem, opravljam po najboljših močeh.
Ta moja vera je seveda sprogramirana z družbo in njenimi vrednotami. Knjige, filmi.. vsi predstavljajo romantično ljubezen, kot najvišji cilj življenja.. Glede na razlago Fisherjeve v zgornjem predavanju, kot tudi ostalih raziskav s tega področja, to niti ni tako čudno: dopamin, seratonin, noradrenalin..
http://io9.com/5920291/love-activates-the-same-region-in-the-brain-as-drug-addiction
Tisto, kar je najpomembneje, je da zaradi lastnih prepričanj, drugim ne omejujemo, da živijo v skladu z njihovimi.
Toda o tem je že Friederich Nietsche: “Prepričanja so bolj nevarni sovražniki resnice, kot laži.”
In človeška zgodovina je to že včkrat dokazala:
Lovi na čarovnice, koncentracijska taborišča, evgenika, kolonializem, nacionalnost, religija, komunizem, fašizem, neoliberalizem…
Dva sploh ni problem.
Tudi tri še gre isočasno pri polni obremenitvi.