Saj ne, da bi karkoli zahtevala. Ampak že leta, sami dajejo pobudo, kako bodo delili med nas otroke, parcele, potem pa daš pobudo, da bi se končno zmenili, pa jim ni do tega. Eno kmetijo oddajajo v najem, drugo uporabljajo. Ker sem že blizu tridesetih, bi si končno rada nekaj svojega postavila, magari leseno utico za začetek in potem počasi manjšo družinsko hišo.
Vemo, da časi za nas niso rožnati, jaz pa namesto da bi živela na svojem, mečem denar stran za najemnino.

Kaj bi vi rekli na vse to.

nič, prereži popkovino pa si sama ustvari nekaj

sva prijateljici je na istem. Doma jo potrebujejo samo kot delovno silo, venomer je gor pri njih jim pomaga, pri spravilu sena, na njivi, skratka dela, sama pa živi v neprofitnem stanovanju in plačuje najemnino.

Jaz ne vem, kaj je s temi ljudmi. Moji starši meni in sestri zelo pomagajo, pa imajo precej manj, kot ti sosedi.Sestri so pomagali pri novi hiši, jaz živim doma in skupaj prenavljamo hišo, ki bo kasneje moja. Pa si upam trdit, da nisem pol toliko pridna kot ta prijateljica.

Jaz takih ljudi ne razumem, imajo še eno hišo in manjšo kmetijo v drugem kraju pa jo oddajajo raje v najem, ona pa mora z otrokoma živeti v najemu. Po mojem je niti najmanj ne spoštujejo.
Briga jih za lastnega otroka.

Nakup parcele je danes precej velik strošek. vprašanje če si bom tako sploh, lahko karkoli kdaj ustvarila. Doma pa zemlje na pretek, tudi tiste gradbene oni pa kot, da bi se bali. Prav namenoma ne želijo dati nič od sebe. Ves čas samo v prazno obljubljajo.

Oče je zadnjič prišel na idejo, da bo dal eno parcelo bratrancu za vikend, ker je tako priden in si je doma pri svojih starših, postavil prizidek k hiši. Seveda z njihovo izdatno denarno pomočjo. Mislim joj, sam pa svojim štirim otrokom ne da nič, samo pričakuje od nas usluge, takšne in drugačne. Kakšni butlji smo.

Svetujem enako! Ne goji praznih pričakovanj. Če bi želeli, da pomagate drug drugemu, bi ti že prišli naproti.

Staršem je premoženje varnost za stare dni. Če bo potreben dom se bo pač plačevalo iz hiš, kmetij, gozdov, njiv…. zakaj bi človek moral prositi otroke, ki nimajo časa za starše. Izročiti premoženje je stvar zaupanja, a kako zaupati pametnemu otroku, ki bo dobil še bolj pametnega partnerja? Ne vem, a tudi jaz ne zaupam svojim. Vem, s seboj ne bom odnesla ničesar, na starost jih pa tudi ne mislim prositi, saj moja pokojnina ne bo zadoščala za dom. Premoženje pa.

S svojim lahko starši delajo, kar hočejo. Lahko vam kaj dajo, lahko pa nič, saj so si sami vse ustvarili. Kaj pa je narobe s tabo, da si nič ne ustvariš?
Starši morajo poskrbeti še za svojo starost. Če bodo vse razdelili med otroke, jim ne bo ostalo nič, ko bodo pa rabili zase, od otrok ne bodo dobili nič. Tako je v 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} primerih, zato so najbrž previdni in prav je tako. Se boste že po smrti pobili med sabo, kdo bo kaj vzel.

naj si otroci sami posteljejo. Začeli smo iz nič in s trdim delom usvatili to, kar imamo.
Tudi jaz ne dam nikomur, dobili bodo za menoj, pa četudi komaj čakajo, da bom šla na ono stran.
Je sestra dala hčerki pol stanovanja pisat, sedaj je pristala v podnajemu. Še obišče je nihče od otrok.
Pa taka zahvala. Ko še nekateri starši živijo, jim otroci poberejo vse.
Delat, delat, pa boste imeli več, kot mi.

… da imaš neprof. stanovanje in ne tržno, si na cenješ, stalnejšem
… da imaš preljubi mir, ko prideš domov
…. da imaš verjetno zadostno plačo, da se lahko sama preživljaš
… itd.

Ne sekiraj se, bo že prišel čas, ko te bodo ”rabili”, takrat boš pa ti postavila pogoje

(tudi jaz sem šla s trebuhom za kruhom, imam nep.stan. in sem vesela glede na razmere..)

Brez zamere ampak to je zelo egoistično razmišljanje. Zakaj pa so potem imeli otroke. Zgolj zato, ker se jim je ponesrečilo.
Vsak pravi starš bo pomagal svojemu otroku, če bo videl, da nima te sreče, da bi si lahko ustvaril nekaj na svojo pest. Vemo kakšni so danes zaslužki, pogoji za kredite. Mislim halo.

To je ravno tisto, raje državi in cerkvi, kot lastnim otrokom. Taksni ljudje otrok nikoli ne bi smeli imeti. Tako pa so jih rodili in jih pahnili usodi nasproti. Pa po mojem so tukaj igrali veliko vlogo tudi dokladi, drugače teh otrok niti ne bi obdržali.

Žal je tako marsikje. Moj predlog je, da jih eno popoldne posedeš za mizo in pač zahtevaš odgovore. Če ti mislita kaj podarit, naj to naredita zdaj, ker pri tvojih 60tih, ko bosta onavdva pokojna, ti parcele ne boš več rabila. je tako ? Vprašaj kaj zahtevata v zameno, pomoč pri kmetiji, gospodinjstvu, finančno, ali karkoli že.
Če pa ne mislita podarit nič, boš vsaj vedela pri čem si. in začneš šparat na orto, da si ustvariš nekaj sama.
Najslabši je ta status, ki ga imate sedaj.

No moji starši si niso ustvarili nič, vse kar imajo tudi nepremičnine so podedovali od svojih staršev. Čudi me. zakaj so do nas svojih otrok takšni. Njim je bilo marsikaj prihranjeno.

Seveda lahko delajo s svojim, kar hočejo, samo potem naj ne govorijo, da bi delili med otroke.

vas na dolgo in široko, kako pa ste drugače živeli z njimi. Imam občutek, da niste imeli ravno srečnega otroštva in ste bili rojeni zgolj za zastonj delovno silo.

to si je pa ženska čist sama kriva, tako kot je otroke vzgojila, tako ima.

Zakaj pa ste vi imeli otroke? Morda zato, ker je bilo samoumevno da jih imate?

Ali se sploh zavedate, kako je danes začeti iz nič?

Nobenih nepovratnih sredstev, nobenih ugodnih kreditov za gradnjo.

Vaši otroci se najverjetneje komaj prebijajo iz meseca v mesec, delajo pa vse dneve in noči.

Ali morda tekmujete z njimi. Kakšni starši pa ste to, da vam je v zadovoljstvo, če vaš otrok nima nič ne po lastni krivdi. Ali sploh imate predstavo o tem kako se dela danes. Bistveno več kot včasih, pa tudi plače so nikakve.

Dela so v večini za določen čas, sploh veste kaj to pomeni?

Hvala enako 🙁 Oba z možem imava take starše, ampak sva se sprijaznila. Edina tolažba nama je, da bodo vnuki (najini otroci) podedovali lep kos zemlje, kmetijo, 2 hiši,… Nama čez 20-30 let (naj bo staršem zdravje naklonjeno, da bodo živeli še toliko časa!) ne bo nič koristilo, bova že prestara.

Midva z možem sva kupovala parcelo. Vprašala sva moje starše, če nama prodata kos zemlje, bi si gradila blizu njiju in bi lahko večkrat prišla pomagat domov, pa nista hotela prodati.
Tako sva potem za 30.000 kupila 1.500m2 60km stran od naših dveh in si začela graditi.
Naslednjo leto sta prodala nekim tujcem 2.500m2 parcele (tiste, ki sva jo mi2 želela) za 15.000, pa sva midva bila pripravljena pred nakupom plačat še več za njo, pa ne.
Sedaj pa smo tako daleč stran doma, da žal ne moreva za vsako neumnost domov letat in je užaljenost tukaj.

Hvala enako 🙁 Oba z možem imava take starše, ampak sva se sprijaznila. Edina tolažba nama je, da bodo vnuki (najini otroci) podedovali lep kos zemlje, kmetijo, 2 hiši,… Nama čez 20-30 let (naj bo staršem zdravje naklonjeno, da bodo živeli še toliko časa!) ne bo nič koristilo, bova že prestara.[/quote]

Kakšni vnuki! Dedovala bosta vidva, za vajine otroke pa pridelajta in ustvarita vidva, veliko, da jima bosta lahko dala takoj ko bodo šli na svoje. In ne pozabi: ko ti otrok pripelje domov partnerja ali partnerico jima zapiši in daj kar boš imela, saj mladi potrebujejo in ne stari. Upam, da boš “boljša” (bolj neumna) kot so vajini starši.
Ali ne bereš kako je staršem, ki imajo v lastni hiši naseljene otroke. Groza, mlade tašč ne prenesejo, povsod sam špetir in takim naj človek da premoženje?

Hvala enako 🙁 Oba z možem imava take starše, ampak sva se sprijaznila. Edina tolažba nama je, da bodo vnuki (najini otroci) podedovali lep kos zemlje, kmetijo, 2 hiši,… Nama čez 20-30 let (naj bo staršem zdravje naklonjeno, da bodo živeli še toliko časa!) ne bo nič koristilo, bova že prestara.[/quote]

Kaj pa če ne bodo odstopili niti vnukom, ampak raje cerkvi?

Vsi si želimo nekaj ustvariti, ampak če možnosti za to nimaš, kako pa boš. Potem pa ti starš, ko poveš kako je reče, pa prosi državo za pomoč.
Kaj pa so oni ves čas počeli. otroci smo zrastli ob izdatni pomoči države. Otroški dodatek, štipendije, kaj pa je to drugega , kot državna pomoč.
Jaz imam tudi takšne starše. Ves čas hodim pomagat, ko me pokličejo. V zameno za to pa nimam nič
Že v otroštvu mi niso nudili nič, ampak eno samo garanje od rane mladosti,od jutra do večera.Šolske naloge pa sem lahko pisala ob polnoči. Nikoli nisem imela žepnine kot otrok, pa sem pred šolo, kar nekaj let vsak dan, nosila tudi po 5 kilometrov daleč v eno stran 15 litrov mleka. Oni pa so denar lepo pospravili v svoj žep.

Meni starši niso dali nič drugega, kot to da so me kot neplavalca vrgli v globok bazen, zdaj pa naj plavam , kakor vem in znam. Plavati sem se morala naučiti takoj , kako dolgo pa bom na površini, pa ne vem.

Meni se zdijo takšni starši vzgojni. Mogoče v njihovih očeh razmetavaš z denarjem in si mislijo, da se moraš najprej naučiti dobro gospodariti z njim. Kakorkoli to je njihova pravica in če so se oni tako odločili bo že prav tako. Drugo je, če obstaja možnost, da bi se dediči sprli med sabo (npr. da bi imela še dva brata).

Ne vem zakaj ti je potrebno plačevati najemnino. A da bi vzela kredit za garsonjero (pa ne v Ljubljani) pa ne pride v poštev? Kredit odplačuješ kot najemnino pa je čez leta tvoje. Ker na smrt staršev res ne moreš računati, četudi en umre, lahko drugi živi še 20 let ali več.

Premisli.

Kreditno nisem sposobna , da bi si lahko kupila svoje stanovanje, zaslužim dobrih 680 evr. Le kje bi lahko dobila kredit na to osnovo. Ne razmetujem z denarjem, sem znala vedno varčevati, tako da imam nekaj privarčevanega.

tok špekulirate, da vam bo pamet razneslo. DAJ, DAJ, DAJ, dajte še tudi vi kaj! Do polnoletnosti smo vam polnili riti, sedaj vam jih ne mislimo več.
Koliko mam in očetov ste že spravili na beraško palico? Koliko 40 -letnikov še živi doma, na starševih plečih. Pojdite na kmetije pogledat, koliko stroškov imajo – vidite samo tisto, kar imajo ali prodajo, koliko morajo za to delat, ne vidi nihče.
Ko so se moji otroci poročili, ustvarili svoje družine, fajn živeli, so mi že v naprej dali vedet, da zame ne bodo skrbeli, (ker imajo službe in nimajo časa), tudi Doma ne bodo plačevali, ker nimajo denarja.Sedaj jim voda teče v grlo, bi bila pa dobra, da jim dam kaj pisat? NI ŠANS!!!
Naj pa občina pobere, pa bo skrbela zame.
Ne razumete se z mamami, taščami (samo forum prebrskajte). Zdaj se boste smukale okoli njih, dokler ne dobite pisano, potem pa, KDO JIH ŠLJIVI.
Nekaj primerov imamo samo v našem bloku, starši sami, ubogi, komaj preživijo s penzijo, otrok od nikoder, še na obisk ne, kaj šele kaj pomagat – sosedje jim pomagamo, sram vas bodi.
Ne mečem vseh v en koš – so res izjeme, ampak takšne pijavke bi pa po marš “bincnila” v tisto prepolno rit.
Kdaj boste odrastli, da vam moramo še sedaj pleničke menjavat? Izkoristi starše in jih pust na cesti, ja. Tudi mi nismo imeli z rožicami postlano. PFUJ!!!!!

Kakšen odnos in potem se čudiš , da te lastni otroci ne marajo. Zagrenjenka uboga, takšno energijo, kot daješ od sebe , pa pametni se ne na 100km izognejo.

Žal se moram strinjati s teboj, da je res kar si napisala za veliko otrok. Hočem reči, da je požrešnost za denar zame ena najslabših požrešnosti!