Prilagam zanimiv članek od prof. DR. Darja Zaviršek:

Zaviršek, Darja (2011), Od pravice do spolne celice do pravice vedeti. Dnevnik, Sobotni Objektiv, 19. November. 2011. http://www.dnevnik.si/objektiv/vec_vsebin/1042488806

Za vse starše, da bi lažje povedali svojim otrokom:
Parent Link (2011), Donor Conception (Telling your child). ACT Goverment Publication No. 11/0812. Department of Health, Goverment of South Australia.
http://www.parentlink.act.gov.au/__data/assets/pdf_file/0005/33584/Donor_conception-telling_your_child_web.pdf (20. 11. 2011).

Lep pozdrav,

Katarina

Katarina, hvala za sporočilo in linke. Predvsem tisti drugi link mi pomeni veliko oporo. Saj že vem večino tega, kar je napisano, ampak vsakič, ko kaj takega preberem, v sebi lažje utrdim pogum, da grem v to… Veliko razmišljam o tem. Z možem nimava nobenih ne čustvenih ne drugačnih zadržkov okrog sprejetja celice in sprejetja otročka za čisto čisto najinega, dobro sva se pripravila (psiholog itd). Skrbi pa naju kljub vsemu to, da otroček ne bi, ko bi odraščal, zaradi najine odločitve za darovano celico, osebno trpel. To pa ni namen najinega starešvstva, čeprav si tako zelo želiva otročka. To me na trenutke tako zelo skrbi, da ne znam opisat. Takrat celo globoko v sebi premišljujem, ali je prav, da greva v to… Ne vem, kaj vse bi še lahko storila, da bi me otroček sprejel in ne bi čutil stisk, ker ne bo mogel izvedeti, katera dobra teta je darovala pikico in tako omogočila nam skupaj živeti…. Nikakor pa ne bi mogla živeti s skrivnostjo – da mu napr. ne bi povedala.
Razmišljam, da bi se aktivirala na področju ozaveščanja. Da bi otroci, spočeti s pomočjo darovane celice, čim lažje in sproščeno živeli ob zavedanju, kako so bili spočeti.

Pozdravljeni,

Zelo lepo ste napisali, predvsem pa zelo odgovorno. Sama sem sicer posvojena in moram reči, da me je zelo mučilo, kakšna je moja biološka mati, kako izgleda, itd in sem bila pomirjena, ko sem jo videla, kljub temu, da je bilo proti željenim pričakovanjem.

Vendar vseeno mislim – to je zgolj moje osebno mnenje, da gre tu za nekaj drugega. Saj v tem primeru, mati pač ne zapusti svojega otroka in mislim, da ni čisto ista situacija, saj je verjetno ne bi šel vprašat, zakaj je darovala jajčece (za primerjavo; marsikaterega posvojenega otroka namreč zanima, zakaj ga je mati zapustila). Tu pa bi že od začetka živel v ljubečem okolju in zapustil ga ne bi noben. Nekdo pa bi mu dal življenje in na drugi strani ljubeče starše, ki si želijo otroka. To je moje osebno mnenje.

Vsekakor sama mislim, da prikrivanje ne vodi nikamor in tudi ni smiselno. Saj tudi, če bi enkrat otrok slučajno izvedel bi se podrl most zaupanja, ki pa je zelo pomemben pri odnosih s starši. Mislim torej, da je otroku to vsekakor potrebno povedati čim prej – morda skozi kakšno pravljico, tako kot pri posvojitvah…kot ste lepo napisala dobra teta, ki vam je skupaj pomagala ustvariti družino. Ideja glede ozaveščanja pa je odlična 🙂 🙂 🙂 Le tako naprej!!

Lep pozdrav,

Katarina

Katarina,

hvala za tvoj spodbuden post in tvoj pogled na situacijo. Me zelo pomirja in mi daje potrditev, da sva na pravi poti. :)))

Lep pozdrav,

januar 12 :))