koliko stare se počutite, da pri 40-ih ne bi šle več zanosit?
Spodaj berem, menda da bi vse imele otroke pred 40-im, da potem pa ne. Ok, saj ne rečem, če se da, je fino prej, ampak kar me zanima je, a se res počutite stare pri 40? Ene celo, berem, otroke do 30, potem pa ne več?
Jaz moram rečt, da se vsako leto bolje, ne slabše počutim. Vsako leto bolje prenašam stres, tudi skrbim zase bolje, dojenčki me pa prav pomladijo. Pravijo, da sem videt 30, ne skoraj 40.
Česa se tako bojite, da ne bi imele dojenčka pri 40?
Da bi bil pri vaših 55 najstnik? Ne vem, jaz recimo lažje hendlam najstnike kot dojenčke 🙂
vasako obdobje ima svoj čar, mene v 30-ih veselijo dojenčki in mali otroci in ta čas z njimi je neprecenljiv, se pa tudi veselim 40-ih, ko bo konec plenic, brisanja smrkljev, večnih oboljenj pozimi, 24 urnega nadzora nad njimi, umivanja, hranjenja, ampak bodo že toliko samostojni, odprle se bodo druge možnosti preživljanja prostega časa itd.
spet ena, ki se z leti mlajša….Torej, so leta za otroštvo 0-15, so leta za norenje 15-21, so leta za otroke imet 22-28 , so leta za otroke ”gor spravit”, 29-42, potem so že leta za vnuke imet počas , 45-55, potem pa leta za starost uživat.
So tudi izjeme take in drugačne. Vsak po svoje. Meni na padet ne pade, da pri eni 18letni hčerki pri mojih 39 letih, si omislim spet jokcanje , vrtičkanje, komplet osnovno šolo in še kaj zdaj, ko se lahko posvetim tam enih 12 ur na dan samo sebi. Se imam čist preveč rada :)))
Glej, jaz sem imela otroke pri 26 in 29. Sedaj sem stara 35 in kdaj počuvam nečake (dojenčke) in moram reči, da je velika razlika imeti dojnče pred 30 in po 35.
Ni več tiste energije, ki je bila pri 26, pa ne da se počutim staro, spoloh ne. Ampka se mi zdi, da je čas še za kaj drugega. Mi hodimo s tamalima kampirat, smučat, se potepamo, vse je bolj na izi, bolj se da improvizirat. Z možem veliko več športava, več časa imava zase, večkrat se razvajava na kakšnih masažih, več žurava in imava neko novo posebno vez, ker se dejansko več druživa sama.
To je moje stališče.
Ne da jih ne bi mogla imet, ne bi jih hotela. Všeč mi je, da se lahko z otrokom končno pogovarjam, počnem kaj smiselnega, si kaj ogledam, privoščim. Ne bi šla nazaj v plenice. To obdobje ni zame. Pa nočno zbujanje, uničene bradavice, dvigovanje, prenašanje, privezanost na otroka …
Never again, kajti šele zdaj se začne uživancija. In za to uživancijo so štirideseta idealna. Pleničar je pa naporen in moraš biti v top zdravstveni formi, ker nosečnost in poporodno obdobje vsako stanje še poslabšata.
Ma jaz bi ga imela takoj. Ne počutim se prestara. Se pa zavedam, da je po 40. veliko več možnosti za komplikacije, edino tega me je strah. Drugače sem pa zdrava, fit, imam dovolj energije, rada imam otročke različnih starosti … Zadnjič sem slučajno spet imela montiran avtosedež v avtu, ker sem vozila od sorodnikov malčico in se mi je kar milo storilo 🙂 Sedežek lepo paše v moj avto, ja.
Pa saj najtežje obdobje je tam ene dve leti, tri, potem gre pa skoz na bolje.
Potem sem zgleda poseben primerek, ker zdravstveno sem bila v dvajsetih dejansko bolj na tleh kot sem zdaj – še nikoli se nisem tako dobro počutila kot zdaj. Pa pleničarji se mi zdijo naporni tam od enega do dveh let, prej in potem pa ne toliko. Kaj vem, vsak po svoje. Ste pa dobro razložile, kako je to pri vas.
Moja mami je bila stara 42 let, ata pa 55, ko sem se jima rodila (sem edina hčer).
Kot otrok in najstnica sta se mi v primerjavi s starši sovrstnikov zdela stara kot svet in mi je bilo grozno komurkoli priznat, da sta moja starša – pač priznajmo, da se otrokom že ljudje pri 30 zdijo stari, kaj šele oni pri ali nad 40 in nimajo realne predstave, da 40 oz 50 še ni TAAAAKO staro.
Hkrati sem grozno bala, da bosta moja starša umrla in me pustila samo.
Ata je umrl pri 70 (ko sem jaz bila stara 15 let), mama je sedaj 75 in težko bolana in tudi jaz še nimam otrok, ker čutim, da moram poskrbeti še za mamo.
Če bi ti imela pri 40tih za sabo 3 porode in 3 otroke, bi razmišljala in govorila drugače. Ti si pri 30tih delati začela, jaz sem imela pri 30tih 12 let delovne dobe za sabo in končan študij ob delu, pa prvi porod tudi že. Ti še pri 40 tih ne veš, kaj bi sama s sabo in guncaš afne ter igraš smrkavo mulo, eni pa smo v tej dobi spravili vsaj enega otroka do polovice OŠ ter ostale do vrtca. Jaz osebno se pri 40 ne grem več plenic. Če bi lahko ponavljala ta del življenja, bi se za otroke odločila še kaki 2 leti prej, tam okrog 26. leta.
V bistvu si stara skor 40 let, pa pojma nimap, kaj je resno življenje, tako, ki ni podrejeno samo lastnemo egoizmu. Tipično.
Jaz sem stara 37 in imam 1 otroka starega 7 let (no še 2 meseca mu manjka do 7 let).
Nameravam imeti še enega, ker do sedaj pač nisem čutila, da bi imela še enega, sedaj pa si ga želim.
Jaz imam občutek, da imate ene otroke samo zato, ker je to pač inn, pa še to, da ne boste imele manj otrok kot sosedi, bog ne daj, jih kar delate pridno.
Sploh ni važno kdaj imaš otroke, sigurno ne, važno je da so zaželjeni in brez raznih komentarjev – kako čakate, da boste pa frej plenic in oh in sploh frej…
Ja zakaj pa jih potem imaste nekatere, ki že ob rojstvu čakate, da boste frej?
Saj vem da me boste napadle, ja ampak je res – večina jih ima otroke, ker je to pač moderno in ne zaradi želje po njih – vsaj ne zaradi želje po dveh, treh!
Se strinjam. Sem pri 50. po malem me že daje mena in ne morem si predstavljati
da bi imela doma otroke v puberteti.[/quote]
Se strinjam. Pridejo nečaki najstniki in sem kar vesela, ko grejo 🙂 (50+)
Pa spomnim se prijateljice, ki je imela otročka par let čez 40. Ženska je za svoja leta prav fajn zgledala, ampak dojenček v naročju ji pa ni čisto nič pasal … In je kasneje parkrat omenila, da če bi se še enkrat odločala, ne bi …
No, s tem je pa tako, jaz nimam otrok za to, da me bodo v starosti previjali, za to bom že prej poskrbela. Sicer pa, moji starši so pri 75-ih še zelo vitalni in čuvajo vnuke, niso vsi po domovih in onemogli.
Kaj pa zdravniki, predvsem zdravnice, saj ne konča specializacije pred 30, 32 letom, takrat šele dobi “tapravo” službo. Moja zdravnica ima štiri optroke, vse po 35 letu, pa dela še zdaj pri 65, vitalna, da je kaj. Ima pa tudi že enega vnuka. Ne vem, jaz se raje kar po takih zgledujem 🙂
Zgolj za informacije: tale tvoja teorija je res samo to: teorija!! Najmanj dela je z dojenčkom, 300{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Vse, kar pride za tem, je bistveno bolj naporno, da ne govorim od dobi od 9. do 16., 17. leta. Ja, seveda, valjda – riti mu ni treba več brisat, ampak to je RES najmanjši problem! N epravijo zatsonj, da s majhni otroci majhni problemi, veliki otroci pa veliki problemi – seveda pod pogojem, da ti jih je mar in se z njimi kaj ubadaš in n rešijo svtari po principu “tle-maš-20-EUR-pa-mir-mi-daj!”,kar je taqko prekleto pogosto.
Oh seveda, če sem kasneje začela delat, sem prej zagotovo luftala. Draga moja, sama se preživljam od 15. leta (študenstko delo danes res ni tretirano kot delo, smo se pa ravno tako nagarali, ampak nikjer ni vpisano) in ne ti meni, da ne vem, kaj je resnično življenje. Še predobro vem, saj zato pa v 20-ih ni bilo možnosti za otroke, ne bodi žaljiva, ker nimaš pojma, kaj vse smo morali eni dati skozi, da smo se prebili v trideseta leta – dobesedno prebili. Pa ne bom zdaj o tem, ker ni tema, samo takole žalila z razvajeno mulo me pa pri mojih letih in izkušnjah ne boš žalila.
Če si gor spravila tri otroke ti to še ne daje nobene pravice obkladat drugih s smrkavimi mulami, ker imamo slučajno za sabo drugačno življenjsko pot.
Se strinjam. Sem pri 50. po malem me že daje mena in ne morem si predstavljati
da bi imela doma otroke v puberteti.[/quote]
Se strinjam. Pridejo nečaki najstniki in sem kar vesela, ko grejo 🙂 (50+)
Pa spomnim se prijateljice, ki je imela otročka par let čez 40. Ženska je za svoja leta prav fajn zgledala, ampak dojenček v naročju ji pa ni čisto nič pasal … In je kasneje parkrat omenila, da če bi se še enkrat odločala, ne bi …[/quote]
Se strinjam, pri 55 te daje mena in počasi začneš razmišljat o sebi, ne pa se dajat z najstnikom. Vnuki ja, otrok ne.
Eden izjemno redkih in inteligentnih komentarjev na tem forumu, ki ga seveda marsikatera ne bo niti opazila, kaj šele prebrala ali razumela. Starševstvo je težko in zahtevno in zahteva določene prilagoditve, ampak nikoli, res nikoli ne bom razumela vseh teh staršev, ki samo jamrajo na katerokoli temo v zvezi z otroki, le malo je takih, ki razumno gledajo na te stvari in resnično razumejo vzroke in posledice – okej, imam otroke, to prinese to in to in to in to sprejmem kot del starševstva.
Ta jamrarija staršev samo kaže na to, da imajo otroke večinoma totalno nedozoreli osebki, ki imajo zelo slabo razjasnjene zadeve v življenju, predvsem pa praktično niso nikoli pri polni zavesti, ampak jih vedno malo luna nosi.