je še kdo danes žalosten?
Ta žalosten praznik, ko se še toliko bolj spomnemo na vse, ki so zapustili ta svet – bližnje osebe in pa tudi ne tako bližnje.
Danes sem še posebej žalostna, solze kr tečejo – pa ne toliko zaradi samega spomina na preminule (tistih, ki jih nosim v srcu, se vsak dan spominjam), ampak zaradi življenja samega, ki nam postavlja take grde ovire. Trudim se razumeti to življenje, verjeti, da en razlog mora biti zanj, vendar so trenutki, ko je to zelo težko. Zavedam se, koliko neprecenljivega časa porabim za tako postranske stvari – služba, živciranje, pehanje za denarjem….
Na koncu pa nas vse čaka isti zaključek, spominjajo pa se nas le naši najdržaji….
Sploh nikol ne razmišljam o mrtvih…..tud ko grem na grob…
Ne zastopim v čem je fora…kar je bog dal, je dal…tolk in tolk časa nam je naklonil skupno življenje, naprej gremo sami…zakaj bi se moral obremenjevat še z njimi…
Razumem te. Zelo. Tudi jaz imam majhno deklico, ki bi bila danes že prava mala navihanka, ki je angelček. In nikoli , res nikoli ne bom razumela, zakaj mi jo je Bog moral vzeti.Mojo malo deklico, ki je bila zelo zelo težko pričakovana. Pokopano imam V Ljubljani na Žalah. In smo šli prižgat svečko, pa kaj doma narejenega nesemo. Pri tem obredu sodelujeta tudi njuna bratec in sestrica. Hudo je……zelo…pa vendar se mi zdi, da ravno take stvari človeka “pribijejo” na realna tla. Da se zaveš, da je življenje hitro minljivo, da je treba izkoristit vsak trenutek…Z možem hodiva redno, vsak dan na en doooolg sprehod. To je čas za naju, počutiva se še bolj povezana, uživava v razgledu v naravi, da me mimogrede prime okoli ramen in mi pove kako rad me ima….to so stvari zaradi katerih živimo, kar se bomo spominjali. Pa čas za otroka, ki nama sta bila dana, Hvala Bogu…veliko pogovora, smeha, cartanja zvečer na ogromni sedežni,. To je to… Saj denar mora biti, to je res, vendar ne za ceno vsega časa in ceno kakovosti življenja. Služba 8 ur je povsem dovolj, vse kar je več, je lakomnost in zasvojenost z materialnimi zadevami, ki pa redko kdaj prinesejo tisto pravo srečo in mir v srcu.
Želim ti miren praznik in veselje v srcu.
Ni ti je vzel Bog.
http://www.awmi.net/tv/2001/week46a
Tole je ena izmed oddaj, ki mi je zelo pomagala razumeti, kar sem skozi nekako vedela v srcu, ampak v cerkvi nisem nikoli dobila take razlage. Na to se vežejo še oddaje o Božji ljubezni, ozdravljenju itd.- to je spremenilo moje razumevanje Boga in življenja.
Ko berem vaše izpovedi vidim stavke:
Meni je vzel??? problem ni smrt, problem je življenje in vzel vam je zato,d a se kaj naučite. Torej je otrok nekaj zaradi vas in ne zaradi njega samega, ki se je rodil. Ampak to, da vam je vzeto, tisto kar ste si želeli. V tem je bolj vidna sebičnost, kot resnično razumevanje, zakaj?
Nikar ne obžalujte, nekaj kar je bilo, bilo je z namenom, veselite se tega kar imate.
Hvala vsem za vaša razmišljanja….
Racionalno se mogoče lahko tudi zavedam, da tako je in je vedno bilo – ljudje se rodimo in umremo.
Vendar čustveno ne gre tako zlahka.
In ja, se strinjam, ta žalost je sebična, ker tisti, ki ostanemo, pogrešamo to osebo, ki je odšla in se moremo znajti v življenju brez nje. Verjamem oz. želim verjeti, da smrt ni konec, ampak samo prehod v drugo stanje. Samo kljub temu, da to sprejemam, žalost ni nič manjša.
Vsem, ki vam je hudo, pošiljam tople misli in najdite tolažbo tam, kjer jo tudi sama – v objemu tistih, ki so še z nami.
Men ta dan ni čist nič drugačen kot vsak drugi… Mrtvih se pa lohk spomnim kadarkoli v letu in ne samo 1.11….. Poleg tega se spomnim časov, ko so bili živi in ne na mrtve, ki ležijo v grobu…
Jst v bistvu pravzaprav sploh ne vem, kaj ljudem je… Ampak zadnje čase toooolk enega jamranja in sekiranja za prazen dr*k… Vidim ljudi, kolege, ki kar travmirajo okol nečesa in se non stop neki sekirajo in objokujejo, pa v bistvu jim v lajfu sploh ne gre slabo… Ampak z ničemer zadovoljni, prav z ničemer… to je po mojem že bolezen…
DRRR, upam, da nikoli, ampak res nikoli ne izkusiš, kako je, ko ti nekdo VZAME (ja vzame) otroka. Moli, da ne doživiš tega občutka. Kajti bolečina je neznosna, pa naj bo sebična, kot eni pravite ali pa ne. Briga me, otroka ni več. Mojega otroka:(
Morda bi bilo bolje za vse, da se nekateri vzdržite odgovorov.
DRRR, upam, da nikoli, ampak res nikoli ne izkusiš, kako je, ko ti nekdo VZAME (ja vzame) otroka. Moli, da ne doživiš tega občutka. Kajti bolečina je neznosna, pa naj bo sebična, kot eni pravite ali pa ne. Briga me, otroka ni več. Mojega otroka:(
Morda bi bilo bolje za vse, da se nekateri vzdržite odgovorov.[/quote]
Zate bi bilo pa bolje da že enkrat ODRASTEŠ! Ne pa da se obnašaš, kot razvajen pamž, ko mu vzameš najljubšo igračo. Pomiluj se, otrok ni tvoja last, nauči se kaj iz te situacije, ne sam jamrat!
..cesta pred tremi leti vzela mojega ljubega moža.Pijan voznik tovornjaka je trčil v njega ,ko se je vračal iz službe.Jaz doma noseča 8 mesecev.Poroda se ne spominjam,oziroma sploh ne vem,kako sem vse skupaj sprejela.Imava malo punčko,ki mi pomeni vse na svetu.Atiju prižgeva svečko vsak drugi dan,ko se vračava iz vrtca.
Ne peham se za denar,ne za materijalnimi dobrinami…v življenju je pomembnejših sto drugih stvari.
Danes pa je bil zame še posebej žalosten dan,ker z grozo v srcu čakam 11 november,ko bo obletnica njegove smrti.Vse,ampak res prav vse bi dala,da me še samo enkrat tako močno objame,kot me je objel tistega jutra,ko je odhajal na delo.Kot bi slutil….Lepo in mirno noč vam želim.Spet jokam.
Ne morem si kaj takega sploh predstavljati 🙁 Sočustvujem s tabo in ti pošiljam en velik in topel objem ( to je vse kar ti lahko poklonim, tistega kar si najbolj želiš, ti na žalost ne morem prinesti ).[/quote]
Hvala za lepe besede…ponavadi se ne vračam na teme,v katerih kaj napišem……
Zvečer si ponavadi,ko tamala zaspi zavrtim pesem od skupine Neron…rad imam..najina najljubša……zdej ap res zadot,grem spat.Mirno noč.