Tone Pavček, je danes/že včeraj praznoval častitljivih 80 let. Ježek mu kot njegov dolgoletni občudovalec želi NA ZDRAVJE in še na mnoga leta!

Naj mi bo oproščeno, ker sem spodnjo na tem forumu že večkrat, v glavnem po kosih citiral, pa je tokrat še enkrat v celoti.. Zame je v teh preprostih besedah strnjena vsa filozofija in umetnost življenja.

Tone Pavček – Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže …

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

—————

Vse najboljše gospodu Pavčku in
zdravja, zdravja, dokler se zvezda ne ospe!

P.S.
Najlepša umetnost je vedno preprosta, ali pa se le meni tako dozdeva?

“Ko se je Noe postaral

Ko se je Noe postaral,
vse več je molil, manj pil,
pa ga je Bog sam okaral:
V vino sam sebe sem skril.
V njem se življenje prelivakot najsvetlejše,
da z njim blizu si vsemu,
kar biva,živemu sin in spomin.
Torej naj teče mi v prsi božja kri –
temni refošk,
dokler oživljajo trsivero, ljubezen in trošt.

Pesem o Dolenjski

Dolenjska: kraj, kruh, krog majhne domovine,
ki jo otrok obide bos vsenaokrog.
Domovina: vas, vasica, zaselek, govorica človeških lic,
v kozolcih in sodih pridelek in vračanje ptic.

Pa še: voz, vol, vonj, stare slike na zidu,
na trdno postavljen dom, pokopališče na hribu.
Prostor med temi mejniki vnaprej je določen,
dan vanj se vrnemo kakor po bridko veliki skušnji,
z romanja, kakor s tujine na svoj poslednji dan.

Sled
Celo večnost hodiš po pokrajini
otroštva, med pričakovanji in med spomini.
In čakaš poldne: nek visoki znak
na čistem nebu, kakor zrelost težak.

A med tem ko v prsih zvoni k nedelji
upanja čisti zvon,
minevajo petki, trdi in neveseli,
in z vsakim se veča moreči dvom.

Tako gremo v smeri, kamor nas nese čas,
ko nas naplavlja ko jalovino
ali nas vrača v pradomovino
snovi, v naš prvobitni obraz.

In vse je pot. Pot iz teme v temo.
In nobena sled ne ostane za njo.”

———–
A res ježka nosi luna? Ona, ta črna.., hmm..

Uf, kako je lepo prebrati modrost Toneta Pavčka iz Mladine:

“Mnogi razumniki so bič po oblasti zamenjali s kadilnico. Kadijo oblasti. Sam pa sodim, da nobene oblasti ne smeš vnaprej jemati, da je kaj prida. Vsaka je pokvarljiva. Je sla po obvladovanju,”

Mož res pozna življenje.. Naj mu še dolgo teče ” v prsi božja kri – temni refošk!

“PREPROSTE BESEDE

Treba je mnogo preprostih besed
kakor:
KRUH,
LJUBEZEN,
DOBROTA,
da ne bi slepi v temi,
na križpotjih zašli
s pravega pota.

Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
IN NJIH BOLEČINE
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.

Tišine. Tišine. SRCA SAMO
NAJ MERIJO ČAS,
KAŽEJO POTA.”

____________

Seve, a vidiš, da imaš prav? Preproste besede… Mojster življenja, Tone Pavček pozna odgovor na vsa vprašanja…

ne se ti dozdeva.. vse lepe reči so.. preproste 🙂

tko kot mi a ne :)))

Ja, res je Mojster!

JMJV:)))))))))))))))))

P.S.
ne vem če smo glih simpl:)))))))))))))))))

hehehe smo pa lepi a ne :)):):)):):):)

pa da vidi škrat kšnga junaka, ki navedenemu upa ugovarjat:):):)

PV

..bi blo tole za prevert…ponovno po tolikem času ni kej da bi morala za preverjanje pristnosti te trditve nastat zopet kakšna gasilska …

in potem naj ugovarja kdor si upa.. ;););)

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”

Tone Pavček