DANES PRAZUJE TONE PAVČEK 80 LET
DANES PRAZNUJE TONE PAVČEK 8O. ROJSTNI DAN
VESELIMO SE Z NJIM IN MU ZAŽELIMO VSE NAJLEPŠE IN NAJBOLJŠE IN VSE DOBRO IN LEPO …
ZA POSLADEK SEM VAM PRIPRAVILA NEKAJ NJEGOVEGA PISANJA NA 80 STRANEH :O))))))))
VSEEEEEEEEEEEEE NAAAAAJ, NAAAAAJ, NAAAAAJ
DRAGI NAŠ TONE PAVČEK :O))))))))
27. september 2008
ROJSTVO
Stopite narahlo kakor v copatih
naravnost pri glavnih vratih
v ta lepi dan, kot bi šli v pesem.
Svet naokrog je vabljiv in vonljiv,
čudno resen in nemalo slovesen:
NEKDO SE JE PRAVKAR RODIL.
In to je najlepša pesem.
Stopite narahlo in pustite k nebesom odprta vrata.
Naj skoznje lije botrinja bogata –
novorojenčeva pesem.
NOVOROJENEMU
Pozdravljen, ki si prišel
iz teme in iz gluhe noči
vesoljstva, iz dalj neznanih,
kjer stotisoči čakajo
nestrpno na znak, da lahko pridejo
in stopijo v luč;
a ti si prišel, ves up in ves luč,
še čisto nič senca
in z jokom naznanil
vsem, celo nemim:
Hočem živeti!
Pozdravljen, mali velikan
ki nič ne veš, kaj je življenje
pa si življenje samo:
rožnati popek sveta
z usteci prisesan
kot na drevo bršljan
na mamo,
ki jo dvigaš
z drobcenimi prstki do sinjine nebes
in čez
in terjaš zase
svoje in naše prihodnje čase.
Pozdravljen, ki si prišel.
Zahvaljena milost, ki te je napotila k nam
in naš dom napolnila s smehom in jokom.
Tako se soba polni s svetlobo,
tako se silna moč toči v nas
in se pred nami boči neumišljeni trak,
ki vodi v prihodnost.
DROBTINICA
Na svetu si,da gledaš sonce.
Na svetu si,da greš za soncem.
Na svetu si,da sam si sonce.
in da s sveta odganjaš – sence.
PLODU
Nisi še telo, nisi še lice,
nisi še smeh ne jok.
Si samo rožnati plod
v zibelki maternice.
Si samo možnost blesteča,
drobcena bilka sveta
iz srca do srca,
čudež, jutranja sreča,
ki prideš na ostri klic
bolečine pradavne,
da te pozdravijo zmagoslavne
bele zastave plenic.
SREČA
Sreča je,
ko beseda besedo najde
in si podata roke za druženje in za stavke –
njune lepe otroke.
Sreča je,
ko misel misel najde
in zatrepeče žila bitja
za slavolok iznajdbe
in za odkritja.
Sreča je,
ko duša dušo najde
in gresta složno
pod lok nebesne brajde
v stoprvo možnost.
Sreča je,
ko človek sebe najde
med vsemi kažipoti
in pride končno v skladje
kakor k dobroti.
Da dobra vila položila,
bi hčerki tvoji vsa darila,
da se izpolnijo ji vse želje
in reče nekega dne:
Hvala za življenje!
NEVEDNI STARŠI
Ko gre očka z mamo in mano na goro,
sem jaz največji.
Večji od očka in mame in same gore.
Z očkove rame se primem zore,
z roko dosežem oblakov sveženj
in jih odpihnem stran
za lepši dan.
A očka in mama, ko z mano gresta,
ne vesta,
da sem v majceni streči daleč največji.
Ko očka z mamo
zvečer bulji v televizijo,
a meni zaspano
skup veke drsijo,
in ne morem iti spat,
sem majhen, majhen kot kakšen škrat,
pedenjped ali zrnce graha.
Toda potem, ko jo odmaham
na potovanje v sanje,
zrastem, hopa – hopa hitro do stropa
in potlej še čez do zvezd in nebes.
Takrat sem v majceni sreči
znova daleč največji.
Zjutraj se očka čudi
(in mamica tudi):
Kdaj je zrasel naš poba?!
A jaz jima iz spoštovanja ne rečem: Škoda!
Tako pametna, pa ne poznata
pravega stanja:
otroci rastemo v sanjah.
STARŠI
Pravi starši, kar čudno se sliši,
ne rastejo za vsakim vogalom ne v vsaki hiši.
Pravi starši so strašno redki primerki,
podarjeni pravemu sinu ali pa hčerki.
Pravi starši niso nikoli stari
za trumbarumba in larifari,
za kozaklamf ali za bibaleze
in za take trumbarumbarske zveze.
Prvi starši so iznajdljivi
in zanesljivi in ubogljivi
pa nas vodijo, ko sonce dan jaše,
mimo svoje službe in šole naše
v igrarijo in trumbaruri.
Pravi starši so z nami ob vsaki uri
in so kdaj majhni kot droben škrat,
da jih pobožamo in damo – spat.
KDO JE BABICA IN KDO STARA MAMA
Stara mama stanuje v bloku,
kjer streže vnukom in loncem,
a babica v temnem gozdu
z volkom in nekim lovcem.
O babici pesmica kroži,
govore pravljice stare
in Rdeča kapica nosi
dobrot ji polne košare.
A stara mama se skoro ne vidi,
o njej ni slišati mnogo,
četudi v naši družini
igra najpomembnejšo vlogo.
Brez nje ne bi bilo marsičesa,
recimo vnukov ali pa mame.
Zato naj pri nas do stotega leta
stara mama ostane.
KDO JE NAJBOLJŠI DED
Naš ded ne hodi s pipo
sedet pod staro lipo
in ne pred čebelnjak.
Kje pa! On pa ni tak!
Čez dan šofira slavno
in trobi kot s pozavno
na hupo vsepovsod
v veselje vseh otrok,
zvečer domov se vrača
in žepe preobrača,
kjer polno je slaščic
in zvrhano novic.
Zato smo vnuki mili
v en glas tako sklenili,
da je naš ded za nas
najboljši dedek Mraz.
OČE
Pesmi o pravem očetu ni,
a to ni zanalašč ne po pomoti.
Za njim se, reva podi
po nekakšni službeni poti.
Išče ga vneto zdaj tu, zdaj tam,
na tej ali na oni javki,
da poduči ga, kateri so znaj
res neodložljivi in nujni opravki.
Potem bo za dolgo in zmeraj doma,
da se nagledava in naigrava.
Tedaj zagotovo bosta oba,
pesem in oče, čisto ta prava.
KAJ VSE JE TATA
Tata je najprej tata
in sem jaz njegov sin.
takrat odpreva vsa vrata
igrišč in trgovin.
Sicer je tata v službi
in hodi na delo vsak dan.
A meni pojejo ptički,
ker sem še ciciban.
Tata je važna oseba,
ker je velik, močan.
Vendar ga, kadar je treba,
premagam, četudi sam.
Včasih piše čudne račune
in kot računar je strog.
Takrat me nič ne razume
in kar tako pošlje v kot.
Mama mu pravi tata
in srček, a včasih slon.
A meni je najbolj všeč tata,
ko je moj bojni konj.
MAMA
VSAKA MAMA JE PRAVA MAMA,
DANA ZA SREČO IN NA VESELJE.
PRAVA. IN ENA SAMA.
ZA VSE ŽIVLJENJE.
KAKO RASTE MAMA
Najprej je sama tema,
najprej je velik nič,
potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.
Iz njega mamica zraste,
a raste dolgo in mnogo let,
potem pa je to kar naenkrat
in jaz pridem na svet.
Iz mamice zraste mama
bogvekdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lase.
Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.
KAKO DELIMO TETE
Teta je tista, ki brusi
v dolgih urah obiska
sladke besede po ustih
in me kar najprej stiska.
Druge tete so tete po sili.
Teta koreta, teta soseda,
teta s psičkom, teta z zdravili,
in teta, ki pisano gleda.
Ta teta je huda žena,
ki me preganja s protom,
kadar ji jabolka, še zelena,
rabutam za plotom.
Tet sploh vse polno teka okoli.
Med njimi je tetka lisica.
Vendar samo teta v šoli
ni teta, ampak tovarišica.
Teta navsezadnje je luna,
kadar me gleda zabuhlih lic.
Ko spremeni se v suhca grduna,
je krajec – takrat pa je stric.
POPOTNIK
KO HODIŠ, POJDI ZMERAJ DO KONCA.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi
VNOVIČ
IN ZOPET
IN ZNOVA.
ŠKOLJKA
Školjka si
na belem produ hrepenenja,
drobna školjka si
z neskončnim morjem v sebi.
Školjka,
s peno sle odkrivanja odhajajočih,
z vdanostjo molitve čakajočih,
s kletvijo mornarjev, besnostjo orkana,
z negotovostjo daljin in z zbranostjo pristana;
školjka si
iz morja z morjem v sebi,
z večnim ritmom plime in oseke,
drobna školjka
s šumno igro širnega življenja.
NAJ NE POJDEM MIMO TEBE,
NAJ TE MOJA ROKA NAJDE,
biser,
in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.
PREPROSTE BESEDE
Treba je mnogo preprostih besed
kakor:
KRUH,
LJUBEZEN,
DOBROTA,
da ne bi slepi v temi,
na križpotjih zašli
s pravega pota.
Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
IN NJIH BOLEČINE
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.
Tišine. Tišine. SRCA SAMO
NAJ MERIJO ČAS,
KAŽEJO POTA.
ČE BI …
Če bi bil vsemogočen (kot nisem),
bi napisal veliko veliko pisem:
vsem staršem,
da bi v muzeje šibe poslali,
vsem tetam,
vsem stricem,
da ne bi bezali po spričevalih,
vsem vzgojiteljem
in učiteljem,
da ne bi strogo, prestrogo redovali,
vsem slaščičarnam
in vsem mlekarnam,
da bi en dan, samo en da v letu
vsem lačnim in žejnim dajali
z a s t o n j
vsega, kar sladkega je na tem svetu,
in končno vsem cicibanom,
pametnim in telebanom,
da bi jih voščil iskreno in brez zadreg
za ta dan
pošten dober tek!
SREČA
2
Sreča prebiva
v kakšni prijazni vasi
(v Šenčurju, v Šentjurju,
na Matajurju),
včasih počiva
na gozdnati jasi
ali se skriva
med prihodnjimi časi ;
pazi, zdaj zdaj lahko predte sine
in te za roko prime!
Sreča stanuje za prvim ovinkom,
za sedmim vogalom,
pod zvezdnim utrinkom,
pod trinajstim kamnom;
pazi, ko kamen sreče odstraniš,
da se po nesreči ne raniš!
Sreča kroži okrog po stezicah
svoj krog za krogom,
morda pa stoji na tankih nožicah
pravkar pred tvojim domom.
Da ti postane družica,
ne reci ji zbogom,
a pazi, če vsega te hoče :
tudi od sreče se joče !
PISMA 1
V času, ko so v modi in v slavi
telefoni, kasete, faksi,
jaz ostajam, kot da nisem pri pravi,
pri stari pisemski praksi.
Pisma so fina in zaupljiva.
Pisma povedo več kot beseda.
In četudi se v šoli često dobiva
in četudi sva skoro soseda,
pišem pisma. In poštar hodi
od mene k njej in od nje spet do mene,
hodi in najbrž misli: Prismodi!
Kaj ju neki k pisarjenju žene?!
Tisoč skrivnosti. In povrhu še ena.
Kakor post skriptum najbolj resnična:
tako je ljubka in tako zaželena,
bolj kot petica najbolj odlična,
bolj kot vsak video ali kaseta,
bolj kot karkoli najboljšega v mislih,
bolj kot vsa druga dekleta.
A to se pove lahko samo v pismih.
JUNAK
Naš bučman je moder:
zna tudi tisto, česar ne zna,
pa se mu po petelinje koder
kot živec na buči svedra.
Nikoli ne misli, da je odštekan,
da je napravil najmanjši kiks,
četudi divje ovinke seka
njegov super Be Iks.
Četudi zaradi ugleda razreda,
slabih testov in redovalnih ur
kdaj popenijo – starši seveda! –
pa ne puste ga na žur.
Sicer pa je bolj ali manj super,
zvezda, ki gre v zenit.
Za šalo obvlada kompjuter
ali zažvižga poslednji hit.
Le včasih narahlo zardeva
in je čemeren in pust.
Baje je kriva večna Eva
kratkih las in sladkih ust.
MAJSKA VILA
Sonce je roso popivnalo
s pivniki – vročimi žarki
in odveslalo na širno nebo
v svoji vesoljski barki.
Ptički prinesli so dobrih novic
v svojih zgovornih kljunih:
danes se čudež nekje dogodi
po vseh izračunih.
In res: iz gozda je vila prišla
in baja o lepem, o lepem, o lepem.
Poslušam in v album srca
njeno zgodbo v naglici lepim.
PESEM
Pojdem na ravno polje,
na ravno polje, kjer žito cvete,
naj mi pod prti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre.
In bom poslušal, kako drhti,
in se bom skril med njene dlani,
da tam pri njej na sredi polja
žalost ne bo me našla.
MOJ ANGEL
Pravijo, da ima vsak
svojega angela.
Moj je čisto meni enak:
Nikoli ga ni doma.
Ko ga kličem, ga ni.
Ko ga iščem, ga ni.
Ko sem priden, ga ni.
Morda ga pa sploh ni.
A včasih se kar pojavi,
če sem tiho pozdravi,
če grd, me krcne po glavi,
ali pa nogo podstavi,
da kot prava neroda
na suhem po tleh zgrmim.
Tako se igra. Škoda,
da jaz se ne morem z njim.
PRVOAPRILSKA
Nemogoče, nemogoče!
Naš zaspanec spati noče,
naš scrkljanec se ne joče,
naš bolniček nič ne stoče,
naš lenuhec v šolo hoče
pa poštevanko ropoče:
nemogoče, nemogoče!
Mar je danes svet na glavi,
ali nisem jaz pri pravi,
vse se napak onegavi!
Danes pišče koklji pravi :
zdaj do drevi pa od davi
prvi je april v veljavi,
pa stoji ves svet na glavi!
DAVNA PRAVLJICA
Šentjurje za druge je kraj
nekje bogu za hrbtom,
a jaz vanj od vekomaj
kot v davno pravljico vrtam.
In vidim: neka nezemska luč
se razliva na pot pred mano,
da laže obrnem v vratih ključ,
ko stopam v prvo, drugo, sedmo dvorano.
V nobeni ni srebra ne zlata,
a vsaka je svet, ne čisto zaresen.
V vsaki si pustil košček srca,
iz vsake zdaj raste pesem.
A večja od pesmi in vseh besed
davna je čarovnija,
kako bosa čez senožet
teče deklica Rožamarija.
Zadihana, lepa od mladega dne,
diši po svetem in svežem,
in jaz stezam in širim roke,
da jo kakor srečo prestrežem …
MAMA JE ENA SAMA
Mama je ena sama,
prva radost je mama,
prvi spev nina-nana,
prva beseda: mama!
Dajmo vse rože mami,
dajmo vsa sonca mami,
pesem, ki v nas se drami,
dajmo, zapojmo mami:
Naj ne ostane brez mame
nihče na širnem svetu,
naj žive naše mame,
mame – najlepše na svetu!
SREČNI OTROCI
Srečni otroci žive
med resničnostjo in fantazijo
in po neskončni sinjini hite
za neizpolnjeno čarovnijo.
Njihov korak je majhen, a čvrst.
Mika skrivnost jih in dalja.
A kadar je treba, iztegnejo prst
na golega kralja.
Čez dan se zemlja vrti
okrog njih kakor krog sonca
in srečo mednje deli
kakšna prijazna pikapolonca.
Zvečer so trudni in brez besed
padajo staršem v naročje
in gledajo božji svet
kot modreci – po otročje.
KRESNICA
Na koncu se pesem zapre
v svoje tihceno skrivališče.
A Marko vstane, potihem gre
in jo nezamuden poišče.
Kot kresnico jo dene v dlan.
Naj sveti, če je ta prava.
In potem skozi noč bogvekam,
k vam morebiti, odtava.
PRVIKRAT
Enkrat je vse prvikrat
kakor v prvem razredu:
prvi otok, prva obala,
prva skala, prva korala,
prva riba, prvo drevo, prvi vrt
in iz ozadja
prva ladja
polna čudnega sadja
samoglasnikov in soglasnikov
črk in črt.
Enkrat je vse prvikrat.
Prva risba, prva naloga
in pod njo sonce
kot prva žoga.
Samo enkrat je prvikrat:
prva omama,
prva rana,
na belem listu prvi znak,
prvo čudo
in prvo hudo.
Vse drugo
je
drugo.
LAN
Že dolgo je, odkar več nisem sam,
odkar modri se v mojem srcu lan,
odkar ga misel nate valovi,
da vsak večer opojno zadiši.
Nocoj si mimo mojega polja
zamišljena v vabljive sanje šla
in segla si za hip v cvetoči lan
trepetajoča tvoja bela dlan.
In čudo, glej, pustila v njem si sled:
vse lepše zdaj cvete kot je popred.
SONČNA IDILA
Komaj je sonce razgnalo meglice,
komaj zasedlo nebesni je svod,
že je poklicalo
dedke in babice,
očke in mamice,
tete in strice:
Prosim, gremo na sprehod!
Brž so umili punčke, fantičke,
brž so pripravili svoje vozičke,
culice, vrečice, kanglice, vse.
Končno po zimi
prvič zdaj z njimi
sonce na sprehod v Tivoli gre!
Saj ste jih videli, saj ste jih slišali:
dedki so puhali, v pipicah kuhali,
babice dremale, mamice samevale,
tekali sinčki in vnučki okrog:
sonca napili se, s soncem lovili se,
v soncu se mazali, vsi se zamazali,
sonce edino ni umazalo rok.
Proti večeru zamrli so klici
v tivolskem parku otrok in ljudi.
Dedki in babice,
očki in mamice,
tete in strici
zmučeni, trudni domov so odšli
spredaj poslednji, prvi odzad.
Sonce k najlepšemu šlo je fantičku,
pa so peljali ju skupaj v vozičku
tiho in varno in slavnostno spat!
UPRAVIČENO SPOŠTOVANJE
Verjemite, zmeraj ko vas srečujem,
kako junaško bahaško
drobite (ah, oprostite!) hitite
v srečni objesti po cesti,
ginjen in ganjen tako premišljujem:
Tale bo general,
oni pa admiral,
tisti bo pekel pogače,
oni gradil palače
ali pa vagal pravico!
Lej jo zdravnico,
krojačico, babico,
jutrišnjo mamico!
Tale pa, suh ko peresnik,
najbrž bo pesnik:
take zamišljene rože, se zdi,
se mu razcvetajo sredi oči …
In nehote glavo sklanjam
pa se vam klanjam,
vam generalom
in admiralom,
zdravnikom,
sodnikom,
inženirjem prihodnosti,
majstrom bodočnosti,
le mimo pesnika
tiho grem, tiho in gledam stran.
Šment, pa še pesniki!
Saj je že mene sram!
BESEDOVANJE
Če biva pek v opeki,
se skriva v mraku rak,
potlej je lek v obleki
in v vlaku lak.
Če je v kravati krava,
v rabarbari barbar,
potem uboga para tava
pod paro in išče par.
Če ton v zatonu tone,
bonton kot roka gre v rokav,
potem je Tonetov na tone
in v vsakem pavčku pav.
KROF
Teta Liza, teta Liza
nam je spekla velik krof,
kakor hlebec velik krof.
Kakor hlebec? – Kakor miza!
Dva iz peči sta ga nosila,
pet jih kilo je dobilo,
preden množica za mizo
slavni krof je položila.
In še miza pod to silo
se močno je zašibila!
Kaj se ne bi, saj ta krof
ni navaden pustni krof!
Tono moke porabila,
dva zaboja rumenila,
štiri vreče marmelade,
pet vagonov čokolade,
da ne omenjam sladkorja:
teta Liza z njim vsa morja
bi gotovo osladila,
sladek čaj do smrti pila
No, vam šlo je zdaj v glavo,
da ta krof ni kar tako!
Zdaj smo tanki, zdaj smo suhi,
potlej bomo kakor skleda
širni, okrogli – če seveda
nam ne počijo – trebuhi.
KROFI
Strašno! Strašno! Včeraj rano
pok prebudil je Ljubljano.
Je mar kihnila soseda,
ali je s police skleda
v naši kuhinji zgrmela?
Je tovarna v zrak zletela,
grad se zrušil ali pala
bomba, mesto razdejala?
Kje pa, bratci! Še bolj strašno!
Davi sosed je sporočil:
“Da boš vedel:
krofov je preveč pojedel
naš Tomažek in je – počil.”
LJUBEZENSKA USPAVANKA
Tiho, mirno, čisto mirno,
noč in zvezde in poljubi.
Tiho, komaj, komaj slišno
v srcu kliče: Ljubi, ljubi!
Ljubi trave, tiste mehke,
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu
polpozabljeni spomini.
Ljubi rože, čudne rože,
ki nikoli ne cvetijo
kakor duše, ki življenje
brez ljubezni preživijo.
Tiho, mirno, čisto mirno,
noč in zvezde pritajene …
Ljubi, ljubi noč in zvezde
in še malo, malo mene,
ki slonim ta hip nad tabo,
se lepoti tvoji čudim
in ponavljam komaj slišno
staro pesem. Ljubim, ljubim.
RASTEMO
Vse se začne z začetkom
in hodi, ko shodi, dalje,
pa začni pripovedko
z rabljem ali pa s kraljem.
Tako ne tratijo časa
na travnikih trate
in rastejo, ko žito do klasa,
v dolge zelene late.
Na njih se majcena mravlja
prav na visokem guga,
ko svoj tovor prestavlja
in grdim lenuhom žuga.
A tudi mi rinemo kvišku
skozi maje in skozi rokave,
in ko bomo čisto na višku,
vam pošljemo lepe pozdrave
s Himalaje ali s krtine,
pač z osvojene svoje višine,
in se spustimo v nižino
k mravlji na pridno rimo.
POZIV
Slikarji!
Kiparji!
Novinarji!
Pesniki!
S čopiči, dleti, peresniki
hitro na delo!
Ustvarite, zvarite,
zrišite, spišite
gagico belo.
Veliko, veliko, veliko!
Kip ali sliko
s perjem svilenim,
z vsem čarom njenim,
z rožnatim kljunom,
modrim tolmunom,
največjo gaga,
najlepšo gaga,
najbolj živo gaga,
gaga, vseh gagic vzor!
Slikarji!
Kiparji!
Novinarji!
Pesniki!
Z gaga na paleto!
Bogato bo poplačan vaš trud in napor:
naš fant kot drugih nešteto
ves je na gagice nor!
ZVEZEK Z ZVEZO
Čisto vse je brez zveze.
Kar mama bi rada,
kar oče naklada,
kar klapa veze.
Čisto vse je brez zveze.
Čisto vse je brez zveze.
Šola, učitelji sitni,
ritmi in logaritmi,
teze in antiteze.
Čisto vse je brez zveze.
Le matematični zvezek,
označen kakor s štampiljko
s telefonsko številko,
le matematični zvezek
ni čisto brez zveze.
S to številko prideš do zveze
z glasom deklice črnooke,
ki te odpelje iz šole na loke,
kjer domuje ljubezen.
To pa zares in sploh ni brez zveze.
SPREHAJALEC
Nekaj imam rad: brez cilja hoditi
po cestah, ko pade mrak.
Nikogar poznati, nikogar čutiti,
čutiti le dež in svoj korak.
Z rokami v žepih, s sklonjeno glavo,
klobuk na očeh in s predpisi navskriž
greš pod sivim nebom in žalostno razsvetljavo
polmrtvih uradniških hiš,
mimo ljudi in stvari, ki so ti blizu,
kakor kavarna, park, neka vrata ali drevo,
ki v bogvečigavem napisu
priča o tem, kar ni nikoli bilo.
Vse, kar srečuješ, je staro.
Staro kakor pisarniški duh ali napis
svetlobne reklame nad revnim barom
ali vojaški komis.
A cesta gre dalje in dalje. Na njej ne mine
vrveža senc, teles in luči
in dobro de, da na pločnike kot na spomine
droben dež pritajeno prši.
MOJ ROJSTNI KRAJ
Nekje na Dolenjskem so kraji,
kjer dosti je trnja in dosti rož,
a zemlja je žena, ki že s smehljaji
vžge srca najtrdnejših mož.
Tam pesmi so pisana polja,
verzi samotne ozke poti
in trdna, nezmagana volja
kot ritem povsod valovi.
Tam žita, do prsi visoka,
vsako poletje šume
in vsaka dlan je topla, široka,
kot so široki in dobri ljudje.
Tam gre življenje od leta do leta
vedno isti zaključeni krog,
dokler v grob ne pospremijo kmeta
vaščani in zemlja in bog.
A smrt nič ne menja ne zbriše:
polje ostane in delo in kruh
in po starem beljene nizke hiše
in v hišah po starem življenju duh.
Iste prastare podobe na steni
in večno enake skrbi;
življenje, ki tre se in peni
in zvon, ki le tole doni:
Nekje na Dolenjskem so kraji,
hiša, vinograd, košček polja …
Tam so meseci sami maji,
tam sem nekoč bil doma.
MAJHNO
Sprva je vse majhno, majceno, miceno
kakor mravlja, miška, mezinec
in vsak poedinec,
kazalec, sredinec
pravzaprav vse je nad tem mičkenim
vzhičeno.
Majhno je v majhnosti polno
in bolj kot veliko popolno.
A kmalu miceni pavčki
nočejo biti več palčki,
hočejo rasti in rasti in rasti,
uiti iz nizke podrasti
visoko kakor topoli in hrasti
najprej do oken hiše
in potlej še malo više
in zmeraj više.
Veliko, visoko, navpično,
mislijo, kljukci, da je odlično.
Tako kupujemo za princeso ali za princa
vse večje kape, vse večje maje, vse večje hlače
in nekega lepega dne še psa –
največjega bernardinca.
A tu se zgodba obrne:
pes, ali bolj točno, psica dobi mladiče
in spet je vse majhno, majceno, miceno
a nad tem mičkenim, kot mu pritiče,
vse drugo je vzhičeno.
MISEL
Iz jajčeca prikljuva pišče
in steče čez dvorišče.
Iz zemlje bilka se prerine
in zavihti v višine.
Iz mamice pride, iz trebuha,
dojenček, štruca kruha,
ki smeje se in joče,
postane vsemogoče.
Iz prave glave misel plane
in kakor luč postane,
ki kdaj premakne svet
iz trnja in iz mraka
naprej, če ne za ped,
za drobno zrno maka.
BESEDE TAKE IN DRUGAČNE
Ljubim besede, tiste prave,
ki nočejo v glave odraslih:
sončne in zvočne in vsemogočne,
zmožne in prožne,
glade in sladke,
ki se v ustih tope,
čistijo grlo in ga hlade,
kakor bonboni,
ko čokolada,
ko limonada,
ki, kadar se rabijo, gladijo, vabijo,
sladijo.
zvenijo,
živijo
kot Tivoli
in v njem direndaj
ali pa pokajo, pojo in se pačijo
kot papagaj
ali, postavim, Popokatepetl.
Ah, in kaj je besede,
kislih in pustih,
ki se kot jed
nemogoča
valjajo v ustih,
kakor čistoča
in tihobodi
in senespodobi
in hitrospat!
Groza! Kakšen puščoben besedni zaklad!
Pojdimo, bratci, skozi najtanjše sito
naš slovar presejat,
da ga očistimo res temeljito
tega plevela spred in zad!
ZA KAJ JE KDO
Vsak je na svetu za kaj.
Za pravljice dedki,
papa, da gre v gaj,
papagaj, da je v kletki.
Stope so za proso,
za seno lope,
stopice v pesmih teko,
v Afriki Antilope.
potlej so lovci za lov,
krovci za krov, a pikolovci
da dajejo sol
zajcem na rep pod kozolci.
Vsak je na svetu za kaj.
Vojaki za boj in za marše,
raj, da se rima na maj,
otroci, da starajo starše.
Lica so za poljub,
za knjige police,
policaj pa za hrup,
ko je kje veselica.
Ptički, da milo pojo,
pisun, da smo nanj jezni,
a pesnik za to,
da pesni.
KDO SE JE IZGUBIL
Izgubil se je deček,
otrok še pravzaprav.
Še včeraj se je srečen
pred stolpnico igral,
a zdaj, zelen in mlečen,
neznanokam propal.
Prišli so detektivi,
iskali vsepovsod
in starši, komaj živi,
predjali slednji kot,
a fant neulovljivi
je bil že bogvekod.
Potem ga je iskalo
iskalcev še pa še,
in ko so kratkomalo
poskusili že vse,
ga v dom je pripeljalo
sosedovo dekle.
Dejalo je prijazno,
da ga je pač našla
in starši, nekam prazno,
strmeli so v oba:
njun deček neopazno
porastel je v moža.
KAJ NAM ŠE MANJKA
Že res, da imamo market in kino,
otroški vrtec, športne narave,
a dobro bi bilo imeti še trgovino
za zamenjave.
Ta bi zamenjali:
čepice bele za rdeče in plave,
glave bolj trde za mehke in prave,
jokec cmeravi za smeh razigrani,
ptiča na strehi za vrabca na dlani.
Kože za rože,
pipe za lipe,
pipce za kipce,
knofe za krofe,
krofe za cofe,
brige za fige,
fige za knjige.
Tam bi zamenjali
posluh neposlušen za operno dober,
deževni april za zlati oktober,
počeni ključ za ključ violinski,
smrkavi nos za grški in rimski,
trmaste lase za lepe in gladke,
kisle reči za čudežno sladke.
KAJ JE MAJHNO IN KAJ VELIKO
Majhno živi v mali šoli:
majhni razredi,
majhni vsevedi,
majhne petice,
majhne tovarišice
in naokoli
majhne stezice,
še manjši mravljinci
in majhne nožice
še manjši mezinci.
Majhno živi v mali šoli.
A male glave
rastejo vneto,
prerastejo z letom
male rokave,
male težave,
male besede,
male stezice,
male razrede,
tovarišice
in mala šola ko lonec
poči.
Tedaj je majhnega konec.
In napoči
veliko.
PREPROSTE BESEDE
Treba je mnogo preprostih besed
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.
Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih bolečine
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.
Tišine. Tišine. Srca samo
naj merijo čas,
kažejo pota.
NEKAJ JE V ZRAKU
Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.
Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?
NASELJEVANJE ZVEZDE
Tista zvezda, najbolj bleščeča,
najbolj moja, je moja sreča.
Sreča gnezdi na tisti zvezdi
in jaz na njej po vesolju jezdim.
Nanjo naselim še tata in mamo,
naj bosta enkrat za stalno z mano,
nanjo pripeljem nono in deda,
pa še, seveda, vsaj pol razreda,
pol ulice, pol našega bloka
in, če bom pri volji, nemara še koga.
A kaj, če naša posadka preseže
tonažo dovoljene teže,
pa bo konec zvezde srebrne,
ker se utrne?
Ah, zvezdo naselim le z Ano,
ker je prijazna z mano
in bova na zvezdi edina
in nerazdružljiva dvojina.
VESOLJEC
Ugani, kako se pride
do zvonika in do oblakov.
Enostavno:
s hojo otroških korakov.
Greš po zemlji in ne čisto po zemlji,
včasih visoko od tal,
in se znajdeš v puhasti preji,
kjer je zvonik nebo postal.
In te nese, nese v sinjino,
v dežele svetlih svetov,
in ko vse odvrti se mimo,
prideš, vesoljec, domov.
Tako živiš dan in loviš
noč za črno suknjo
in si velik tudi, kadar zbežiš
k sebi in v mišjo luknjo.
SREČA
Sreča se zmeraj z nesrečo brati.
Tako stare knjige uče.
A človek ne neha verovati
in za srečo kakor za zvezdo gre.
Tako živi sreča svojo posebno zgodbo
med stvarmi in med ljudmi,
ki jo poslušajo kot staro godbo,
ki ni resnična, a milo zveni.
A sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne v žepu ali pod palcem zaklad.
Sreča je, če se delo dobro opravi
in če imaš koga rad.
Potem v tebi dve sreči gorita.
Dve sonci v srcu. Dvoje svetil.
Od njiju je luč okrog tebe razlita,
ko romaš za zvezdo, k sebi, na cilj.
SREČA
1
Sreča se zmeraj z nesrečo brati.
Tako stare knjige uče.
A človek ne neha verovati
in za srečo kakor za zvezdo gre.
Tako živi sreča svojo posebno zgodbo
med stvarmi in med ljudmi,
ki jo poslušajo kot znano godbo,
ki ni resnična, a milo zveni.
A sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne v žepu ali pod palcem zaklad.
Sreča je, če se delo dobro opravi
in če imaš koga rad.
Potem v tebi dve sreči gorita.
Dve sonci v srcu. Dvoje svetil.
Od njiju je luč okrog tebe razlita,
ko romaš za zvezdo, k sebi, na cilj.
SREČA
2
Sreča prebiva
v kakšni prijazni vasi
(v Šenčurju, v Šentjurju,
na Matajurju),
včasih počiva
na gozdnati jasi
ali se skriva
med prihodnjimi časi ;
pazi, zdaj zdaj lahko predte sine
in te za roko prime!
Sreča stanuje za prvim ovinkom,
za sedmim vogalom,
pod zvezdnim utrinkom,
pod trinajstim kamnom;
pazi, ko kamen sreče odstraniš,
da se po nesreči ne raniš!
Sreča kroži okrog po stezicah
svoj krog za krogom,
morda pa stoji na tankih nožicah
pravkar pred tvojim domom.
Da ti postane družica,
ne reci ji zbogom,
a pazi, če vsega te hoče :
tudi od sreče se joče !
SREČA
3
Sreča je, če srečaš na poti v šolo
kakšnega kljukca ali pa čuka,
ki ti zaupa, da je dan vseh prismukov
in ni pouka.
Potlej je sreča, če v travi
najdeš deteljo štiriperesno,
a tudi, če imaš v glavi
kaj takega, kar je zaresno.
Recimo : kolesce,
ki se mu kliker pravi,
ali peresce,
ki napake odpravi.
Sreča je, če se ti sonce smeje,
če mama brata ošteje,
a tebe iz žive meje
taščica vabi.
Sreča je, če sreča te zgrabi
in nese čež holadri
v svet, ki ga ni.
SREČA
4
Sreča je zelo čudna gospa.
Kadar jo iščeš, je ni doma,
a če je s tabo, je nezanesljiva,
ali, kot pravijo, kriva.
Poznal sem fanta, že skoraj moža,
ki šel je za njo na konec sveta,
in je korakal, korakal, korakal,
a ni je, sreče, učakal.
Zmeraj je gledal nekam v daljavo,
zmeraj verjel je v nekakšno veljavo,
a bogatinje med samo potjo
ali pred nosom zanj ni bilo.
Tako je mislil, da je nesrečen,
in tožil, da je za srečo zgubljen.
Mož je pozabil, da človek je večen
in da je sreča v njem …
PESEM
Prava pesem se piše sama,
prava pesem se bere sama,
prava pesem je kakor mama,
od življenja samega dana,
z rano in rožo zaznamovana
in ena sama.
Prava pesem se piše zjutraj,
prava pesem se piše čez dan
in se piše, kadr se piše seveda,
na večer in se piše ponoči,
prava pesem se piše noč in dan,
prava pesem se piše, kadar ni moči
srcu biti nič drugega kakor beseda
in vsebeseda.
Šele potem, če ti sreča v besedo kane,
šele potem, če beseda beseda ostane,
šele potem, če ti je kdo ne ukrade
in če med ničbesedami ne propade,
pesem (mogoče prava) nastane
zate in zame.
MISEL
Iz jajčeca prikljuva pišče
in steče čez dvorišče.
Iz zemlje bilka se prerine
in zavihti v višine,
Iz mame pride, iz trebuha,
dojenček, štruca kruha,
ki smeje se in joče,
postane vsemogoče.
Iz prave glave misel plane
in kakor luč postane,
ki kdaj premakne svet
iz trnja in iz mraka
naprej, če ne za ped,
za drobno zrno maka.
POT
Pot preko polja teče,
deklica reče
in se – opeče.
Vsenaokrog vijuga se pot,
polna pasti je in polna zmot.
Pot je potok, ki teče
čez travnik, fant reče
in se – opeče.
V zemljo, v prepadnjo potok izgine
in že si brez vode, sredi pustinje.
Pot po obrazu teče,
oče utrujen reče
in se – opeče.
Kar že pridelaš, vse neopazno
v pesek zgubi se, v veter in v prazno.
Pot je rod,
mamica reče.
In vekomaj v vekomaj teče
in kadar ne veš več kod,
rod ti pokaže pot.
SRCE
V srcu, če je ta pravo, je zmeraj prostora
za mnogo (tisoč in več) lepih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.
Vanj pridejo čez dolgo ali pri priči
kot sonce v sončnico,
kot žarek v žarnico
trate in trte, drevesa s ptiči
in kakšno samotno brez njih,
in vetra dih,
vanj se naseli že čisto zarana
mama
in oče tudi, če se ravno potrudi,
potem pa pride nekega dne
v to srce
deklica, bogve odkod in zakaj
k tebi poslana.
Z njo je prostor v srcu poln
in čudno vznemirjen,
kot da prišlo je z njo
vate celo vsemirje.
TONE PAVČEK O VZGOJI
“O vzgoji ne vem ničesar. Mene so vzgajali trdo, z roko in palico,
s klečanjem, s pokoro, z bambusovko, a ne vzgojili v tisto,
kar so hoteli, niso. To je bila, mislim sedaj, dobra vzgoja.
Oče me je pustil, da sem se likal kar sam, ni mi gledal spričeval, ne zablod.
Verjel je, da se bom prebil, kot se je sam.
Ko sem inštruiral otroke bogatih ljubljanskih staršev,
sem bil zavisten samo na začetku: oni so imeli mnogo, jaz ničesar,
oni so z materinim mlekom pili Danteja in Goetheja,
jaz, kilavo dete, kamilice, vendar sem si rekel: Vse to lahko dosežem tudi jaz!
In sem pomislil. Bila je samovzgoja.
Pri svojih otrocih sem morda zatajil, a vem:
TREBA JE VZGAJATI Z LJUBEZNIJO, KI IMA TAKO SRCE KOT RAZUM.
In še nekaj: Groza je, da vzgojitelji tako hitro odrastejo,
da so visoki tako preko sebe, da ne vidijo več otrok in ne sebe, ko so bili otroci.
Takrat se zdi, da niso bili nikoli stari pet, deset, petnajst let,
da so bili od vsega začetka stari in osiveli, kako češ potem razumeti mladost.
TREBA JE STOPITI Z NJO NA SKUPNO STOPNICO,
ZAŽVIŽGATI SKUPNO MELODIJO
IN REČI: GREMO SKUPAJ V INDIJO KOROMANDIJO.
IN TU SE NAJBRŽ DOBRA VZGOJA PRIME.
Sicer pa jaz o tem ne vem ničesar.
KADAR NA POLJE GREŠ
Kadar na polje greš,
srca ne pozabi:
polje, morda ne veš,
kot deklica vabi.
V pisani bluzi blišči
s trdimi grudi,
pa je temne polti
kot žena, ki ljubi.
In moraš biti lep,
vse misli iskrene,
dober kot ajdov hleb,
da te nase priklene.
Saj to ni tako,
kot je pri ljudeh navada,
da kdorkoli z lažjo
lahko zmaga.
Kadar na polje greš,
srca ne pozabi
in čakati ne smeš –
ljuba te vabi!
Vse poletje boš njen,
pa se bosta ljubila,
potlej ti bo na jesen
težke otroke rodila.
ONE
Kolikor imen za mame in žene,
toliko pesmi!
Piskajo v trobentice rumene
jih usta ljubezni.
So mamice, matere, mame,
so none in ome,
vse s svetim zaznamovane
in s križem Madone.
Kruh in božanje nežno
nosijo v dlani,
ptico s pesmijo nepresežno
na srčni strani.
Vejo za zvezdni prah, zrle
so v brezna pogube
in kot žive, bi umrle
za svoje ljube.
CEPEC
S cepci smo mlatili žito,
pika poka, pika pok.
Tolkli z njimi temeljito,
da je bil omlačen snop.
Zdaj ni cepcev več na gumnih,
pika poka ne pojo.
Drugi cepci, strumni, brumni,
drugo snopje mlatijo.
To so cepci, ki jim vcepi
šola tisoč in sto znanj,
da ne bodo modri, lepi
skoz življenje šli zaman
Kakor glušci ali slepci
v dolgočasje taborit,
ampak kot nekdanji cepci
namlatili dober prid!
MOJ ANGEL
Pravijo, da ima vsak
svojega angela.
Moj je čisto meni enak:
Nikoli ga ni doma.
Ko ga kličem, ga ni.
Ko ga iščem, ga ni.
Ko sem priden, ga ni.
Morda ga pa sploh ni.
A včasih se kar pojavi,
če sem tiho podzravi,
če grd, me krcne po galvi,
ali pa nogo podstavi,
da kot prava neroda
na suhem po tleh zgrmim.
Tako se igra. Škoda,
da jaz se ne morem z njim.
MOJ ROJSTNI KRAJ
Nekje na Dolenjskem so kraji,
kjer dosti je trnja in dosti rož,
a zemlja je žena, ki že s smehljaji
vžge srca najtrdnejših mož.
Tam pesmi so pisana polja,
verzi samotne ozke poti
in trdna, nezmagana volja
kot ritem povsod valovi.
Tam žita, do prsi visoka,
vsako poletje šume
in vsaka dlan je topla, široka,
kot so široki in dobri ljudje.
Tam gre življenje od leta do leta
vedno isti zaključeni krog,
dokler v grob ne pospremijo kmeta
vaščani in zemlja in bog.
A smrt nič ne menja ne zbriše:
polje ostane in delo in kruh
in po starem beljene nizke hiše
in v hišah po starem življenju duh.
Iste prastare podobe na steni
in večno enake skrbi;
življenje, ki tre se in peni
in zvon, ki le tole doni:
Nekje na Dolenjskem so kraji,
hiša, vinograd, košček polja …
Tam so meseci sami maji,
tam sem nekoč bil doma.
NIT
VSAK HIP SE NEKDO ROJEVA:
ČLOVEK, ROŽA, ŽIVAL.
ZBOR ROJENIC NE USPEVA
VSEM ZAPETI V POZDRAV.
VSAK HIP JE ROJSTVO DOGODEK,
V BELINO PLENIC POVIT,
KO POTEČE SKOZ VOTEK
ŽIVLJENJA NEZNANA NIT.
Z NJO NUTRUDNO ŠIVA
(VIDKU SRAJČICO?) ČAS
IN SE VEČNOST PRELIVA
SKOZ VSAKEGA IZMED NAS.
(Tone Pavček)
ŽIVLJENJEPIS
“Rodil sem se za svetega Mihaela, vinskega patrona, 29.septembra 1928 v Šentjuriju na Dolenjskem. Pravzaprav sva se rodila dva: jaz in bratec dvojček. Jaz sem bil šibko, bolno, kilavo dete, bratec pa še enkrat večji, še enkrat močnejši korenjak. Umrl je na dan najinega rojstva in mi zapustil svoje neizrabljene talente in naročilo, naj živim še zanj. Od tod nemara vitalizem v meni. Doma smo imeli vinograd in kos njive, sicer pa sta nas mučili revščina in lakota po zemlji. Od tod nemara moje potohodstvo k zemlji in iskanje njene večnosti v življenjskem minevanju.
V prvi razred osnovne šole sem hodil v Mirno Peč in za zmeraj se mi je priljubila lepa pot v šolo in priskutila sama šola. Na žalost sem to pot izgubil že naslednje leto, ko so me spravili z naših dolenjskih gričev k nunam v ljubljanski intemat Marijanišče. V Ljubljani sem končal tudi klasično gimnazijo in maturiral leta 1948. Vmes sem bil dve leti in pol med vojno doma na Dolenjskem, kjer sem pri žlahti kmetoval, odrasel iz dečka v mladeniča in skusil grozo vojne in vsesplošnega nasilja. A vendar: zemlja je drugič in za zmeraj stopila vame, da sem ji ostal zvest kot njen častilec in obdelovalec, kot vinogradnik in oljkar do danes. Po maturi sem se vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, diplomiral, vendar nikoli nisem delal v pravnih službah. Bil sem novinar pri časopisih, na radiu in televiziji, ravnatelj Slovenskega mladinskega gledališča, dvajset let do upokojitve pa glavni urednik pri Cankarjevi založbi v Ljubljani.
Knjige so v moje življenje prišle pozno, šele s študijem in z zaposlitvijo, da bi mi postale za zmeraj sobesednice in sopotnice v prijazni družbi in celo v službi. Utrjevale so me v besedi, tuji in svoji, še zlasti v besedi besed – v pesmi. Prve pesmi sem objavil kot gimnazijec, prvo knjigo pesmi tiskal skupaj s tovariši (Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Cirilom Zlobcem) Pesmi štirih 1953. Doslej je izšlo okrog petnajst knjig poezije, med katerimi cenim zlasti Dediščino (1983,1984), nagrajeno s Prešernovo nagrado, in dvakrat toliko knjig pesmi za otroke. Nekatere od njih so doživele veliko izdaj in visoke naklade -Juri Muri v Afriki, Vrtiljak, Majnice. Več izborov moje poezije je izšlo tudi v tujih jezikih. V poeziji sem iskal skladje zvoka in podob v sebi in zunaj sebe za odkrivanje večnega nemira med rojstvom in smrtjo ter človekovega iskanja smisla in svetosti življenja. O tem govorita tudi dve knjigi esejev Čas duše, čas telesa. Mnogo sem prevajal tujo poezijo, zlasti iz ruščine. V knjigah so izšli prevodi Bloka, Jesenina, Majakovskega, Pasternaka, Cvetajeve, Ahmatove itd. in znameniti gruzinski ep Šote Rustavelija Vitez v tigrovi koži. V življenju imam najraje dvoje: besedo in zemljo. V obeh je mnogo slasti in muke in mnogo ljubezni. Z besedo gradiš stavbo duše, iz zemlje rasteš kot trta, kot vitice trav ali kitice pesmi, da se vate toči veselje vina in neumljiva volja vesolja.
Kje pišem? Doma, na sprehodu, v avtomobilu, leže v postelji, med hojo po solinah, kjerkoli in kadarkoli pride zahtevna gospa ali navihana deklica – pesem za ene ali za druge. Edino prozo, eseje sem pisal doma, v bloku in potem pretipkaval za mizo. Je več pesmi za otroke kot tistih za odrasle? Ne pišem več za otroke kot za odrasle, le tako je videti, ker so knjige za otroke izhajale pogosteje, ker so jih ponatiskovali, pa tudi v velikih nakladah so bile natisnjene. Rekel bi, da so izmenoma nastajale enkrat knjige za odrasle, drugič za otroke. Te zadnje so mi pravzaprav nastajale ne toliko iz spominov na otroštvo, kakor iz ohranjenega otroštva v meni.
Preigral sem široko skalo motivov od pesmi za najmanjše v pesmih Maček na dopustu ali Juri Muri vAfriki, pa vse do Majnic, ki opevajo najstništvo. Trenutno je zadnja slikanica Juri Muri drugič v Afriki, pred njo pa je že izšel izbor iz vse dosedanje poezije za otroke Deček gre za soncem in drugi Rasobsednice, ki še čakajo na natis. Kaj pa nagrade? O nagradah samo tole: Dobil sem jih veliko,med njimi največjo -Prešernovo, pa dve Levstikovi, Kajuhovo, Trdinovo, pa dve jugoslovanski in sploh – preveč. Zadnjo pred leti za Majnice, nagrado Večernica. A ob vsem tem je treba reči: nagrade niso merilo resničnega uspeha, važneje je, da sam čutiš v sebi odgovornost za napisano in da ostajaš v sebi živ in občutljiv za nove pesmi. ln tudi, da te kdo kdaj bere. Pravzaprav je to več kot dovolj. Ko sem se rodil, sem bil šibak in slaboten, kazalo je, da ne bom preživel. Potem so mi vse do pubertete govorili zelenika, pa sem vseeno zrastel, bil dovolj dober delavec bodisi doma na vasi, na polju in v štali, bodisi kasneje v šoli, v službi, ali še zdaj, ko vinogradarim in vinarim in še zmeraj kopljem zemljo. Po moje se nisem hotel dokazovati ravno s pesmimi, sem pa zmeraj vsemu in vsem kljuboval – v šoli, v internatih, v službah in v politiki. lskal sem kajpak svoj ton in svoj obraz. Tega sem našel ali vsaj iskal v besedi, v pesmih, v delu. Vzorniki? Mnogo jih je, vendar so taki, ki pravijo modro: ne sledi mi, piši po svoje. Bil je in ostal Prešeren, pa Muren, pa ruski pesniki, pa še kdo. Človek se dolgo uči pisati verz, preden postane samo tvoj in tebi podoben. ln ko pišeš, ne misliš na kaj drugega, ne na to, kaj bo pesem povedala drugim, kako jo bodo sprejeli itd. Važno je, kako odzvanja v tebi in če si izrazil tisto, kar si čutil, da moraš povedati. Zato tudi ne gre za določene teme ali še manj za izbiro tematike. Greš za seboj in pesem gre s tabo. Pa se odkrivaš ti njej in ona tebi. Ko pride kaj hudega v tvoje življenje, kar te še posebej zaznamuje, na primer smrt, hočeš to preseči s pesmijo. Zato je zbirka Dediščina zame prelomna knjiga – v njej sem prišel s smrtjo na ti in ni bila več ne tako strašna in kasneje vse bolj prijazna, kot bi rekel Prešeren.
In še vprašanje, če sem zadovoljen s svojim življenjem? Ne gre za zadovoljstvo. Gre za hvaležnost, da živim. ln rečem lahko, da rad živim. Tako kot živim in z vsem, kar je bilo, temnega in svetlega, lepega in hudega. Zato pravim: Življenje, veliko, visoko, večno, rad te imam! Ostani še in še pri meni in z mano! Ali, če rečem s Pasternakom, ki sem ga mnogo in rad prevajal: Življenje – sestra moja! To je čisto dovolj!”
Tone Pavček
Ljubljana, april 2002
Pavčkov življenjepis iz njegovih ust je botrinja bogata in sporočila, ki leže med vrsticami so hrana za dušo in srce. Tako ga čutim jaz.
Irena
LJUBEZEN
To ni nobena pesem,
to je ena sama ljubezen.
(je o pesmi zapisal Pavčkov sin Marko)
Meni je lep ta svet
med morjem in goro!
Ta prst, ki je je komaj za pest,
z majhnim upom in veliko moro.
Meni je drag ta prag
pred nebivanja vrati.
Sem nas, kot boštva in beden prah,
je položila mati
Za vztrajanje in za rast,
za bel dan in črno bilje,
za muko in slast, za strast
in nerazumno samonasilje.
Meni je ljub ta svet,
tako krut in ravnodušen!
Naj sem pripet in razpet
kot na križ preizkušenj
za pot kdove kam, navzdol
v brezno ali v brezmejno pesem,
na to čudno slovensko bol,
na eno samo ljubezen.
(Tone Pavček)
Življenje je vaše! Piše: Tone Pavček
________________________________________
Rekli so mi: Napišite nekaj za mlade. In sem pomislil: Človek v večeru naj piše o jutru. Prav, toda nobene epistole, nikakršne poslanice, zgolj prijazno besedovanje s svojimi tako mladimi sodobniki. In sem se spomnil, kako so me doslej enkrat, desetkrat, stokrat spraševali, ne mladi, ampak nadzorniki mladih: Kaj zamerite mladi generaciji? In zmeraj sem v hipu, brez razmišljanja, do kraja iskreno butnil: Nič! Naj bodo taki, kot so! In ko so še in še vrtali vame, kaj bi jim, mladim, svetoval, nisem, ne svétnik in ne svetník, niti pomislil na nasvete, ampak le izrazil tisto največjo svojo in vseslovensko željo: Naj imajo radi življenje. In to je vse.
Tako nimam ne volje in ne prave misli, da bi pel ode ali lamentacije rodu, čigar je prihodnje stoletje, to, ki je pred vrati. Rajši bi se učil pri njih ali jih le poslušal in gledal, kako se mladost igra z njimi, kako jim kipi v duši in telesu, kako jih nese in včasih zanese, kako neskončna sila življenja preigrava na klaviaturi njihovih src in uma neskončno široke skale razpoloženj, hotenj, čustev in čutov. Dan je njihov, oni sami so praznik.
Toda čemu ta “oni” in “njihov”, čemu to ovinkarjenje, namesto da bi rekel naravnost: Vam pišem, vas gledam, vas poslušam in vas skušam razumeti. Vi ste resnična sol zemlje, njena vsakokratna pomladitev in bogatitev. Torej, obrnimo ploščo od mojega valčka in polke na vaš rock in rave!
Začenjam te stavke za vas na večer, ko dan že mineva. Spušča se mrak, na solinah pod nami so goste meglice, vse prehaja – nebo in morje – v enako sivomodro vezenino, v katero štrle temne silhuete dreves (oljk in cipres) kot zvesti stražarji sveta med nebom in zemljo. Stojijo trdno, samozavestno, zakoreninjeni v dnu, v globini in se dvigujejo s krošnjami navzgor, v višine. Drevo – večna prispodoba za življenja. Med njimi, spodaj med sušečo se travo blodijo zakasnele kresnice kot drobne lučke ali vrtajoča misel, ki išče. Luč – večna prispodoba človekovega iskanja smisla. Gledam in vidim oboje: naraščajočo temo in pojemajočo luč in vem, kako konec ni nikoli samo konec, ampak že tudi začetek, kako črno sonce – noč nazadnje belo sonce – dan, kako se en rod pomika k večeru in se drugi z jutrom začenja, da bi bil že jutri visoko v zenitu.
Vi, dragi moji, ste tak začetek. Danes v jutru, jutri v zenitu!
Nič ni bolj dragocenega kot nov začetek, pravi modrec filozof, in vsako rojstvo, vsaka nova ideja, vsak nov rod, vsak nov iskalec potrjuje njegovo misel. V stare kolesnice življenja stopa mlada noga, nov sejalec seje novo seme v stare brazde za novo žetev. Tako tudi vi brez utrujenosti let, z zagnanostjo iskalca, s kljubovalnostjo potohodca in z milo naivnostjo vere vase prihajate z novim, mlajšim, sposobnejšim, bolj svežim, boljšim, zato tudi bolj zanesljivo in bolj naravno kot nosilci in znanilci – greste z novim v korak. Vaše uteži na uri življenja so visoko in se še dolgo ne bodo povesile, zdaj kažejo muževnost in mladoletje. Pa vse tisto kajpak, kar sodi zraven: radovednost, vedoželjnost, radoživost življenja. Čas, ki je glavni, je vaš čas, že današnji in še bolj jutrišnji. Vzemite ga pod roko z vso upravičeno naklonjenostjo, s čustvom in pametjo, ki vam govorita, da vam pripada, ali ga, vranca divjega, zajahajte in se držite trdno v sedlu, a tudi ne obupujte, če ne boste ravno zmeraj na konju.
Blagrujem vas za vaš začetek. Kajti: na vašem začetku ni videti dni, ki jih boš izgubljal, ne krvi, ki jo boš puščal po poti, ne postankov v oazi, ne hoje po goličavi, ni videti ran, danih ali zadobljenih, raz v razpokah časa, krutosti in krivičnosti, neuslišanih ali zavrženih ljubezni, neizpolnjenih sanj, neizrabljenih priložnosti storiti dobro – vse to bo in še mnogo, a na začetku je tako vse hitro, bežno, tako sveže in obetavno, da vidiš veliko več vsega pred seboj in se ne oziraš za sabo, saj mnogo, mnogo več dobivaš, kakor izgubljaš. Saj je v zraku in v tebi tak čas, ko je zmeraj mogoče, da se duša odpre duši in da zadiši po bližini. In po svetlobi srčnih svetilk.
Čas, ki opasuje vašo mladost, je v znamenju te svetlobe. V vas črta svoje odseve in svoje svetle znake. In ko prebiraš te zapise luči, verjameš v človekovo srečo in hkrati veš, da je sicer zmeraj na pomolu nesreče, a da ti je zoper njo dana moč in poslana luč. Zato greš za to svetlobo in skušaš nositi luč v sebi, tako kot prenašaš nemir krvi ali nepotešeno misel. In četudi so na svetu vsevedneži in nekakšne večno važne resnice, pridigarji in prišepetavci, ostaja vsa ta učenost tuja, ničevo seme, dokler iz lastne skušnje, iz svoje doživete bolesti in iskanja skrivnosti ne zrasteta mukoma in počasi trdnost drevesa in svetloba kresnice, kar te postavi na svoje mesto in razsvetli pota. Vse drugo je drugo: kratkega daha in krotkega duha.
Čas pada v vašo notranjost. Mlad in lep. Ga slišite, kako diha, teče, pada, govori, sporoča? Vam govori: Vi ste prihodnost te dežele. Močni ste, da bi lahko držali svet na ramenih in sveto v srcu.
Lepi ste! Tako lepih še ni bilo. Stvarnik in stvarnica, nebo in zemlja, vse, vse, vse se čuti in ne načudi lepoti, ki še ni začela menjavati oblik, ki še zmeraj in bo še dolgo zorela navznoter in zunaj.
Pametni ste! Ne zaradi modrosti let, ampak zaradi mladosti, ki išče resnico, ki se upira laži, ki ni preračunljiva po zgledu starejših povzpetnikov, pametni zaradi mladosti, ki hoče, kot se spodobi, nemogoče. Saj je zmeraj pravo tisto, kar svet premika za drobno makovo zrno naprej, samo in zgolj nemogoče, ki je za vas, dosegljivo, mogoče.
In zaljubljeni ste. Ne vase kot samovšečni samogovornik, ki egoistično pozna samo monolog, a v vse bližnje: vrstnike, veselje, vesolje. Naj je še spomladanska slutnja ljubezni ali gostolevnost majskih noči, naj je v pesemvzetje duše in telesa ali blažena hvaležnost spoznanja, da se ljubezen vodi v duši in udomi v telesu, zmeraj je visoka pesem, prvi čudež, posestrima večnega, po tistem našem Prešernovem verzu, da pravi bog se kliče bog ljubezni.
Zmožni ste. Delate lahko tri in več stvari hkrati. Osvajate dosegljivo in sanjate o nedosegljivem, ne stojite pred zaprtimi vrati, a ste kot gejzir, uporen, čvrst, prodoren, ki butne na dan, premaga ovire, se razlije po svojem prostoru in reče: Sem in bom!
A glejte, prav to je najbolj važno: da ste! Da veste poglavitno: Zdaj je naš čas. Naša priložnost. Ne bomo je zamudili. Izkoristili jo bomo. Potrdili življenje in potrdili se sami. S srcem in umom. S svetlobo, ki je luč mladosti, sije nad temno reko časa.
Tone Pavček
Tako nagovarja pesnik mlade – to je tako lepo zapisano, da bi si vsak mlad človek lahko vtisne globoko v srce.
Irena
JUNAK
Naš bučman je moder:
zna tudi tisto, česar ne zna,
pa se mu po petelinje koder
kot živec na buči svedra.
Nikoli ne misli, da je odštekan,
da je napravil najmanjši kiks,
četudi divje ovinke seka
njegov super Be Iks.
Četudi zaradi ugleda razreda,
slabih testov in redovalnih ur
kdaj popenijo – starši seveda! –
pa ne puste ga na žur.
Sicer pa je bolj ali manj super,
zvezda, ki gre v zenit.
Za šalo obvlada kompjuter
ali zažvižga poslednji hit.
Le včasih narahlo zardeva
in je čemeren in pust.
Baje je kriva večna Eva
kratkih las in sladkih ust.
PESEM
Pojdem na ravno polje,
na ravno polje, kjer žito cvete,
naj mi pod prti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre.
In bom poslušal, kako drhti,
in se bom skril med njene dlani,
da tam pri njej na sredi polja
žalost ne bo me našla.
KRESNICA
Na koncu se pesem zapre
v svoje tihceno skrivališče.
A Marko vstane, potihem gre
in jo nezamuden poišče.
Kot kresnico jo dene v dlan.
Naj sveti, če je ta prava.
In potem skozi noč bogvekam,
k vam morebiti, odtava.