TONE PAVČEK
MAMA
VSAKA MAMA JE PRAVA MAMA,
DANA ZA SREČO IN NA VESELJE.
PRAVA. IN ENA SAMA.
ZA VSE ŽIVLJENJE.
(Tone Pavček)
KAKO RASTE MAMA
NAJPREJ JE SAMA TEMA,
NAJPREJ JE VELIK NIČ,
POTLEJ JE MAJCENA DEKLICA
IN IZ NJE LJUBEK DEKLIČ.
IZ NJEGA MAMICA ZRASTE,
A RASTE DOLGO IN MNOGO LET,
POTEM PA JE TO KAR NAENKRAT
IN JAZ PRIDEM NA SVET.
IZ MAMICE ZRASTE MAMA
BOGVEKDAJ, KAR NEKEGA DNE,
KO ŠE SAMA NE VE, DA JI PADA
PRVI SNEG NA LASE.
KO JAZ ODRASTEM, RASTE
MAMA POČASI NAZAJ,
DOKLER BABICA NE POSTANE
IN PRIDE Z VNUKI V RAJ.
ROJSTVO
SVET NAOKROG JE VABLJIV IN RANLJIV,
ČUDNO RESEN IN NEMALO SLOVESEN:
“NEKDO SE JE PRAVKAR RODIL”
IN TO JE NAJLEPŠA PESEM.
PRVIČ V ŠOLO – TONE PAVČEK
TISTO LETO NAŠA MAČKA
JE IMELA MLADE TRI.
VSAK JE ZASE BIL IGRAČKA
IN ZATOREJ TISTE DNI
NISEM RAD, NIČ RAD POSLUŠAL,
DA BOM KMALU ŠOLO OKUŠAL.
PA SO HLAČE MI SEŠILI
IN KUPILI MI KLOBUK,
STARO ČITANKO DOBILI
IN DEJALI MI V PODUK:
ZBOGOM ZDAJ IN SREČNO POT,
DA POSTANEŠ KDAJ GOSPOD.
JAZ PA TISTI DAN RAZREDA
NISEM VIDEL, NE KLOPI
IN ŠE DOLGO ABECEDA
SO BILE MI MUCE TRI;
Z NJIMI V HOSTI SMO SE SKRILI
IN PO SVOJE SE UČILI.
A TA ŠOLA, BOGME DA,
STRAŠNO SLABA JE BILA:
STRGALA KLOBUK IN HLAČE
– MOJE LEPE NOVE HLAČE! –
IN OSTAL SEM TELEBAN,
KOT SEM ŠE DANAŠNJI DAN.
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.
DROBTINICE
Treba je mnogo preprostih besed kakor KRUH, LJUBEZEN, DOBROTA,
da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.
Na svetu si, da gledaš SONCE.
Na svetu si, da greš za SONCEM.
Na svetu si, da sam SI SONCE
in da s sveta odganjaš – SENCE.
Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama – GLAVNA.
Toplo je sonce, topla jopica,
topla prijazna beseda,
a najbolj topla deklica,
ko me s srcem pogleda.
Vse bolnišnice so nezdravo bele
z vonjem po potu in jodu,
a vse porodnišnice vesele,
kljub otroškemu joku.
Človek ne dozori do svojega
do svojega obraza
brez smeha in čenčarij
in ne brez poraza.
Sonce je dolžno, da sveti nam,
otrok, da pomaga očetu,
a edina dolžnost naših mam je ta,
da so dolgo na svetu.
Tisoč in tisoč zvezd je nad nami,
tisoč in tisoč zvez med nami,
da gre po svetu – rama ob rami –
svetloba z nami.
Vse teče, teče in se stiša v tišino.
Tole je bilo v preteklosti objavljeno na tem forumu (besedila so točna, oblika pa ni čisto prava)
SREČNI OTROCI
Srečni otroci žive med resničnostjo in fantazijo in po neskončni sinjini hite za neizpolnjeno čarovnijo. Njihov korak je majhen, a čvrst. Mika skrivnost jih in dalja. A kadar je treba, iztegnejo prst na golega kralja. Čez dan se zemlja vrti okrog njih kakor krog sonca in srečo mednje deli kakšna prijazna pikapolonca. Zvečer so trudni in brez besed padajo staršem v naročje in gledajo božji svet kot modreci – po otročje.
PLODU
Nisi še telo, nisi še lice, nisi še smeh ne jok. Si samo rožnati plod v zibelki maternice. Si samo možnost blesteča, drobcena bilka sveta iz srca do srca, čudež, jutranja sreča, ki prideš na ostri klic bolečine pradavne, da te pozdravijo zmagoslavne bele zastave plenic.
ROJSTVO Stopite narahlo kakor v copatih naravnost pri glavnih vratih v ta lepi dan, kot bi šli v pesem. Svet naokrog je vabljiv in vonljiv, čudno resen in nemalo slovesen: NEKDO SE JE PRAVKAR RODIL. In to je najlepša pesem. Stopite narahlo in pustite k nebesom odprta vrata. Naj skoznje lije botrinja bogata – novorojenčeva pesem.
NOVOROJENEMU
Pozdravljen, ki si prišel iz teme in iz gluhe noči vesoljstva, iz dalj neznanih, kjer stotisoči čakajo nestrpno na znak, da lahko pridejo in stopijo v luč; a ti si prišel, ves up in ves luč, še čisto nič senca in z jokom naznanil vsem, celo nemim: Hočem živeti! Pozdravljen, mali velikan ki nič ne veš, kaj je življenje pa si življenje samo: rožnati popek sveta z usteci prisesan kot na drevo bršljan na mamo, ki jo dvigaš z drobcenimi prstki do sinjine nebes in čez in terjaš zase svoje in in naše prihodnje čase. Pozdravljen, ki si prišel. Zahvaljena milost, ki te je napotila k nam in naš dom napolnila s smehom in jokom. Tako se soba polni s svetlobo, tako se silna moč toči v nas in se pred nami boči neumišljeni trak, ki vodi v prihodnost.
DROBTINICA Na svetu si,da gledaš sonce. Na svetu si,da greš za soncem. Na svetu si,da sam si sonce. in da s sveta odganjaš – sence.
KAJ JE MAJHNO IN KAJ VELIKO
Majhno živi v mali šoli: majhni razredi, majhni vsevedi, majhne petice, majhne tovarišice in naokoli majhne stezice, še manjši mravljinci in majhne nožice še manjši mezinci. Majhno živi v mali šoli. A male glave rastejo vneto, prerastejo z letom male rokave, male težave, male besede, male stezice, male razrede, tovarišice in mala šola ko lonec poči. Tedaj je majhnega konec. In napoči veliko.
SREČA
Sreča se zmeraj z nesrečo brati. Tako stare knjige uče. A človek ne neha verovati in za srečo kakor za zvezdo gre. Tako živi sreča svojo posebno zgodbo med stvarmi in med ljudmi, ki jo poslušajo kot staro godbo, ki ni resnična, a milo zveni. A sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne v žepu ali pod palcem zaklad. Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš koga rad. Potem v tebi dve sreči gorita. Dve sonci v srcu. Dvoje svetil. Od njiju je luč okrog tebe razlita, ko romaš za zvezdo, k sebi, na cilj.
SREČA 2
Sreča prebiva v kakšni prijazni vasi (v Šenčurju, v Šentjurju, na Matajurju), včasih počiva na gozdnati jasi ali se skriva med prihodnjimi časi ; pazi, zdaj zdaj lahko predte sine in te za roko prime! Sreča stanuje za prvim ovinkom, za sedmim vogalom, pod zvezdnim utrinkom, pod trinajstim kamnom; pazi, ko kamen sreče odstraniš, da se po nesreči ne raniš! Sreča kroži okrog po stezicah svoj krog za krogom, morda pa stoji na tankih nožicah pravkar pred tvojim domom. Da ti postane družica, ne reci ji zbogom, a pazi, če vsega te hoče : tudi od sreče se joče !
SREČA
Sreča je, ko beseda besedo najde in si podata roke za druženje in za stavke – njune lepe otroke. Sreča je, ko misel misel najde in zatrepeče žila bitja za slavolok iznajdbe in za odkritja. Sreča je, ko duša dušo najde in gresta složno pod lok nebesne brajde v stoprvo možnost. Sreča je, ko človek sebe najde med vsemi kažipoti in pride končno v skladje kakor k dobroti. Da dobra vila položila, bi hčerki tvoji vsa darila, da se izpolnijo ji vse želje in reče nekega dne: Hvala za življenje!
MAMA VSAKA MAMA JE PRAVA MAMA, DANA ZA SREČO IN NA VESELJE. PRAVA. IN ENA SAMA. ZA VSE ŽIVLJENJE.
LJUBEZENSKA USPAVANKA
Tiho, mirno, čisto mirno, noč in zvezde in poljubi. Tiho, komaj, komaj slišno v srcu kliče: Ljubi, ljubi! Ljubi trave, tiste mehke, ki šumijo na ravnini, tiho, mehko kakor v srcu polpozabljeni spomini. Ljubi rože, čudne rože, ki nikoli ne cvetijo kakor duše, ki življenje brez ljubezni preživijo. Tiho, mirno, čisto mirno, noč in zvezde pritajene … Ljubi, ljubi noč in zvezde in še malo, malo mene, ki slonim ta hip nad tabo, se lepoti tvoji čudim in ponavljam komaj slišno staro pesem. Ljubim, ljubim.
VESOLJEC
gani, kako se pride do zvonika in do oblakov. Enostavno: s hojo otroških korakov. Greš po zemlji in ne čisto po zemlji, včasih visoko od tal, in se znajdeš v puhasti preji, kjer je zvonik nebo postal. In te nese, nese v sinjino, v dežele svetlih svetov, in ko vse odvrti se mimo, prideš, vesoljec, domov. Tako živiš dan in loviš noč za črno suknjo in si velik tudi, kadar zbežiš k sebi in v mišjo luknjo.
NASELJEVANJE ZVEZDE
Tista zvezda, najbolj bleščeča, najbolj moja, je moja sreča. Sreča gnezdi na tisti zvezdi in jaz na njej po vesolju jezdim. Nanjo naselim še tata in mamo, naj bosta enkrat za stalno z mano, nanjo pripeljem nono in deda, pa še, seveda, vsaj pol razreda, pol ulice, pol našega bloka in, če bom pri volji, nemara še koga. A kaj, če naša posadka preseže tonažo dovoljene teže, pa bo konec zvezde srebrne, ker se utrne? Ah, zvezdo naselim le z Ano, ker je prijazna z mano in bova na zvezdi edina in nerazdružljiva dvojina.
NEKAJ JE V ZRAKU
Nekaj je v zraku. Lepega. Nežnega. Mimobežnega. Nekaj je v zraku. Čuti se. Sluti. Kot dih in drget. Kot šum in šepet v slednji minuti. Nekaj je v zraku. Kot vonji cvetlic, kot lučke kresnic svetlečih po mraku. Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v ljudeh na vsakem koraku. Je to za pesem skrivnostni navdih? Ali ljubezen? Njen dih in vzdih?
PREPROSTE BESEDE
Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota. Treba je mnogo tišine, tišine zunaj in znotraj nas, da bi slišali glas, tihi, plahi, pojemajoči glas golobov, mravelj, ljudi, src in njih bolečine sredi krivic in vojska, sredi vsega tega, kar ni kruh, ljubezen in ne dobrota. Tišine. Tišine. Srca samo naj merijo čas, kažejo pota.
ZA KAJ JE KDO
Vsak je na svetu za kaj. Za pravljice dedki, papa, da gre v gaj, papaga, da je v kletki. Stope so za proso, za seno lope, stopice v pesmih teko, v Afriki Antilope. potlej so lovci za lov, krovci za krov, a pikolovci da dajejo sol zajcem na rep pod kozolci. Vsak je na svetu za kaj. Vojaki za boj in za marše, raj, da se rima na maj, otroci, da starajo starše. Lica so za poljub, za knjige police, policaj pa za hrup, ko je kje veselica. Ptički, da milo pojo, pisun, da smo nanj jezni, a pesnik za to, da pesni.
MOJ ROJSTNI KRAJ
Nekje na Dolenjskem so kraji, kjer dosti je trnja in dosti rož, a zemlja je žena, ki že s smehljaji vžge srca najtrdnejših mož. Tam pesmi so pisana polja, verzi samotne ozke poti in trdna, nezmagana volja kot ritem povsod valovi. Tam žita, do prsi visoka, vsako poletje šume in vsaka dlan je topla, široka, kot so široki in dobri ljudje. Tam gre življenje od leta do leta vedno isti zaključeni krog, dokler v grob ne pospremijo kmeta vaščani in zemlja in bog. A smrt nič ne menja ne zbriše: polje ostane in delo in kruh in po starem beljene nizke hiše in v hišah po starem življenju duh. Iste prastare podobe na steni in večno enake skrbi; življenje, ki tre se in peni in zvon, ki le tole doni: Nekje na Dolenjskem so kraji, hiša, vinograd, košček polja … Tam so meseci sami maji, tam sem nekoč bil doma.
PRVIKRAT
Enkrat je vse prvikrat kakor v prvem razredu: prvi otok, prva obala, prva skala, prva korala, prva riba, prvo drevo, prvi vrt in iz ozadja prva ladja polna čudnega sadja samoglasnikov in soglasnikov črk in črt. Enkrat je vse prvikrat. Prva risba, prva naloga in pod njo sonce kot prva žoga. Samo enkrat je prvikrat: prva omama, prva rana, na belem listu prvi znak, prvo čudo in prvo hudo. Vse drugo je drugo.
MAMA JE ENA SAMA
Mama je ena sama, prva radost je mama, prvi spev nina-nana, prva beseda: mama! Dajmo vse rože mami, dajmo vsa sonca mami, pesem, ki v nas se drami, dajmo, zapojmo mami: Naj ne ostane brez mame nihče na širnem svetu, naj žive naše mame, mame – najlepše na svetu!
10. mar 19:54
KAKO RASTE MAMA
Najprej je sama tema, najprej je velik nič, potlej je majcena deklica in iz nje ljubek deklič. Iz njega mamica zraste, a raste dolgo in mnogo let, potem pa je to kar naenkrat in jaz pridem na svet. Iz mamice zraste mama bogvekdaj, kar nekega dne, ko še sama ne ve, da ji pada prvi sneg na lase. Ko jaz odrastem, raste mama počasi nazaj, dokler babica ne postane in pride z vnuki v raj.
KDO SE JE IZGUBIL
Izgubil se je deček, otrok še pravzaprav. Še včeraj se je srečen pred stolpnico igral, a zdaj, zelen in mlečen, neznanokam propal. Prišli so detektivi, iskali vsepovsod in starši, komaj živi, predjali slednji kot, a fant neulovljivi je bil že bogvekod. Potem ga je iskalo iskalcev še pa še, in ko so kratkomalo poskusili že vse, ga v dom je pripeljalo sosedovo dekle. Dejalo je prijazno, da ga je pač našla in starši, nekam prazno, strmeli so v oba: njun deček neopazno porastel je v moža.
MISEL
Iz jajčeca prikljuva pišče in steče čez dvorišče. Iz zemlje bilka se prerine in zavihti v višine. Iz mamce pride, iz trebuha, dojenček, štruca kruha, ki smeje se in joče, postane vsemogoče. Iz prave glave misel plane in kakor luč postane, ki kdaj premakne svet iz trnja in iz mraka naprej, če ne za ped, za drobno zrno maka.
RASTEMO
Vse se začne z začetkom in hodi, ko shodi, dalje, pa začni pripovedko z rabljem ali pa s kraljem. Tako ne tratijo časa na travnikih trate in rastejo, ko žito do klasa, v dolge zelene late. Na njih se majcena mravlja prav na visokem guga, ko svoj tovor prestavlja in grdim lenuhom žuga. A tudi mi rinemo kvišku skozi maje in skozi rokave, in ko bomo čisto na višku, vam pošljemo lepe pozdrave s Himalaje ali s krtine, pač z osvojene svoje višine, in se spustimo v nižino k mravlji na pridno rimo.
UPRAVIČENO SPOŠTOVANJE
Verjemite, zmeraj ko vas srečujem, kako junaško bahaško drobite (ah, oprostite!) hitite v srečni objesti po cesti, ginjen in ganjen tako premišljujem: Tale bo general, oni pa admiral, tisti bo pekel pogače, oni gradil palače ali pa vagal pravico! Lej jo zdravnico, krojačico, babico, jutrišnjo mamico! Tale pa, suh ko peresnik, najbrž bo pesnik: take zamišljene rože, se zdi, se mu razcvetajo sredi oči … In nehote glavo sklanjam pa se vam klanjam, vam generalom in admiralom, zdravnikom, sodnikom, inženirjem prihodnosti, majstrom bodočnosti, le mimo pesnika tiho grem, tiho in gledam stran. Šment, pa še pesniki! Saj je že mene sram!
SREČNI OTROCI
Srečni otroci žive med resničnostjo in fantazijo in po neskončni sinjini hite za neizpolnjeno čarovnijo. Njihov korak je majhen, a čvrst. Mika skrivnost jih in dalja. A kadar je treba, iztegnejo prst na golega kralja. Čez dan se zemlja vrti okrog njih kakor krog sonca in srečo mednje deli kakšna prijazna pikapolonca. Zvečer so trudni in brez besed padajo staršem v naročje in gledajo božji svet kot modreci – po otročje.
ŠKOLJKA
Školjka si na belem produ hrepenenja, drobna školjka si z neskončnim morjem v sebi. Školjka, s peno sle odkrivanja odhajajočih, z vdanostjo molitve čakajočih, s kletvijo mornarjev, besnostjo orkana, z negotovostjo daljin in z zbranostjo pristana; školjka si iz morja z morjem v sebi, z večnim ritmom plime in oseke, drobna školjka s šumno igro širnega življenja. NAJ NE POJDEM MIMO TEBE, NAJ TE MOJA ROKA NAJDE, biser, in posluša, kako v tesen svet vkovana diha ujeta duša oceana.
PREPROSTE BESEDE
Treba je mnogo preprostih besed kakor: KRUH, LJUBEZEN, DOBROTA, da ne bi slepi v temi, na križpotjih zašli s pravega pota. Treba je mnogo tišine, tišine zunaj in znotraj nas, da bi slišali glas, tihi, plahi, pojemajoči glas golobov, mravelj, ljudi, src IN NJIH BOLEČINE sredi krivic in vojska, sredi vsega tega, kar ni kruh, ljubezen in ne dobrota. Tišine. Tišine. SRCA SAMO NAJ MERIJO ČAS, KAŽEJO POTA.
BESEDOVANJE
Če biva pek v opeki, se skriva v mraku rak, potej je lek v obleki in v vlaku lak. Če je v kravati krava, v rabarbari barbar, potem uboga para tava pod paro in išče par. Če ton v zatonu tone, bonton kot roka gre v rokav, potem je Tonetov na tone in v vsakem pavčku pav.
MAJHNO
Sprva je vse majhno, majceno, miceno kakor mravlja, miška, mezinec in vsak poedinec, kazalec, sredinec pravzaprav vse je nad tem mičkenim vzhičeno. Majhno je v majhnosti polno in bolj kot veliko popolno. A kmalu miceni pavčki nočejo biti več palčki, hočejo rasti in rasti in rasti, uiti iz nizke podrasti visoko kakor topoli in hrasti najprej do oken hiše in potlej še malo više in zmeraj više. Veliko, visoko, navpično, mislijo, kljukci, da je odlično. Tako kupujemo za princeso ali za princa vse večje kape, vse večje maje, vse večje hlače in nekega lepega dne še psa – največjega bernardinca. A tu se zgodba obrne: pes, ali bolj točno, psica dobi mladiče in spet je vse majhno, majceno, miceno a nad tem mičkenim, kot mu pritiče, vse drugo je vzhičeno.
PROŠNJA
Dajte vse rože tega sveta, vse rože, ženam, ki bodo rodile! Jagode prošenj so dozorile na ustnicah malih otrok fantkov in deklic, nikoli rojenih: Radi bi tekli po tratah zelenih za pisano srečo metuljev rumenih, radi bi rastli ko trave, ko jelke, zrli v oblake, poslušali pesmi rojstva, ljubezni, ljubezni, življenja in ne samo smrti, ne samo smrti! In onemeli so, vame zazrti, stari obrazi malih otrok in spet se je zganil gozd drobcenih rok, kot bi se ustne velike zganile: Dajte vse rože, dajte vse rože materam, ženam, da bodo rodile.
SPREHAJALEC
Nekaj imam rad: brez cilja hoditi po cestah, ko pade mrak. Nikogar poznati, nikogar čutiti, čutiti le dež in svoj korak. Z rokami v žepih, s sklonjeno glavo, klobuk na očeh in s predpisi navskriž greš pod sivim nebom in žalostno razsvetljavo polmrtvih uradniških hiš, mimo ljudi in stvari, ki so ti blizu, kakor kavarna, park, neka vrata ali drevo, ki v bogvečigavem napisu priča o tem, kar ni nikoli bilo. Vse, kar srečuješ, je staro. Staro kakor pisarniški duh ali napis svetlobne reklame nad revnim barom ali vojaški komis. A cesta gre dalje in dalje. Na njej ne mine vrveža senc, teles in luči in dobro de, da na pločnike kot na spomine droben dež pritajeno prši.
ČE BI
… Če bi bil vsemogočen (kot nisem), bi napisal veliko veliko pisem: vsem staršem, da bi v muzeje šibe poslali, vsem tetam, vsem stricem, da ne bi bezali po spričevalih, vsem vzgojiteljem in učiteljem, da ne bi strogo, prestrogo redovali, vsem slaščičarnam in vsem mlekarnam, da bi en dan, samo en da v letu vsem lačnim in žejnim dajali z a s t o n j vsega, kar sladkega je na tem svetu, in končno vsem cicibanom, pametnim in telebanom, da bi jih voščil iskreno in brez zadreg za ta dan pošten dober tek!
PRVIČ V ŠOLO
Tisto leto naša mačka je imela mlade tri. Vsak je zase bil igračka in zatorej tiste dni nisem rad, nič rad poslušal, da bom kmalu šolo okušal. Pa so hlače mi sešili in kupili mi klobuk, staro čitanko dobili in dejali mi v poduk: zbogom zdaj in srečno pot, da postaneš kdaj gospod. Jaz pa tisti dan razreda nisem videl ne klopi in še dolgo abeceda so bile mi muce tri; z njimi v hosti smo se skrili in po svoje se učili. A ta šola, bogme da, strašno slaba je bila: strgala klobuk in hlače – moje lepe nove hlače! – In ostal sem teleban, kot sem še današnji dan.
STARŠI
Pravi starši, kar čudno se sliši, ne rastejo za vsakim vogalom ne v vsaki hiši. Pravi starši so strašno redki primerki, podarjeni pravemu sinu ali pa hčerki. Pravi starši niso nikoli stari za trumbarumba in larifari, za kozaklamf ali za bibaleze in za take trumbarumbarske zveze. Prvi starši so iznajdljivi in zanesljivi in ubogljivi pa nas vodijo, ko sonce dan jaše, mimo svoje službe in šole naše v igrarijo in trumbaruri. Pravi starši so z nami ob vsaki uri in so kdaj majhni kot droben škrat, da jih pobožamo in damo – spat.
KAKO RASTE MAMA
Najprej je sama tema, najprej je velik nič, potlej je majcena deklica in iz nje ljubek deklič. Iz njega mamica zraste, a raste dolgo in mnogo let, potem pa je to kar naenkrat in jaz pridem na svet. Iz mamice zraste mama bogvekdaj, kar nekega dne, ko še sama ne ve, da ji pada prvi sneg na lase. Ko jaz odrastem, raste mama počasi nazaj, dokler babica ne postane in pride z vnuki v raj.
JURI MURI V AFRIKI
Čuri Muri, kljukec Juri, tisti, ki je s hruške pal, včeraj je ob peti uri v Afriko odpotoval. Saj doma je nemogoče, vsak ga kara in pesti, vsak umivati ga hoče, on pa se vode boji. Pa je mislil: bolje iti bo na južno stran zemlje, tam zamorci neumiti brez vode, brisač žive. Hodil je poldrugo uro – daleč je ta Afrika! – Potlej je zajezdil kuro in prijahal do morja. Tam pa voda, sama voda, mokra, mrzla kakor led! Jurij solze bi izjokal, da ga rešil ni galeb Širno morje je z galebom Juri – Muri preletel, tam pod vročim južnim nebom si padalo je odpel in prispel na žolta tla, kjer je prava Afrika …
ZVEZEK Z ZVEZO Čisto vse je brez zveze. Kar mama bi rada, kar oče naklada, kar klapa veze. Čisto vse je brez zveze. Čisto vse je brez zveze. Šola, učitelji sitni, ritmi in logaritmi, teze in antiteze. Čisto vse je brez zveze. Le matematični zvezek, označen kakor s štampiljko s telefonsko številko, le matematični zvezek ni čisto brez zveze. S to številko prideš do zveze z glasom deklice črnooke, ki te odpelje iz šole na loke, kjer domuje ljubezen. To pa zares in sploh ni brez zveze.
BESEDE TAKE IN DRUGAČNE
Ljubim besede, tiste prave, ki nočejo v glave odraslih: sončne in zvočne in vsemogočne, zmožne in prožne, glade in sladke, ki se v ustih tope, čistijo grlo in ga hlade, kakor bonboni, ko čokolada, ko limonada, ki, kadar se rabijo, gladijo, vabijo, sladijo. zvenijo, živijo kot Tivoli in v njem direndaj ali pa pokajo, pojo in se pačijo kot papagaj ali, postavim, Popokatepetl. Ah, in kaj je besede, kislih in pustih, ki se kot jed nemogoča valjajo v ustih, kakor čistoča in tihobodi in senespodobi in hitrospat! Groza! Kakšen puščoben besedni zaklad! Pojdimo, bratci, skozi najtanjše sito naš slovar presejat, da ga očistimo res temeljito tega plevela spred in zad!
Juri
Jezdi na velblodu, da podoben je gospodu, črni deček bosonogi peš po ostrem pesku hodi, a z visokega neba isto sonce žge oba. Juri brž ko to opazi, reče modro si: »zapik! Meni drugih barv obrazi Pač ne bodo vzrok razlik! Torej, deček moj pošteni, kar prisedi sem gor k meni!« Velblod klecne na kolena, gonič Bongo skoči naj in že Juri ga objema in mu stiska črno dlan, ko hitita kot dva brata v daljni Šejkanat Ben Ata …
MOJ ANGEL
Pravijo, da ima vsak svojega angela. Moj je čisto meni enak: Nikoli ga ni doma. Ko ga kličem, ga ni. Ko ga iščem, ga ni. Ko sem priden, ga ni. Morda ga pa sploh ni. A včasih se kar pojavi, če sem tiho podzravi, če grd, me krcne po galvi, ali pa nogo podstavi, da kot prava neroda na suhem po tleh zgrmim. Tako se igra. Škoda, da jaz se ne morem z njim.
CEPEC
S cepci smo mlatili žito, pika poka, pika pok. Tolkli z njimi temeljito, da je bil omlačen snop. Zdaj ni cepcev več na gumnih, pika poka ne pojo. Drugi cepci, strumni, brumni, drugo snopje mlatijo. To so cepci, ki jim vcepi šola tisoč in sto znanj, da ne bodo modri, lepi skoz življenje šli zaman Kakor glušci ali slepci v dolgočasje taborit, ampak kot nekdanji cepci namlatili dober prid!
POPOTNIK
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, a v sebi – do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.
JURI MURI V AFRIKI
Čuri Muri, kljukec Juri, tisti, ki je s hruške pal, včeraj je ob peti uri v Afriko odpotoval. Saj doma je nemogoče, vsak ga kara in pesti, vsak umivati ga hoče, on pa se vode boji. Pa je mislil: bolje iti bo na južno stran zemlje, tam zamorci neumiti brez vode, brisač žive. Hodil je poldrugo uro – daleč je ta Afrika! – Potlej je zajezdil kuro in prijahal do morja. Tam pa voda, sama voda, mokra, mrzla kakor led! Jurij solze bi izjokal, da ga rešil ni galeb Širno morje je z galebom Juri – Muri preletel, tam pod vročim južnim nebom si padalo je odpel in prispel na žolta tla, kjer je prava Afrika. …
LAN
Že dolgo je, odkar več nisem sam, odkar modri se v mojem srcu lan, odkar ga misel nate valovi, da vsak večer opojno zadiši. Nocoj si mimo mojega polja zamišljena v vabljice sanje šla in segla si za hip v cvetoči lan trepetajoča tvoja bela dlan. In čudo, glej, pustila v njem si sled: vse lepše zdaj cvete kot je popred.
Pišem o hiši, ki je bila in je ostala moja hiša. O Cankarjevi založbi. Za njen jubilej, za šestdesetletnico. Tretjino teh let sem preživel z njo. Predvsem o teh pišem. Zapis o hiši Cankarjeve in moje zaveze, o dobri hiši slovenske knjige. Poskušal sem oživiti čas in ljudi, ki so zaznamovali ta čas, ki so v njem, takem, kakršnem je bil, bili, mučili, z radostjo in muko ustvarjali, ki so ga bodisi s svojo ustvarjalnostjo prerasli, ali pa je njih, nemočne, četudi pogumne, nadkrilila sila razmer, splošnih in osebnih, kot črna ptica prekrije s temnimi krili beli ajdov cvet.
ONE
Kolikor imen za mame in žene, toliko pesmi! Piskajo v trobentice rumene jih usta ljubezni. So mamice, matere, mame, so none in ome, vse s svetim zaznamovane in s križem Madone. Kruh in božanje nežno nosijo v dlani, ptico s pesmijo nepresežno na srčni strani. Vejo za zvezdni prah, zrle so v brezna pogube in kot žive, bi umrle za svoje ljube.
KADAR NA POLJE GREŠ
Kadar na polje greš, srca ne pozabi: polje, morda ne veš, kot deklica vabi. V pisani bluzi blišči s trdimi grudi, pa je temne polti kot žena, ki ljubi. In moraš biti lep, vse misli iskrene, dober kot ajdov hleb, da te nase priklene. Saj to ni tako, kot je pri ljudeh navada, da kdorkoli z lažjo lahko zmaga. Kadar na polje greš, srca ne pozabi in čakati ne smeš – ljuba te vabi! Vse poletje boš njen, pa se bosta ljubila, potlej ti bo na jesen težke otroke rodila.
http://venera.pksola.si/test1/index.php?option=com_content&task=view&id=24&Itemid=72
Tole sem našel!
Prosim objavite še, mogoče komu prav pride
KAJ JE TO ŠKODA PAVČEK
Škoda, da ne rastejo žoge na drevju, ko hruške ali babane.
Škoda ,da se nalloge ne pišejo same, to bi sadjaril z žogami celo leto.
Škoda, da ne znajo stonoge drsati po parketu,
škoda ,da leteče preproge ne frče več po svetu
to bi cunjaril s preperogami celo leto.
Škoda, da so izumili stroge starše
tate in mame.
Škoda da za otroke uboge veljajo prepovedi samee
a najbolj škoda da od vzhoda pa do zahoda razume kaj je to škoda